Zdaj že dobro stojimo v letu 2024, tako da se oboževalci risane serije Arcane končno lahko začnejo tolažiti z mislijo, da bodo še letos prejeli 2. sezono, ki bo morala odgovoriti na marsikakšno vprašanje iz prvega poglavja, saj se je zaključilo presneto eksplozivno.
Za 2. sezono smo sicer že dobili en zelo kratek dražilnik, a tisti je bil v bistvu izdan samo za napoved izida, medtem ko ta novi v obseg traja 45 sekund in nam v temačnih sencah pokaže Vanderja, ki se je ob koncu prejšnje sezone napumpal z drogo Shimmer in se tako v bistvu žrtvoval za V, a je ob použitju mamila prav tako postal neka mutantska spaka, ki si jo je nato prilastil Singed. Ta ogromna kreatura je v novem dražilniku suspendirana iz cele vrste verig in dražilnik nam tako namigne, da bo 2. sezona direktno nadaljevanje prve in da nam verjetno vmes ne bo treba gledati nekega časovnega preskoka.
Uspeh 1. sezone je presenetil tudi razvijalca Riota, ki pa zdaj pospešeno dela na razširjenem univerzumu svoje popularne igre League of Legends, iz katere je bila Arcane sploh spočeta. Riot je za 2024 napovedal prepletanje igre s serijo, tako da bomo zdaj prejeli povsem nove igralne šampione kot Ambessa Medarda, zraven pa bomo dobili še vizualne nadgradnje in nove preobleke, ki bodo obstoječe heroje grafično bolj približali tistim iz serije.
Druga sezona serije Arcane izide enkrat novembra, bolj točen datum pa bomo verjetno prejeli ob kakšnem večjem napovedniku. 1. sezono si do takrat lahko ogledate na Netflixu – skupno vas čaka 9 epizod, vsaka od njih pa traja dobrih 40 minut.
8 let mineva odkar smo dobili zadnje poglavje serije Deus Ex, ki si vsekakor zasluži veliko več spoštovanja in novih delov, saj je bil to ob začetku drugega tisočletja eden najbolj pomembnih naslovov, ki je močno vplival na interaktivne zabave znotraj igričarske industrije. Tisti prvi del iz leta 2000 še danes drži zvesto bazo navijačev in ti že nekaj časa spremljajo ambiciozen mod DXU24, ki je nedavno prejel novo posodobitev glede svojega razvoja.
V svoji srži je DXU24 predelava prvega dela v pogon Unreal Engine 5, a projekt je malce drugačen od drugih podobnih projektov, ki jih amaterske grupe razvijalcev skupaj dajejo leta in leta, nakar na koncu razvijalca mine zagon in mod prekliče ali pa ga nemara doleti kakšno pismo jeznega založnika, ki zahteva preklic njegovega dela, saj ga drugače čaka poravnava na sodišču.
Modder DXU24 se je zadeve lotil na drugačen način, saj mu je uspelo spisati rešitev, ki vse kar se dogaja znotraj originalnega pogona igre – v tem primeru Unreal Engine 1 – prenese v pogon Unreal Engine 5, vse to pa se dogaja v realnem času. Stvar je dokaj zakomplicirana, a si lahko stvar predstavljamo tako, kot da bi poganjali originalno igro skozi nekakšen prevajalnik, ta pa nam na monitor izvrže končno sliko.
DXU24 se je na ta način izognil največji oviri takšne predelave: ogromnem časovnem vložku, ki bi za navadno predelavo zahteval leta in leta njegovega življenja. Tako pa se vse skripte in teksture ohranijo, nakar nam Unreal Engine 5 dostavi izboljšano vizualno podobo igre, ki vključuje boljše sence in sistem osvetljevanja Lumen.
Igra je tako videti v Unreal Engine 5 fenomenalno, a hkrati po zaslugi delovanja ohrani vse tiste igralne prvine in tudi sam dizajn originala. DXU24 bo poleg lepše podobe dostavil tudi VR igranje, ki bo tule močno izpopolnjeno, saj bomo lahko verno vihteli s palicami in ročno repetirali orožje.
DXU24 naj bi v polni obliki izšel še enkrat letos, a mod ne bo brezplačen in bo na Steamu zase zahteval 12 €. Posodobitve glede projekta lahko spremljate na avtorjevem Patreonu, ki mu trenutno mesečno prinese nekam ubogih 57 $ mesečno.
Že nekaj časa vemo, da založnik Konami pridno dela na oživitvi franšize Metal Gear Solid, saj so že izdali zbirko Master Collection Vol. 1, trenutno pa delajo na predelavi tretjega dela, ki ga nameravajo prodati pod imenom Metal Gear Solid Delta: Snake Eater.
Govorice, ki zdaj prihajajo iz španske spletne strani Areajugones, pa zdaj pravijo, da Konami hkrati dela na polnopravni prenovi prvega dela, ki je izšel leta 1998 in je tehnično že dobil eno takšno prenovo v obliki igre The Twin Snakes, ki je leta 2004 izšla samo za Nintendovo konzolo GameCube.
Navadno o takšnih govoricah ne bi poročali, a Areajugones se je enkrat prej že izkazal, saj so pravilno napovedali, da bo God of War Ragnarok dobil DLC in očitno imajo neke dobre vire znotraj Sonyja, saj naj bi tudi predelava igre Metal Gear Solid 1 izšla samo za konzolo PlayStation 5, tako da bo očitno ta skrivalniška serija še vnaprej zavezana Sonyjevim sistemom.
Govorice pravijo, da naj bi bila predelava prvega dela v razvoju že več let, a da trenutno Konami vse napore vlaga v predelavo Snake Eaterja, zato predelava prvega dela zagotovo še ne bo izšla letos. Se pa zna to zgoditi za Metal Gear Solid Delta: Snake Eater, saj je Sony nedavno izdal nov napovednik za prihajajoče igre v 2024 in v njem sta omenjeni predelavi Snake Eater in Silent Hill 2.
Konamijeva odločitev, da najprej predela tretji del se bi morda lahko zdela komu čudna, a ima smisel. Snake Eater je namreč eden od najbolj popularnih delov serije, štorijalno pa je tole predhodnik prvega dela, tako da se je morda Konami odločil s prenovami zgodbo postaviti v pravilni vrstni red in nam zna naknadno pričarati tudi predelave četrtega in petega dela.
Zdi se mi, da se pri igrah, ki se odvijajo znotraj odprtih mest in omogočajo moddanje, že nekaj časa ponavlja en in isti cikel. Že za igro GTA 4 iz leta 2008 se spomnim, da je bil YouTube poln videov, ki so obljubljali naravnost noro, fotorealistično grafiko, nakar se je ta ista navada preselila tudi v igro GTA 5. Teh modov se je skozi čas in leta nabralo že toliko, da jim sploh več ne namenjam pozornosti, saj so imeli vsi isti problem: stvar je v slikah izgledala imenitno, a takoj ko si se začel premikati je iluzija napredne grafike padla v vodo.
Cyberpunk 2077 pa je malce drugačen. Za začetek je to bolj svež naslov, ki ima trenutno eno od najbolj izpopolnjenih grafičnih preoblek. Razvijalec CD Projekt RED je v igro pripeljal tudi polno osvetljevanje preko ray tracinga, zdaj pa so modderji stvar še bolj izpopolnili in rezultat vsega tega grafičnega dela si lahko ogledate v spodnjem posnetku.
Kot vidite je stvar videti presneto podobna resničnemu življenju in ob ogledu avtov se ti res zdi, da gledaš video nekoga, ki je preko telefona posnel avto, a nato se ta usede za volan, nanj pa položi kibernetično izpopolnjene roke glavnega junaka V-ja.
Tudi v tem primeru stvar malce izgubi na impresivnosti ko se zapeljemo skozi mesto Night City, saj takrat postane jasno, da gledamo v posnetek iz videoigre, a kabina avta in njegovi odsevi tudi med vožnjo navdušujejo.
Avtor je za ustvarjanje posnetka izrabil več modifikacij: HD Reworked Project nadgradi tekstura, Nova LUT pa spremeni barve. Tu je še Reshade mod, ki ga je avtor posnetka priredil svojim želja, pri izdelavi posnetka pa so pomagali še razni modi za avte, ki Porsche 918 Spyder predela v virtualno obliko.
Za poganjanje tako grafično obogatene igre je treba v računalniku držati tudi nekaj mišic: v tem primeru je v kišti bil procesor Intel i9-13900KS, 64 GB pomnilnika in grafična kartica RTX 4090, vse nastavitve znotraj igre pa so bile privite do maksimuma.
Na igro Icewind Dale iz leta 2000 me vežejo izjemno lepi spomini. To je bila namreč moja prva prava D&D izkušnja, ki sem jo srečal znotraj videoiger in spomnim se, da sem bil takrat preprosto očaran nad globokimi mehanikami magije, bojevanja od blizu in splošno vsem, kar je ponujal pravilnik Dungeons & Dragons 2. edicije. Seveda sem bil pri igranju zmeden, saj za polovico stvari nisem vedel, kaj sploh pomenijo, a dostop do interneta je bil takrat ravno dovolj izpopolnjen, da sem se za silo priučil tistih nekaj osnov, nakar sem lahko sledil zgodbi, ki ima skromne začetke in se začne znotraj mesteca Easthaven.
Začetek zgodbe, ki skozi naknadna poglavja postane močno bolj razširjena, lahko zdaj podoživimo preko novega moda za Skyrim, imenovan preprosto Easthaven. Avtor je predelal samo uvod, tako da se v bistvu lahko sprehajamo po ribiški vasici Easthaven in opravimo prvo nalogo, ki nas pošlje deratizirati bližnjo votlino z goblini, nakar še malce pokramljamo z okoliškimi prebivalci in nato se naša avantura zaključi. Mod tako nima preveč mesa in je daleč od kakšne polnopravne predelave, a je dovolj zanimiv, da vam morda spodbudi zanimanje za preigravanje originalnega naslova. V bistvu nam ni jasno, kako bi stvar v polni verziji sploh delovala, saj moramo v Icewind Dale sami ustvariti partijo šestih junakov in jih nato finomehanično nadzorovati med bitko, medtem ko ima Skyrim zgolj sistem sledilcev, umetna pamet teh pa ni ravno dovolj dobra, da bi poskrbela za uživantsko igralno izkušnjo.
Mod si lahko prenesete iz Nexusa, za polno avanturo pa bo treba zagrabiti za original. Ta je dandanes resda že malce ostarel, a uspeh igre Baldur’s Gate 3 je morda komu zbudil zanimanje za preigravanje podobnih naslovov in Icewind Dale to vsekakor je – čeprav je bolj osredotočen na akcijo kot pa njegov večji bratec. K sreči je Icewind Dale leta 2014 prejel manjšo predelavo Enhanced Edition, ki je bolj prijazna sodobnim operacijskim sistemom in poenostavi nekatere ostarele igralne mehanike.
Avanturo lahko nato nadaljujete z nadaljevanjem Icewind Dale 2. To žal zaradi izgubljene izvorne kode ni nikoli prejelo uradne nadgradnje, a se je nekdo spravil v ustvarjanje moda, ki je vsaj nekakšen približek predelave.
Praznično obdarovanje trgovine Epic Games Store se zaključuje in zadnja igra na razburljivem seznamu, ki se je posodabljal vsak dan, je presenetljivo dober Marvel’s Guardians of the Galaxy, ki ga je razvijalec in založnik izdal leta 2021 in nam pokazal, da zna še kdo delati dobre igralne izkušnje znotraj superjunaškega vesolja Marvel kot pa samo Insomniac Games s svojimi Spider-Man stvaritvami.
Da bo Eidos-Montréal pričaral dobro igralno izkušnjo spet ni bilo tako veliko presenečenje, saj nam je ta ustvarjalec v preteklosti dostavil mojstrovine kot so dvojec novejših Deus Ex iger, vseeno pa tako dobro režirane enoigralske izkušnje od izdelka po licenci nismo pričakovali. Guardians of the Galaxy na kup zbere posadko, ki jo poznamo iz stripov in filmov, tem pa poveljuje Star-Lord, ki ima od streljanja vesoljskih grdavžev raje samo še dostavljanje ciničnih enovrstičnih in sukanje glasbe na svojem Walk-Manu. Zgodba je sicer povsem drugačna od tiste, ki jo srečamo v filmih in nihče ni želel odšteti denarcev za digitalno preslikavo obraza Chrisa Pratta.
Vendar pa je igri kljub temu uspelo dostaviti zanimivo kampanjo, ki v obseg traja dobrih ducat ur, vsebuje odlično glasovno podajanje in zna mestoma spomniti na nekakšnega mutanta iger Mass Effect in Gears of War.
In zdaj vas vsa ta zabava stane točno 0 € – vse kar morate narediti je da obiščete sledečo povezavo in si tam stvar prenesete v svojo knjižnico, kjer jo boste lahko obdržali za vedno. Za razliko od prejšnjih iger imate tule časa za prevzem malce več, saj lahko igro aktivirate vse do 10. januarja, nakar bo ponudbo brezplačnic zamenjala prisrčna indie igra Sail Forth.
Podjetje Microsoft je tako prepričano v razvoj umetne inteligence, da so tega že zdaj prepletli z vsemi svojimi programskimi rešitvami, skozi naslednje iteracije operacijskega sistema Windows pa bo umetna pamet še bolj integrirana v vsak kotiček našega vsakdanjega dela.
To niti ni čudno, saj je Microsoft vložil milijarde financiranja v nadaljnji razvoj ponudbe podjetja OpenAI, svojo zaljubljenost v umetno inteligenco pa namerava preseliti tudi na tipkovnice. Oblika teh je skoraj 30 let ostala nespremenjena, a bo zdaj dobila malce drugačno podobo, saj bomo na tipkovnicah našli novo namensko tipko, ki bo lahko instantno zagnala umetno-pametni pomagalnik, ki mu je ameriški gigant nataknil ime Copilot.
Copilot je sicer že zdaj sestavni del brskalnika Bing in najdemo ga tudi znotraj operacijskega sistema Windows 11. Žal v slovenskih oknih še ne deluje s polno paro, saj je na drugih trgih Copilot prepleten s programi tipa Slikar in ga lahko sprožimo skozi orodno vrstico ali pa kombinacijo tipk Win + C, pri nas pa te stvari ne delujejo, a se bodo zagotovo spremenile v bližnji prihodnosti.
Novi gumb bo nameščen na desni strani tipkovnice in njegova pozicija ni še čisto zakoličena, a na splošno velja, da bo Copilot tipka zamenjala desni Ctrl, ki je vsaj pri meni osebno dobra izbira, saj te tipke praktično nikoli ne pritisnem, v nekaterih primerih pa bo zamenjala tisto bizarno tipko, ki nadomešča desni klik miške oziroma bo s to funkcijo delovala v tandemu.
Prenovljena tipka bo prvič javno predstavljena naslednji teden, ko se bo odvil sejem CES 2024, prve prave tipkovnice z novo podobo in funcionalnostjo pa se bodo začele prodajati že ta mesec – seveda najprej le na trgih, ki Copilot dejansko podpirajo.
Kakor bi rekel DJ Khaled: “Another one!”. Trg prenosnih PC-jev postaja z vsakim letom gostejši in trenutno se na njem mudijo trije večji igralci: Valve s svojim Steam Deckom, ASUS in njegov ROG Ally ter Lenovo s svojim prvim takšnim izdelkom Legion Go. Zdaj se bo očitno v dirko vmešalo še podjetje MSI, ki nas je včeraj preko kratkega dražilnika presenetilo na svojem Instagram profilu, v posnetku pa lahko za kakšno sekundo uzremo napravo, ki je več kot očitno nekakšen prenosni PC.
Glede na kratek vpogled bo njihov pionirski ročni PC najbolj podoben napravi ROG Ally, saj bo odet v belo masko, gumbi in gobice pa se nahajajo na standardnih mestih. MSI v kratkem dražilniku omenja še RGB, tako da se bo zadeva svetila na vseh straneh in skoraj zagotovo bomo lučke lahko tudi ugasnili in tako preprečili tratenje baterije, ki je še vedno eden od glavnih problemov takšnih naprav.
Trenutno niso potrjene nobene dodatne informacije, tako da lahko zaenkrat samo ugibamo o specifikacijah, a dobra stava bi bila, če bi rekli da bo napravo poganjal operacijski sistem Windows 11, saj dvomimo, da se je MSI spravil v razvijanje prirejenega Linux okolja kot je to naredil Valve v primeru svoje naprave Steam Deck.
Posodobitev: spletna stran Videocardz poroča, da so specifikacije že ušle ven, skupaj s prvo sliko, ki si jo lahko ogledate na vrhu strani. Prenosna naprava naj bi nosila ime Claw in bo res vsebovala Intelovo čipovje, v sebi pa bo držala kar 32 GB pomnilnika, kar je za še enkrat več od konkurence. Originalni članek se nadaljuje spodaj.
Zna pa MSI-jev izdelek ponujati večjo razliko na področju čipovja. Vse takšne prenosne naprave do sedaj je namreč poganjala AMD-jeva ponudba: za ROG Ally in Legion Go skrbi čip Ryzen Z1 Extreme, Intel pa je bil na tem področju povsem ignoriran. To se zdaj zna spremeniti pri MSI napravi, saj je uradno objavo na X-u komentiral profil Intel Gaming s tremi emotikoni, kar bi znalo pomeniti nekakšno partnerstvo, kjer je v prenosni PC bil zadegan Intelov procesor Meteor Lake.
Na odgovore nam ne bo treba čakati dolgo, saj bo MSI svojo skrivnostno napravo premierno razkril na sejmu CES 2024, ki se bo odvil med 7. in 12. januarjem.
Microsoft je leto 2024 začel vzpodbudno in za svoj servis Game Pass včeraj napovedal lep nabor novih naslovov, ki morda res niso najnovejši, a so kvalitetni in med njimi se bo zagotovo znašel kakšen biser, ki ga vaše roke do sedaj niso poprijele.
Prvoosebna grozljivka Close to the Sun je zdaj že na voljo za igranje in čeprav ima zadeva dokaj originalno idejo alternativne zgodovine leta 1897, ta štiri leta stari naslov ob izidu ni požel najvišjih ocen. Stvar je označena za povprečno, a ljubitelji grozljivk smo že navajeni podoživljati igre in filme, ki imajo nizke ocene, saj smo vse tiste res kvalitetne zadeve pogledali že vsaj desetkrat.
Še danes na Game Pass prispe tudi večigralska streljanka Hell Let Loose, ki se dogaja v obdobju 2. svetovne vojne in nam od blizu pokaže, kako uničujoče so bile takrat eksplozije bombnikov, saj se ob vsakem poku trese vse okoli vas.
Ljubitelji vikinške zgodovine boste veseli 9. januarja, saj takrat na platformo prispe igra Assassin’s Creed Valhalla, istega dne pa se bo moč poigrati s prisrčno avanturo Figment. Nato 11. januarja sledita dve novi igri: športni Super Mega Baseball 4 in preživetvena igra We Happy Few, ki je na Game Passu že bila, a je bila kasneje umaknjena, zdaj pa se na servis zopet vrača.
Ponudbo osmih novih iger 16. januarja zaključujeta naslova Those Who Remain in odlična grozljivka Resident Evil 2, ki jo osebno še vedno tretiram kot eno od najboljših predelav zadnjih let in jo postavljam pred druge odličnice tipa Resident Evil 4 in Dead Space.
Vse niso samo dobre novice, saj bo Game Pass v januarju nekaj naslovov tudi izgubil. Že jutri, 5. januarja, se iz ponudbe umika GTA 5, 15. januarja pa se izteče pogodba za igre Garden Story, MotoGP 22, Persona 4 Golden in Persona 3 Portable.
Slavni komik je za pretočni servis Netflix spočel nov stand up naslov, imenovan The Dreamer in v bistvu zanj sploh ne bi vedel, če se o njem ne bi razpisal forum Resetera. Na domači strani Netflixa namreč nisem nikjer opazil zapisa o novem nastopu, forum pa ima temo postavljeno na vrh in vsebuje več strani in to z razlogom, saj se je Dave v Dreamerju zopet spravil na transspolne osebe, Resetera pa je tako velik podpornik LGBTQ skupnosti, da je celo prepovedalo kakršnokoli diskusijo okoli igre Hogwarts Legacy, ki ima svoje kontroverzije glede transspolnosti. Vendar pa je ironično ravno ta forum zdaj naredil večjo reklamo za Chappellov stand up, tako da so takšna ogorčenja nad slavnimi dvorezen meč.
Chappelle se je v preteklih nastopih večkrat zataknil ob transspolno skupnost, zaradi česar si je nabral veliko internetne jeze, a ta je za gledanost očitno dobra, saj mu Netflix ves čas nakazuje denarce za nove stand upe – The Dreamer je že njegov sedmi na tej platformi.
Dave Chappelle’s new Netflix special is out, and he’s telling the truth about trans. pic.twitter.com/WdndzE3ZHN
Kaj točno se v njem dogaja dobro nakaže članek spletne strani Variety in čeprav se je Dave v preteklosti že zaobljubil, da je zaključil s šalami na račun transspolnih oseb, očitno ne more iz svoje kože in je na račun LGBTQ skupnosti spustil več pikrih pripomb. Na začetku se je spomnil obiska Jima Carreyja na snemanju filma Man on the Moon, kjer je Jim tako padel v vlogo Andyja Kaufmana, da je bil ves čas v njegovi koži – tudi ko ni snemal in je stopil v zaodrje. Stvar je narasla do te mere, da so Jima ves čas klicali Andy, Dave pa pri obisku snemanja tega ni vedel, zato ga je veselo poklical po imenu Jim, zaradi tega pa so bili vsi okoli njega zgroženi. Dave ob iztočnici navrže, da se točno tako počuti ob transspolnih ljudeh.
V nastopu se transspolnosti dotakne še nekajkrat: v enem primeru pove, da bo ob primeru sojenja sodniku navrgel, da se identificira kot dekle, tako da ga bodo poslali v ženski zapor, nakar jim bo tam kradel malico in jih prisilil v spolno občevanje in nihče mu ne bo smel reči ene besede, saj se identificira kot dekle.
Chappelle je tako prekršil svojo obljubo, da o transspolnih osebah ne bo govoril več, zaradi svojega ostrega jezika pa se je v preteklosti za las izognil večjim poškodbam. Leta 2022 ga je nekdo napadel iz publike, a je bil ta nato hitro obvladan iz strani varnostnikov. Napadalec se je nanj spravil z lažno pištolo, ki pa je v sebi vsebovala nož in bi ga lahko resno poškodoval. Dave se je incidenta dotaknil v novem stand up nastopu in se pošalil, da se je celo napadalčevo orožje identificiralo kot nekaj drugega.
Prazničnega obdarovanja iz strani trgovine Epic Games Store kar noče biti konec, pa čeprav smo zdaj že pošteno zakorakali v leto 2024 in so nekateri že začeli podirati božična drevesca. Podarjenih je bilo kup zanimivih naslovov in čeprav vsi niso bili visokoproračunski, so bili vseeno vredni prevzema za morebitno kasnejše igranje.
Današnja brezplačna dobrota sliši na ime A Plague Tale: Innocence, ki jo je razvijalec Asobo Studio izdal leta 2019 in nas takrat presenetil, saj v bistvu nihče ni pričakoval da bomo dobili zanimivo poved o bratu in sestri, ki se morata prebijati skozi srednjeveško Evropo, zraven pa se otepati kupa podgan, ki so čepele v praktično vsakem temačnem kotičku. Podgane niso predstavljale nevarnosti samo nam, ampak tudi sovražnim stražarjem in nekaj presneto umazanega je bilo na temu, ko nič hudega slutečega vojaku od daleč ugasnil baklo, nakar je ubožec podlegel valu črnih bitij, poln ostrih krempljev in zobovja.
Asobo Studio je nato leta 2022 spočel nadaljevanje Requiem, ki je ohranil prvine originala in te še dodatno razširil in v bistvu sta obe igri kot nekakšen paket, ki povesta zgodbo z zadovoljivim koncem, ki pa še vedno pušča vrata odprta za morebitni tretji del, ki zaenkrat (še) ni bil napovedan.
A Plague Tale: Innocence je namenjen predvsem tistim, ki imate v svojih igrah radi temačno atmosfero, ki jo prekinjajo redki žarki upanja in uganke, ki niso nekaj tako naprednega kot v starošolskih pustolovščinah, a vseeno zahtevajo nekaj razmišljanja. Dodajte k vsemu temu še dobro glasovno podajanje in imate zadevo, ki vas bo zaposlila kar za nekaj ur.
Igra je za prevzem brezplačna samo danes, 4. januarja in to do 17.00. Izmaknete jo lahko tule in ne bodite presenečeni, če jo v knjižnici že imate, saj je Epic Games tole igro že enkrat podaril.
Leto 2024 se je šele dobro začelo in že imam za vas prvo kritiko televizijskega dogajanja, ki me je v novo leto pospremilo zehajočega in na pol zaprtih oči. Govorim seveda o silvestrskem programu, ki mu je RTV Slovenija nataknila ime Srečno 2024!, njegov najbolj razburljiv del pa je bil klicaj na koncu njegovega naslova.
Večurni glasbeni program je bil namreč tako dolgočasen, da bi se človek dan po gledanju najraje sprehodil ob mirnem jezeru, se usedel na klopco in si nato zamišljen, z glavo podprto na pest, v brk mrmral: “Mater, to pa je bilo dolgčas”.
Večurno dogajanje je bilo sicer podkrepljeno s celo vrsto prepoznavnih glasbenih gostov, ki pa jih je nekdo zbral na kup, brez kakšne konkretne ideje, kaj bi z njimi dejansko gor počel. Stvar me spomni na organizacijo kakšnih dogodkov, kjer se pod eno streho zbere cela vrsta vplivnežev, za kar se zagoni veliko denarja, nakar ti ljudje tam stojijo, se s kom slikajo in nato nerodno dogodek tudi zapustijo, brez da bi takšno srečanje komurkoli dejansko prineslo neko dodano vrednost.
Skratka, gledali smo v ure zapravljenega potenciala. Gosti so se drug za drugem vrstili kot po tekočem traku, odpeli tistih nekaj svojih najbolj prepoznavnih pesmi, vmes pa točk ni povezoval praktično nihče. No, sicer sta res na odru stala Blaž Švab in Melani Mekicar, ki sta s tem programom naredila tudi epilog svoje oddaje V petek zvečer, a tudi ona dva sta bila videti, kot da sta tam bolj po sili razmer. Melani v bistvu še vedno štejem za eno od najbolj simpatičnih deklet, ki jih imamo na televiziji, a tokrat ji je nekdo na obraz nalepil čist preveč pudra, tako da se je obraz jasno ločil od barve telesa, nisem pa se mogel znebiti občutka, da je morda eden od voditeljev v zaodrju zvrnil kakšen kozarček preveč. V gostinstvu sem delal kar nekaj let in še kako dober mi je znan tisti pogled nekoga, ki te gleda s pol zaprtimi očmi, a še vedno želi delovati trezno.
Na splošno je celotno dogajanje delovalo nizkoproračunsko in na začetku je bilo slišati nekaj problemov z zvokom povezovalcev programa, ki se ju je nekam težko slišalo. Kar je čudno, da stvar ni bila popravljena pred predvajanjem: oddaja Srečno 2024! je bila namreč posneta vnaprej, kar že takoj primeša grenak priokus, saj gledaš reakcije in lažno odštevanje do novega leta. Morda je tudi zaradi tega publika delovala povsem mrtvo in bi bila bolj živa, če bi jim kdo omogočil stanje in morebiten ples – to pikro pripomni tudi uradni članek na MMC, ki se v bistvu bere kot nekakšno bojno poročilo iz dogajanja, novinarju pa v besedilo uspelo vriniti pikro poved: “Četverici so sledili Polkaholiki in Mladi Dolenjci z venčkom uspešnic, ob katerih bi se marsikdo zasukal, če bi bilo le dovolj prostora. Namesto tega so njihove melodije nasmejani ljudje pospremili z ritmičnim ploskanjem in vzkliki.“
Zna biti, da bo kdo zdaj rekel, da se pritožujem preveč, a takšni kiksi so jasen pokazatelj, da izvedba dogodka oziroma oddaje ni imela dovolj velikega proračuna. Mislite, da je naključje, da pri vsaki epizodi oddaje Slovenija ima talent vse štima? No, ni, saj tam za kamerami stoji gruča ljudi, ki pregleduje vsako trepalnico na odru in če samo ena stvar odstopa od začrtanega, je snemanje prekinjeno, popravljeno in ponovljeno.
Okusi so različni, vendar pa je bilo po mojem skromnem mnenju čisto preveč narodnozabavne glasbe, tisti bolj sveži obrazi pa zaradi poplave vseh nastopajočih preprosto niso imeli časa, da bi zapeli več glasbenih točk. A bolj kot vse to moti dejstvo, da med glasbenimi točkami ni bilo ničesar: morda bi notri vrinil kakšen krajši stand up nastop, kakšno hitro igro med glasbenimi gosti ali pa morda zabavno točko komikov, ki so znali popestriti oddajo V petek zvečer? Nič od tega ni bilo na spregled razen nekih neznanih voditeljev iz RTV oddaj, ki so konstantno govorili neke prispodobe in vse skupaj je bilo naravnost bizarno. Oh, wow, Jasmina Jamnik in Saša Krajnc imata govor? Daj hitro bolj na glas, saj govorita o tem, kako MMC vedno poroča verodostojno, saj želim točno to slišati v svojem silvestrskem programu. Čeprav, moram priznati, da me je nasmejala voditeljica Mojca Mavec, ki je imela na začetku glas nekoga, ki je dan pred snemanjem podoživel kavbojsko avanturo, polno viskija in cigaret brez filtra. In seveda ne smemo pozabiti nato še za hitro prekinitev z oglasi, ki so jih tu želeli voditelji narediti srčkane, a so bili v bistvu samo nadležni.
Mimogrede: ko se že spotikamo ob zadnji teden oddaj leta 2023 na RTV Slovenija – kaj presneto je bila tista obuditev oddaje Poglej in zadeni? Nekdaj znana oddaja je praznovala svojo 25. obletnico, za mikrofon je spet poprijel Stoja Auer, produkcija pa je bila naravnost kriminalna in je spominjala na nekaj, kar bi videl znotraj najbolj zakotne vaše veselice. Nastopajoči sploh niso peli v živo, vmes pa smo dobili še magični trik, ki je bil tako cringe, da mi še danes zateguje usta.
Oddaja Srečno 2024! je bila tako ena od slabših silvestrskih izdaj naše nacionalne televizije in stvar je bila videti, kot da se preprosto nikomur ni dalo oblikovati kvalitetnega programa in je želel samo zadostiti reku “bolje išta nego ništa”. Stvar je tako na koncu, kot že od pamtiveka dalje, rešil Alfi Nipič, ki je zapel svojo tradicionalno pesem Silvestrski poljub, a tudi on ni mogel sprati slabega priokusa same oddaje, zaradi katere se me še danes drži glavobol. Ali pa je to posledica preveč poceni šampanjca, ki ga je ob izteku polnoči v steklenici ostalo preveč in sem ga moral piti na silo.
In tu je moja prispodoba, ki jo namenjam RTV Slovenija, saj je bil ta večer naravnost zaljubljen v takšno obračanje stavkov: manj je več, zato nam ob prehodu na 2025 podelite krajši, boljše zamišljen program, ki bi bil lahko predvajan v živo. Od tiste naše obvezne mesečne naročnine boste že nabrali nekaj gostov, ki jim ne bo odveč večer zares preživeti z gledalci, saj se od njihovega gledanja in poslušanja nenazadnje tudi preživljajo.
Tako kot vsako leto je digitalna trgovina z igrami Steam tudi letos podelila nagrade tistim najbolj uspešnim naslovom, ki so bili razdeljeni na več različnih kategorij. Takšnih podelitev letos ni umanjkalo: navsezadnje smo tudi sami naredili splošno lestvico petih najbolj prepričljivih iger leta 2023, a kar je pri Steamovi podelitvi drugače je to, da so rezultati posledica mnenja tisoče in tisoče igralcev, ki so svoje priljubljene naslove najprej spravili skozi nominacije, nakar so podelili še finalne glasove.
Glavno lovoriko igre leta je zdaj že nekoliko nepresenetljivo osvojil Baldur’s Gate 3, ki je tako k svojima dvema pokaloma GOTY iz podelitev Golden Joysticks in The Game Awards, zdaj dodal še tretjega iz strani PC igralcev. Za nagrado se je Larian Studios zahvalili preko X-a in bo tem dodal, da je to rezultat glasovanja več kot 40 milijonov igralcev.
After more than 40 Million votes, we're delighted that Baldur's Gate 3 has won Game of the Year AND Outstanding Story-Rich Game in this year's Steam Awards. Thank you all for supporting Baldur's Gate 3 🙏🙏 pic.twitter.com/5sHU9frP9l
Baldur’s Gate 3 je pobral tudi nagrado za najboljšo zgodbo, v ostalih kategorijah pa smo dobili nekaj pričakovanih in nekaj nepričakovanih zmagovalcev. To je namreč čar nagrad, ki jih izvoli ljudstvo, saj dobimo na ta način šampione, ki jih nihče ne bi pričakoval, nominiranci pa niso omejeni samo na aktualno leto, tako da se med zmagovalci lahko pojavijo tudi več let stari naslovi.
Morda najbolj presenetljiva zmaga se je zgodila znotraj kategorije Labor of Love, ki je namenjena igram za katere je razvijalec tudi po izidu izdal cel kup plačljive in brezplačne vsebine in na ta način res izkazal ljubezen do svojega dela. Nagrado je letos pobral Red Dead Redemption 2, ki je v bistvu čisto nasprotje tega, kar bi morala lovorika nagraditi: razvijalec Rockstar je sicer nekaj časa posodabljal večigralsko izkušnjo, a nato nad tem obupal, igra pa nikoli ni prejela nobenega DLC-ja ali dodatka, ki bi dodelal osnovno kampanjo. Red Dead Redemption 2 se je slabo odrezal tudi na konzolah, saj Rockstar še vedno zanj ni izdal popravka za trenutno generacijo konzol, ki bi igro poganjal pri višjih ločljivostih in sličicah na sekundo.
Drugega bizarnega nagrajena smo dobili znotraj kategorije za najbolj inovativno igralno formulo, saj je pokal letos prešel v roke Starfield. Zadnji naslov razvijalca Bethesda vsebuje nekaj dobrot, a inovativnost med njih ne bi prišteli, saj je stvar igra podobno kot njihovi prejšnji naslovi: največji približek najdemo znotraj igre Fallout 4, ki je bila ravno tako usmerjena v grajenje in nabiranje surovin, le da lahko v Starfieldu zdaj baze gradimo na različnih planetih.
You've voted, and the results are in for the Steam Awards 2023!
Congratulations to Baldur's Gate 3 (twice!), Labyrinthine, Lethal Company, Sifu, DAVE THE DIVER, and more!
Zmagovalca obeh zgoraj omenjenih kategorij se zdita kot nekakšen poskus “trollanja”, a v to šalo bi potem moralo biti vključenih tisoče, če ne celo milijoni igralcev, saj drugače preprosto igri ne bi nabrali dovolj glasov za zmago. Morda pa nam zmagovalca povesta drugačno zgodbo: da je splošno mnenje milijonov igralcev na Steamu drugačno od kritikov in tistih, ki igričarsko industrijo spremljajo resneje. Tako se zdi običajnemu špilavcu Starfield res nekaj najbolj unikatnega, kar je do sedaj izkusil in preprosto ne ve za odlične indie stvari tipa Viewfinder, ki bi si letos upravičeno zaslužila to nagrado in jo lahko na Steamu kupite po -25 % znižani ceni.
Priljubljeni Disney mišon Miki Miška je svoje življenje začel leta 1928 v podobi risanke Steamboat Willie, z novim letom pa so za to potekle avtorske pravice in originala izdaja Miki Miške je postala javno dostopna. To pomeni, da ga lahko za svoje namene uporabi kdor hoče, za licenco mu ni treba plačati ničesar, odveč pa je tudi strah, da bi vas Disney tožil do tretjega družinskega kolena.
Disney si sicer še vedno lasti lik Mikija Miške, a v nekoliko drugačni obliki, saj denimo moderni Miki nosi rokavice, original pa ne, teh omejitev pa se morajo držati tudi ustvarjalci, saj jih drugače še vedno lahko doleti tožba. No, nekateri so se očitno pripravljeni podrediti tem zahtevam, zato so bili že napovedani prvi projekti z osvobojenim Mikijem in to v najbolj dolgočasnih možnih različicah.
Prva igra z Mikijem se imenuje Infestation: Origins in razvijalec Nightmare Forge Game je napovednik izdal samo nekaj ur po tem, ko je Miki Miška prešel v javno last. Gre seveda za grozljivko, saj se očitno otroških maskot, ki nato postanejo srhljivi morilci, nikoli ne moremo prenažreti in glede na nedavno uspešnost zanič filma Five Nights At Freddy’s je ta teza držala tudi v letu 2023. Infestation: Origins bo sodelovalna grozljivka, tako da se boste po mračnih hodnikih sprehajali s soigralci in poskušali pobegniti Mikiju, ki vam bo bil ves čas za petami.
Razvijalec je igro napovedalo malce prehitro, saj se je stvar originalno imenovala Infestation 88, nakar so igralci razvijalca opozorili, da ima številka 88 nacistične korenine in začela so se pojavljati ugibanja, ali nam želijo avtorji povedati še kaj drugega kot pa samo temačno pripoved o Miki Miški. Razvijalec se je hitro opravičil, češ da za te povezave ni vedel, zato je tudi urno spremenil ime igre.
Napovedan je bil tudi prvi film po Mikiju in ta je… Grozljivka. Zeh. Mickey’s Mouse Trap se dogaja v zabaviščnem parku, kjer si nek tip v hokejski maski natakne mišjo masko, nakar začne pobijati druge, čaka pa nas veliko vreščanja, lesenega igranja in vsaj ena scena, kjer bo nekdo pred morilcem bežal, se nato spotaknil, se nekam skril in nato ob lažnem občutku varnosti doživel kruto smrt.
Film izide že marca letos, medtem ko bo igra Infestation: Origins izšla enkrat v 2024 in to v sistemu Early Access. Spletna stran Variety poroča, da je na osnovi licence Steamboat Willija v izdelavi še en projekt, to pa bo komedija, ki pa bo v sebi nosila tudi primesi grozljivke.
Po zelo razgibanem letu 2023, ki je praktično vsak mesec na nas odvrgel kakšno kvalitetno igričarsko zabavo, se je vsa ta norija v decembru malce umirila, zato so igralci začeli iskati kakšne starejše igre, ki so jih morda v preteklosti spregledali, zdaj pa so si za njih končno izborili nekaj časa in denarničnega proračuna.
V tem pogledu je največ pridobila igra Monster Hunter: World, ki je izšla leta 2018 in po novem si moram zapomniti, da zdaj leta odštevamo od 2024, tako da jih World šteje že 6 let. Takrat je bil to nov naslov znotraj izjemno spoštovane serije Monster Hunter in ob izidu je založnik Capcom vsekakor pokril stroške razvoja, saj je igro ob izidu na Steamu igralo več kot 330.000 igralcev, v vseh teh letih od izida pa število istočasnih igralcev nikoli ni padlo pod 25k. Ta številka je začela v decembru skokovito naraščati in je 2. januarja skočila na več kot 138.000 istočasnih igralcev.
Kaj je torej razlog za nenadni porast igralne baze? No, številke so začele naraščati ob začetku decembra, takrat pa je Capcom prvič najavil polnopravno nadaljevanje Monster Hunter Wilds, kar zagotovo veterane spodbudilo, da se zopet vrnejo k svoji stari ljubezni, napovednik pa je morda zbudil zanimanje tudi pri svežih igralcih, ki se nikoli prej niso srečali z lovom ogromnih fantazijskih pošasti, ki se jih lotimo z meči, ki so lahko večji od našega glavnega junaka.
Zanimanje za igro je vzpodbudila tudi Steamova razprodaja, ki osnovno igro zniža za -67% na vsega 9,89 €, za Iceborne Master Edition, ki vsebuje tudi dodatek Iceborne, pa je treba primakniti 19,79 €.
Tretji razlog pa prihaja iz strani popularnega Twitch streamerja Asmongolda, ki je sicer znan po neutrudnem preigravanju World of Warcrafta, a se je tip v zadnjih letih lotil tudi drugih naslovov – predvsem je postal zaljubljenec v “soulsborne” in “soulslike” žanre, zdaj pa se je lotil tudi preigravanja Monster Hunterja. Ko se Asmongold oprime nove igre je to za njegove sledilce velik dogodek, saj velikokrat iger ne dokonča, a za Monster Hunter: World je že spočel tri daljše prenose v živo, kar zna pomeniti, da bo kampanjo celo dokončal in se morda nato lotil še preigravanja iger Monster Hunter Rise.
Rise je malce novejša igra, saj je na Steam prispela lani, vendar pa je to bila zgolj predelava igre iz konzole Nintendo Switch, zato grafično ni tako impresivna kot Worlds, a vseeno ponuja desetine, če ne stotin ur zabave, na Steamu pa je znižana na 15,99 €.
Leto 2023 je bilo eno najbolj rodovitnih kar jih pomnim in dobili smo cel kup kvalitetnih iger iz strani večjih in manjših založnikov, ki so se, še posebej v oktobru in novembru, vse borile za dragoceno pozornost igralcev, ki pa ni neskončna.
Poleg kvalitetnih naslovov pa smo dobili tudi nekaj takšnih, ki niso izpolnili svojega potenciala oziroma niso dostavili vsega tistega, kar so nam razvijalci prej obljubljali v napovednikih. To niso slabe ali zanič igre, saj bi se na takšni lestvici letos za svojo krono borile igre kot so The Walking Dead: Destinies, Skull Island: Rise of Kong in The Lord of the Rings Gollum, ampak naslovi, ki so nam zlomili srca in nas pustili nepotešene in preprosto niso dosegli svojega potenciala.
Skupno gledano pa je večini teh iger še vedno pametno ponuditi priložnost za preigravanje, saj vas znajo na koncu kljub svojim minusom navdušiti, le pazite se, da za njih ne odštejete ravno polne cene.
5. Forspoken
Prvo negativno presenečenje letošnjika se je pripetilo že januarja, saj je založnik Square Enix takrat v obstoj poslal igro Forspoken. Založnika je sicer treba pohvaliti, da si je sploh upal zagnati povsem svežo franšizo v letu, kjer se je večina založnikov zanašala na predelave in nadaljevanja, a žal razvijalska ekipa Luminous Productions niti ni dobro vedela, kaj naj bi ta igra na koncu sploh bila.
Tako smo dobili zmedeno pripoved o punci Frey, ki se teleportira v magični svet in tam postane mogočna bojevnica, ki poskuša pomagati zatiranemu prebivalstvu, nakar skačemo po odprtem svetu in opravljamo ponavljajoče se naloge in poslušamo besedičenje magične zapestnice, ki nikakor noče utihniti. K splošnemu vtisu ne pomaga niti cringe humor, zaradi katerega igralec večkrat zavije z očmi in na splošno je to igra, ki je postavljena v odprti svet in ne dostavi ničesar res novega. Boj je sicer mestoma bil napet in hitro tekanje zna biti celo zabavno, vendar pa Luminous Productions vsega skupaj ni znal povezati v neko res zabavno celoto.
Igra je ob izidu imela tudi ogromne težave z optimizacijo in se je grdo zatikala kljub temu, da grafična podoba ni bila nič preveč posebnega. Zadnji žebelj v krsto je bila cena: Forspoken na Steamu zase zahteva kar 80 €, kar je naravnost komična cifra glede na to, kaj za njo dobimo.
4.Cities Skylines 2
Da bo imel Cities Skylines 2, nadaljevanje ene od najbolj popularnih graditeljskih strategij, velike težave, je bilo znano še preden je igra sploh izšla na digitalnih servisih. Razvijalec Colossal Order je namreč predhodno sporočil, da jim med razvojem ni uspelo doseči dovolj dobre optimizacije, ki so jo želeli ampak da igre ne nameravajo zamakniti ker… No, v bistvu niti niso imeli nekega dobrega razloga, saj je vsem jasno, da je igra izšla zato, da bi lahko začeli od nje služiti, s popravki pa se bodo nato ukvarjali naknadno.
A da bo stvar tako slabo delovala, da je ne bo mogel pri spodobnih sličicah na sekundo poganjati niti RTX 4090 ni pričakoval nihče. Večje ko postaja tvoje mesto, kar je nekako tudi smisel takšnih iger, večji je padec sličic na sekundo in čeprav so si kritiki enotni, da je samo igranje dokaj zabavno, vse to pokvari zanič optimizacija ter poplava večjih in manjših hroščev, zaradi katerih igra preprosto ne deluje tako kot bi morala.
Cities Skylines 2 je v bistvu igra, ki je še Early Accessu, a se prodaja kot končna izdaja. Razvijalec sicer pravi, da ne bo počival, dokler ne popravi optimizacije, a še pri tej targetirajo stabilnih 30 sličic na sekundo in ne 60, kakor je pri PC-jih že dolgo navada. Digitalnim arhitektom se tako splača še počakati kakšnega pol leta in morda se bodo do takrat izničili tisti največji hrošči, takrat pa zna upasti tudi cena, razvijalec pa bo uvedel še podporo za izdelavo modov, ki trenutno manjka in je bila velik del originala.
3.Immortals of Aveum
Založnik EA je letos izdal dve povsem novi franšizi in obe sta bili tako hitro pozabljivi, da sem se nanju spomnil šele ob ustvarjanju te lestvice. Prva od teh iger je bila Wild Hearts in naj bi bila neka konkurenca franšizi Monster Hunter, še bolj pa je bil zmeden Immortals of Aveum, ki mi je čudno deloval že v napovednikih.
Immortals of Aveum nam predstavi bojevnika Jaka, ki je pravi posebnež, saj ta nima samo velikih mišic ampak je natreniran tudi v magiji. Igra nam tako predstavi pošiljanje magičnih izstrelkov iz prvoosebne perspektive, česar pri videoigrah ne vidimo ravno pogosto. Problem je, da to magično streljanje ni nič kaj preveč drugačno od običajnih prvoosebnih streljank. Na splošno je tole dokaj povprečen, če ne mestoma že kar generičen naslov, ki je bil tudi hitro pozabljiv. Razvijalcu je spodletelo pri tempiranju dogodkov znotraj štorije, nadgradnje lika pa celokupno niso res spremenile poteka igranja.
Tudi založnik EA očitno v tem naslovu ni uvidel nekega velikega potenciala, tako da je oglaševalsko kampanjo hitro ugasnil in sumimo, da o Immortals of Aveum in hkrati igri Wild Hearts ne bomo slišali nikoli več.
2.Atlas Fallen
Atlas Fallen je še en naslov pri katerem je imel razvijalec na začetku neko vizijo, a nato okoli nje ni znal zgraditi privlačne igre. V tem primeru je bila ta vizija ogromen peščen svet, ki bi ga igralec lahko hitro prečkal preko frajerskega surfanja skozi pesek, da pa bi vse skupaj imelo nek smisel pa niti ni tako pomembno.
To je v bistvu tudi vse kar igra ponuja, saj je bojevanje proti pošastim ponavljajoče se in dolgočasno, velikokrat pa se kot igralec zalotiš, da samo prožiš specialke in upaš na najboljše. Da je boj tako reven je tu še posebej veliko presenečenje, saj za igro stoji razvijalec Deck13, ki je preko iger The Surge 1 in 2 dodobra dodelal bojevalne “soulslike” mehanike in se nato začel izboljševati tudi na področju oblikovanja stopenj, nakar je v Atlas Fallen vse to zavrgel in izdelal hitro pozabljiv odprt svet, ki ima komaj kaj zgodbe in praktično povsem mrtvo okolico, kjer vas vsake toliko napade neka peščena glista.
Upamo, da se Deck13 vrne k svojim koreninam in opusti svet igre Atlas Fallen, ki je tako nezanimiv, da mu ni rešitve niti v kakšnem nadaljevanju, čeprav po eni strani upamo, da vseeno obdržijo tehniko surfanja po pesku, saj je bila ta ena redkih izjem tega naslova in si zasluži poustvaritev tudi v kakšnem njihovem bodočem projektu.
1.Redfall
Moje osebno največje razočaranje je igra studia, ki sem ga v preteklih letih štel med najbolj spoštovana imena. Razvijalec Arkane se je v preteklosti podpisal pod legendarne naslove tipa Dishonored in Prey, a ker se te igre niso dovolj dobro prodale mu je Bethesda naložila izdelavo skupinske prvoosebne streljanke Redfall, saj je vedno dobra ideja ukazati studiu, ki je znan po bogatih enoigralskih izkušnjah, da opusti vse po čemur je znan in se osredotoči na nekaj, česar prej nikoli ni izdelal.
Rezultat je bil pričakovan še preden je igra izšla in čeprav je Redfall vseboval zanimivo premiso mesteca, ki je bil zmrznjen v času in so ga povsod naselili vampirji, je izvedba bila podpovprečna, več kot jasno pa je razvijalcu tudi zmanjkalo časa, da bi ustvaril vse tisto kar si je na začetku začrtal.
Redfall je ena od najbolj boleče se ponavljajočih izkušenj zadnjih nekaj let, ki jo je na začetku kazila tudi ogromna zalega hroščev. Vse v tej igri je dolgočasno: od streljanja, opravljanja stranskih in glavnih nalog do gledanja vmesnih sekvenc, kjer je zmanjkalo proračuna za animacijo tako da gledamo samo Powerpoint prezentacije. Potem je tu do konca zabita umetna inteligenca nasprotnikov, kjer ti edino nevarnost predstavljajo vampirji in še to samo takrat, ko se na vas spravi vsaj pet njih in ste stisnjeni v kot, saj jim drugače nepreplezljivo oviro predstavljajo že opuščeni avtomobili sredi ceste, ki jih ne znajo preplezati.
Če držijo govorice potem Redfalla ni želel izdelati niti Arkane, saj je bil v kodiranje prisiljen iz strani založnika in stavimo, da je ravno ta naslov razlog, da se je zdaj Microsoft končno bolj vmešal v izdelavo naslovov izpod založnika Bethesda in samo upamo, da to pomeni, da bo Arkane lahko zopet počel vse tisto zaradi česar se je igričarski publiki priljubil že več kot 20 let nazaj.
Epic Games ni edini, ki te dni tala brezplačnice vsakemu, ki se mu da klikniti na njihovo trgovino, saj je nekaj darežljivosti zašlo tudi na stran trgovine Amazon. Ta že dolgo igralcem nudi opcijsko naročnino Prime Gaming, ki se lepo poveže z njihovim servisom Twitch, zvesti naročniki pa lahko mesečno pridobijo nekaj iger, ki so velikokrat indie naslovi, a vsake toliko v ponudbo zaide tudi kakšen visokoproračunski naslov.
V mesecu decembra je takšna igra postala Deathloop, ki jo je razvijalec Arkane spočel leta 2021 in z igro takrat požel visoke ocene, saj nam je dostavil zanimivo prvoosebno akcijado, kjer se je treba poigrati z vrtenjem časa in na ta način naenkrat izničiti vrsto šefov, saj je to edini način za prekinitev časovne nitke. Deathloop ponudi adrenalinsko akcijo, odlično sestavljene stopnje in res dobro glasovno podajanje, vse skupaj začini še z večigralstvom, ki je ustvarjeno tako, da vam lahko igranje enoigralske kampanje kadarkoli brutalno zaključi nek tuj igralec iz mesa in krvi.
Deathloop si lahko brezplačno pridobite tako, da obiščete uradno stran servisa Prime Gaming in tam preprosto kliknete na izbrano igro. Seveda je ponudba na voljo samo tistim, ki si trenutno lastite aktivno Prime Gaming naročnino, a akcijo lahko izrabite tudi tisti, ki se naročite na brezplačni enomesečni preizkus – le ne pozabite zadevo preklicati, saj boste drugače naslednji mesec morali odšteti 8,99 €.
Za razliko od podobnih servisov tipa PlayStation Plus Extra boste tule Deathloop igrali tudi če vam vmes poteče naročnina. Prime Gaming vam namreč pošlje kodo igre, ki jo nato aktivirate znotraj trgovine Epic Games Store, tam pa jo nato lahko igrate kadarkoli hočete, pa četudi vmes prekličete naročnino na Prime Gaming.
Prvotni namen pretočnih servisov je bila ločitev od kabelske televizije, ki je gledalca rada preplavila s celim kupom nadležnih oglasov, ki jih je bilo pač treba trpeti, saj druge opcije gledanja včasih ni bilo. To je bila tista največja privlačnost Netflixa, ki jo je ta dolgo ponujal, a nato so se na trg pretočnih servisov začeli riniti vsi, dobički so upadli in zato so zdaj vsi ti največji igralci začeli v svojo ponudbe riniti tudi oglase.
To se bo zgodilo tudi za Amazonov lastni servis Prime Video, ki je že dolgo prisoten tudi v Sloveniji, a bo z začetkom naslednjega leta začel zlagoma spreminjati svojo finančno politiko. Spremembe se bodo najprej zgodile v ZDA, kjer trenutno naročniki plačujejo 14,99 $ dolarja mesečno in ta cena bo ostala nespremenjena, vendar pa bo od 29. januarja 2024 ob njej treba trpeti oglase.
Amazon je svojo novo ponudbo oznanil v e-mailu, ki ga je poslal vsem svojim naročnikom in v njem dodal, da bo sama ponudba ostala nespremenjena, tako da bodo naročniki še vedno lahko dostopali do enake vsebine kot prej, a da bodo to pač zdaj prekinjale reklame, ki pa bodo manj vsiljive kot pri drugih ponudnikih. Brez skrbi: še vedno lahko uživate v Prime Video vsebini, brez da bi za to morali trpeti oglase, a za takšen privilegij bo seveda potrebno doplačilo: Američani bodo za enako izkušnjo kot v 2023 morali v 2024 primakniti še ekstra 2,99 dolarja, kar posledično mesečni izdatek nato približa 19 $.
Kot rečeno, spremembe glede cene se bodo najprej zgodile v ZDA, a v začetku 2024 prihajajo tudi v države kot so Kanada, Nemčija in Združeno kraljestvo, temu pa bodo nato sledile Francija, Italija, Španija, Mehika in Avstralija. Slovenija med temi državami še ni bila omenjena, a očitno je, da želi Amazon te cene hitro razširiti po celem svetu, zato ne bi bili preveč presenečeni, če bo nova cenovna politika še pred pomladjo 2024 začela veljati tudi pri nas.
Več o spremenjenih cenah si lahko preberete na Amazonovem uradnem blogu.
Na slovenski sceni vplivnežev se je pripetila nova drama, za katero sem v bistvu izvedel preko aplikacije Threads, kar je dober pokazatelj, da je ta stvar dejansko dosegla svojo misijo, kjer se uporabniki med sabo dejansko pogovarjajo in delijo mnenja, namesto da bi samo lepili zgodbice iz svojih perfektno obarvanih življenj.
Tokratna drama se tiče Nine Gaspari, ki ima seznam poklicev dolg kot Daenerys iz Igre prestolov: vplivnica, podjetnica, podkasterka in zdaj po novem tudi avtorica knjige Lovim svoje ravnotežje. Knjiga je nekakšen vodič po življenju, kjer Nina strokovna spoznanja prepleta s svojimi lastnimi izkušnjami in vas s tem spodbuja pri iskanju svoje poti skozi obstoj, zraven pa podeli še nasvete glede upravljanja svojih lastnih čustev in kako si zapostaviti zdrave rutine.
Takšna dela nekateri izjemno cenijo, a jih osebno ne prenesem, saj jih postavljam ob bok “trenerjem življenja”, ki so mnenja, da se da vse probleme v življenju rešiti z obiskom fitnesa in globokim dihanjem. V bistvu se ob teh knjigah spomnim šale iz serije Family Guy, kjer se Brian spravi pisati takšno knjigo, a se mu ravno ne da preveč delati, zato v knjigi pusti kup praznih listov, ki jih mora zapolniti sam bralec. In da, tudi te prazne strani najdemo v knjigi Lovim svoje ravnotežje.
A to ni glavni problem tega dela, saj so nekateri bralci pri listanju hitro dobili občutek deja-vu že videnega. In ta šesti čut jih ni varal, saj spletna stran Delo poroča, da je poglavje knjige Strah zgolj dobesedni prevod poglavja Fear iz knjige Zdravljenje skozi besede, ki jo je spisala kanadska pisateljica Rupi Kaur. Hkrati naj bi bil tudi uvod knjige je v petih točkah kopiran od kanadskega dela, zaradi česar je bila Nina hitro obtožena plagiatorstva.
Avtorica se je na obtožbe odzvala in na X-u zapisala, da je vse skupaj posledica napačnega navajanja virov in da bodo naslednji izvodi knjige, ki sicer na uradni strani stane 44 €, ustrezno označeni. Vendar pa ta izgovor tule drži bolj malo vode, saj v bistvu težko verjamemo, da je nekdo povsem spregledal dobesedno kopiranje celega poglavja knjige in nam niti ni jasno, kako bo zdaj to popravljeno.
No, urednik bil lahko pri poglavju napisal, da je celotno besedilo prevzeto od drugje, a potem se človek vpraša, v čem je sploh smisel pisanja knjige in zakaj se ni avtorica zgolj lotila uradnega prevoda kanadskega dela? Namen takšnih knjig bi morala biti osebna izpoved avtorja in njegovi nasveti, saj je bralec stvar nenazadnje tudi kupil: nasveti tistega, ki ga slediš in po katerem se morda nekdo tudi zgleduje, ne pa povzemanje misli nekoga za katerega bralec sploh ni vedel, da obstaja.
Skratka, okoli domnevnega plagiatorstva se je razvila cela drama in nekateri celo zahtevajo umik knjige iz prodaje. Delo v svojem članku navaja, da bi avtorico lahko doletela tudi kazenska ovadba, kot se je to zgodilo leta 2017, ko je moral Boris Kobal zaradi plagiatorstva dela “La prova generale” plačati 54.000 evrov kazni, za povrh pa je dobil še 15 mesecev pogojne kazni.
Tudi vi ste, gospa Nina. V srednjem veku so veliko prepisovali knjige…
Kako se bo razpletel primer Nine za zdaj še ni jasno, a glede na njen nedavni zapis na X-u, se avtorica bolj ukvarja s svojo jezo nad novinarji spletne strani Delo kot pa da bi se konkretno lotila rešitve problema.
Izkoriščanje umetne inteligence za ustvarjanje promocijskih slik je vroča tema in morda je takšno početje upravičeno za neka manjša podjetja ali pa dogodke, ki preprosto nimajo denarcev, da bi za takšne stvaritve plačali prave umetnike. Vendar pa stvar postane neupravičena, ko se je začnejo posluževati večja imena, ki imajo pod palcem zagotovo dovolj cekina, da bi nekoga najele za ustvarjanje promocijskih slik, a raje zaženejo DALL-E, saj tako prihranijo tistih nekaj evrov, vendar pa si nato v zameno nakopljejo zvrhan kupček slabe volje splošne javnosti.
Pri takšnem početju je bil nedolgo nazaj zasačen Ubisoft, po njegovih stopinjah pa je šel tudi Microsoft, ki je na svojem X profilu ID@Xbox podelil sliko, ki bi morala proslavljati neodvisne ustvarjalce, zraven pa pripisal vprašanje glede najljubšega indie naslova svojih sledilcev.
Pozorne oči njegovih sledilcev pa so brž opazile določene nepravilnosti pri pripeti sliki. Na prvi pogled ta ni videti nič kaj preveč posebnega, a če stvar pogledamo od blizu lahko naletimo na tipične nepravilnosti umetne inteligence, saj ta pri svojih stvaritvah še vedno doda kup bizarnih podrobnosti. Te so na zgornji sliki opazne že od daleč: otroci na sankah držijo neke vrvi, ki ne peljejo nikamor, nekdo iz strani v sneg moli ribiško palico, desna punčka ima obraz izmaličen kot tisti ubožci, ki so v filmu Krog obsojeni na smrt, možakar, ki pa sedi na črki D in v roki drži kontroler pa sploh nima zgornje ustnice.
Na zgornji X račun se je seveda hitro usul plaz negativnih kritik in Microsoft je hitro uklonil pritisku in zadevo pobrisal, vendar pa je bila škoda že storjena. V tem primeru je vse skupaj dokaj hinavsko: objava bi morala promovirati neodvisni duh ustvarjalcev indie iger, a slika je bila ustvarjena preko umetne inteligence, a ta je v bistvu največji sovražnik samostojnih umetnikov in je ravno pri tej objavi kruh iz ust izmaknila nekemu umetniku, ki bi moral biti drugače za takšno stvaritev plačan.
