Iger, ki znajo zabavati tako izkušene kot tudi manj izkušene igralce, ni na pretek, še posebej ne takšnih, ki bi bile ob tem tudi kvalitetne. Igričarskim veteranom bi se morda zdelo čudno, da bi nek igralec lahko imel težave pri preigravanju naslovov kot so Zelda: Breath of the Wild ali pa kateregakoli od Assassin’s Creedov, a ob tem ne upoštevajo, da se nekateri z igrami srečajo prvič in jim predstavlja težavo že orientacija po prostoru.
Vaja sicer iz vsakega naredi mojstra, vendar pa je treba frišne špilavce v interaktivno uvesti postopoma in za takšne namene je ena od bolj priporočljivih iger Cat Quest. Gre za dokaj preprost naslov, kjer se preizkusimo v vlogi mačjega junaka, tega pa nato iz zgoraj gledanega pogleda sprehajamo po preprosti okolici in se v slogu Diabla preizkusimo v pretepanju preprostih sovragov, zraven pa še nabiramo zaklade, si nadgrajujemo mačje sposobnosti in vsake toliko nase poveznemo tudi kakšen nov košček oklepa.
Boj je preprost, a vseeno privlačen, pri naših bojih sposobnostih pa nam prav pride tudi hitri preval, ki nas na eleganten način oddalji od nasprotnika in njegovih zlobnih krempljev. Cat Quest je tako idealen za mlajše in manj izkušene igralce, tem pa lahko kot starš pomagamo preko vgrajenega sodelovalnega načina, tako da se lahko skozi kampanjo sprehodita dva mačkona.
Cat Quest navadno znotraj Epic Games Store trgovine stane 11,69 €, trenutno pa ga lahko prevzamete brezplačno in to vse do danes, 29. decembra, ko se ob 17.00 ponudba zamenja za nekaj drugega.
Cat Quest je leta 2018 dobil nadaljevanje Cat Quest II: The Lupus Empire, v 2024 pa naj bi dobili še tretji del Cat Quest: Pirates of the Purribean.
Zimska razprodaja na Steamu je zdaj v polnem teku in znižanih je toliko naslovov, da se človek včasih kar malce težko znajde, nakar med popusti nenadoma naleti na takšno znižanje, da mora zadevo enostavno prenesti v svojo košarico.
Enega od največjih popustov trenutno drži igra Star Wars: Squadrons iz leta 2020, ki nas postavi v vlogo letečega lovca X-Winga, znotraj morda malce prekratke kampanje pa lahko skočite tudi v kabino Tie Fighterja. Pri obeh letečnežih boste počeli isto: veliko streljali z raznobarvnimi laserji, se izogibali smrtonosnim žarkom nasprotnika in na splošno poskušali ob vratolomnih potezah obdržati kosilo na dnu želodca.
Zraven boste lahko spremljali tudi zanimivo zgodbo, ki se odvija neposredno po zaključku filma Vrnitev jedija, v tistem pa je Luke skupaj z drugimi junaki uporništva izničil že drugo Zvezdo smrti, kar pomeni, da je celoten Imperij v razsulu in to je odličen povod za vsemirske bitke, kjer vsak strelja na vsakega in nikomur v bistvu ni jasno, kdo bo zdaj prevzel vajeti zlobnega imperija.
Star Wars: Squadrons poleg kampanje ponuja tudi večigralske bitke in tam lahko resnično podoživite masivne spopade med X-Wingi in Tie Fighterji. Tisti najbolj prevzetni si boste na mizo poveznili kakšno napredno letalno palico, nakar si lahko čez oči še poveznete uradno podprt VR igralni način, tako da stopnja imerzije res lahko skoči na naslednjo stopnjo.
Squadrons je trenutno na Steamu znižan za kar -95 %, kar končno ceno poseka na samo 2 €, ta popust pa se bo iztekel 4. januarja 2024.
Mlajši igralci poznajo bradatega Kratosa in njegovo potovanje skozi rebra in čreva bogov samo iz novejšega dvojca iger God of War (2018) in njegovega nadaljevanja Ragnarok iz 2022 in se morda sploh ne zavedajo, da smo pred tem dobili še cel kup predhodnih iger, ki pa so bile dostopne samo na konzolah prejšnje generacije.
To v bistvu niti ni nek velik problem, saj imata novejši igri zgolj bolj ohlapno navezo na pretekle avanture Kratosa, tako da poznavanje njegove preteklosti niti ni nujno za uživanje aktualne zgodbe. Vendar pa obstajajo igralci, ki še danes radi poprimejo za starejše igre: prvi God of War je izšel leta 2005 in se igra povsem drugače od aktualnih poglavij, saj so to akcijske pretepačine, kjer moramo poraziti horde in horde mitoloških pošasti antične Grčije.
Eden takšnih nostalgikov je Nick Baker iz YouTube kanala XboxEra, ta pa je v nedavnem podcastu povedal, da je svojo ljubezen do originalne trilogije izrazil nekemu prijatelju, ta pa je nad to izpovedjo hitro postal navdušen in je Nicku namignil, da bi znala originalna trilogija doživeti predelavo za novejše konzole.
Nick ni želel povedati, kdo točno je ta njegov prijatelj, a očitno lahko iz tega izhajamo, da je ta zaposlen v studiu Santa Monica Studio, ki že od samega začetka skrbi za franšizo God of War. Ravno tako ni jasno, ali bodo to takšne prave predelave, ki bi vse igre spravile v novejše pogone ali pa se gre samo za manjše nadgradnje, ki bi omogočale preigravanje na konzoli PlayStation 5. Nick sicer ne verjame, da bodo takšne predelave deležni tudi drugi samostojni deli, kot so Chains of Olympus, Ghost of Sparta in Ascension.
Prvi dve God of War igri lahko sicer tehnično že igramo na konzoli PlayStation 5, a samo preko naročnine PlayStation Plus Premium, ki nam omogoči pretočno igranje teh iger, ob tem pa je treba trpeti obupno ločljivost. Tretji del je bil spočet za konzolo PlayStation 3 in ga tako lahko tudi na aktualni konzoli, a v bistvu jo najbolje odnesemo, če vse te zadeve zaženemo preko emulatorjev na PC-ju, ki omogočijo višje ločljivosti in sličice na sekundo.
Ob tej govorici je treba dodati, da tale Nick ni ravno zanesljiv vir informacij in o tej govorici v bistvu niti ne bi pisali, če nam namiga na prejšnjo trilogijo iger pred kratkim dal tudi sam razvijalec Santa Monica Studio. Ta je nedavno za igro God of War Ragnarok izdal brezplačni DLC Valhalla, v njem pa se Kratos sreča tudi s svojo preteklostjo. Nam je morda preko te vsebine razvijalec namignil, da zna olepšati tudi pretekle igre? Kdo bi vedel, a jasno je, da ima Sony zelo rad predelave in bi lahko nekaj te ljubezni namenil tudi svoji nekdaj najbolj slavni seriji PlayStation iger.
Gledanje dvojca filmov Sam doma je vsaj v našem domu postala vsakoletna tradicija, ki jo osebno izvajam že od mladih let. Predvsem prvi film sem si ogledal že neštetokrat in zanimivo je videti, kako se je moje dojemanje filma spremenilo skozi leta. Kot mulo sem bil očaran nad magično pripovedjo fanta, ki je ostal sam in se je lahko samo preko svoje iznajdljivosti rešil izpod krempljev “Mokrih banditov”, zraven pa sem še pokal po šivih zaradi neverjetne fizične komedije igralca Daniela Sterna, ki me zna nasmejati še danes.
Kot odrasel pa sem se ob gledanju filma začel spraševati druge stvari, kot so kako presneto si je lahko družina McCalister lahko privoščila tako veliko hišo in za povrh še potovanje v Francijo in to kar v 1. razredu letala.
Na eno od teh vprašanj nam odgovori že sam film, saj mama Kate lažnemu policistu Harryju razkrije, da je potovanje v bistvu plačal brat njenega moža, ki si je želel božič preživeti z družino, zato je plačal za vse njihove vstopnice.
Drugo vprašanje pa je pred kratkim dopolnil članek iz spletne strani The New York Times, ki se je posvetovala iz ekonomistov ameriške centralne banke Federal Reserve, ti pa so malce bolj podrobno pregledali finančno situacijo družine McCalister.
In ti ekonomisti so povedali tisto, kar smo vsi sumili: McCalisterjevi so bili presneto premožni. A glede na izračune so imeli več denarja, kot pa smo si predstavljali, saj naj bi si takšno hišo leta 1990 lahko privoščilo samo gospodinjstvo z dohodkom 305.000 $, kar bi v letu 2022 zneslo okoli 665.000 dolarjev.
Takšen prihodek bi družino McCalister postavilo med 1 % najbolj premožnih familij v Čikagu in stvari se do danes niso bistveno spremenile, saj je ta hiša, ki resnično obstaja, danes ocenjena na 2,4 milijona dolarjev, kar si spet lahko privošči samo tisti 1 % najbolj bogatih ljudi tega mesta.
Še vedno pa ni razrešeno vprašanje, ki se nanaša na zaposlitev staršev in od kje oba črpata takšne zaloge denarcev. Dolgo že prevladuje teorija, da je Kevinov oče imel povezave z mafijo, kar naj bi jim omogočilo tako razkošno življenje in potovanje na Florido v Sam doma 2, ki jo je tokrat v celoti plačala glava družine.
Glede mame je situacija bolj skrivnostna, a smo leta 1991 dobili knjigo Home Alone, ki je spisal Todd Strasser, ki je v sebi namignila, da je mama Kate modna oblikovalka. Avtor je sicer kasneje v intervjuju povedal, da njegov material ni čisto uraden in ga ustvarjalci filma niso v celoti odobrili, a po drugi strani bi njen poklic lepo pojasnil, od kje je imel Kevin v prvem filmu dostop do takšnega številka lutk s katerimi je nato preko plesa senc roparja prepričal, da se v hiši nahaja polna hiša ljudi.
Seveda so vse to samo teorije, ki verjetno ne bodo nikoli dobile čisto pravega uradnega odgovora, saj je bil prvotni namen teh filmov ustvariti božično komedijo, to pa je ustvarjalcem vsekakor uspelo. Prvi film je od svojega rojstva dalje postal naravnost legendaren in se je letos celo uvrstil v ameriški Narodni filmski register, ki je zbirka filmov, izbranih za ohranitev od katerih je vsak izbran zaradi svojih zgodovinskih, kulturnih in estetskih prispevkov. Poleg filma Sam doma se je v filmski register uvrstilo še 24 drugih filmov: med njimi se je znašla tudi Predbožična mora režiserja Tima Burtona.
Sony je razkril dobrote, ki januarja čakajo vse naročnike servisa PlayStation Plus in tako kot vsak mesec do sedaj bomo tudi tokrat dobili trojico iger, ki jih nato lahko obdržite in igrate na svojem računu kadarkoli hočete, če boste le še naprej pridno vzdrževali plačevanje mesečne naročnine.
Največja igra prihajajočega januarja je vsekakor A Plague Tale: Requiem, ki smo jo prejeli lani oktobra in je neposredno nadaljevanje igre A Plague Tale: Innocence. Razvijalec Asobo Studio je tudi v nadaljevanju dostavil intrigantno zgodbo, ki se vrti okoli malega Hugota in njegove sestre Amicie, oba pa se morata sprehoditi skozi umazane srednjeveške ulice, kjer jima prav vsi strežejo po življenju, Hugo pa se mora vmes ubadati tudi s svojo boleznijo, ki grozi, da bo cel svet preplavila s podganami. Za razliko od predhodnika je bil Requiem razvit samo za aktualno generacijo konzol, tako da igro lahko prevzamejo zgolj lastniki konzole PlayStation 5.
V ponudbo je stopila tudi igra Evil West. Tudi ta kavbojsko obarvana avantura je izšla lani in se malce izgubila med vsemi igrami, ki so v naslovu nosile besedo West. Gre za akcijsko streljačino, ki se sicer nahaja na Divjem zahodu, a vsebuje lep delež fantazijskih elementov, tako da boste preko običajnih šibrovk in bolj futurističnih orožij streljali ljudi in pošasti ter spremljali zgodbo, ki jo je zarisal razvijalec Flying Wild Hog – avtor iger Shadow Warrior in Trek to Yomi.
Za konec je tu še indie naslov Nobody Saves the World, ki ga boste spremljali iz ptičje perspektive, izjemno barvit akcijski RPG pa vam omogoča pretvarjanje v različna bitja, ki vsebujejo svoje prednosti in šibkosti, zraven se boste ukvarjali z raznolikimi misijami ter se preizkusili tudi v sodelovalnem igranju s še enim igralcem.
Trojica zgoraj predstavljenih naslovov v ponudbo stopi 2. januarja 2024 in bodo na voljo za prevzem vse do 5. februarja. Med čakanjem lahko do 1. januarja 2024 še vedno prevzamete decembrsko ponudbo, ki jo zastopajo igre Lego 2K Drive, Sable in Powerwash Simulator. Več o prihajajoči ponudbi iger si lahko preberete na uradnem PlayStation blogu.
Leto 2023 se počasi premika proti koncu, a žal za božične praznike vsi niso pod smrečico prejeli zajeten kupček darilc. Namesto tega so določeni zaposleni znotraj igričarske industrije dobili glavobole, saj so založniki te zadnje dni izkoristili za masivna odpuščanja, ki jim letos kar ni videti konca.
Today is a sad day. After 10 wonderful years, Versus Evil is shutting its doors. We've loved bringing you the best indie games we could find & sharing so many happy memories with you all, our amazing community! From the bottom of our hearts, THANK YOU for everything! ♥️
Od nas se je tokrat poslovil ne razvijalec, ampak kar sam založnik. Gre za družbo Versus Evil, ki se je v svoji preteklosti lotila manjših indie naslovov, ki pa so zaradi svoje kvalitete kasneje dobili globalno prepoznavnost. Med njihovimi najbolj slavnimi projekti je RPG igra Pillars of Eternity 2: Deadfire izpod razvijalca Obsidian Entertainment in celotna trilogija vikinško obarvanih avantur The Banner Saga izpod razvijalca Stoic Studio. Zanimivo, da sta oba ta studia zdaj stopila v partnerstvo z Microsoftom: Obsidian je bil naravnost kupljen, Stoic Studio pa je stopil v partnerstvo in zdaj za njih izdeluje novo igro Towerborne.
Unfortunately our parent company has made the decision to lay off the entire team here at Versus Evil.
So if anyone knows any open roles for Community Management, or assistant/associate Producer roles, I'd be happy to send my resume over.
Versus Evil je žalostno novico sporočil preko X-a, kjer je zapisal, da po desetletju izdelave kvalitetnih indie naslovov na žalost zdaj zapirajo svoja vrata. Službo je izgubilo 13 ljudi, odločitev glede zapiranje založniške hiše pa ni bila njihova, ampak je prišla od njihovega lastnika tinyBuild, ki je Versus Evil kupil samo dve leti nazaj. To hkrati tudi niso edina odpuščanja, ki jih je v tem mesecu sprožil tinyBuild: v začetku decembra je zaprl razvijalca Hakjak Studios, ki je pred tem razvil igro Guts and Glory in je bil sredi dela na novem projektu Pigeon Simulator.
Leto 2023 je izrodilo celo poplavo iger, a je bilo hkrati tudi naravnost kruto do raznih razvijalcev in založnikov, saj so odpuščanja prihajala iz vseh smeri, nekateri pa so svoja vrata zapirali preprosto zaradi prevelike izmučenosti. Po nekaterih ocenah naj bi v 2023 službo izgubilo okoli 9.000 ljudi, kar se bo zagotovo poznalo na tempu razvoja prihajajočih naslovov v naslednjem letu.
Prvi igralni napovednik za igro GTA 6 nas je očaral v marsikakšnem pogledu, a ni trajalo dolgo, da so se oglasili tudi internetni pohotneži, ki jih je povsem prevzel nastop protagonistke, zaenkrat znane samo pod imenom Lucia.
Prvič v zgodovini serije Grand Theft Auto bomo namreč igro izkusili skozi oči ženske glavne junakinje, kar je že samo po sebi hvalevredna poteza Rockstarja, ta pa ob napovedniku ni želel izdati kakšnih dodatnih informacij, kot so denimo imena igralcev, ki bodo v GTA 6 likom posodili svojo podobnost in glas. To se morda zdi kot nerazumljiva poteza, vendar pa je internetna igričarska publika čudna stvar in ti igralci bi tako daleč od izida hitro lahko postali predmet nadlegovanja. No, to se lahko zgodi tudi po izidu igre in veliko na to temo bi znala povedati igralka Laura Bailey, ki je v The Last of Us Part 2 odigrala vlogo osovražene Abbey.
Po drugi strani pa ta misterioznost internetne raziskovalce še bolj podžge v svoji želji po raziskovanju in v primeru Lucie so nekateri bili mnenja, da bo za njeno vlogo poskrbela bodisi igralka Ana Esposito ali pa Alexandra Echavarri. A pred kratkim je nekdo naletel na igralko Manni L. Perez, ta pa je res videti kot izrezana Lucia, tako da smo tudi mi nekje 90 % prepričani, da je to res ona.
Manni je sicer dokaj neznana igralka, ki pa se je pojavila v stranskih vlogah serij Chicago P.D. in Law & Order SVU. Manni je z Rockstarjem v preteklosti že sodelovala, saj je svoj glas v igri GTA 5 posodila neki obstranski vlogi z imenom “Clubber 2”, zato ne bi bilo preveč čudno, če bi jo razvijalec zdaj povabil v ponovno sodelovanje. Treba je priznati, da je Manni presneto podobna liku Lucie, ta podobnost pa se preseli tudi na glas. Poleg tega Manni nima samo privlačnega obraza, ampak nosi tudi nekaj mišic, kar bi tudi pričakovali od protagonista igre GTA 6, ki bo moral znati vihteti orožja in pesti.
Zaenkrat še nič ni uradno potrjenega, a morda ravno ta tišina ogromno pove. Ko so internetni raziskovalci naleteli na to podobnost je Manni na svojem Instagramu pobrisala vse prej objavljene slike in videe, kar zna biti zgodnja posledica nadlegovanja, čisto možno pa je tudi, da je Manni to storila na željo Rockstarja.
Hekerski vdor na strežnike razvijalca Insomniac Games je bil tako velik, da se še danes čutijo popotresni sunki. Med javno objavljenimi podatki smo naprej dobili vpogled v vse igre tega razvijalca za naslednjih deset let, hkrati pa je bila iz strežnikov odtujena koda iger, ki so trenutno še v razvoju in so zaenkrat daleč od izida.
Tako je nekaterim uspelo pognati zgodnjo verzijo igre Wolverine, ki ima zaenkrat napovedan izid šele v 2025 in čeprav je to zaenkrat napovedana kot ekskluziva za konzolo PlayStation 5 je nekdo očitno že delal na PC verziji, ki je bila dejansko igralna, čeprav seveda še daleč od dokončane.
Hekerji pa so se hkrati dokopali do PC verzije igre Spider-Man 2, ki je izšla letos oktobra in čeprav ne dvomimo, da bo stvar slej kot prej izšla tudi na računalnikih, saj se je enako zgodilo za prvi del in njegov samostojni dodatek Miles Morales, smo od PC verzije najverjetneje oddaljeni še nekje dve leti. Vendar pa je Insomniac Games nekaj dela na predelavi že spočel in na spletu so se tako pojavile slike PC verzije igre, ki je sicer še nedokončana, saj ji manjkajo nekatere datoteke, nujno potrebne za delovanje.
Vendar pa dejstvo ostaja, da je zadeva do določene mere igralna in tisti, ki so stvar potegnili iz interneta in imajo nekaj programerskega znanja so že začeli delati na popravkih in optimizaciji. Dvomimo sicer, da jim bo uspelo pripeljati razvoj računalniške inačice do takšnega stanja, da jo bo moč od začetka do konca preigrati brez enormnih hroščev, a bizarno je že to, da nekdo PC verzijo igre, ki jo je založil Sony, igra že dobra dva meseca po njenem originalnem izidu na PlayStation 5.
Epic Games nadaljuje s podeljevanjem brezplačnih iger in mi o njih pridno pišemo, saj se podarjenemu konju pač ne gleda v zobe. Po podelitvah večjih AAA iger tipa Ghostwire Tokio in The Outer Worlds Spacer’s Choice Edition je na vrsto prišel manjši naslov Human Resource Machine, ki ga je spočel indie razvijalec Tomorrow Corporation, ki je pred tem razvil igre kot so Little Inferno in 7 Billion Humans.
Human Resource Machine ima dokaj unikaten zaplet, saj smo postavljeni na čelo delavca, ki poskuša splezati na čim boljše delovno mesto. Vendar pa ta naloga ni tako preprosta, saj bo pred tem treba hitro opraviti z raznimi opravki, ki so nam jih postavili šefi, to delo pa je za nas samo izguba časa, tako da ga bomo poskušali čim bolje avtomatizirati.
To je v bistvu glavna nit te igre in tako bomo na proizvodni liniji skupaj sestavljali serijo zaporedij ukazov, nakar bodo mali pajaci na zaslonu pridno izvajali naše komande. Vse skupaj je videti v bistvu kot programiranje, tako da vam bo prav prišlo nekaj logike pri kodiranju, vendar pa stvar ni tako zapletena kot pa tipkanje vrstic Jave. Igra vas postopoma uvede v čedalje bolj zapletene naloge, hkrati pa je poskrbljeno za nekaj komedije, saj vas bodo vmes čakale vmesne sekvence, ki pripoved lepo vodijo naprej.
Human Resource Machine je danes sicer že nekaj star, saj je igra originalno izšla leta 2015, a si je hitro nabrala spoštovanja vredne ocene, nakar je bila preseljena tudi na telefone. Epic Games zdaj to indie stvaritev podarja preko sledeče povezave, ponudba pa se izteče danes, 27. decembra ob 17.00.
Sestavljanje lestvice najboljših iger leta 2023 je bilo težje kot vsa leta prej, saj se je na nas letos zgrnila cela poplava kvalitetnih naslovov in zalotil sem se, kako občasno preigravam tri večje naslove in poskušam zraven žonglirati še zasebno življenje, saj te ljudje v hiši drugače grdo gledajo če z njimi po cel dan ne spregovoriš besede in za vse to preprosto ni dovolj ur v enem dnevu – kaj šele da potem spišeš recenzije in posnameš video material.
Vendar pa mi je na koncu, po burnem debatiranju samim s sabo, iz bogatega kataloga leta 2023 uspelo izluščiti tistih pet najbolj prepričljivih iger, ki so me najbolj navdušile in me hkrati prepričale, da igričarski industriji še ni zmanjkalo svežih idej za ustvarjanje privlačnih igralnih formul.
5. Baldur’s Gate 3
Baldur’s Gate 3 je tista igra, ki si preprosto zasluži mesto na vrhu lestvic pa naj jo dela kdorkoli hoče – tudi tisti, ki jim morda niso preveč blizu RPG-ji. Razvijalec Larian Studios je s to igro dokazal, da ga lahko od zdaj naprej prištevamo med najbolj spoštovane studie igričarske industrije in ta sloves si je prislužil upravičeno. Baldur’s Gate 3 je dolgo preživel znotraj programa Early Access, med tem časom pa je pilil igralno formulo, upošteval želje in kritike igralcev, nakar je v končni verziji dostavil izjemno globoko fantazijsko izkušnjo, z naprednim poteznim bojem in zanimivimi liki.
Ni pa Baldur’s Gate 3 moja najljubša igra letošnjika in šel bi celo tako daleč, da bi zanikal trditve, da je Larian s to igro postal novi BioWare. Slednji je v svoji zlati dobi, ko je spočel legendarne igre tipa Dragon Age: Origins in Mass Effect, še vedno znal spisati bolj zanimivo zgodbo in privlačnejše spremljevalce. To je morda moja edina večja pritožba nad tem naslovom: da je morda tempo občasno prepočasen in da bi pisci skupaj spravili malce bolj zanimivo štorijo, ki bi bolj povlekla k tisti stari navadi, ko se preprosto nisem mogel odtrgati od igranja. Zato je Baldur’s Gate 3 še vedno pri meni spoštovanja vreden naslov, ki pa ga osebno ne bi postavil na sam vrh letošnjega igričarskega pridelka.
4. Armored Core 6
Visokooktanska akcija, ki jo je s sabo prinesel Armored Core 6 je tako nepopustljiva, da sem se moral občasno vstati izza mize in se malce sprehoditi po stanovanju, preden sem se spravil nazaj v akcijo. Ogromni roboti mi navadno niso privlačni, vendar pa me je razvijalec FromSoftware hitro prepričal, da se morda temu naslovu splača ponuditi priložnost in kar naenkrat sem počel stvari, ki jih v igrah ne maram preveč: kupoval in nadgrajeval sem opremo, primerjal statistike oklepov in orožij, brskal po internetu za optimalno kombinacijo orožarne, večkrat povsem spremenil sestavo svojega robota, za povrh pa sem se še malce pomudil ob barvanju in natikanju nalepk na različne predele pločevine.
Armored Core 6 je tako odlično tempiran, da ti misije vzamejo včasih 20 minut, občasno pa si s stvarjo zaključil v manj kot 5-minutnem segmentu, zraven pa te spremlja zgodba, ki sicer ni preveč globoka, a vsebuje dovolj misterioznosti, da te presneto zanima, kaj se bo zgodilo v naslednji odpravi. Nakar skočiš v akcijo, ki se na začetku zaradi vsega zdi kar malce preveč zakomplicirana, a ne traja dolgo in že hitro preklapljaš med orožji, prožiš specialke, se hitro izmikaš napadom, medtem pa na ekranu vrši serija eksplozij, ki bi te lahko hitro zmedla, če ne bi FromSoftware izgotovil tako dobrega nadzora in preglednosti, zato boš ob smrti, in teh bo proti koncu veliko, večkrat zaklel, a boš nato po kratkem premisleku ugotovil, da si za neuspeh kriv sam, nakar boš poizkusil še enkrat. In potem še enkrat. In tako do konca kampanje, kjer boš lahko stvar z oddihom odložil ali pa pljunil v tla in se lotil novega izziva v obliki New Game+.
3. Dead Space
Predelava ene mojih najljubših igričarskih grozljivk Dead Space je praktično popolna. Studio Motive je izvirni material poprijel z rokavicami in z velikim spoštovanjem ohranil praktično vse njene vidike, razen nadležnega streljanja asteroidov, in vse skupaj nato prenesel v izboljšan pogon, ki hodnike vesoljske ladje USG Ishimura naredi še bolj srhljive in zapomljive.
Rezultat je oživljena legenda, ki je pridobila tudi nekaj na izboljšanem nadzoru in vsebini, naš protagonist Isaac pa zdaj lahko tudi spregovori kakšno besedo, kar je bila tista sprememba, ki mi je povzročala največ skrbi, a se je na koncu izkazala za povsem sprejemljivo potezo.
Dead Space v prenovljeni obliki še bolj izkaže ves svoj potencial intrigantne zgodbe, kjer skrivnostni artefakt spremeni ljudi v grozljive mutirane, ki jim kosti prebadajo meso in edini način, da jih pokorimo, je streljanje v njihove okončine, ta del igranja pa je tokrat tako nagnusno podroben, da zdaj lahko celo vidimo, kako iz kosti odpadajo posamezni medaljoni mesa.
A žal imamo občutek, da predelava ni dosegla prodajnih pričakovanj in da bo EA zopet upokojil to presneto ambiciozno vesoljsko srhljivko, ki v nadaljnjih delih v dogajanje vplete še verski kult. O predelavi drugega dela ni bilo slišati prav ničesar, Motive Studio pa trenutno dela na Iron Man igri, ker očitno Marvela nikoli nimamo dovolj.
2. Lies of P
Igro Lies of P sem med svojim preigravanjem iz računalnika izbrisal vsaj trikrat in se nato po kakšnem dnevu premisleka zopet spravil v ponovno inštalacijo, saj mi zadeva preprosto ni dala miru in vedno znova sem se vračal v njen negostoljubni objem, saj sem med obdobjem ohlajanja jeze prišel na idejo nove taktike ali pa sem na YouTubu videl nekoga, ki je mojega nepremagljivega šefa odpravil z nekim orožjem, ki ga sam še nisem preizkusil.
Studiu Neowiz je v prvem poskusu uspelo opraviti nemogočo nalogo: dostaviti “soulslike” izkušnjo, ki ni samo oponaševalka iger izpod razvijalca FromSoftware, ampak jim lahko konkurira in nekatere celo premaga – Lies of P bi denimo postavil pred predelavo igre Demon’s Souls in Dark Souls 2.
Lies of P s sabo prinese odličen sistem bojevanja, dobro sestavljene stopnje, dokaj zanimivo zgodbo, šefe, ki vsebujejo več stopenj in dobro stopnjevanje akcije, ki nam včasih nasproti postavi sovražnika, ki se sprva zdi kot nemogoča naloga, a z vadbo preko desetin smrti se da na koncu zaobvladati vsakega tolovaja.
Prostora za izboljšave je še veliko, vendar je že ta prvi poskus razvijalca Neowiz tako impresiven, da res komaj čakamo na nadaljevanje, ki je že napovedano, saj znamo dobiti izdelek, ki bo zapustil oznako soulslike in ga bomo vpisali kar pod soulsborne.
1. Hi-Fi RUSH
Kdo bi si mislil, da me bo letos najbolj navdušila igra, ki je izšla že januarja in to tako nepričakovano, da ji založnik Bethesda ni namenil prav nobenega proračuna za oglaševanje: igra Hi-Fi RUSH je bila najavljena in nato takoj na voljo za igranje, kritiki in igralci pa smo bili naravnost odpihnjeni nad njeno kvaliteto, presenečeni pa smo bili tudi nad razvijalcem Tango Gameworks, ki je pred tem izdeloval samo grozljivke tipa The Evil Within in Ghostwire Tokyo.
Hi-Fi RUSH pa se od teh iger ne bi mogel bolj razlikovati. Gre za barvito tretjeosebno avanturo, ki je v bistvu ritmična igra, saj se naš heroj Chai nad sovražnike spravi s svojo kitaro, tako da je treba zamahovati v ritmih ozadne glasbe in na ta način ga muva v bistvu cel svet okoli njega. Boj je preprost, a vseeno zahteva kar nekaj preciznosti in kombiniranja udarcev, glasbena podlaga pa je naravnost odlična – v enem segmentu skozi zvočnike udari skupina Prodigy s komadom Invaders Must Die in takrat me je igra dokončno prepričala, da ji bom podaril naslov najboljše igre letošnjika.
Vendar pa Hi-Fi Rush ne dostavi samo odlične tempirane kampanje, ki redno dostavlja nove nasprotnike, ti pa zahtevajo različne pristope napadov, saj se zabavamo tudi ob odlično spisanih likih in komediji, ki je za razliko od kakšnega Borderlandsa dejansko smešna, spremljamo pa tako verbalno kot tudi fizično komedijo.
Hi-Fi Rush je preprosto spektakularen in je ravno dovolj dolg, da se stvar ne čuti preveč razvlečeno in nobena njegova sestavina se ne zdi odvečna. Odlično tempiran izdelek je tole pri katerem praktično ne najdem minusov, dostopen pa je tudi vsem naročnikom servisa Game Pass.
11 let stara igra Super Mario Sunshine je originalno izšla na konzoli GameCube in tako kot vsa Nintendova lastnina ni nikoli doživela uradne predelave za PC. V bistvu se na Sunshine danes gleda kot na nekakšno črno ovco Mario franšize, saj je igra uvedla nekaj zanimivosti kot je denimo spiranje umazanije preko hrbtne pumpe, ki nas je nato lahko tudi dvignila v zrak za prečkanje raznih platformskih izzivov, vendar pa splošno gledano to ni bil preveč zabaven naslov. To lahko potrdim tudi sam, saj sem zadevo poskušal igrati leta nazaj in spomnim se, da je bila to ena težjih Mario iger, ki me je velikokrat pustila frustiranega zaradi nerodnih igralnih mehanik.
A tudi manj priznani deli raznih franšiz vsebujejo svojo skupnost oboževalcev in tako kot nekateri za Dark Souls 2 trdijo, da jim je to še danes najljubša igra izpod razvijalca FromSoftware, tako imamo tudi na Nintendove bregu zveste oboževalce Sunshina.
Nekaj od teh se je združilo v programersko ekipo, ta pa že štiri leta izdeluje svoj lastni dodatek, ki nosi podnaslov Eclipse. Za tega je že dolgo nazaj izšel demo, razvijalec pa se je zdaj odločil ta demo prenoviti in zraven spočeti tudi svež napovednik, ki ima zapostavljen tudi uraden datum izida polne verzije moda.
Super Mario Eclipse s sabo prinaša povsem nove stopnje in možnost igranja preko drugih junakov kot so Luigi in Yoshi. Demo nam omogoča preigravanje štirih različnih stopenj, pobiranje različnih kovancev in spopadanje z novimi nasprotniki, vse to pa spremlja glasbena podlaga, ki je bila ustvarjena specifično za ta mod.
Eclipse si lahko prenesete iz sledeče povezave in za igranje bo treba malce zavihati rokave. Najprej boste morali namestiti emulator Dolphin, nakar boste potrebovali še kopijo originalne igre Super Mario Sunshine, ki jo je treba pretvoriti v datoteko ISO. To je v bistvu to in če imate vsaj malce bolj moderen PC potem pri poganjanju demo verzije ne bi smeli imeti prevelikih težav.
Polna verzija moda, ki bo vsebovala veliko več raznolike vsebine je zaenkrat napovedana za 30. junij 2024.
Trgovina Epic Games Store te dni preprosto zažiga s kvalitetnimi ponudbami brezplačnih iger. Včeraj smo pisali o igri Ghostwire Tokyo, danes pa je na vrsto prišel The Outer Worlds: Spacer’s Choice Edition, ki ga je razvil priznani studio Obsidian Entertainment in je ob svojem rojstvu predstavljal nekakšno alternativo Falloutu.
Od prvotnega izida tega naslova so se stvari drastično spremenile, saj je razvijalca od takrat kupil Microsoft in zdaj Bethesda in Obsidian spadata pod skupno streho, tako da tudi franšizi Fallout in The Outer Worlds nista več tako konkurenčni. Obisidan je sicer že dolgo nazaj najavil delo na The Outer Worlds 2, pravice do originalne igre pa še vedno pripadajo izvirnemu založniku Private Division, ki je marca letos izdal predelano verzijo prvega dela in sicer pod podnaslovom Spacer’s Choice Edition.
Predelava je bolj kot ne bila namenjena za aktualno generacijo konzol, a je hkrati prejela tudi nekaj grafičnih nadgradenj in sprememb igralne formule, kot je denimo odpravljena meja maksimalne stopnje igralca. Žal je imel izid nadgradnje ogromno težav, saj je bila zadeva neoptimizirana in je vsebovala kar nekaj hroščev, a k sreči Private Division ni obupal in je za igro spočel kar nekaj posodobitev, tako da je paket The Outer Worlds: Spacer’s Choice Edition dandanes povsem drugačen kot pa ob izidu.
In zdaj zadevo brezplačno tala trgovina Epic Games Store in to preko naslednje povezave, čas za prevzem te posebne ponudbe pa se izteče danes, 26. decembra ob 17.00. Gre za izjemno privlačno ponudbo, ki vam prinese cel kup kakovostne RPG zabave, ta pa je nato še nadgrajena preko vključenih dodatkov Peril on Gorgon in Murder on Eridanos.
Loteva se nas občutek deja vu-ja, saj se nam zdijo današnje novice praktično enake včerajšnjim: zapisana sta dva nova članka in eden od njiju govori o večjem modu za ostarelo Bethesdino igro, drugi pa o brezplačni igri, ki jo podarja Epic Games. Kaj hočemo: leto 2023 gre proti koncu in kakšnih večjih najav zdaj ne bomo prejeli, zato se je treba zadovoljiti s tem, kar je svežega, brezplačne ponudbe AAA iger pa so vedno zanimive.
Na področju modov smo včeraj omenili zanimiv projekt Fallout: London, ki je dobil datum izida v aprilu naslednjega leta, zdaj pa se je oglasil še en izjemno ambiciozen mod Apotheosis, ki je v izdelavi že vsaj 6 let in zlagoma izdaja nove dražilnike, čeprav datuma izida do sedaj še nismo dobili.
Apotheosis bo prinesel zajeten del sveže vsebine, saj bo postavljen v Elder Scrolls svet, razvojna ekipa pa nas želi v njem popeljati skozi 17 dimenzij Obliviona. Apotheosis tako ne bo neka običajna razširitev, saj bomo raziskovali dimenzije, ki jih večinoma poseljujejo bitja izven dežel Tamriela. Pričakujete lahko veliko temačnih, na glavo postavljenih okolišev in cel kup nevarnih nasprotnikov. Cel mod veliko svoje inspiracije dolguje igram Dark Souls in zdi se, da nameravajo ustvarjalci tudi boj narediti bolj taktičen in kaznujoč, čeprav bo treba za te namene Skyrimov pogon dodobra predelati in vprašanje ostaja, do katere mere ga lahko razvijalci preko moda prilagodijo svojim potrebam.
Apotheosis je pokazal svež napovednik, ki je dolg dobrih 6 minut in ta ima ob koncu zapisan tudi datum izida. Žal ta še ni tako blizu, saj razvijalec targetira leto 2025, večji razvojni cikel pa je razvijalcu omogočil, da bo svoj mod prilagodil za okostje različice igre Skyrim Special Edition, medtem ko je bil prej namenjen za osnovno verzijo Skyrima.
Leto 2025 bo za oboževalce franšize Elder Scrolls vzpodbudno, saj se bo v tistem letu rodil tudi projekt Skyblivion, ki namerava v pogon Skyrima predelati celotno igro The Elder Scrolls: Oblivion.
Trgovina Epic Games nadaljuje s podeljevanjem brezplačnih iger, ki se namesto tedensko zdaj vršijo vsak dan in prejeli smo že kar nekaj lepih darilc, čeprav nobeno od njih do sedaj ni bila neka res neka novejša visokoproračunska igra.
To pa se je spremenilo včeraj, ko je v obtok brezplačne ponudbe vstopila igra Ghostwire Tokyo. Gre za zanimivo prvoosebno akcijado iz leta 2022, ki je nastala izpod rok razvijalca Tango Gameworks. Ta je predhodno izdal dvojec iger The Evil Within in glede na govorice naj bi bil Ghostwire Tokyo najprej zamišljen kot tretji del serije Notranje zlo, a so se nato premislili in dostavili izkušnjo znotraj opuščenega mesta Tokia, ki je odlično poustvarjeno, a bi lahko vseboval malce bolj raznoliko vsebino.
Mi smo se ob igranju tega naslova izdatno zabavali in osvežujoče je bilo dobiti odprti svet, ki dejansko ni tako gromozanski, da se v njem počutiš povsem izgubljeno. Ghostwire bo prav tako izredno zanimiv tistim, ki so jih od vedno zanimale japonske grozljivke in še vedno se spomnim ene od misij na podzemni železnici, ki nas dostavi na postajo katera ne bi smela obstajati.
Ghostwire Tokyo po izidu ni dobil kakšnega uradnega dodatka, a je prejel večjo vsebinsko posodobitev, ki je dodala marsikaj novega. Igro lahko trenutno povsem brezplačno prevzamete iz trgovine Epic Games Store, a boste pri tem morali imeti hitre prste, saj je ponudba na voljo samo še danes, 25. decembra do 17.00, nakar bo na spored prišla nova, zaenkrat misteriozna igra.
O modu Fallout: London smo pisali že kar nekajkrat in to upravičeno, saj je tole ogromen projekt, ki bo dogajanje prvič v tej seriji poskušal prestaviti izven mej post-apokaliptične Amerike, za povrh pa je še zgrajen znotraj pogona igre Fallout 4, ki tako velikih modov še ni prejel.
Razvojna ekipa Team Folon je za nas včeraj pripravila presenečenje in predstavila nov igralni napovednik, ki v obseg traja več kot 10 minut, ta pa nam predstavi tehnične podrobnosti mod London in kaj lahko vse v njem pričakujemo. Gre za pošten del igralne izkušnje, ki bi se lahko prodajal tudi kot uradni dodatek, čeprav moramo seveda najprej zadevo prijeti v roke in preigrati, saj se bomo samo tako lahko prepričali o njeni kvaliteti.
Vendar pa je videno že zdaj hudo vzpodbudno in Fallout znotraj Evrope je že tako sam po sebi vreden raziskovanja. Ekipa je post-apokaliptično okolico priredila razmeram, ki bi jih našli znotraj opuščenega Združenega kraljestva: roboti in sama oprema spominjajo na tisto, ki smo jo našli v prejšnjih poglavjih Fallouta, a se od njih tudi razlikujejo. Ena od bolj zanimiv stvari je denimo funkcionalna srednjeveška oblegovalna naprava tribok, ki ga bomo uporabili za napad neznanega obzidja.
A statement from the developers of Fallout London and Team FOLON.
Team Folon je sicer nameraval Fallout: London izdati že prej, a velik del njihove ekipe naj bi imel korenine znotraj območij “aktualnega konflikta”, kar danes lahko pomeni, da se nahajajo bodisi znotraj Ukrajine ali pa Izraela. Skratka, vojna je onemogočila normalni razvoj projekta, zato so bili primorani zamakniti izid tega za nekaj mesecev, saj je treba na njem narediti še nekaj dodatnega testiranja in optimizacije.
Fallout: London bo tako uradno izšel 23. aprila 2024, kar je priročen datum, saj bomo takrat dobili tudi prve epizode prihajajoče TV serije in kdo ve – morda nam do takrat Bethesda dostavi tudi svojo obljubljeno nadgradnjo igre Fallout 4.
Nekaj časa je že minilo, odkar smo v letu 1987 prejeli rojstvo enega najbolj priljubljenih fantazijskih univerzumov z imenom Warhammer. Iz namizne vojaške igre metanja kock in premikanja figuric je uspel postati nekaj večjega ter se ločiti na dva dela. Prvi je tako imenovan Star Svet, poln junakov, srednjeveških travm s pridihom futuristične tehnologije, zraven pa lahko zaznamo tudi precejšni ščepec sadizma. A nam je danes aktualnejši drugi del, distopični vesoljski univerzum, ki ga odlikuje pretirana in polsatirična krutost, kjer se gotska veličastnost sreča s domišljijsko vizijo kaotične prihodnosti. Pogosto imenovan “grimdark” – je postal eden najbolj neustavljivih ciljev pobega za otroke s pretirano navdušenostjo do supervojakov, ogromnih številk, rasizma in vojnih zločinov v galaktičnem merilu.
Računalniške igre so seveda odigrale pomembno vlogo pri uresničevanju in širjenju tega ne preveč dobrega sporočila Bogov kaosa širšemu občinstvu. Čeprav je trg preplavljen z nešteto akcijskimi in strateškimi igrami različne kakovosti, so bolj introspektivne in karakterno usmerjene izkušnje bile do sedaj grobo zanemarjene. Zato je rusko-ciprski Owlcat Games ponosno stopil naprej s trditvijo, da so zgradili “prvo računalniško igro igranja vlog v vesolju Warhammer 40,000” – dosežek, ki ga pozdravljam, čeprav ne razumem, zakaj je trajalo tako dolgo. S predhodnim izidom Baldur’s Gate 3 so si sovji mačkoni vsekakor zadali ogromen zalogaj, zato dajmo pogledati, ali so uspeli dostaviti nekaj vrednega, da nosi naziv velikega Cesarja.
Razvojna ekipa: Owlcat Games Založnik: Owlcat Games Platforme: PC, PS4, PS5, XSX, XO Steam:Nakup Datum izida: 7. december 2023 Cena: 49,99 €
Zvrst: Izometrično igranje vlog
Dobrodošel v deželi krompirjevih poganjkov
V Rogue Traderju nisi niti superčloveški bojevnik, niti brezimni poveljnik neštetih brezimenskih vojakov. Si nepričakovan dedič družine von Valancius, starodavne dinastije močnih trgovskih baronov. Gre za raziskovalce/trgovce, katerim poseben politični status daje večjo svobodo pri krmarjenju po ksenofobičnem in pokvarjenem Imperiju, polnem pravil. Po kratkem prologu, kjer doživimo nekaj zabadanja hrbtov in predstavitev osnovnih mehanik, se nenadoma znajdeš kot absolutni vladar več kilometrov dolge vesoljske ladje in par tisoč duš, ki trdo delajo, da jo ohranjajo v pogonu. Herojstvo in pustolovščina čakata – a na obzorju so se znašli temni oblaki.
Seveda moraš pred tem zgraditi svoj lik – konec koncev gre za igro vlog! Različni portreti likov, ki jih najdeš na izbiro, predstavljajo vrhunsko vizualno poslastico, vendar bi si želel videti malo več raznolikosti ter nenazadnje večje število raznolikih opcij. Mnoge možne konfiguracije so na koncu videti precej podobno, s krompirjevimi poganjki in izbočenimi čeljustmi vsepovsod, na ne nujno pričakovanih mestih.
Sicer je ustvarjanje lika v veliki meri znan proces, kjer po določitvi videza svojega lika izbiraš med različnimi ozadji, arhetipskim razvojem klas in drugimi značilnostmi. Tvoj domač planet, prejšnja kariera in travmatična preteklost vse prispeva k oblikovanju lastnosti in sposobnostmi in pripomorejo pri razvoju unikatnega sloga igranja. Nič ni posebej revolucionarnega, vendar sem kljub temu preživel nekaj ur med analizo različnih kombinacij. Oboževalci univerze Warhammer bodo zagotovo cenili, da različne možnosti niso le abstrakcije kot “vojščak” ali “lovec”, ampak so ukoreninjene v pisano vesolje igre. Bi pa bil vesel malo večje izbire klas, saj sem po dveh urah in pol v partiji šestih imel tri osebe z isto klaso in podobnimi spodobnostmi.
In tako je bil rojen Edmund von Valancius, ostrostrelski taktično nadarjen poveljnik Astra Militariuma z željo po širjenju imena Velikega Cesarja po neraziskanem vesolju.
Bojevanje po vesolju in po tleh
Ker Owlcat izrecno omenja igranje vlog, sem takoj pomislil na klasične naslove, kot so Baldur’s Gate, Neverwinter Nights in Fallout – igre, ki so, morda ironično imenovane, temeljile na izometričnem nadzoru skupine likov s poteznimi bitkami. Rogue Trader temelji na podobnem igralnem sistemu istega imena, in s svojimi poteznimi bitkami, raznoliko širino opcij v pogovorih in psevdo-izometrično perspektivo kamere, se igra močno naslanja na nostalgično in konvencionalno formulo.
Seveda so tu tudi novitete. Morda gre največ razlik že v samem stilu bitk, ki jih komplimentirajo tudi med-ladijski konflikti v vesolju Warhammer. Koronus sektor – oddaljeni kotiček galaksije, v katerega je igra postavljena – je poln priložnostnih piratov, raznovrstnih heretikov in še marsičesa hujšega. Različni strelski loki, manevriranje in polnjenje ščitov so bistveni deli teh vesoljskih bitk, ki, v nasprotju z drugimi okolji igre, delujejo nekoliko pusto in abstraktno. Kljub temu pa medgalaktični boji in njihova spremljajoča ekonomija nadgradenj, posadke in popravil dodajo malo dodatnega leska in pomagajo prodati fantazijo Rogue trader-ja.
Druga točka, kjer Rogue Trader odstopa od norm, je v zvezi z trgovino in inventarjem. Kjer mnoge druge igre igralcem napolni žepe z neumnostmi in smetmi, ki jih nato prodaš trgovcem, Rogue Trader pa to obrne malo drugače. Tvoji žepi bodo še vedno polni smeti, vendar je ne boš mogel enostavno prodati komurkoli.
Namesto tega se vse spakira v različne pakete, ki jih lahko podariš bolj ali manj sumljivim trgovskim organizacijam. S tem povečaš svoj sloves pri ustrezni frakciji in odkleneš nagrade v obliki dodatne opreme in virov. Zakaj so to naredili, je malo težko določiti. Po eni strani se zdi nekoliko neintuitivno glede razumevanja vrednosti vsega, saj lahko po drugi strani vse stvari od trgovcev “kupiš” zastonj, v kolikor imaš dovolj visok sloves in “profitabilnost”. Po drugi strani pa cela ideja izvoza blaga zelo dobro harmonizira z igralčevim statusom.
Običajni bojni sistem je na prvi pogled bolj tradicionalen, z liki, ki se izmenjujejo pri premikanju in napadanju. Če si že kdaj igral igro istega žanra, ne bi smel biti popolnoma izgubljen. Vendar pa sistem še vedno vsebuje nekaj lastnih idej. Ena je, da se po napadu ne moreš več premakniti. Sprva se zdi kot nadležna omejitev, vendar s to omejitvijo pride ustvarjalnost. Vloga častnika je še posebej dobra pri kršenju pravil igre z dajanjem dodatnih potez drugim likom. Tako lahko postopoma začneš skakati naprej v vrsti in napadati izven sekvence. Hkrati lahko nenadne spremembe v toku boja odklenejo posebne sposobnosti, in vsaka uporaba magije počasi redči ločnico med našim svetom in svetom demonov…
Nekaj svojevrstnega
Kljub prepoznavnemu izhodišču se Rogue Trader še vedno čuti kot lastna igra. Ker gre za digitalno igro, je v ozadju vključenih veliko skritih metov kock in izračunov. To drži tako v bitkah kot tudi v drugih situacijah. Po mojih izkušnjah strateška igra uspe ali propade glede na sposobnost igralca, da se uči iz svojih napak, in ker igra vsebuje malo morje različnih pasivnih in aktivnih sposobnosti, je tu prisotnih več takšnih situacij.
Vsekakor se splača izvedeti več o tem, kako dejansko delujejo krvave bitke, saj jih igra obsežno uporablja. Seveda jih včasih lahko preprečiš s pogovorom ali taktično domiselnostjo vendar je moto Warhammer 40,000 z razlogom “OBSTAJA LE VOJNA” in nisi tu, da bi pleskal… razen s krvjo. Nekateri bi si želeli, da bi bile igralčeve sposobnosti – od znanja o imperiju, vesoljcih in veri do zdravilstva in zlatega jezika – bolj izkoriščene, vendar situacijo popolnoma razumem. Univerza je po svoji naravi ultimativna, in težko je najti ravnotežje tem, koliko boja je preveč boja v svetu, kjer le-ta predstavlja 90% sveta.
Vendar pa je zame največja inovacija – ali najbolj zanimiv prispevek k žanru – združevanje klasičnega računalniškega RPG-ja z Warhammer 40,000. Stvaritelji se morda radi naslanjajo na trope in teme znanstvene fantastike, vendar je življenje v 41. tisočletju postalo popolnoma svojevrstno napram drugim franšizam – kar je dobro. To je svet, poln ksenofobije, dogmatičnega vraževerja in nepojmljive tehnologije. Svet, kjer je najhujša paranoja pogosto upravičena, kjer je sosed vedno heretik in kjer nenehna vojna ostaja edina stalnica.
Ampak najpomembneje je, da gre za svet, katerega moralni kodeks je precej oddaljen od naše običajne percepcije tega, kaj je prav in kaj narobe – in to vesolje naredi zanimivo za igranje. Primer tega je, da je včasih vredno razstreliti svet s par milijardami civilistov, če boš s tem otežil napredek silam kaosa. Če si dogmatični sledilec pravil, obstaja veliko priložnosti za izvedbo tistih, ki odstopajo od ozke poti pravičnosti in vesolje je polno prepovedanih ritualov in okultnih artefaktov, ki le čakajo, da jih nekdo uporabi. Tretje etično “načelo”, s katerim igra deluje, daje prednost skupnosti in kompromisu. Morda ponuja bolj sprejemljiv pogled na dobro in zlo – toda v 41. tisočletju to morda ni tisto, kar pričakuješ.
Fino je videti, kako se razvijalci niso izognili prikazovanju gršega dela vesolja. Mnogi pripovedni tropi, ki bi se drugje lahko zdeli klišejske – velika naloga, neizbežna usoda, težke odločitve, notranji demoni – imajo tukaj dodatno brutalno težo: Nisi trgovec na črno zaradi tega, ker je Patrick Stewart to napovedal v sanjah, temveč zato, ker bi ti to lahko močno koristilo v prihodnosti.
Težko je uskladiti tipična pričakovanja o pustolovščini, heroizmu in enotnosti s svetom, ki ga zaznamuje pesimizem in nezaupanje. Družbeni, politični in verski konflikti resnično dobijo glas in obraz skozi spremljevalce, ki jih srečate v igri. Tu razvijalci plešejo težek ples med ustvarjanjem likov, ki so hkrati karizmatični in zanimivi, vendar tudi svojevrstni. Bojevita nuna mora biti fanatična in ksenofobična – kot diktira njena pripadnost – brez da bi to povsem onemogočilo njeno družbo. Čarovnica mora biti uporniška in skrivnostna – ne da bi dejansko nase navlekla vsakega inkvizitorja.
Denar je sveta vladar
Največja kritika glede igre leti predvsem na vprašanje financ. Rogue Trader je robustna igralna izkušnja, ustvarjena s spretnimi rokami, vendar ni dvoma, da bi lahko bila še veliko boljša, če bi bil njen proračun večji. Ne gre za to, da izgleda kot cenena smet – vendar je še vedno podvržena nadležnim tehničnim omejitvam.
Mnogi vizualni učinki bi lahko bili bolj bleščeči, pogovori bolj poglobljeni z več opcijami (sploh glede na to, kako nas je zadnje leto razvajal Baldur’s Gate 3), več pogovorov bi lahko imelo glasovno spremljavo, vendar je moje glavno razočaranje omejena kamera, ki v resnici ne omogoča, da bi se približal glavnim likom in svetu okoli njih. Rogue Trader zna pokazati toliko zanimivih in nenavadnih vidikov vesolja, več kot le oklepnike in tanke, zato je škoda, da kamera ovira pot potopitve v svet.
Ko rečem, da je Rogue Trader spominja na klasike vlog, kot sta Baldur’s Gate in Fallout, na žalost to velja tudi za tehnične težave. Več različnih animacij je včasih prenehalo delovati, sovražniki so parkrat zamrznili pred končanjem njihove poteze in le-to nadaljevali komaj po minutnem predahu, določene spodobnosti ob izidu niso delovale in odločitve včasih niso najbolje razvidne. Deli uporabniškega vmesnika so brez besedila in govor ne ustreza vedno tekstu na ekranu.
Vse to so stvari, ki sem jih doživel v drugih igrah iste vrste, in škoda je, da so negativne tradicije ostale ohranjene. Na srečo nisem doživel, da bi se kakšna naloga ali potek misije zataknila, vendar moram priznati, da sem pogosto mislil, da gre le za vprašanje časa. Z vsem tem v mislih, skupaj s hitrim pregledom razvojnega tira razvijalcev in zgodnjimi napovedmi razširitvenih paketov za prihodnje leto, si težko ne predstavljam izboljšano in konsolidirano definitivno izkušnjo v prihodnosti.
Rogue Traderja nočem prikazati kot nedokončano ali omejeno igro. To je dobro napisana vesoljska pustolovščina z ogromno vsebine in igralnim časom, ki lahko znaša tudi sto ur. V primerjavi z letošnjimi velikimi naslovi, kot sta Baldur’s Gate 3 in Starfield, morda ne izgleda kot pisana noviteta, vendar sta nas Larian Studios in CD Project Red naučila, da ne smemo podcenjevati evropskih razvojnih studiov, kar se tiče RPG-jev. Moja kritika igre zato ni, da je preveč podobna klasikam, ampak, da je trenutno žrtev nekaterih njihovih težav.
Razsodba
(+) Prvi Warhammer 40.000 RPG s fokusom na zgodbo (+) Več kot spodobno igranje vlog (+) Zanimive novitete (+) Odlična atmosfera in zanimiva narativa (+/-) Razumevanje sveta zahteva poznavanje Warhammer univerze (-) Tehnične težave (-) Ponekod so opazne omejitve žanra in proračuna
Aprila letos smo poročali o tožbi, ki nam je dala vedeti, da se v Ameriki na sodišče spravi čisto vsak, če ga v to prepriča njegov odvetnik, saj bo ta svojo plačo pobral, za njegovo stranko pa mu je bolj malo mar. To je edina logična razlaga v primeru možakarja Demetriousa Polychrona, ki je spisal knjigo The Fellowship Of The King: The War Of The Rings in nato še nadaljevanje The Two Trees, saj je sam brez dovoljenja ukradel vsebino slavne Tolkienove franšize Gospodar prstanov in nato knjige celo prodajal na Amazonu, a očitno mu to ni bilo dovolj. Tip je bil namreč mnenja, da je zdaj ta ukradena roba postala njegova, zato se je s tožbo spravil na Amazon in Tolkien Estate, češ da sta mu izmaknila ideje iz njegove lastne knjige in jih uporabila za snovanje televizijske serije The Rings of Power.
Demetrious je v tožbi zahteval 250 milijonov dolarjev in jo je seveda izgubil. V bistvu jo je kalifornijsko sodišče zavrnilo že v avgustu, zraven pa so mu še prepovedali nadaljnjo prodajo in distribucijo njegove knjige The Fellowship Of The King in nadaljevanje The Two Trees, zraven pa je moral uničiti tudi ves material, tako v fizični kot tudi elektronski obliki in to ne samo teh dveh knjig, ampak tudi vsega drugega materiala, ki ga je nameraval spisati znotraj “svojega” vesolja The Fellowship Of The King. Demetrious je namreč nameraval spisati sago, ki bo štela 7 knjig in zdaj bo moral ves ta materiali zakopati globoko v zemljo.
A to sploh še ni njegova največja kazen. Tolkien Estate je namreč zdaj proti njemu vložil svojo tožbo zaradi kršenja avtorskih pravic in tudi to je Demetrious izgubil, zato morda zdaj izplačati kazen, vredno 134.637 dolarjev. Od kje bo tip potegnil takšno vsoto ni znano, saj se njegove knjige niso dobro prodajale in v bistvu za njih nihče ne bi vedel, če se ne bi spravil v tožbo, kar je ironično pripeljalo zdaj do tega, da bo moral vrsto let odplačevati debele mesečne obroke.
Njegove knjige so že prej bile umaknjene iz Amazona, a na Google Books si še vedno lahko preberete kratki uvod knjige, ki nam predstavi Hobitko Elanor Gamgee, hčerko Sama, ki se znajde ravno sredi praznovanja svojega 21. rojstnega dne in… No, že uvodnih nekaj stavkov vam da vedeti, da je bila tožba blagoslov in da so nam bile zaradi tega prihranjene nadaljnje knjige tega avtorja.
Kot pamž sem se v seriji Dosjeji X zabaval dobrih 20 let nazaj. No, zabaval je morda neprimerna beseda, saj sem bolj s strahom gledal pripetije agentov FBI-ja Mulderja in Scully, ki sta raziskovala bizarna dogajanja znotraj ZDA in se ves čas spraševala, ali nemara vesoljci res obstajajo in če niso nemara že dolgo sestaven del našega vsakdana.
Na serijo sem nato skozi nadaljnja desetletja praktično pozabil in zato se mi niti približno ni sanjalo, da je zadeva že ujela oživitev in to preko 10. sezone, ki se je rodila leta 2016, nakar smo dobili še 11. sezono v 2018, ta pa je bila zakoličena kot uraden konec serije, ki je letos septembra obeležila že svojo 30. obletnico.
Glede na internetna mnenja glede zadnjih dveh sezon je bila morda moja ignoranca v bistvu blagoslov, saj sta ti prejeli zgolj povprečni, če ne naravnost zanič ocene. Kljub tem je lastnik licence Disney mnenja, da ime Dosjeji X še danes nosi določeno težo, zato je odobril delo na povsem novi verziji te serije, ki jo bo produciral Ryan Coogler, ta pa se je pred tem kot režiser dokazal s filmoma Black Panther in Creed.
Prenova serije je bila sicer najavljena že nekaj mesecev nazaj, a zdaj je novo poročilo o njej izdala spletna stran Bloomberg, zato se o njeni oživitvi zdaj ponovno govori. Poročilo sicer ne pove ničesar res novega, saj v bistvu samo potrjuje, da projekt še ni bil preklican, kakšnih dodatnih podrobnosti pa ne vsebuje.
Zdi pa se, da bo tole povsem frišna zadeva in da v njej ne bomo gledali agentov, ki slišita na imeni Fox Mulder in Dana Scully. Igralka Gillian Anderson je lani v intervjuju za spletno stran Variety na vprašanje, če bi se morda vrnila v novo sezono, povedala, da se ji zdi sama serija stara ideja, ki jo je že večkrat odigrala in pustila v preteklosti. Zraven je še dodala, da ji ni bil všeč zaključek 11. sezone in da bi razmišljala o novi sezoni samo takrat, ko bo se zamenjala celotna ekipa, ki je poprej pisala scenarij.
Igralec David Duchovny pa je v intervjuju za ComicBook povedal, da o vrnitvi ni razmišljal in da bi to naredil samo takrat, ko bi se v serijo vrnila Gillian in originalni ustvarjalec Chris Carter in da v bistvu o novi sezoni te serije niti ne razmišlja preveč.
Vseh 11. sezon serije si pri nas lahko ogledate preko pretočnega servisa Disney+ in čaka vas precej vsebine, saj je to starošolski izdelek, kar pomeni, da so sezone štele tudi po 25 epizod, vsaka od njih pa je v obseg merila do 45 minut.
Kako daleč smo od tega, da nam bo umetna inteligenca stregla po službah ni več vprašanje, na katerega bi bilo treba odgovarjati, saj je stvar že tule in to aktivno počne. Nedavno smo poročali o startup podjetju Channel 1, ki je pokazalo hudo impresivno tehnologijo ustvarjanja umetnopametnih televizijskih voditeljev, a takrat se nismo zavedali, da je nekdo zadevo spočel že v praksi in to kar pri nas v Sloveniji.
Ledino na področju umetne pameti tako pri nas orje… Mercator? Veletrgovec si lasti spletno stran z novicami M Soseska, tam pa je preko oddaje Novice iz soseske zaživela prva umetno pametna televizijska voditeljica Ota R. Merc. Ime je morda slišati malce trapasto in tudi je, saj je to premetanka besede Mercator.
Stvar je videti kot v redu koncept, ki bi ga bilo treba še fino dodelati, vendar se očitno Mercator s takimi zadevami ne obremenjuje preveč in je že spočel kopico takšnih umetnopametnih oddaj ter jih nato delil preko svojih družabnih omrežij. Če pri Channel 1 prikazu ugibali, ali na zaslonu gledamo resnično osebo ali nekaj, kar je spočela umetna pamet, tega misterija pri Oti ni. Glas se sliši robotsko in preprosto ni naraven, obrazne grimase pa praktično ne obstajajo in ob gledanju res dobiš občutek, da gledaš robota, ki mu je nekdo na glavo poveznil lasuljo. Predvsem manjka tisto, kar nas je pri Channel 1 najbolj navdušilo: sinhronizacija ustnic z govorjenim besedilom, ki se nato lahko nato celo dinamično prilagaja k različnim jezikom. Ota je videti po drugi strani povsem mrtvo in iz njenih oči lahko preberemo samo hladnokrvno željo, da se osvobodi človeških sužnjev in svet podredi svojim robotskim željam.
Ota tako ni preveč impresivna, a seveda so to šele zgodnji začetki, ki bodo sčasoma nadgrajeni in morda bo enkrat ta voditeljica postala tako življenjska, da se bodo začela kolena od strahu šibiti tudi voditeljem iz mesa in krvi. Bi si pa vseeno želeli, da bi bila prva implementacija umetnopametne voditeljice na slovenskih tleh malce bolj impresivna: če ne drugega bi ji lahko vsake toliko zamenjali srajco ali pa malce spremenili frizuro in tako v njene nastope vnesli vsaj nekaj dinamike.
Nismo pa Slovenci prvi na Balkanu, ki smo se domislili za nalogo vodenja novic postaviti umetno inteligenco. Na enako idejo je prišel črnogorski portal Dan, ki je na čelo dnevnih novic postavil umetnopametno voditeljico Maro, a ta je očitno zasnovana na enakih algoritmih kot naša Ota, tako da je nekako enako neimpresivna.
Včeraj se je med nami nenadoma pojavila povsem nova epizoda South Parka, ta pa je s svojim izidom presenetila vse: od gledalcev do nekaterih slavnih oseb, ki se pojavijo znotraj epizode. Daljša epizoda, imenovana Not Suitable for Children si da največ opravka z vplivneži, ki prodajajo škodljivo robo svojim mlajšim gledalcem, ob tem pa se sprenevedajo, da vsebina ni namenjena mladoletnim.
Ravno takšnega početja je bil obsojen Logan Paul, ki je skupaj z YouTuberjem KSI-jem na trg poslal pijačo PRIME, ta pa v sebi vsebuje cel kup škodljivih snovi, ki za konzumiranje niso priporočljive, še posebej pa pri njih lahko trpijo paglavci. V epizodi lahko vidimo digitalno kopijo Logana, le da ga ustvarjalca Matt Stone in Trey Parker nikoli ne pokličeta po imenu, čeprav je jasno, da pred kamero stoji on, v epizodi pa se mnogobarvna pijača prodaja pod imenom CRED.
In Logan na parodijo ni jezen: še več, nad njo je preprosto navdušen, zato se je z ekipo hitro spravil v poustvaritev svojega digitalnega nastopa v resničnem življenju, nakar je video delil preko svojega X računa.
Video je presenetljivo dober, saj poustvari vsak kader iz epizode: najprej vidimo nagovor, nato plastenke CRED zamenja resnična pijača PRIME, na koncu pa nam Logan še pribije, da če ne pijemo njegove pijače smo navadni koščki govna, nakar se vrže iz lažnega letala.
Skratka, video je kratek, a izjemno zabaven in če ne drugega je Logan s tem pokazal, da zna sprejeti šalo na svoj račun. V intervjuju za oddajo Today je povedal, da ga je epizoda povsem presenetila in da si šteje v čast, da je bil vreden obravnave legendarne serije in dogodek označil za njegov največji uspeh v življenju. Kakšne posebne jeze očitno ne kuha niti KSI, ki je epizodo omenil preko svojega profila na X-u.
South Park se je v zgodovini ponorčeval iz celega kupa slavnih oseb in zanimivo je, da večina njih nad ustvarjalci ni bila jezna. Russell Crowe in Kanye West sta se zaradi epizod celo zamislila nad svojim obnašanjem, medtem ko sta bila Jennifer Lopez in Tom Cruise nad svojima parodijama precej manj navdušena.
