Biti globalni vplivnež ni lahko delo, saj moraš svojim sledilcem ves čas dostavljati novo in zanimivo vsebino, drugače te ti zapustijo, takrat pa se lahko posloviš tudi od denarja pokroviteljev in partnerjev. Takšno življenje je še dodatno oteženo za tiste, ki so do svoje slave prišli na račun viralnega posnetka in poskušajo iz tega kratkega, a izjemno popularnega trenutka ustvariti celo kariero, takšen podvig pa je praktično nemogoč, saj preprosto ne moreš ves čas dostavljati viralne vsebine.
Krut svet viralne slave je spoznal dvojec “pevcev”, ki sta se predstavila pod imenom Island Boys, do medijske prepoznavnosti pa sta prišla zaradi svoje unikatne podobe in pesmi Island Boys, ki ni nek glasbeni fenomen, a je ravno dovolj preprosta, da se ti vrine v možgane, dokler se med sprehajanjem po stanovanju sploh ne zavedaš da si v brk momljaš refren pesmi.
Dvojec Island Boys je sestavljen iz bratov Frankyja “Kodiyakredd” Venegasa in Alexa “Flyysoulja” Venegasa, ki sta viralna postala konec leta 2021 in vse od tedaj se na vse načine trudita ostati v središču medijske pozornosti, kar je težko narediti, če nimaš nobenega talenta. Njuna stran na Wikipediji vsebuje cel kup zapisov glede njunega srečanja z roko pravice, saj sta bila večkrat obtožena pretepanja svojih deklet, nekdo pa je pri njima celo skril orožje, ki je bilo pred tem uporabljeno pri streljanju, ki je zahtevalo tudi smrtno žrtev v obliki 8-letne deklice.
Brata sta poskušala spočeti tudi nekaj drame z drugimi vplivneži, kar je vedno dober recept za nabiranje ogledov in Instagram všečkov. Eden od bolj bizarnih primerov se je denimo zgodil na podcastu Logana Paula, kjer sta zapustila mikrofone samo zaradi tega, ker je nekdo podvomil v njuno glasbeno kariero, še pred tem pa je eden od njiju grozil, da je član ulične tolpe in da se lahko zgodi kaj nevarnega. Glasbeno kariero sta poskušala preseliti tudi na oder, a ker petje v živo ne vsebuje posebnih učinkov, so ju gledalci hitro spljuvali z odra.
Island Boysa sta tako hitro začela izginjati iz oči javnosti, zato sta posegla po še zadnji, resnično obupani potezi. V začetku junija sta na Twitterju objavila sliko, kjer se skoraj poljubljata, čemur je seveda sledila zadnja postaja vseh obupanih viralnih osebnosti, ki želijo ostati relevantni in iz svoje pretekle slave izcuzati kakšen evro: OnlyFans.
Par je začel tam ustvarjati vsebino, ki je najprej vsebovala samo poljubljanje, po teh prvih posnetkih pa je Flyysoulja na TikToku priznal, da je gej. V intervjuju za TMZ je priznal, da se mu pri bratskem poljubljanju ne zdi nič napačnega, a stvari so od tam samo še napredovale. Glede na zadnji video YouTuberja MoistCr1TiKaLa sta brata od poljubljanja napredovala do medsebojnega oralnega zadovoljevanja, vsi vemo pa kaj je naslednja in še poslednja stopnja ustvarjanja takšne vsebine.
Potetovirana brata sta tako dosegla svoj namen in se zopet pojavila v novicah, seveda pa zadaj tiči dejstvo, da bomo tokrat verjetno še zadnjič govorili o njima, saj sta dosegla vrh kontroverze vsebine, ki ju ne bosta mogla več preseči. Pri tem svojem potovanju iskanja pozornosti še zdaleč nista edina in podoben primer lahko najdemo tudi na slovenskih tleh. Se spomnite Denise Dame, ki je včasih snemala dokaj zabavne skeče po YouTubu? Po nastopu na šovu Martića je tudi ona skočila v objem OnlyFansa, čemur so sledile radikalne plastične operacije, tole pa je njena finalna podoba.
Ste morda mlajši igralec, ki je že velikokrat od starejših igričarskih dinozavrov slišal hvale na račun serije strategij Age of Empires, a ti je bilo vedno odveč odšteti denar za nekaj, kar ti zna na koncu biti povsem tuje in neigralno? Potem imamo ravno zate in podobne misleče dobre novice, saj se je založnik Microsoft odločil olajšati življenje takšnim neodločnim in potencialnim novim igralcem, ki zdaj lahko Age of Empires brezplačno preizkusijo, brez da bi za to morali odšteti kakšen evro.
Na Steamu se je namreč pojavila nova verzija igre Age of Empires 3, ki omogoča omejen preizkus tretjega dela, ki morda res nikoli ni dosegel popularnosti dvojke, a vseeno je to kvaliteten naslov, ki je, tako kot drugi del, prejel predelavo Definitive Edition.
Namesto da bi dobili kakšen časovno omejen preizkus, se je Microsoft raje odločil izdelati nekakšno demo verzije igre, ki pa bo dinamično spreminjala vsebino. Od 16 civilizacij, ki jih vsebuje polna igra, tule najdemo samo tri, se bodo pa te dinamično izmenjavale, tako da bo vsak teden ena izginila in se bo namesto nje pojavila nova. Ta ljudstva lahko nato popeljete v večigralske obračune ali pa se v “Skirmishu” z njimi poigrate v enoigralskem načinu, kjer nasprotnika nadzoruje umetna inteligenca.
Poigrali se boste lahko tudi v kampanji, ki vsebuje tri poglavja Blood, Ice in Steel. Tu boste sicer dobili samo kratek predogled igranja, saj je moč odigrati samo prvo misijo znotraj prvega poglavja Blood, ta pa sledi dogodivščinam viteza Morgana Blacka.
Brezplačno verzijo igre lahko že zdaj začnete igrati na Steamu, medtem ko osnovna verzija igre stane 19,99 €. Age of Empires 3 je namreč naknadno prejel še kar nekaj dodatnih DLC-jev – zadnji od njih je Knights of the Mediterranean, ki je izšel lani in dodal cel kup nove vsebine, zase pa zahteva 9,99 €.
Igra Darkwood iz leta 2017 je ena tistih grozljivk, ki je kmalu po izidu dobila kultni status in takrat se je zdelo, da je pred razvijalcem Acid Wizard Studio svetla prihodnost, saj so že s svojim pionirskim projektom zadeli v polno.
A ta mali poljski studio po uspehu svojega prvega naslova ni začel jadrno napovedovati nadaljevanja, ampak je šel v povsem nasprotno smer. V bistvu je ob vrhuncu slave praktično izginil iz javnosti čeprav so vsi predvidevali, da delajo na svežem projektu, nikomur ni bilo jasno, kaj ta sploh je.
Skrivnost je bila končno razkrita junija, ko je Acid Wizard Studio napovedal igro Soccer Kids, ta pa se je odvijala sredi devetdesetih znotraj Poljske, spremljali pa bi zgodbo najstnikov, ki se v telovadnicah in zakotnih igriščih podijo za nogometno žogo in to v poteznem načinu. Soccer Kids je nekaj povsem drugačnega kot Darkwood, a v svetu iger niti ni nenavadno, da si po letih razvoja v enem žanru razvojna ekipa želi ustvariti nekaj povsem novega.
2/5 After we release it, we're going on hiatus for the forseeable future. We haven't been able to create a work environment that would not be destructive to our personal lives. Our families are our top priority and they should not be affected negatively by our work.
Vendar pa Acid Wizard Studio po večletnem zatišju kar noče nehati dostavljati presenečenja. Včeraj se je ekipa zopet oglasila, a tokrat novice niso tako prijetne. Razvijalec je najavil delo na posodobitvi 1.4 za igro Darkwood, ko pa bo ta končana pa se nameravajo umakniti na daljši dopust. Razvijalec je na Twitterju zapisal, da jim ni uspelo ustvariti delovnega okolja, ki ne bi kvarno vplival na njihovo zasebno življenje, zato se za nekaj časa preprosto poslavljajo od sveta iger. Predvidevajo, da zna ta dopust trajati med 5-10 let, nakar se bodo znova vrnili v svet iger z bolj osveženim duhom.
Roko na srce se tole sliši bolj kot zaprtje studia, le da si razvijalec noče priznati te resnice ali pa morda noče razburiti svojih oboževalcev. Takšna doba je dovolj obsežna, da si ljudje vmes poiščejo druge zaposlitve in ustvarijo ločeno življenje, ki ga potem ne moreš kar tako zapustiti – res dvomimo, da je Darkwood prodal dovolj kopij, da lahko ekipa samo na tem zaslužku živi naslednjih deset let.
Tezo, da se studio zapira, podpira tudi dejstvo, da je studio že govoril z drugimi talentiranimi razvijalci, ki bi radi spočeli nadaljevanje za Darkwood ali pa nadaljevali delo na Soccer Kids. Acid Wizard Studio očitno želi odprodati svoje obstoječe licence, saj se očitno ne namerava več vrniti v razvoj iger.
Kaj točno bo posodobitev 1.4 prinesla za Darkwood ni jasno, Soccer Kids pa bo očitno ostal ujet v svoji nedokončani demo verziji, ki jo lahko še vedno prenesete iz Steama.
Razvijalec NetherRealm Studios je po dolgem zatišju prejšnji mesec vendarle najavil nov del franšize Mortal Kombat, ki bo z imenom Mortal Kombat 1 ponastavila vse dogodke iz prejšnjih delov in se vrnila na sam začetek. V bistvu bomo skočili v drugo dimenzijo, kjer nas čakajo dobri stari obrazi že znanih borcev, le da se bo pri njih zgodovina soočenj razpletla malce drugače, zato bomo ugledali tudi povsem nova zavezništva.
Spremenjeni zgodovini navkljub pa bo Mortal Kombat 1 ohranil eno od bistvenih prvin te dolgotrajne serije in to je neverjetna brutalnost pri pretepanju, kjer se kosti lomijo kot zobotrebci in kri šprica v potokih.
NetherRealm nam je to dal vedeti že v prvem napovedniku, od uradne najave pa so spočeli še nekaj prikazov igranja in v enem od svežih napovednikov predstavili trojico likov: Ashraho, Reptila in Havika. Predvsem slednji predstavlja esenco novega Mortal Kombata, ki bo bolj krvav kot pa kadarkoli prej. Havikova posebna sposobnost je namreč hitra regeneracija delov telesa, kar posledično pomeni, da si tip rad odtrga svojo lastno roko in nato to uporabi kot bejzbolski kij, že v naslednjem trenutku pa mu roka zraste nazaj, tako da se lahko brez skrbi pretepa naprej. Potem je tu njegova veščina, ko nasprotnika zagrabi in mu v usta zbruha rdečo tekočino in na splošno Havik krvavi kot Nate Diaz ob koncu tretje runde.
Ashraha in Reptile sta prav tako impresivna pretepača. Reptile bo tokrat skakal med svojo humanoidno in plazilsko podobo, kar je resničen vizualni spektakel. Reptile je naravnost grozljiv, ko se spremeni v kuščarja, saj lahko nasprotnika zagrabi z repom in ga nato premetava po bojišču kot igračo, njegov Fatality pa je še posebej nagnusen, saj postane neviden in celo žrtev pogoltne in jo pregrizeno pljune nazaj ven, ubožec pa se medtem utaplja in kuri znotraj želodčne kisline.
Mortal Kombat 1 bo 18. avgusta držal zaprto beto, do katere lahko dobijo dostop vsi tisti, ki bodo igro prednaročili, medtem ko je končni izid napovedan za 19. september.
Potovanje čez Lužo v Združene države Amerike je velika stvar. Res velika stvar. Razsežnosti in epskosti moje odisejade se nisem zavedal vse do takrat, dokler nisem potovanja omenil naključno med prijatelji in takoj postal center pozornosti. Tudi ko je moja dekla omenila moje potovanje v famozni Los Angeles se je med njenii sodelavkami razširilo mišljenje, da mora biti njen tip neka velika riba, če pa lahko odide v to misteriozno deželo.
Seveda lahko zgornje vzamete samo na pol resno, a vseeno velja teza, da Amerika za Slovence velja kot nekakšna sveta dežela, ki si jo upamo obiskati samo preko filmov, samo tisti najbolj premožni in nori pa si upajo skočiti na drug kontinent. Samo vprašajte se, kdo bi vas bolj impresioniral: nekdo, ki vam pove, da se odpravlja v Avstralijo ali pa nekdo, ki gre obiskat Severno Ameriko?
VIDEO POTOPIS
No, jaz sem tu da vam povem, da takšno potovanje ni noben bav bav in da lahko nekdo skoči tja, pa četudi služi povprečno slovensko plačo. Namen mojega obiska Los Angelesa ni bil naključen, saj je naša stran HOPsi nameravala letos obiskati konferenco E3 in za te namene smo si že zgodaj rezervirali nastanitev in letalske karte, a na koncu je bila zadeva žal odpovedana, mi pa smo ostali s kartami in nastanitvijo, za vračilo denarja pa smo se lahko obrisali pod nosom.
Tako smo se odločili zadevo vseeno izkoristiti za dvotedenski izlet, vtise iz potovanja pa zapisati za tale potovalni blog, ki je podkrepljen tudi s slikami in daljšim videoposnetkom.
Začetek potovanja se je začel že davno pred tem, preden smo v kovček položili prve obleke, saj je Amerika povsem tuja dežela, ki zahteva tudi svoja pravila. Kot turistični novinec, ki je najdlje potoval do Grčije, so bila ta pravila in omejitve zame nekaj povsem novega in dokaj presenetljivega.
Seveda je prvi pogoj izdelava potnega lista, ki vam služi za identifikacijo čez mejo in tudi za potovanje znotraj Amerike. Naslednji korak je pridobitev vstopne vize, ki jo lahko pridobite izključno preko naslednje povezave. Zadeva ni preveč zakomplicirana, saj Slovenija spada v program Visa Waiver Program oziroma VWP, tako da samo izpolnite spletni vprašalnik ter skenirate potni list in nato samo še počakate na odobritev vizuma, kar traja nekaj ur ali pa kakšen dan. VWP je plačljiv, zadeva je nujna za vstop, pri odobritvi pa se lahko zakomplicira samo v primeru, da ste predtem potovali v kakšne države tipa Iran ali Sirijo.
Sam sem pred vstopom moral opraviti še cepljenje proti Covidu, vendar je bila kasneje ta zahteva odpravljena, tako da sem se špiknil po nepotrebnem.
Nato je treba poskrbeti za zavarovanje, saj vam evropska kartica tam ne bo veliko pomagala. Zavarovanje lahko uredite pri svoji lastni zavarovalnici, ki ima za te zadeve presenetljivo ugodne premije. Zavarovanje se deli na več stopenj in je nujno, saj so ameriške cene v zdravstvu naravnost nore in samo ena nočitev v bolnici brez zavarovanja vas lahko zlahka bankrotira.
S predpripravami še nismo zaključili. Če potujete v Los Angeles je skoraj nuja tudi rezervacija osebnega avtomobila pri servisih tipa Sixt, saj je javni potniški promet praktično neobstoječ in če nameravate obiskati več turističnih lokacij je avto še najbolj poceni – Uber in Lyft sta resda enostavna za uporabo a nista ravno poceni, stroški pa se ob obisku ZDA hitro začno kopičiti.
Še ena stvar: pred odhodom si nujno naročite e-sim kartico, ki bo delovala tudi v ZDA. Ko enkrat pristanete na ogromnem letališču LAX se stvari začno odvijati hitro, saj so vsi živčni, se prerivajo, zaradi česar tudi sam postaneš nestrpen. Brez navigacije preko Google Zemljevida hitro postaneš izgubljen, zato takrat e-sim kartica, ki omogoči 4 ali 5G nalaganje podatkov olajša glavobole in preko nje lažje najdete pot do cilja. Mimogrede: pozanimajte se o razdalji iz letališča do podjetja, kjer boste prevzeli najemniški avto. Sam tega nisem naredil, saj sem zmotno mislil, da je zadeva stran 5 minut, a je bila v resnici 45 minut peš, s tem da smo po pol ure beganja ugotovili, da sploh do tam ne moreš brez taksija ali avtobusa. Šele nato smo tam ugotovili, da prevoznik ponuja brezplačni prevoz z avtobusom od letališča do Sixta in nazaj.
12-urni neprestani let iz Dunaja zna biti na ekonomskih sedežih kar naporen. K sreči je bila ponudba filmov na letu kar konkretna.
Takšne predpriprave se morda zdijo dolgovezenje, a so nujne. Po 12-urnem letu se človek želi samo namestiti v apartma, zato potrebuje pri tem čim manj komplikacij in te se bodo zagotovo zgodile. Kljub temu, da smo avto vnaprej rezervirali in plačali, smo samo na Sixtu prebili eno uro. Kot prvo je bila tam gneča, kot drugo pa nam je želela prodajalka prodati boljše zavarovanje in neke pakete tipa navigacija v avtu, kar se je na koncu izkazalo za še enkrat dražje od paketa, ki smo ga rezervirali. Potem je treba čakati na avto, ga pregledati in se spoznati z vsemi pritiklinami avtomatskega menjalnika.
Nakar smo končno lahko odrinili na cesto in sredi Los Angelesa naleteli na skoraj povsem tuj svet cestišč. Za razliko od naših avtocest, kjer so tropasovnice pravi luksuz, so tam pet ali šest-pasovnice nekaj povsem običajnega. Razlog za to je preprost: Los Angeles sam vsebuje 3,8 milijona ljudi in ko se enkrat vsa ta masa spravi na ceste preprosto potrebuješ večpasovno povezavo, saj bi drugače vse skupaj ustvarilo kilometrske zastoje. Ti se sicer še vedno pojavljajo, a tudi med najhujšimi gnečami smo se vsaj malce premikali, tako da praktično nikoli nismo stali na mestu.
Je pa treba biti med vožnjo izjemno previden, saj vozniki ves čas menjajo pasove in to tako iz leve, kot tudi desne strani. Ena od zanimivosti, ki jo lahko spoznaš samo na cesti je dejstvo, da so ameriški smerniki tako rumene kot tudi rdeče barve. Tako včasih ne veš ali kdo zavira ali pa se želi nenadoma vriniti na tvoj pas. Vmes je treba spremljati še oznake za ceste, kjer ti včasih ne pomaga niti Google zemljevid, saj se preprosto znajdeš na napačnem pasu, pa čeprav si sledil navodilom. K sreči Amerika obožuje avtoceste, tako da tudi ob zgrešenem izvozu potrebuješ nekje tri minute da najdeš pot nazaj iz druge strani.
Prvo srečanje s cestišči Los Angelesa vas zna zaradi večpasovnih avtocest in rdečih smernikov kar pošteno presenetiti.
Za namestitev smo si izbrali varno sosesko, ki se nahaja znotraj občine Glendale. Namestitev prek Airbnb-ja je bila sicer malce dražja, a velja za varno sosesko, kar je za Los Angeles zelo pomembno. Govorimo namreč o Ameriki, kjer je lastništvo orožja in streljanje del vsakdana, zato je treba pametno izbrati prostor, kjer boste vsako noč legli k počitku. Soseske se namreč razlikujejo kot dan in noč, za to spremembo pa je včasih dovolj 10 minut vožnje. Nekaj časa se pelješ skozi ulice, ki jih krasijo lepo urejene zelenice, nakar začneš opažati, da je z vsako minuto okolica bolj zapuščena, nakar kar naenkrat prideš do neke meje, kjer zelenice izginejo, pred vsako hišo stoji ograja, okna vsebujejo rešetke, na semaforju pa se ob tebi sprehaja gola ženska, ki je več kot očitno na nekih trdih drogah. Zato je pametno vsako pot malce načrtovati in če je le možno se izognite južnemu delu in se po tamkajšnjih ulicah ne sprehajajte ponoči.
Kaj vam torej je za početi v Los Angelesu? No, veliko stvari, saj se nahajate v središču Kalifornije, tako da vam že samo velemesto ponuja veliko možnosti oddiha. Naša prva lokacija je bil obisk pomola Santa Monica Pier, ki se nahaja na slavni peščeni obali, ki smo jo gledali v seriji Obalna straža. Konec junija je bila voda in vreme na splošno še premrzlo za kopanje, a lahko se vseeno sprehodite skozi plažo, ki je dolga kilometre in vsebuje peš pot ali pa ločeno potko za kolesarje. Tudi Pier je zanimiv za ogled: navdušeno sem prepoznal kar nekaj lokacij, saj jih je v virtualno obliko verno preslikala nedavno izdana igra Dead Island 2.
Pomol Santa Monica Pier ponudi razgled na čudovito in kilometre dolgo kalifornijsko plažo.
E3 je resda odpadel, a ne povsem. Uspelo se nam je namreč vriniti na konferenco Summer Game Fest. Naša novinarska prepustnica nam je pridobila dostop do brezplačne hrane in jedače ter posebnih sedežev, tako da smo imeli lep pogled na dogajanje. Nekaj posebnega je sedeti v publiki, ki je polna navdušenih igričarjev in nato nekaj metrov od sebe stran gledati igričarske legende kot so Ed Boone, Todd Howard in Phil Spencer ter si deliti streho z legendarnim Nicholas Cageom. Žal nam naša prepustnica ni dovolila fizičnega preizkusa iger in pri prihodu na lokacijo YouTube Theatre smo presenečeno ugotovili, da je sicer resda vstopnica za novinarje zastonj, a je treba za parking odšteti 50 dolarjev.
Naslednji dan smo se odpravili v Getty Center, ki omogoča ogled stotin in stotin slik slavnih umetnikov, vstop v vse to pa je popolnoma brezplačen, na vrh hriba pa se odpeljete preko posebnega vlakca. Zadeva je odlična za vse tiste, ki ste zaljubljeni v umetnine iz prejšnjih stoletij, a če vam te zadeve ne dogajajo, potem boste iz izkušnje potegnili bolj malo, se je pa zabavno sprehoditi vsaj skozi vrt in uživati v razgledu.
Getty Center je za obisk brezplačen, boste pa morali odšteti za parkirnino.
Tisti pravi razgled boste dobili ob obisku observatorija Griffith. Tudi tja se bo treba odpeljati z avtom, ki smo ga pustili ob cesti, nakar je sledil vzpon na klanec. Strmina ni prevelika, na koncu pa boste nagrajeni z res čudovitim in obsežnim pogledom na Los Angeles, zraven pa vam bodo vodiči razkazali nekatere zanimivosti naše galaksije in na kratek način razložili razliko med plimo ter oseko.
Noben obisk Los Angelesa ne bi bil pravi, če vas pot ne bi vsaj enkrat odnesla v Hollywood. Vendar pa imejte pričakovanja v mejah normale, saj je tam resda veliko ljudi, a namesto Hollywoodskega glamurja vas bo pričakala revščina in veliko vonja po urinu. Slavni pločnik z zvezdami največjih igralcev je poseljen s prodajalci raznorazne robe in maskotami, ki vas vabijo na slikanje, nakar želijo iz vas zvabiti denarce. Gneča je ogromna in pametno je imeti denarnico ves čas nekje na varnem mestu, saj se vas drugače lahko hitro polastijo grabežljive roke. Hollywood ti želi po eni strani pričarati magičnost filmskega sveta, saj te na ogromnih plakatih in panojih pozdravljajo slavni igralci, nato pa iz pločnika zvezd zaviješ eno ulico navzdol in sredi pločnika dobesedno leži brezdomec, ki se trese zaradi neke neznane droge. Glede na to, da mu je nasproti stala skupina delavcev, ki se nanj ni ozirala sploh, lahko iz tega sklepam, da je to dokaj običajen pojav.
Slavni pločnik z zvezdami v Hollywoodu vsebuje ogromno prodajalcev robe in brezdomcev.
Tudi Hollywood ponuja nekaj zanimivih lokacij za ogled. Najprej smo skočili v lokal Hard Rock Caffe, ki na stenah vsebuje kar nekaj avtentične robe slavnih glasbenikov, nakar smo se odpravili še v slavni muzej voščenih lutk Madam Tussauds. Voščene lutke slavnih pevcev in igralcev so na trenutke res strašljive, zanimivo pa je tudi dejstvo, da so narejene v pravem merilu, zato sem bil kar presenečen, kako majhna je v resnici Ariana Grande. Kar je dobro pri vseh teh lutkah je dejstvo, da so vse postavljene tako, da lahko z njimi spočneš odlične selfije za družabna omrežja. Pri muzeju me je razočaralo samo dejstvo, da so nekatere lutke preprosto bolj poustvarjene kot nekatere druge in čeprav je denimo Leonardo DiCaprio takoj prepoznaven, se preprosto ne more primerjati s kakšnim Jackom Nicholsonom. Zaradi nekega razloga nam je bila ponujena vstopnica, ki je ponujala še dodatno 4D Marvel predstavo, a ta je bila bolj kot ne patetična: celotno gledališče je delovalo zastarano, gledali pa smo neko risanko s 3D očali iz prejšnjega stoletja.
Muzej voščenih lutk Madam Tussauds ponuja ogromno lokacij za ustvarjanje odličnih selfijev.
Hollywood lahko spoznate tudi izza kulis. Za te namene smo si naročili turo skozi studie Warnerja Brosa, kjer vas posadijo na majhen odprt avtobus, nakar vas ponosna vodička zapelje skozi dejanske lokacije, kjer so posneli nekaj najbolj slavnih serij in filmov. Tole je raj za tiste navdušene nad serijami Gilmorjeva dekleta in Prijatelji – še posebej slednji so pravi ponos Warner Brosa in ima za to čisto svojo lastno trgovino. Čaka vas ogromno slikanja lokacij in raznih predmetov in preoblek iz filmov, svoje prostore pa vsebujejo tudi superheroji iz DC-ja, Harry Potter in Igra prestolov.
Po nekaj dneh bivanja znotraj mesta so nas začele zanimati tudi stvari izven njega, saj smo želeli obiskati tudi druge turistične točke, ki se nahajajo v bližini. Vendar pa je Amerika ogromna in stvari, ki na zemljevidu izgledajo blizu, v resnici zahtevajo ure in ure vožnje.
Še najbližje nam je bilo mesto San Diego, ki vsebuje tudi slavni morski park SeaWorld. Vstopnica zanj je bila peklensko draga: več kot 100 dolarjev na osebo, vendar pa je to po drugi strani izkušnja, ki je ne doživiš skoraj nikjer drugje na svetu. Nujen je ogled predstav z orkami in delfini, ki so spočeli takšen nastop, da sem ob njihovi pameti in iztreniranosti naravnost obnemel. Nakar sem obiskal še del s tjulnji, prisrčnimi pingvini, morskimi psi in flamingi, ki jih je dobesedno stotine. Park ponuja tudi razne zabavne vožnje kot je vlak smrti in za malčke je rezerviran poseben prostor s samosvojo zabavo, tako da lahko družine tule mimogrede preživijo cel dan.
SeaWorld ni poceni, a ponuja res odlične predstave in ogled raznovrstne morske favne.
SeaWorld je od Los Angelesa oddaljen nekje 2 uri in pol, nakar se začne za ostale zanimivosti čas vztrajno večati. Želeli smo denimo obiskati slavni kanjon Grand Canyon, a do tam je treba v najboljših pogojih voziti nekje 8 ur. Za takšno potovanje je smiselno edino to, da vmes dvakrat prespiš v Las Vegasu, to pa ni ravno poceni, saj smo imeli rezervirano hišo v Glendalu in bi zato moral namestitev plačevati na dveh različnih točkah. Zato smo se raje odpravili v park Joshua Tree, ki ravno tako ponuja puščavsko okolico, le da je od Los Angelesa oddaljen dobri dve uri.
Park Joshua Tree je v bistvu ogromna skalnata puščava, ki vas zna hitro spomniti na nekaj, kar ste videli v seriji Kriva pota.
To ni takšen park, ki bi ga prehodili v kakšni uri ampak titanska površina, z raznimi potkami, med temi pa se je treba voziti z avtom, saj te drugače vročina naravnost ubije. Pametno je zatorej imeti poln tank goriva in lepo zalogo vode, saj je tole dejanska skalnata puščava, kjer se kakšen preveč pogumen plezalec tudi rad izgubi. Potke so sicer lepo označene in ponujajo lepe razglede, Joshua Tree pa se je pojavil tudi v raznih filmih in serijah – nam je verjetno najbolj znana epizoda iz serije Big Bang Theory, ko se Leonard, Raj in Howard odpravijo opazovati zvezde, nakar postanejo zadeti od sumljivih piškotov.
Naš naslednji cilj je bil slaven park Yosemite National Park, a proti koncu izleta smo res že imeli počasi poln kufer neprestane vožnje. Kar sem se med urami vožnje po cestah skozi Kalifornijo naučil je to, da ima Amerika ogromno osupljivih prizorov, ki jih uzreš že med vožnjo, a ker je pokrajina tako ogromna se stvari razvlečejo. Primer: pelješ se po cesti in se zapelješ skozi zanimivo in prostrano gorovje. Najprej si očaran, čez 15 minut še vedno debelo gledaš, čez eno uro ga imaš že vrh glave, po dveh pa si vesel, ko končno lahko ugledaš nekaj novega.
Kar pošteno zaboli, ko se pelješ nekaj ur za ogled najvišjih dreves na svetu, nakar je park zaradi nedelujoče ceste praktično popolnoma odrezan. Smo si pa lahko vsaj ogledali tele osvežujoče brzice.
Zato tudi te dolge vožnje kmalu izgubijo svojo privlačnost in čez čas se ti tako res več ne da voziti ure in ure. Namesto Yosemita smo si tako raje izbrali bližji Sequoia National Park, ki je ravno tako zanimiv in vsebuje drevesa sekvoj – med njimi se najde tudi drevo General Sherman, ki s svojimi 83 metri velja za najvišje drevo na svetu. Žal smo imeli ravno to smolo, da smo po treh urah vožnje do cilja na koncu dobili tablo z opozorilom, da je cesta zaprta, zaradi česar je odrezanega 3/4 parka, tako da smo na koncu gledali nek šibek slap ter se malce sprehodili po gozdu, a sekvoj nismo ugledali.
Petersen Automotive Museum je raj za vse navdušence nad štirikolesniki.
Za zadnji dan našega obiska Kalifornije smo se vrnili nazaj v osrčje Los Angelesa. Obiskali smo muzej avtomobilov Petersen Automotive Museum, ki je naravnost titanski in je raj za vsakega oboževalca štirikolesnikov. Za ogled je na voljo stotine avtomobilov, ki so jih na ogled postavili nekateri zasebni zbiratelji, obseg avtomobilov pa zajema praktično vse čase avtomobilske industrije, vmes pa lahko pokukate tudi v prototipne avte, ki so bili na voljo izključno v filmih. Eno celo nadstropje je rezervirano samo za Teslo in njihove iznajdbe tipa Cybertruck in roboti Tesla Bot so tu prisotni v fizični obliki.
Od večjih izletov smo s tem zaključili, tako da je zdaj čas, da nekaj besed namenimo tudi vsakdanjim opravkom. Hrana v Los Angelesu niti približno ni poceni, med sprehajanjem po mestu pa niti nismo naleteli na kakšne klasične restavracije, kjer bi bila zunaj postavljena terasa in bi lahko užival v raznovrstni hrani. Zato smo se največ zanašali na dostavo hrane preko servisov UberEats, za katerega je pametno pred tem aktivirati telefonsko številko. Dostave ponujajo tudi razne akcije in popuste, ki nekoliko zmanjšajo cene, a tudi s temi boste za kosilo dveh oseb, z dostavo in seveda napitnino odšteli nekje 40 dolarjev.
Marihuana je tu povsem legalna, tako da jo boste vohali povsod – na plaži je njen vonj praktično konstanten in se nanj kmalu navadiš.
Napitnina je še en vidik s katerim se je med obiskom Amerike preprosto treba sprijazniti. Celotna kultura tam je namreč obrnjena tako, da ti nihče noče od začetka povedati, koliko kakšen izdelek stane. V restavraciji moraš tako vsaki stvari naknadno prišteti 15 %, še huje pa je v trgovinah z elektroniko, kjer imaš na policah zapisane cene, ki pa nimajo prištetega davka. Morda so stvari na koncu resda cenejše od slovenskih, a tu vsaj takoj vem, kolikšna je cena izdelka, takoj ko ga vzamem iz police, ne da me potem na blagajni stisne panika.
Kalifornija je znana tudi po temu, da je marihuana pri njih legalna. To prebivalci pridno izkoriščajo, zato vas bo praktično vonj trave zasledoval kamorkoli, pa tudi če se peljete sredi avtoceste.
A morda največji minus Los Angelesa je umazanija. Pridejo trenutki, ko se sprehajaš po ulicah velemesta kot ti zaradi smeti postane enostavno slabo, vse to pa pospremi še vonj po urinu, ki je redno prisoten na vsakem malce manj obiskanem pločniku. To je tisti manj bleščeči vidik ZDA, ki ga najdeš tudi na cesti, saj sem prepričan, da imajo Američani en pas ceste namenjen samo temu, da lahko gor odlagajo smeti, saj toliko odvrženih vrečk, plastenk in delov olupljenih gum nisem videl nikjer v življenju. Potem so tu še brezdomci, ki jih je ogromno in si na nekaterih mostovih postavijo svoje šotore in na teh mestih se rodi praktično malo naselje ljudi, ki jim pomagati noče nihče več.
Los Angeles ima svoje minuse, a pridejo trenutki, ko ostaneš brez besed in samo uživaš v razgledu.
Zato je pravilna teza, da se v Ameriki ne cedita med in mleko in večkrat sem začutil domotožje po naši mali deželi, ki je neprimerljivo bolj čista in v kateri lahko odprem pipo in si brez skrbi natočim kozarec pitne vode.
A kakor so ZDA mestoma nečiste in se ne počutijo varne, vsake toliko naletiš na magične razglede in kraje, ki te resnično očarajo in vzamejo sapo. Tamkaj najdeš stvari, ki ne obstajajo nikjer na svetu in si jih boš zapomnil za celo življenje – pa naj so to veliki trenutki, kot je panoramski razgled celotnega mesta Los Angeles ali pa majhni kot je gledanje avtomobilov na avtocesti, kjer se vsi požvižgajo na omejitve in se okoli peljejo z mini dirkalniki. Vsekakor je to izkušnja, ki bi jo priporočil vsakemu in jo že zdaj ponosno obnavljam vsakemu prijatelju, ki ima 5 minut časa in je dovolj zapomljiva, da jo bom enkrat v prihodnosti razlagal tudi svojim potomcem.
Obdobje 2. svetovne vojne je hudo privlačno za ustvarjalce prvoosebnih streljačin in strategij, medtem ko so pri obnovi 1. svetovne vojne malce zatakne in jo v igričarski podobi vidimo bolj redko. Obstajajo sicer izjeme in ena od teh bo igra Last Train Home, ki bi jo lahko označili za strategijo, le da ima tale tukaj malce bolj unikaten zaplet.
Spremljali bomo potovanje češkoslovaške legije, ki se je borila proti Leninovim boljševikom ob izteku 1. svetovne vojne. V igri bomo spremljali odred hudo utrujenih vojakov, ki bodo poskušali pospremiti vlak iz Sibirije, vendar pa bodo na poti naleteli na cel kup ovir, ki jih bo treba najprej očistiti, preden se bo karavana vagonov lahko premaknila nazaj domov.
Ta vlak je naša nekakšna baza, ki jo bo treba ves čas nadgrajevati in na njo paziti, saj je edina, ki nam omogoča preživetje med neusmiljenimi elementi. Vsak vagon bo služil svojemu namenu in medtem ko bomo v enem našli kuhinjo, bomo že v sosednjem prekatu našli delavnico, ki skrbi za zalogo streliva. Last Train Home bo tako vseboval menedžerski del v katerem bo treba skrbeti za naše preživetje in igra v tem pogledu spomni na preživetveno strategijo Frostpunk.
Drugi del igranja pa se bo tikal boja, saj ko bomo naleteli na ovire bo treba zapustiti zavetje varnega doma, prijeti za orožje in se odpraviti streljati. Ta del igre spomni na Company of Heroes, tako da bomo na voljo imeli omejeno zalogo enot, ki jih bo treba pametno razpostaviti po bojišču ter preko streljanja in metanja granat pripeljati do cilja. Enote bodo hudo dragocene, zato nas bo vsaka smrt drago stala, da pa bodo vojaki bolj odporni na sovražno municijo bo skrbel sistem nadgradenj.
Grafično je zadeva videti presenetljivo dobro, razvijalec Ashborne Games pa je nekaj situacij in misij potegnil iz resnične zgodovine, vmesne sekvence pa bodo povezovali igralci iz mesa in kosti. Splošno gledano je vse skupaj videti dobro režirano, zato ima Last Train Home kar nekaj potenciala.
Datum izida je načrtovan a za 2023, a zaenkrat še nimamo točnega meseca, zato za posodobitve spremljajte uradno Steamovo stran.
Po sorazmernem zatišju, ko sta Sony in Microsoft prejšnji mesec predstavila svoje prihajajoče naslove se zdaj počasi približujemo novim napovednikom in razkritjem še nenajavljenih projektov. Že nocoj ob 21.00 bo svojo obsežno konferenco predstavil THQ Nordic, nakar bomo v zadnjem tednu avgusta spremljali še prireditev Gamescom.
THQ Nordic je ogromen založnik, ki pod samo drži kar nekaj franšiz, te pa morda niso svetovne prodajne uspešnice, a so pri srcu ravno nam Evropejcem. THQ je v preteklosti pokupil kar nekaj licenc, ki so nabirale prah in se nato spravil delati predelave ali pa povsem nove vnose znotraj nekoliko pozabljenih franšiz.
Eno najbolj pričakovanih razkritij se zagotovo tiče predelave legendarne igre Gothic, ki nastaja izpod frišnega studia Alkimia Interactive in je zdaj v razvoju že kar nekaj let. Predelava je sicer leta nazaj dobila kratki demo, a ta je bil zaradi slabega odziva povsem zavržen, razvijalec pa je nato delo začel povsem na novo. Prenovljeni Gothic je prejel že en napovednik, a vsi zdaj potrpežljivo čakamo na prikaz igranja in morebiten datum izida.
Nekaj pozornosti bo ukradla tudi grozljivka Alone in the Dark, ki je prav tako predelava, le da je ta pokazala že kar nekaj igranja, izid pa se bo zgodil že 25. oktobra, kar bo ravno prav za vzdušno praznovanje Noči čarovnic.
Skoraj zagotovo bomo izvedeli več tudi o igri Outcast 2. Gre za nadaljevanje ene prvih iger znotraj odprtega sveta, ki smo ga prvič igrali leta 1999, prvi del pa je nato izpod založnika Nacona prejel tudi predelavo Outcast – Second Contact. Outcast 2 – A New Beginning je svoj prvi in hkrati edini napovednik prejel eno leto nazaj in v tem času se je zagotovo nabralo kar nekaj materiala za tlačenje v napovednik.
Seveda pa je tule tudi cel kup naslovov, ki še niso bili napovedani, a pri igralcih gori upanje, da bodo prav nocoj doživeli svoje premiere. Med temi prednjači nov del serije Darksiders, saj je ta zadnji del Genesis dobila leta 2020, tisto pravo mesnato poglavje pa je bila igra Darksiders 3 iz leta 2018, ki še vedno čaka na nadaljevanje. Razvijalec Gunfire Games, ki je spočel tretji del, je nedavno izdal hudo popularni Remnant 2, a morda je v tem času delal tudi na uradnem četrtem delu serije Darksiders.
Prenos v živo se bo odvil nocoj ob 21.00, spremljali pa ga boste lahko na uradni strani, YouTubu ali pa Twitchu.
Eden bolj žalostnih trenutkov mojega najstništva je bil trenutek, ko sem spoznal, da Ali G ni resnična oseba, ampak samo persona, ki si jo je izmislil angleški komik Sacha Baron Cohen.
Ali G se je prvič pojavil na britanski skeč oddaji The 11 O’Clock Show in je bil tako zabaven, da je kasneje dobil svojo lastno serijo The Ali G Show, to pa smo v Sloveniji gledali praktično vsi. Zabavna oddaja s skeči in intervjuji s slavnimi je dobila tri sezone, gledalci pa smo uživali v črnem humorju Ali G-ja, ki je bil slaven zaradi svojih oblačil, kupa prstanov in slengovskega jamajškega narečja.
Vprašanje ostaja, kako bi bil Ali G sprejet v današnji kulturni klimi, saj so lik že takrat nekateri označevali za rasističnega, vendar pa teh opazk takrat nihče ni jemal preveč resno, saj smo poleg serije Ali G Show dobili tudi film Ali G Indahouse, ta pa je vseboval eno slavno sceno v kateri carinik eni manj nališpani ženski v obraz zabriše, da naj se vrne v Slovenijo.
Kako bi se Ali G spopadel z današnjo kulturo pa nam morda ne bo treba več dolgo ugibati. Spletna stran Variety namreč poroča, da naj bi Sacha Baron Cohen resno razmišljal o ponovni oživitvi tega kontroverznega lika. Ali G naj bi se pojavil v novi seriji stand upov, a viri pravijo, da ni za pričakovati novega filma, saj se Cohen striktno drži pravil stavke, ki jo trenutno izvajajo Hollywoodski igralci.
Cohen je v preteklosti že oživel nekaj svojih najbolj znanih person. V ponovno življenje je spravil Brünota Geharda, nazadnje pa smo gledali prenovljenega Borata v filmu Borat: Učenje o ameriška kultura za krasna narod kazahstanski. Tudi Ali G se je enkrat že pojavil po svoji upokojitvi, saj ga je Cohen odigral leta 2021 na standup nastopu znotraj Avstralije, a je bila stvar popolno presenečenje, ki ga ni nihče posnel.
Na včerajšnji vsakoletni prireditvi QuakeCon se je zgodilo ravno to, kar smo že nekaj dni nazaj ugibali. Namreč napovedana je bila uradna predelave igre Quake 2, ki jo je id Software na trg poslal leta 1997 in takrat znova potrdil, da so eni od najboljših razvijalcev prvoosebnih streljank.
Quake 2 je sicer že prejel manjšo nadgradnjo, ko mu je NVIDIA dodala ray tracing osvetljevanje, a uradna predelava iz strani Bethesde je veliko bolj impresivna. Ne da smo samo dobili originalno igro, ki zdaj podpira višje ločljivosti in se ponaša z boljšo osvetlitvijo in teksturami, ampak je razvijalec MachineGames, ki ga poznamo po novih Wolfensteinih, tako kot pri predelavi prvega Quaka, tudi tule dodal cel kup nove vsebine in to v podobi kar 28 povsem svežih stopenj. Prištejte k temu originalno kampanjo in oba dodatka The Reckoning in Ground Zero in imate pred sabo resnično veliko starošolskega prvoosebnega streljanja.
A z novostmi se tu še nismo ustavili. Pri razvoju je pomagal tudi razvijalec Nightdive Studios, avtor predelave System Shocka, ki je pomagal pri kreiranju novega dodatka Call of the Machine, dobili pa smo tudi možnost igranja na razdeljenem zaslonu, podporo za mode in kontrolerje, boljšo umetno inteligenco botov ter prenovljeno večigralstvo, ki omogoča konzolnim in PC igralcem streljanje na istih strežnikih.
Vse te dobrote stanejo 9,99 €, a če si lastite original potem je nadgradnja za vas povsem brezplačna, igro pa najdemo tudi znotraj storitve Game Pass. Skratka to je resnično veliko vsebine, ki je praktično zastonj in ob tem nedavna najava predelave Red Dead Redemptiona za 50 € izpade še toliko bolj revno.
Marca letos je filmski, televizijski in igričarski svet pretresla novica o smrti igralca Lanca Reddicka, ki se je od nas nepričakovano poslovil v svojem 60. letu. Njegova smrt je pustila v zraku kar nekaj projektov, saj je bil Lance izjemno dejaven na vseh področjih in je igral pomembno vlogo v nekaterih igričarskih franšizah. V seriji Horizon je nastopal kot skrivnostni Sylens, v igri Destiny 2 pa je prevzel vlogo Commanderja Zavale, ki smo ga spremljali od originalne kampanje dalje in se je pojavil tudi v praktično vseh razširitvah. Po smrti igralca se je tako veliko oboževalcev spraševalo, ali bo razvijalec Bungie Zavalo izpisal iz igre ven ali pa zanj našel zamenjavo.
An important update on the future of Commander Zavala's journey:
No, Bungie ima očitno za Zavalo še kar nekaj načrtov, zato so včeraj najavili, da se od lika še ne bomo poslovili, a da ga bo v novi razširitvi The Final Shape zvočno upodobil drug igralec. To je uradno postal Keith David, ki je v svoji karieri prav tako že odigral nekaj pomembnih filmskih vlog, saj smo ga srečali v grozljivki Tisto in vojaški drami Vod smrti, preizkusil pa se je tudi glasovni igralec. Z razvijalcem Bungijem je že sodeloval pri ustvarjanju Halo iger, kjer je nastopal kot Arbiter, njegova morda najbolj slavna igričarska vloga pa se je pojavila znotraj iger Mass Effect, v katerih je nastopal kot kapitan Anderson, ki je skozi napredovanje zgodbe postal admiral.
Keith je odlična zamenjava za Lanca, saj ima tudi on instantno prepoznavne glasilke, ki so za Zavalo tako pomembne. Keith je v izjavi dodal, da je počaščen, da je bil izbran za nadaljevanje dela, ki ga je do sedaj spočel Lance Reddick in da upa, da bo v lik Zavale lahko vnesel takšno integriteto kot je to uspelo njegovemu predhodniku.
Upamo, da bo Keith lahko še dolgo nastopal v tej vlogi, a tudi on ni več tako mlad, saj jih danes šteje že 68. Bungie pravi, da bodo pretekle glasovne vrstice, ki jih je posnel še Reddick ostale v igri, Keitha pa bomo slišali v razširitvi The Final Shape, ki izide februarja 2024, a že 22. avgusta bo Bungie spočel daljši prenos v živo, ki bo dorekel nekaj novih podrobnosti tega dodatka.
Ko je Netflix napovedal pogumno potezo preprečevanja delitve gesla med uporabniki izven domačega doma ga marsikakšen gledalec označil za norega, spletni forumi pa so napovedovali propad servisa, ki je danes nagneten na trg, kjer se vsak od večjih filmskih in televizijskih založnikov praktično tepe za uporabnike. A ta Netflixova poteza se je na koncu izkazala za dobičkonosno, saj je pretočni gigant najavil, da so zaradi te poteze pridobili 6 milijonov novih naročnikov, ki so si do takrat račune sposojali od prijateljev in za ogled vsebine niso plačali ničesar.
Vsakemu analitiku je takoj postalo jasno, kaj ta priliv uporabnikov pomeni za trg pretočnih servisov. Ne samo, da Netflix odločitve glede deljenje gesel ne bo spremenil, ampak bodo njegovemu zgledu sledili tudi ostali pretočni servisi. Prvi med njimi se je oglasil Disney, čigar direktor Bob Iger je v včerajšnjem finančnem poročilu razkril kar nekaj neprijetnih novic, ki bodo najprej usekale Američane.
Disney+ se bo v manj kot letu dni v ZDA že drugič podražil in to ne za nezanemarljivo vsoto. Decembra je pri Američanih naročnina skočila na 10,99 $ mesečno, po novem pa bo od 13. oktobra za njo treba plačati 13,99 $. Pri tem je treba opomniti, da Američani, za razliko od nas, ponudbe pretočnih servisov Disney+ in Hulu nimajo združenih pod isto streho. Hulu, ki drži bolj odraslo vsebino, obstaja kot ločena aplikacija in ta se bo pri Američanih podražila in to na kar 17,99 $, tako da je treba paket obeh plačati naravnost noro ceno, a k sreči obstajajo tudi paketi Duo Premium, ki po novem stanejo 19,99 $ mesečno.
Spremembe prihajajo tudi v Evropo. Sicer Iger ni napovedal dviga cen, je pa naznanil prihod nove stopnje naročnine, ki bo cenejša, a bo treba pri njej trpeti oglase. Novo stopnjo naročnine bo sprva prejelo osem evropskih držav: Nemčija, Francija, Italija, Španija, Švica, Norveška, Danska in Švedska, pri teh pa bo Disney+ z oglasi stal 5,99 €. Iger je ob tem dodal, da bodo vse te države decembra prav tako zabeležile dvig cen za stopnjo naročnine brez oglasov, vendar novih cenovnih postavk pri tem ni razkril. Čeprav Slovenija med temi državami ni omenjena, bodo samo tisti najbolj naivni mislili, da tudi pri nas ne bomo prejeli dražje naročnine, ki trenutno znaša 7,99 € mesečno, a verjetno se bo to pri nas zgodilo enkrat naslednje leto.
Iger je pri vsemu še dodal, da jih muči tudi deljenje gesel med uporabniki izven enega doma. Disney naj bi trenutno raziskoval kako najbolje implementirati blokiranje deljenje gesel med uporabniki, takšnih uporabnikov pa naj bi bilo veliko. Točnega datuma blokiranja deljenja gesel Iger ni navedel, a je dodal, da bo ta funkcija začela delovati enkrat v 2024.
Založnik Activision je pred kratkim razkril, da bomo letos novembra preigravali že tretji del prenovljene serije Modern Warfare, ki je prvič v zgodovini ne bo razvil Infinity Ward ampak Sledgehammer Games. To pa ni edina bizarnost, ki jo bomo videli v novem poglavju franšize Call of Duty, saj je Activision v daljšem blogu razkril, da bomo prvič v zgodovini med posameznima poglavjema lahko prenesli določeno vsebino znotraj večigralstva.
Do sedaj je veljalo pravilo, da si se z vsakim novim CoD-om moral posloviti od vse prej nabrane opreme, ki si jo skozi ure večigralstva odklenil za svoja orožja in v novem delu je bilo treba potovanje začeti od začetka. To ne bo veljalo za Modern Warfare 3, tako da boste igralci drugega dela v trojko prenesli vsa prej odklenjena orožja in celo kozmetične dodatke za njih. Sinhronizacija bo šla celo tako daleč, da bo trenutni napredek pri odklepanju posameznih orožij prenesen v Modern Warfare 3, tako da boste lahko brezskrbno nadaljevali svojo pot pridobivanja orožij. Vse to se bo zgodilo samodejno, seveda pa je pogoj, da si obe igri lastite na istem računu in ravno zaradi tega je Activision vse Call of Dutyje spravil pod isto streho, nakar boste samo v posebnem meniju izbrali svoj želeni naslov.
Pri prenosu odklenjene opreme obstajajo izjeme. Umanjkala bo denimo kozmetika za prevozna sredstva, ki bodo manjkala v Modern Warfare 3, prav tako pa ne boste našli skladb War Tracks, ki so se predvajale na radiih znotraj vozil.
Poleg tega bloga je Activision razkril tudi novi napovednik, ki tokrat ne pokaže samo prenovljenega logota, ampak pred kamere pripelje starega znanca Vladimirja Makarova. Tipa smo srečali v prejšnji seriji Modern Warfara in sicer se je pompozno pojavil v drugem delu, ko smo morali opraviti kontroverzno misijo “No Russian”, ta pa nas je popeljala na letališče, kjer smo morali pokositi desetine nedolžnih civilistov. Makarov je bil tako markanten tip, da ga je Activision popeljal tudi v prenovljeno serijo in mu dodal cel kup novih tetovaž.
Call of Duty Modern Warfare 3 bo svoj prvi konkretni igralni posnetek pokazal 17. avgusta znotraj igre Warzone, izid pa je napovedan za 10. november.
Fallout 4 je bil ob izidu iz strani igralcev deležen mešanih vtisov, skozi čas pa se je tudi pri veteranih te serije oblikovalo mnenje, da zadeva morda niti ni tako slaba kot pa so mislili nekdaj. Veliko je pri tej spremembi mnenja prispevalo dejstvo, da novega dela franšize ne bomo videli še kar nekaj dolgih let, Fallout 76 pa je sicer boljši kot pa ob izidu, a dandanes dobiva bolj malo vsebine, zaradi svoje večigralske nravi pa je omejen tudi glede modov.
Tako se igralci vedno znova vračajo v Fallout 4, ki je zaradi tega deležen tudi pozornosti iz strani modderjev. Atonix35 je pred kratkim spočel zanimivo modifikacijo, ki bo ponovno preigravanje naredila močno bolj privlačno, saj se spravi popraviti eno od večjih pomanjkljivosti igre, ki še danes pesti vse PC igralce.
Gre za tisti čas, ki ga igra porabi ob nalaganju novih stopenj, saj so ti ekstremno dolgi, pa čeprav imamo igro naloženo na SSD disk. To je velik problem, saj Fallout 4 vsebuje dokaj veliko mapo, za opravljanje raznih nalog pa moramo ves čas skakati med točkami teleportacije, kar vedno s sabo potegne tudi novo nalaganje stopenj. V času konzol PlayStation 5 in Xbox Series X smo se nekateri enostavno razvadili, saj so ti nalagalni časi marsikje skoraj popolnoma izginili, zato je gledanje vmesnih zaslonov znotraj Fallouta 4 krut opomnik, da je igra danes stara že 8 let.
Novi mod sicer nalaganja povsem ne odpravi, a ga drastično skrajša. Najdaljše je sicer tisto prvo nalaganje v igro, ki traja nekje 8 sekund, a vse ostalo nato ne preseže štirih sekund. Še posebej navduši selitev v razne hiše preko vrata, kjer včasih nalaganje traja manj kot sekundo in se tako praktično zdi instantno.
Mod z imenom Long Loading Times Fix si lahko prenesete na naslednji povezavi. Igralci na konzolah boste zaenkrat morali trpeti ob daljšem nalaganju, a stvari se znajo kmalu spremeniti tudi za vas. Bethesda je ob obletnici franšize Fallout napovedala večjo nadgradnjo tudi za Fallout 4 in ta bo zagotovo optimizirala nalaganje stopenj na novejših konzolah. Nadgradnja naj bi prišla enkrat letos, vse od originalne najave v oktobru pa Bethesda ni razjasnila bolj točnega datuma izida.
Ena letošnjih najbolj popularnih iger sliši na ime Dark and Darker, stvarca pa se je tako hitro pojavila na trgu kot je iz njega tudi izginila. Gre za sodelovalno večigralsko pustolovščino, v kateri se igralci družno odpravijo raziskovati temnice, zaradi svoje relativne preprostosti in nalezljive igralne formule pa je igra hitro nabrala širok krog igralcev.
Vendar pa je Dark and Darker v ozadju skrival veliko večje težave kot pa jih je bil pripravljen priznati. Razvijalec Ironmace je bil namreč sestavljen iz članov, ki so poprej delali na projektu P3 izpod založnika Nexon. Ta je P3 preklical, nakar so člani razvojne ekipe zapustili založnika, ustanovili studio Ironmace in začeli delo na Dark and Darker, Nexon pa se je nato na njih spravil s tožbo, češ da je ekipa ukradla kodo iz P3-ja in jo uporabila za razvoj igre Dark and Darker. Čeprav je bil P3 preklican je vsebina njega še vedno intelektualna lastnina Nexona, razvijalec Ironmace pa se zagovarja, da ni ukradel ničesar in da Dark and Darker vsebuje povsem sveže razvito vsebino.
Legalne težave so pripeljale do tega, da je Valve igro umaknil iz Steama pa čeprav je ta bila na voljo samo v obliki testa. Tožba med sprtima stranema še vedno ni razrešena, zato je Ironmace začel iskati druge trgovine in našel rešitev znotraj digitalne trgovine Chaf Games.
Igra je zdaj tam na voljo za nakup, a treba se je zavedati, da to ni poln naslov, saj spada pod oznako Early Access. Dark and Darker je tako še vedno v razvoju, vendar pa zdaj vsaj ni omejen samo na začasno testiranje, ampak bodo igralci lahko dostopali do vsebine kadarkoli se jim poželi, pa čeprav bodo včasih strežniki padli dol in bo igralna formula vsebovala tono hroščev. Na voljo sta dve različici igre: standardna za 32 € in Founder’s Edition: Hold the Line, ki stane 45 € in vam omogoči zgodnje testiranje nekaterih temnic.
Ironmace je pri izidu na Chaf Games dodal, da si ne morejo privoščiti, da igra ne bi izšla na Steamu in da se še vedno trudijo, da bi prišli nazaj v to trgovino, a dokler tožba ne bo razrešena je za to bolj malo možnosti.
Steam Deck je tako impresivna naprava, ki zna marsikomu povsem spremeniti njegove igričarske navade. PC, ki ga lahko s sabo vzamete v posteljo ali na dolge straniščne seanse so bile dolgo neizpolnjene sanje marsikakšnega igralca in Valve je preko Steam Deck ustvaril skorajda povsem nov žanr igričarske periferije, ki sedaj dobiva posnemovalce iz strani strani večjih podjetij.
Steam Deck v sebi drži impresivne specifikacije in je dostopen po ugodni ceni, čeprav zna ta biti za nekatere še vedno nekoliko previsoka. Valve se je zdaj odločil, da bolj trdno prime za vajeti trga rabljenih izdelkov, ki so med uporabniki do sedaj izmenjavali Bolhi, razvijalec pa je kar nekaj te robe spravil v skladišča, saj nekaterim zadeva preprosto ni bila všeč in so zahtevali denar nazaj, ti rabljeni Steam Decki pa so do sedaj samo nabirali prah.
Temu je zdaj konec, saj po novem lahko kupimo tudi rabljene “refurbished” Steam Decke in to seveda po nekoliko nižji ceni od tistih, ki na sebi še nosijo vonj novega izdelka. Razlike v ceni niso enormne, a so vseeno vredne upoštevanja:
Steam Deck 64 GB – nov: 419 €; rabljen: 339 €
Steam Deck 256 GB – nov: 549 €; rabljen: 439 €
Steam Deck 512 GB – nov: 679 €; rabljen 539 €
Valve je za rabljene izdelke postavil prav posebno stran in zaenkrat na njej lahko najdemo samo Steam Decke, ne pa tudi dodatkov. Valve pravi, da je vsa ta roba šla čez njihova obsežna notranja testiranja in da so izdelki povsem enakovredni novim, a da znajo nekateri od njih vsebovati kakšne manjše kozmetične poškodbe. Sem notri prištevajo manjše praske, ki nastanejo med uporabo, a te so prisotne samo na ohišju in ne na zaslonu.
Valve med testiranjem preveri funkcionalnost kontrolerja, zvočnike, zaslon in baterijo, tako da v škatli dobite izdelek, ki bi moral delovati kot povsem nova naprava, vsi rabljeni Steam Decki pa nosijo 1 leto garancije. Podjetje opozarja, da morda zaloge ne bodo vedno na voljo in se znajo skozi čas spreminjati.
Film Gran Turismo so nekateri kritiki že prejeli v roke in iz ogleda, ki traja 135 minut, spisali obsežne recenzije. Žal so se naši občutki glede povprečnosti filma izkazali za pravilne, saj film na spletni strani RottenTomatoes nosi oceno 57 %, na IMDb-ju pa 6,9/10.
Zgodba sledi dirkaču Jannu Mardenboroughu in njegovi štoriji, ki je bazirana na resničnem življenju. Jann je namreč leta 2011 zmagal na tekmovanju virtualnih dirkačev GT Academy, zaradi tega pa se je nato spravil v resnično cestno dirkanje in v tem nanizal kar nekaj uspehov. To so sanje vsakega dirkača, ki volan na progah suka samo v zavetju domače sobe preko dirkalnega simulatorja in zgodba je dovolj zanimiva, da si je prislužila ekranizacijo na velikem platnu.
So pa kritiki opazili, da čeprav film sledi dogodkom iz resničnega življenja, en del zgodbe ni čisto tak, kot pa se je zgodil v resnici. Govora je Jannovi grozoviti nesreči iz dirke v Nürburgringu, kjer je njegov dirkalnik v enem odseku dobesedno odneslo v zrak, na ta način pa je praktično s polno hitrostjo priletel v zaščitno ograjo, to prebil in s tem tudi ubil enega od gledalcev. Vidno pretreseni Jann ni doživel hujših poškodb, poleg ene smrti pa je še nekaj gledalcev moralo obiskati bližnjo bolnišnico.
Jann je od producentov zahteval, da ta incident vključijo v film, saj je ta tragičen dogodek del njegovega življenja, zahteval pa je, da ga pokažejo, tako kot se je res zgodil, zato je tudi sodeloval pri ustvarjanju podrobnosti filmske rekreacije.
Kritik iz spletne strani Evening Standard sicer pravi, da je rekreacija verna, a da je vseeno narejena nekam neokusno. Film namreč ta dogodek izkoristi za nekakšno motivacijo, ki Janna prebudi, trenerja mu podata spodbudne govore in Jann se nato na dirki Le Mans 24 Hours končno reši krivde in zasede tretje mesto, to pa nato služi kot za pozitiven konec filma.
V resničnem življenju je Jann resda na Le Mansu zasedel tretje mesto, a se je to zgodilo leta 2013 – dve leti pred tragično nesrečo v Nürburgringu. Kritiki zatorej pravijo, da je Sony izkoristil smrt nekoga iz resničnega življenja samo za nek poceni zasuk v zgodbi, kar je neokusno in nespoštljivo ne samo do žrtve, ampak tudi do njene družine, ki je te dogodke morala podoživeti samo 8 let nazaj.
Film Gran Turismo bo v slovenskih kinih zaživel 24. avgusta.
Igralci znotraj PlayStation ekosistemov se lahko sicer že dolgo časa zabavajo v pretočnem igranju iger, ki omogoča preigravanje nekaterih naslovov, brez da bi se morali muditi z zamudnim pretakanjem podatkov in namestitvijo iger. Sony je na začetku takšno igranje ponujal preko servisa PlayStation Now, nakar je tega združil s svojim servisom PlayStation Plus Premium in zadevo omogočil na trgih, ki do prenovljenega servisa PlayStation Plus še niso bili podprti – med njimi se je znašla tudi naša Slovenija.
Storitev deluje povsem sprejemljivo, a v pretočnem igranju najdemo samo naslove iz konzol PlayStation 3 in 4, medtem ko zadev, ki jih najdemo na najnovejši konzoli PlayStation 5, na njej manjkajo. Sony je v tem pogledu pošteno zaostajal za Microsoftom, ki takšno igranje ponuja preko servisa Game Pass Ultimate, ta pa je na voljo na PC-jih, konzolah in celo telefonih, omogočeno pa je tudi igranje naslovov iz kataloga konzole Xbox Series X.
Pretočno igranje na PlayStationu pa bo kmalu dobilo večjo nadgradnjo. Nekateri povabljeni srečneži so namreč dobili vabila za preizkusno pretočno igranje PlayStation 5 iger, poročila o teh izkušnjah pa so se pojavila na Redditu in forumu ResetEra. Gre za omejeno, beta testiranje storitve, ki za takšno preigravanje ponuja peščico naslovov: Fortnite, Fall Guys, Demon’s Souls, Sackboy A Big Adventure, Destruction All Stars, Destiny 2, Death Stranding, Horizon Forbidden West, Returnal in God of War Ragnarok. Testiranci so v razdelku PlayStation Plus naleteli na nov zavihek, ki je namenjen specifično igranju PlayStation 5 naslovov.
Beta testiranje igralcu ponudi tudi možnost izbire ločljivosti, ki je seveda odvisna od njegove internetne povezave. Opcije segajo od pretočnega igranja v 720p pa vse do 4K – slednja možnost denimo manjka na Microsoftovem pretočnem servisu znotraj paketa Game Pass Ultimate, ki ponuja maksimalno ločljivost 1080p.
Kdaj bo nova pretočna storitev prešla v splošno rabo ni znano, vemo pa, da bo na voljo samo naročnikom servisa PlayStation Plus Premium. Pretočno igranje PlayStation 5 iger bi se lepo sparilo s Sonyjevo prenosno napravo Project Q, ki ima zaenkrat napovedano samo pretočno igranje preko domače konzole PlayStation 5, a če bi zadevo lahko vzeli s sabo na pot in do iger dostopali do oblaka, bi nakup takšne naprave dobil veliko več smisla.
E-bralniki so zdaj stari že nekaj let in čeprav smo v tem času dobili kar nekaj iteracij tistih najbolj popularnih serij bralnikov kot so razni Kindli, Koboti in podobno so vse te zadeve pokazale bore malo inovacij. Res je, da smo dobili bolj odzivne bralnike, ki so sčasoma dobili ozadno osvetlitev, možnost spreminjanja tipa pisave, izbiro med črnim in belim ozadjem ter večje zaslone, vendar pa je kmalu postalo jasno, da tehnologija, ki temelji na e-ink prikazovanju ima svoje meje, ki se jih ne da premagati.
Na podobno oviro so naleteli tudi proizvajalci telefonov, ki so nekaj novega vseeno morali dostaviti zato so začeli uvajati, vsaj zame osebno, trapaste inovacije. Samsung še zmeraj poskuša upogljive telefone predstaviti kot nekaj revolucionarnega, na trgu bralnikov pa so začeli pojavljati takšni izdelki, na katerih lahko pridno beremo knjige, po novem lahko pa na njih tudi pišemo in rišemo. V to smer je skočilo tudi podjetje Lenovo, ki je na začetku tega leta izdalo svoj takšen pionirski izdelek Lenovo Smart Paper, z njim pa smo se dodobra poigrali v tokratni recenziji.
Lenovo sicer ni prvi, ki se je domislil združevanja lastnosti bralnika in risalne tablice, saj sta ga na tem področju prehiteli podjetji ReMarkable in tudi Amazon, ki je za te namene spočel izdelek Kindle Scribe. Moje roke pred tem niso preizkusile nobenega od prej omenjenih izdelkov, zato vam že zdaj lahko povem, da ta recenzija z njima ne bo vsebovala primerjav. Lahko pa Smart Paper postavim ob bok mojemu bralniku Kindle Paperwhitu in že od začetka je jasno, da je Lenovo izdelek proti navadnemu čitalniku pravi gigant.
Vsebuje zaslon premera 10,3 palca, ločljivosti 1872×1404, znotraj bralnika pa najdemo še 4 GB notranjega pomnilnika ter 64 GB prostora za shranjevanje, kar je dovolj za celo kopico knjig in risb, ki jih nameravate spočeti na napravi. Napravo lahko sicer razbremenite s shranjevanjem zadev na oblak, na žalost pa ni podprto širjenje prostora s priklopom SD kartic, tako da se bo treba zadovoljiti s tem, kar je že na voljo v napravi.
Zamik pri pisanju je praktično neobstoječ, groba tekstura zaslona pa da občutek pisanja po resničnem papirju.
In tole je konkreten izdelek. Tehta 408 gramov, kar je nekako še enkrat več od Kindla, je pa v to težo dodan še priročen ovitek, ki ga pripnemo na tablico preko magneta in je narejen iz gume, tako da na sebi ne pušča prstnih odtisov.
Sama naprava je elegantna. Sprednjo stran krasi ekran, ki ima na levi strani dokaj konkreten črn rob, ob tem pa se nahaja pero, ki se prav tako preko magneta namesti na priročno posteljico. Kakor se tole sliši privlačno pa nam je ravno ta namagnetenost na začetku povzročila obilno mero težav. Pero se namreč magnetno pričvrsti tudi takrat, ko se nahaja izven posteljice, kar očitno ni bilo jasno nekomu, ki nam je pred tem poslal testno enoto. Ta nesrečnež je nato tablico zaprl, ko je bilo pero malce izven posteljice, s tem pa je zlomil konico peresa in celotna naprava je bila zaradi tega praktično neuporabna. Na novo pero smo tako čakali kar nekaj časa, dokler se Lenovo ni odločil, da nam raje pošlje kar komplet novo napravo. Skratka pri peresu je treba biti izjemno previden, tako da pred zapiranjem vsakič namenite kakšno sekundo temu, da preverite, če se je zadeva res usedla na svoje pravo mesto.
Kakšnih drugih posebnosti na Smart Paperju ne boste opazili. Na levi strani najdemo vhod za USB-C preko katerega napravo polnimo, na zgornji in spodnji strani pa se nahajata dve luknjici za mikrofon. Edine omembe vredna stvar se nahaja še na zgornji desni strani, kjer najdemo gumb za prižig in izklop bralnika, medtem ko je zadnja stran čista in elegantna.
Spočnemo lahko tudi prave risalne umetnine – a če nimate talenta za risanje potem čudežev ne pričakujte.
Kaj nam je torej početi s to napravo? No, primarno jo boste zagotovo uporabljali za pisanje in risanje. Preko enostavne beležnice odpremo novo stran in se lahko že takoj spravimo v akcijo. Pero je že vnaprej povezano s sistemom, tako da se ni treba muditi ob kakšnem parjenju ampak lahko že takoj spočnete prve čačke.
Ko sem na Lenovo Smart Paper spisal prve pisane črke so me takoj presenetile dve stvari. Prva je bila ugotovitev, da sem po znanju ročnega pisanja nazadoval izza učencev prvega razreda, saj po vseh teh letih tipkanja preprosto pozabiš kako se sploh piše pisane črke. K sreči je pisanje kot vožnja kolesa in traja sicer nekaj minut, da spet prideš nazaj v formo, a ko se enkrat povrne mišični spomin besede kar letijo po digitalnem papirju.
Druga stvar pa je bila presenečenost nad tem, kako daleč je napredovala tehnologija risalnih tablic. Pri pisanju sem namreč pričakoval zamik, a tega v bistvu niti ni bilo in po nekaj minutah se ti res zdi, kot da rišeš in pišeš po pravem papirju. K temu pripomore tudi povratni učinek zaslona, ki je rahlo grob, tako da pri peresu čutiš nekaj odpora, zaradi česar je občutek še bolj avtentičen. Pero upošteva tudi pritisk in nagnjenost pisala, kar pride prav še posebej pri risanju bolj naprednih slik. Končna slika bo seveda na koncu še vedno črna bela, a vseeno lahko pri skiciranju ustvarite čuda stvari, pri tem pa vam v beležnici pomagajo različni tipi pisav, saj lahko uporabite slog nalivnega peresa, svinčnika, flomastra, čopiča, za tiste bolj umetniške pisave pa prav pride kaligrafsko pero. Ob daljšem pritisku na vsako orodje se nam izrišejo še dodatne možnosti kot sta debelina črte in barva, z radirko pa lahko izbrišemo delček slike ali pa izbrišemo celo stran naenkrat.
Pisalo je magnetno in se pritrdi na posteljico.
Ta preprosta beležnica nam ponudi še dve sila zanimivi opciji. Prva nam omogoča snemanje zvoka preko mikrofona, kar nam zna priti prav med kakšnim predavanjem. Žal tablica ne vsebuje vgrajenih zvočnikov, zato boste za poslušanje posnetkov morali najprej na tablico povezati Bluetooth slušalke, kar je manjši minus, saj bi prav prišel vsaj nek osnoven zvočnik, ki bi nam prav prišel v primerih, ko slušalk enostavno nimamo pri roki. Druga zanimivost pa je možnost pretvorbe pisane besede v računalniški tekst, ki ga nato lahko nadaljnje urejamo preko orodij tipa Microsoft Word. Zadeva deluje presenetljivo v redu in podpira slovenščino in razen če res pišete z doktorsko pisavo bo vgrajena pretvorba postregla z odličnimi rezultati.
Ni pa tole zgolj tablica za risanje, saj napravo poganja operacijski sistem Android 11, ki omogoča namestitev dodatnih aplikacij. Žal Lenovo ni vgradil podpore za Googlovo lastno trgovino, tako da boste aplikacije iskali preko programa Aptoid, ta pa nima tako velike vsebine kot Googlovi pašniki. K sreči lahko še vedno nameščate APK-je, ki si jih prenesete od drugod, to pa lahko najbolj enostavno naredite tako, da jih delite preko oblačne storitve Google Drive, ki ima tule svoj poseben zavihek in včasih enostavno ne deluje, dokler ne zaženete ponovno celega sistema. Preko tega mi je uspelo namestiti slovensko knjižnico Biblos, tako da sem lahko na enostaven način bral naše lastne knjige, seveda pa lahko čitate vsako stvar, ki vsebuje zapis EPUB ali MOBI.
Omogočeno je tudi brskanje po spletu in nameščanje drugih aplikacij.
Podprto je tudi nameščanje drugih aplikacij, a sam osebno v njih ne vidim smisla. Tehnologija elektronskega črnila je namreč odlična za branje in pisanje, za kakšne druge stvari pa zaradi počasnega osveževanja enostavno ni primerna. Že brskanje preko Firefoxa je naporno, kakšne igre pa bo na tej napravi poganjal samo največji norec. Pogojno zna biti koristen kalkulator, preko e-mail klienta pa lahko pošljemo kakšno elektronsko sporočilo, ki mu pripnemo ustvarjeno sliko ali pa besedilo za nadaljnjo obdelavo. Tu so še PDF datoteke, ki jih prav tako lahko urejamo in preko risanja lahko končno ustvarimo resnične elektronske podpise.
Tudi baterija ni slaba. Res je, da ta ni vzdržljiva tako kot pri manjšem Kindle bralniku, a to je na račun večje funkcionalnosti, ki jo ponuja ta naprava. Če jo boste zmerno uporabljali in se morda še največ zanašali samo na branje in občasne zapiske, potem vam bo eno polnjenje zadostovalo za teden uporabe preden jo bo treba zopet priklopiti na električno vtičnico.
Lenovo Smart Paper je moje prvo srečanje z bralnikom, ki ponuja še opcijo pisanja in risanje in moram povedati, da me je zadeva pozitivno presenetila. Občutek kracljanja risb in delanje zapiskov je dovolj avtentičen, da kmalu pozabiš, da se pod tabo nahaja elektronska naprava, ki ji ne moreš kar iztrgati lista papirja. Kakšnih resnih minusov, razen morda malce nerodne postavitve peresa, na njej nisem našel, cena te naprave pa znaša 500 €, kar zna biti za ene veliko, a a tudi za konkurenčne izdelke kot sta remarkable 2 in Kindle Scribe boste na koncu, ko pri njima prištejete vse dodatke, ki jih Lenovo Smart Paper že vsebuje, odšteli nekje isto ceno.
Leto 2023 bi moralo biti za serijo iger Call of Duty prelomno. Prvič v zgodovini te serije naj bi se namreč zgodilo leto, ko na trg ne bi pršel nov del franšize, razlog pa naj bi bil razvijalec Treyarch, ki naj bi zamaknil izid nov del veje Black Ops, zaradi česar bi igralci morali eno celo leto potrpeti brez sveže enoigralske kampanje ali pa vsaj novega poglavja v večigralstvu.
Sicer takšen izostanek založnika Activisiona ne bi preveč bolel, saj služijo mastne denarce od mikrotransakcij znotraj Warzona, vendar pa je tradicija vsakoletnih Call of Duty-jev zdaj že nekaj stara in njena prekinitev bi znala delničarjem vzbuditi strahove, da morda vodstvo ne deluje tako kot bi moralo.
Activision pa si je očitno vendarle premislil in programerji so naredili dovolj nadur, da bomo tudi letos deležni svežega Call of Dutyja. Ta je bil včeraj najavljen preko kratkega dražilnika in tako se bomo že letos lahko pozabavali v igri Modern Warfare 3.
Napoved tretjega dela serije Modern Warfare je kljub temu nekoliko nenavadna. Dražilnik sicer ni preveč zgovoren, saj slišimo samo glas kapitana Cene, ki preko besed “nikoli ne zakoplji sovražnika živega” morda namiguje na ruskega zlobneža Vladimirja Makarova, ki smo ga srečali v originalni igri Modern Warfare 3 iz leta 2011. Bolj je namreč bizarno dejstvo, da je glavno vlogo pri razvoju prevzel studio Sledgehammer Games, saj so igre Modern Warfare vedno spadale pod okrilje izvirnega CoD studia Infinity Ward.
Activision naj bi večje razkritje igre pripravil kmalu in sicer sočasno z nekim dogodkom znotraj igre Warzone. Modern Warfare 3 izide 10. novembra na PC-ju in konzolah trenutne ter prejšnje generacije, na računalnikih pa bomo zadevo zaganjali na malce drugačen način. Activision bo namreč vse tri Modern Warfare združil po samo en vnos znotraj Steama, ki se bo imenoval preprosto Call of Duty. Te spremembe so se že zgodile, saj je bil originalni Call of Duty preimenovan v Call of Duty (2003), prenovljeni vnos pa bo v bistvu nekakšen ločen zaganjalnik, v katerem boste nato lahko izbrali poglavje Modern Warfara, zraven pa še zagnali večigralski Warzone.
Google nas želi postopoma navaditi na dejstvo, da bo za uživanje videov na YouTubu počasi treba odpreti denarnico. Letos se je začelo zgodnje testiranje nekaterih funkcij, ki še niso prešle v splošno rabo, ta testiranja pa gredo zdaj počasi proti koncu.
Nekateri uporabniki so tako aprila opazili, da se je pri gledanju posnetkov ter izbiri ločljivosti pojavila nova možnost “1080p Premium”, ki pa je zahtevala naročnino YouTube Premium. Zadeva je bila na voljo samo za omejene izbrance in to samo na napravah, ki jih je poganjal Applov operacijski sistem iOS. Zdaj pa je predstavnik YouTuba, Paul Pennington, za spletno stran The Verge potrdil, da je nova ločljivost postala na voljo tudi za uporabnike na PC-jih in prenosnikih in to ne kot samo del testa, ampak kot splošni del funkcionalnosti YouTuba.
Nova ločljivost ni na voljo kar povsod, ampak samo za posnetke, ki vsebujejo maksimalno ločljivost 1080p, ne bo pa se pojavila pri tistih, ki ponujajo možnosti ogleda v 4k ali pa pri tistih, ki so omejeni na maksimalno ločljivost 720p. Eden od primerov videov z novo ločljivostjo je denimo zgornji napovednik za VR očala Meta Quest 3, Premium ločljivost pa lahko vklopite tudi v 11 let stari glasbeni uspešnici Gangam Style.
Zaenkrat ste lahko brez skrbi, saj boste lahko še vedno izbrali standardno opcijo 1080p, brez da bi zaradi tega morali plačati naročnino. Čar opcije 1080p Premium je bolj ostra slika, ki zaživi predvsem v tistih posnetkih, ki vsebujejo veliko gibanja.
Kljub temu, da je ločljivost opcijska pa vprašanje ostaja, koliko časa bomo še lahko zastonj uživali v brezplačni vsebini z visoko ločljivostjo. Jasno je, da se tudi YouTube spreminja in glede na nedavno testiranje funkcije, ki bi preprečevala vtičnike za blokiranje oglasov, znamo kmalu dobiti povsem drugačno platformo za katero bo treba, hočeš nočeš, mesečno plačevati naročnino.
YouTube Premium pri nas stane 7,19 €, omogočen pa je tudi enomesečni brezplačni test storitve.
