Tudi če ste zapriseženi PC igričar, ki ne povoha nobene druge konzole in njihovih ekskluziv, morate priznati, da je Nintendo Switch presneto zanimiva igrača. Včasih se paše malce pretegniti in se preseliti iz svojega igričarskega stola v posteljo in namesto da tam strmite v strop, bi pod roko lahko vzeli prenosno konzolo.
Nintendo je s svojim izdelkom zadel v polno in tega se zavedajo tudi proizvajalci PC periferij. Pisali smo že o zanimivem Alienwarovem izdelku, ki naj bi bil nekakšen Switch z bolj močnimi strojnimi komponentami, vendar je zadeva za zdaj samo v prototipni fazi.
Zato si raje oglejmo nekaj, kar je bližje izidu in za kar dejansko vemo specifikacije. Govorimo o miniaturnem gaming PC-ju podjetja GPD, ki se ljubkovalno imenuje Win Max.
GPD je svojemu novemu proizvodu podelil titulo “najmanjšega gaming PC-ja na svetu”. Seveda nekega uradnega merila za ta naslov ni, saj bi navsezadnje lahko zgradil zadevo, ki komaj poganja 8-bitni naslov in tega poimenoval “Gaming PC”.
Win Max pa ni neko revše, saj vsebuje precej impresivne komponente za tako majhno stvarco. Zaslon meri 8 palcev in je IPS, ločljivosti 1280×800, pod pokrovom pa se nahaja res impresiven procesor. Gre za zadnjo generacijo Intelovih Comet Lake procesorjev Intel Core i5-1035G7, ki bo tekel med frekvencama 1,2 Ghz do celo 3,7 Ghz.
Temu bo družbo delalo 16 GB DDR4 pomnilnika ter NVMe SSD disk, kapacitete 512 GB.
Precej impresivne specifikacije, ki se jih ne bi sramoval tudi kakšen večji PC. Žal pa majhnost ohišja zahteva svoj davek. Win Max namreč vsebuje samo integrirano grafiko Intel Iris Plus 940, kar je velik udarec za sličice na sekundo. GPD sicer pravi, da se da priključiti zunanjo grafično kartico preko Thunderbolt 3 vhoda, a to spet nima smisla, saj omejuje udobno mobilnost, ki je na koncu celotna poanta tega izdelka.
Podjetje je na svoji spletni strani prikazalo tudi nekaj grafov iz iger in strojna optimizacija divje variira. Medtem ko lahko Overwatch poganjamo pri 81 sličicah na sekundo, Fortnite komaj doseže 45 njih.
Win Max ima nad tipkovnico nameščen celo kontroler, z dvema smernima gobica in gumbi na desni strani, prisotna pa sta celo ramenska sprožilnika R1 in L1.
Žal za zdaj cena še ni znana, GPD pa pravi, da bo njihov izdelek na prodajnih policah moč najti v prihajajočih mesecih.
Valorant je trenutno najbolj vroča tema v igričarskih krogih in to ne samo zaradi svoje težko pridobljive beta različice.
Igra namreč vsebuje napredno zaščito proti goljufivcem, ki se je je zadnje dni oprijel ljubkovalni nadimek Vanguard. Šlo naj bi za najbolj napredno zaščito vseh časov, ki naj bi zaprla poskuse hekerjev in PC večigralske spopade naredila enakopravne za vse.
Vendar so igralci ugotovili, da Vanguard za svoje delovanje morda zahteva preveč. Deluje namreč ločeno od igre Valorant in je v pogonu tudi takrat, ko igra ni prižgana. Prav tako Vanguard gonilnik teče s povišanimi privilegiji in je sistemska datoteka, ki je ne gre zapreti kar tako, saj boste ob njeni ugasnitvi primorani v ponovni zagon celotnega sistema.
Gonilnik zaščite ves čas nabira podatke o uporabniku in te pošilja nazaj Riotu. Zaradi tega je seveda nastal vik in krik glede posegov v zasebnost, a razvijalec se zagovarja, da gonilnik nabira samo kritične informacije, ki jih potrebuje za delovanje in da Riot ne dobi nobenih zasebnih podatkov uporabnika.
Seveda je na igralcu, če razvijalcu dejansko verjame in strahovi se še vedno niso pomirili. Nekateri pravijo, da je to grob poseg v zasebnost in da igranje Valoranta trenutno ni varno, drugi pa so mnenja, da je to edina prava učinkovita zaščita pred hekerji, saj vas drugače čaka Call of Duty Warzone situacija.
Riot očitno v svojo rešitev polaga veliko upov in je prepričan o njenem brezhibnem delovanju. Vanguardu zaupajo celo toliko, da bodo hekerje, ki bodo prelisičili njihov kernel gonilnik, nagradili s pošteno denarno nagrado.
Na spletni strani HackerOne so tako objavili izziv vsem hekerjem in goljufivcem, ki bi se radi spopadli z njihovim požarnim zidom. Nagrade so različne in se razlikujejo na stopnjo vdora. Če vam denimo uspe zlomiti gonilnik in se preko njega dokopati do občutljivih zasebnih podatkov, boste v žep pospravili 25.000 $. Za 100 jurjev pa boste morali izvršiti kodo na kernel stopnji preko napada na mrežo, brez da bi vmes posredoval uporabnik oz. žrtev.
Riot sicer že dolgo časa nudi takšne nagrade na HackerOne in skozi leta so podelili že več kot 2 milijona zelencev. Edina razlika pri Vanguardu je to, da malce pomirijo trenutne razburkane vode ter da igralce pripravijo na dejstvo, da bo ta zaščita našla pot tudi v League of Legends.
Upam si trditi,d a bo prihajajoči simulator letenja Flight Simulator nosil najlepšo grafično podobo, kar smo jih do sedaj videli v videoigrah. Kar je čudno, saj sem za grafičnega prvaka prej pričakoval kakšno prvoosebno streljačino, ne pa neke umirjene simulacije.
Morda se mu bo robu postavil le Star Citizen, a ta je še precej daleč od izida, medtem ko Flight Simulator hitro napreduje v razvoju in se sedaj že nahaja v alfa testiranju. Obema igrama je skupno to, da bosta izšli ekskluzivno za PC in sta praktična primera, kako daleč gre lahko grafična podoba, če je ni treba optimizirati za strojno podhranjene konzole.
Flight Simulator pa ne bo držal samo čudovite grafične tunike, saj razvijalci delajo na sila impresivnih pritiklinah. Impresiven je denimo že sam svet, saj bo verno zajet celoten planet in moč bo preleteti tudi svojo lastno hišo. To omogočajo Bing zemljevidi, ki bodo v igro prenesli celotno karto sveta, skupaj z vsemi zgradbami in znamenitostmi. Ravno zato bo priporočeno igranje med povezavo na internet, saj je vseh podatkov preveč, da bi si jih igralec prenesel na disk in jih bo treba med igranjem pretakati iz strežnika.
Veselimo se lahko tudi realističnega prehajanja med dnevom in nočjo ter hudo impresivnih vremenskih učinkov. Govori se tudi o podpori za Ray tracing, razvijalec pa bi izkušnjo rad preselil tudi v VR okolje.
Microsoft je pred kratkim izdal kup novih slik iz alfa različice igre, ki so naravnost čudoviti in nihče vam ne bi zameril, če bi si kakšno od teh slik nastavili za novo ozadje namizja,
Žal za zdaj še vedno nimamo datuma izida, a skoraj zagotovo se bo ta zgodil še enkrat letos.
Zakaj ljudje goljufajo med večigralskimi igrami? Stavimo, da bi lahko samo iz tega vprašanja spisali eno pošteno diplomsko nalogo, pa na koncu še vedno ne bi dobili pravega odgovora.
Dejstvo je, da je hekanje med večigralskimi bitkami prisotno že od zgodnjih internetnih dni in ni videti, da bi se to kmalu spremenilo v prihodnosti.
Goljufi primarno naseljujejo PC strežnike, saj tam lahko zaženejo eksterne program, ki jim nato omogočijo pridobivanje nepoštene prednosti pred drugimi igralci. Konzole so veliko bolj zaprte in tam so kakšne goljufije redke, če pa se že pojavijo, so hitro zakrpane s strani Sonyja ali Microsofta.
A tudi konzolni igralci so zadnje čase izpostavljeni napadu hekerjev, saj vedno bolj popularno postaja navzkrižno igranje med konzolnimi in PC igralci. To omogoča, da se na enem strežniku spopadejo predstavniki obeh taborov, med katerimi pa se najdejo tudi PC goljufivci.
Konzolaši so tako nenadoma spoznali kruto realnost, s katero se računalničarji spopadajo dnevno. Call of Duty Warzone je zadnja večigralska igra, ki podpira navzkrižno igranje in PS4 ter XB1 igralci lahko samo nemočno opazujejo, kako jih hekerji preko “wallhackov” in samodejni merjenjem nemilosrdno pokosijo s svinčeno točno metkov, proti katerim ne morejo v bistvu nič kot pa da na koncu nepoštenega igralca prijavijo in upajo na ban.
Da je goljufanje velik problem, se zaveda tudi založnik Activision. Do sedaj so podelili že preko 70.000 ukinjenih računov, a zdi se, da je to samo obliž na ogromni rani, ki ne neha krvaveti. Problem je tudi to, da je Warzone brezplačni naslov, tako da goljufivec ob ukinitvi samo odpre nov račun in se zopet poveže v igro.
Konzolni igralci so tako v strahu pred hekerji preprosto začeli ugašati možnost povezovanja s PC igralci, kar pa s sabo potegne druge težave. Če to opcijo ugasnejo, ne morejo več igrati s svojimi PC prijatelji, prav tako pa traja dlje, da najdejo strežnik, saj morajo zapolniti 150 igralcev na mapi.
Hekerji in goljufi so zadnje dni vroča tema igričarske industrije. Razvijalec Riot je precej razburkal javnost s svojo novo zaščito Vanguard, ki deluje ločeno od igre Valorant, a po drugi strani zahteva preveč dovoljenj in za svoje optimalno delovanje preveč posega v zasebnost uporabnika.
Francoski založnik Ubisoft te dni navidez nima ravno veliko projektov. Njihova zadnja igra Ghost Recon Wildlands je namreč tako razočarala, da se je založnik odločil zamakniti vse svoje igre za nekaj mesec in tako že nekaj časa nismo dobili novega Ubisoft naslova, naslednji Assassin’s Creed pa za zdaj še vedno ostaja uganka.
Watch Dogs risanka bo precej drugačna od iger.
Vendar to ne pomeni, da Francozi ne delajo ničesar. Dejavni so namreč na filmskem in televizijskem področju. Oznanili so, da bo Watch Dogs dobil družinsko prijazno risano serijo, prav tako bo v risankast okvir preseljen Far Cry 3: Blood Dragon in to preko nove serije Captain Laserhawk: A Blood Dragon Vibe.
Ubisoft je bil tudi močno prisoten v solidni komediji Mythic Quest: Raven’s Banquet, ki se je dogajala v industriji videoiger, za posnetke pa so bili uporabljeni izseki iz njihovih špilov kot sta For Honor ter Assassin’s Creed.
Sedaj se pripravljajo na zagon novega projekta, ki pa se bo vrtel v svetu ešporta. Za film so najeli režiserja Abby Kohn in Marca Silversteina, zgodba pa se bo vrtela okoli upokojencev, ki želijo zavladati svetu ešporta, ki ga poseljujejo mlajši tekmovalci.
Film ne bo popolna izmišljotina. Obstaja namreč Counter-Strike profesionalna ešportna ekipa Silver Snipers, ki so bili dodobra popisani v sledečem Wall Street Journal članku in pravice do njega je za izrabo v filmu pred kratkim kupil Ubisoft. To nakazuje na to, da bo novi projekt držal neko dozo realizma, Srebrni ostrostrelci pa bodo s scenaristi zagotovo podelili svoje zgodbe glede ovir, na katere so naleteli pri udejstvovanju v profesionalnih ešport vodah. Scenarij se piše kar sam od sebe.
Novi film za zdaj še nima naslova, zanimivo pa bo videti, ali si bodo za njegove namene uporabili kakšno izmišljeno igro ali pa bodo uporabili kakšen svoj naslov, kot je denimo Rainbow Six Siege.
Če bi mi kdo rekel, da bi Seinfeld igra lahko bila dobra in zanimiva, bi se mu zasmejal in ga označil za norca.
Kako bi namreč preselil to nekdaj huronsko uspešno serijo v format videoigre?
To vprašanje si že leta zastavljata dva indie razvijalca Jacob Janerka in Ivan Dixon, ki sta velika oboževalca te serije in jima ta ideja ne da miru. Na koncu sta prišla na briljantno idejo: kaj če bi bila Seinfeld igra narejena v slogu avantur, ki jih je v devedesetih delal razvijalec LucasArts?
Ideja je bila dovolj dobra, da sta se spravila na delo in ustvarila nekakšen koncept, kar je na koncu izrodilo spodnji napovednik. Ta je v bistvu eksperiment, saj želita preko njega pridobiti odziv igričarske publike, če bi te takšen projekt sploh zanimal. Navsezadnje se je Seinfeld zaključil 22 let nazaj, tako da morda danes ni več tako relevanten kot je bil včasih.
Koncept je vsekakor zanimiv in iz posnetka lahko vidimo ljubezen, ki jo oba ustvarjalca držita do te serije. Okolica je čudovito izrisana, pikslasti karakterji pa so odlično predelani. Med igranjem bi se zanašali na dialoge in upravljanje s predmeti na različnih lokacijah in zadeva bi na koncu lahko izpadla res zanimivo, če bi bilo igranje pravilno zastavljeno.
Razvijalca sta ustvarila uradno stran ter zapisala tudi prvo epizodo The Email. Scenarij je tipični Seinfeld: Jerry dobiva spam sporočila in se zato odloči raziti s svojo punco, ki je tudi njegova publicistka. To za sabo potegne cel kup komplikacij in zapletov, ki so znani vsakemu Seinfeld poznavalcu.
Če bo zanimanja dovolj, bosta razvijalca pristopila do Sonyja, ki drži pravice do serije in jim predlagala ustvarjanje igre. Napovednik je v treh dneh nabral skoraj 80.000 ogledov, kar ni malo, a treba se je zavedati, da je Seinfeld presneto draga licenca. Jerry Seinfeld je denimo odklonil 100 milijonov dolarjev za snemanje 10. sezone, Netflix pa je odkupil pravice za predvajanje v skupni vredno 500 milijonov dolarjev.
Sanjati je dovoljeno in res upamo, da po vseh teh letih dobimo nekaj sveže Seinfeld vsebine.
Super Mario 64 je morda ena najbolj vplivnih iger, ki so kadarkoli izšle in o tem sploh ni debate. Špil je leta 1996 dokazal, da so 3D naslovi stvar prihodnosti in je bil tako zabaven in napreden, da bi lahko tudi danes mladega igralca postavili pred televizor, mu v roko porinili kontroler in našel bi ure in ure neverjetne zabave v tej igri.
Mario 64 sicer ni nikoli uradno izšel na PC-ju, a k sreči imamo na razpolago razne emulatorje, preko katerih lahko brezskrbno uživamo v tej klasiki. In saj veste, kako je na PC-ju: če je nekaj izšlo, se da za to stvar gotovo ustvariti dodatno vsebino.
Včeraj je tako izšla nova modifikacija Super Mario Odyssey 64, ki naredi nekaj neverjetnega. Preseli najnovejši Mario naslov Odyssey, ki ga lahko igramo samo na konzoli Nintendo Switch, v pogon Super Mario 64.
Kar malce težko je verjeti, kaj je uspelo enemu tipu, ki se imenuje Kaze Emanuar, ustvariti v tem res ostarelem pogonu. Mario v novi modifikaciji dobi kupček novih sposobnosti kot je metanje svoje kape ter prevzemanje kož nasprotnikov in predmetov, dodana pa je tudi predelana glasbena podlaga iz Odysseya.
Grafično se tej “predelavi” poznajo leta, a ohrani tisti šarm, ki ga še danes drži Super Mario 64.
Za igranje boste potrebovali emulator Project 64 ter seveda kopijo igre Super Mario 64. Nato samo še prenesete modifikacijo (modifikacijo vnesete preko tega programa) in igranje se lahko začne!
Dobre novice za vse tiste, ki že 21 let čakate na nov uradni del System Shock franšize.
Podpredsednik marketinga pri razvijalcu OtherSide Entertainment, Walter Somol, je namreč na uradnem forumu izjavil, da je projekt še vedno živ in da se razvojna ekipa veseli dela na trenutnem konceptu. Žal kaj več ni izdal, vemo samo, da bo naslov razvit na pogonu Unreal Engine 4 in da ima unikatno podobo.
Vendar je zagotovo projekt v škripcih, saj že dolgo krožijo dobro podprte govorice, da je že dolgo nazaj zmanjkalo denarja in da so odpustili dobršen del ekipe. Morda je System Shock 3 pred kratkim dobil nove investitorje? Če bi bilo vse v redu, bi OtherSide zagotovo že prej odpravil govorice z uradno izjavo, namesto da so oboževalce kar dva meseca pustili v negotovosti. Prav tako Walter ni nič povedal glede pomembnih članov ekipe, ki so že dolgo časa nazaj tudi posodobili svoje LinkedInove profile z novimi zaposlitvami. Warren Spector, idejni oče System Shocka in Deus Exa, je še vedno pripisan projektu, ki ga morda nad vodo drži samo še njegovo slavno ime.
No, verjemimo jim na besedo in System Shock 3 očitno še vedno živi, a razvoj se je trenutno upočasnil, saj vsi delajo od doma. Upamo, da kmalu dobimo kakšne konkretne informacije, do takrat pa se lahko zabavamo s spodnjim dražilnikom.
Morda se spomnite, ko smo nekaj časa nazaj pisali o prav posebnem PC-ju, ki ga je znani YouTuber Linus sestavil za še bolj popularnega Šveda Felix Kjellberga, bolj znanega pod vzdevkom PewDiePie?
Linus je v sestavljanje tega računalnika vložil kar nekaj napora. Ohišje je bilo izdelano po meri in je oblikovano v obliki Minecraft zelenega Creeperja, ta pa celo vsebuje poseben mehanski del, ki ga lahko sprožimo z daljincem in takrat se glava ohišja zaziba na vzmeti.
V notranjosti PC-ja se nahajajo impresivne komponente, a žal je bil celotni paket pod precejšnjim udarom. Felixu je namreč paket dostavila dostavna služba, ki pa ni bila s pošiljko nič kaj preveč nežna.
Čeprav je PC prišel precej dobro zavarovan, to očitno ni bilo dovolj. To je opazil tudi PewDiePie, ko je škatlo razpakiral in odkril, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Matična plošča sploh ni bila več pričvrščena in v posnetku lahko celo vidimo, da je rahlo ukrivljena. Očitno se je paket peljal skozi neko minsko polje, saj je nekdo moral s precejšnjo silo udariti ob PC.
Posnetek se žal konča, še preden PewDiePie prižge svoje darilo, kar verjetno pomeni, da je potrebno kakšno večje popravilo. Šved bo verjetno spočel nov posnetek, ko bo Creeper nared za akcijo. Če so poškodovani strojni deli, se bo te že dalo zamenjati, k sreči pa ohišje očitno ni utrpelo večjih poškodb.
Nad situacijo je bil razočaran tudi Linus, ki je na Twitterju zapisal, da ima že dolgo časa strah pred pošiljanjem paketov in ti so se sedaj uresničili.
Look what happened to Pewdiepie's Creeper PC even tho we custom crated it 🙁
THIS is why I have PTSD from the things I've seen happen to computers in shipping… https://t.co/gP3EBvrFeo
Ne bom lagal. Kot marsikateri bralec tega miselnega hudournika sem VELIK ljubitelj idejne zasnove živih mrtvecev. Nekaj tako enostavno naravnega in grotesknega je na misli, da se lahko tvoj najbližji prijatelj in zaveznik v par minutah prelevi v instinktivno gnano bitje, katerega namen obstoja od te točke dalje bo povzročanje gorja tebi in vsem ostalim pripadnikom človeške rase, dokler mu nekdo ne spešta preostanka možganov. Sovražnik brez nuje po taktičnem ravnanju in načrtovanju, ki se zanaša zgolj na golo število, ne pozna strahu in ga le telesna poškodba odvrne od edinega cilja, ki ga njegovi možgani še prepoznajo. Kot misel iz najhujših nočnih mor, česar se zaveda tudi marsikateri režiser in avtor pisanega dela.
Udi letijo naokoli, kri škropi vse posod, vse pa še bolj pride do izraza v počasnem posnetku
Skoraj vsaka zombijska štorija navadno povzema narativo po istem kopitu. Prične se malo pred izbruhom virusa ali takoj za njegovo pojavitvijo, skoraj vedno pa gre za idejno enak virus, ki preko kapljičnega prenosa sline ali krvi ljudi spremeni v krvoločneže, željne priboljška človeškega mesa. Tekom dogajanja v filmu ali seriji, ki večinoma sloni na iskanju varnega zavetišča ali varovanje le tega, se je skupina vsakodnevnih ne-junakov primorana boriti proti ogromnemu številu teh spačkov, ob tem pa vsaj en ali dva nujno umreta zaradi zlahka prepričljivega idiotizma. Izza frontnih črt bojnega polja lačnih mrtvecev se pletejo zveze, sovraštva in zavezništva, naši zdajšnji junački doživljajo čustveno rast, spoznavajo nove ljudi, sčasoma pa pridejo do Edena ali pa le tega ustvarijo sami.
Temu vzorcu sledi približno 75% vseh pripadnic zombijskega žanra. Ampak ne rabiš me vzeti za besedo. Koncept izvira že vsaj iz biblijskih časov, oziroma še od prej. Prve omembe živih mrtvecev lahko vidimo že iz časov mezopotamske civilizacije, pa tudi Jezusa bi lahko obravnavali kot pravega pravcatega dokumentiranega živega mrtveca. Kdo ve, koliko prikrivanja so potrebovali, da so pred vsemi tako učinkovito skrili njegovo lakoto po organskem tkivu. Ampak naj idejo o posmrtnem življenju na Zemlji povzamem z naslednjim citatom iz biblije:
Mrtvi bodo živeli, njihova telesa bodo vstajala. Vi, ki prebivate v prahu, zbudite se in se potuhnite! Kajti vaša rosa je rosa življenja in zemlja bo rodila mrtve. Ljudje, vstopite v svoje domove in zaprite duri za seboj; skrijte se, dokler mrtev bes ne pojde mimo vas.
Isaiah 26:19-20
Srednji vek in zombiji? Kje se podpišem!?
Kaj pa, če zombiji ne bi igrali po pravilih? Če ne bi bili osrednje kopito, ampak bi kot v poznejših sezonah Živih mrtvecev igrali zgolj eno izmed zgodbenih niti, a kljub temu ne bi šlo za nenevarno ambientno ozadje, dokler scenarij ne bi zahteval drugače? Njihovemu obstoju bi komplimentirale politične svinjarije spletkarjenja za vrhovne stolčke in izkoriščanje pojave živih mrtvecev za hujskanje proti zlahka prepoznavnemu sovražniku, medtem, ko se bi v ozadju odvijal epski boj za oblast. Dogajanje ne bi bilo omejeno na sledenje zgolj parim preživelim, temveč bi pokrivalo celotno več sto kilometrov obširno vzhodnoazijsko kraljestvo, kjer bi lahko spremljali postopen fizični in moralni vpliv situacije na ljudi blizu in daleč od okuženega območja?
Ampak dajmo iti še dlje od tega! Zamislimo si serijo, ki ne bi ponovno kot stara sitna teta spremljevalcev nadlegovala z zgodbami o postmodernizmu in napredni tehnologiji, ampak dogajanje prestavimo recimo v srednji vek, kjer vladajo sulica, meč in lok in kjer smodnik komaj pričenja napravljati prve stopinje. Šlo bi za dobrodošlo spremembo, nedvomno, ampak ne rabimo ostati zgolj pri zamisli! Istih misli o razburkanju vodne gladine je bil tudi Kim Seong-hun, direktor serije Kingdom na Netflix-u, ki s svojim najnovejšim delom zadosti vsem našim zahtevnim željam. Po tem, ko sem v dobri družbi dvomeče začel z ogledom prve epizode, si nisem mislil, da bom po koncu zadnje epizode druge sezone ostal odprtih ust. Obeh do sedaj izdanih sezon je bilo še prehitro konec, na tretjo pa bo treba nestrpno čakati še dobro leto dni.«
Lahko uganeš, kdo se skriva za zidom?
Dogajanje v seriji nas postavi v Južno Korejo, natančneje v obdobje zgodovinske kuge, ki se je tam razbesnela začasa Joseon dinastije in pomorila na tisoče ljudi v zgolj parih dneh. Ampak v tej pripovedi so do bolezni ubrali nekoliko drugačno razlago. Namesto bolezni gre za virus, ki po okužbi ljudi kmalu spremeni v mesa željna trupla, vse pa je podprto še z dramatičnim plaščem korumpirane oblasti, nekompetentnosti in krutosti režimov v obdobju krize. Tematika je v času modernega izbruha določene okužbe in blago rečeno nesposobnega odziva nekaterih državnih vlad aktualna, kot že dolgo ne.
Združenje akcije in politične drame
V sredini političnega boja za zlat stolček in lakote prebivalstva po nizu vojaških porazov, Kingdom zgodbo prične z literalizacijo ene najstarejših metafor za družben razkroj: Država ima gnilo sredico že dolgo pred prihodom novih sovragov, saj kralj skrivnostno izgine, šušlja se pa, da se je pretvoril v dementno pošast. Vsi pomembneži situacijo preostanku sveta prikrivajo in vse argumente pometajo pod preprogo ter hladnokrvno ubijajo radovedneže, medtem pa že načrtujejo lasten vzpon po političnih stopničkah pod pretvezo kraljevih ukazov.
Uradna diagnoza se glasi, da je kralj pristal v postelji zaradi koz, ampak renčanje, kriki groze in smrad iz njegovih soban, vzajemno s trupli, ki jih vsako jutro naskrivaj tovorijo iz kraljevih prostorov, govorijo drugačno zgodbo. Prestolonaslednik Lee Chang (Ju Ji-hoon), nelegitimen sin kralja in ene njegovih konkubin, se odloči razkriti zaroto političnih nasprotnikov in odkriti vir govoric o živih mrtvecih, ki se širijo naokoli. Kraljeva žena je namreč noseča s potomcem, ki bo kmalu ogrozil njegovo pravico do prestola. Če mu uspe pred tem dokazati, da kralj ni več priseben in da gre zgolj za politično manipulacijo nasprotnega klana, mu bo pripadala čast postati naslednji kraljevič, drugače pa lahko kmalu po rojstvu pričakuje atentatorjev nož.
Glavna zasedba je všečna in kmalu trepetaš za dobrobit vsakega izmed protagonistov, sploh Palačinkarja (tretja oseba iz leve)
Medtem se je v kliniki dobršen del poti stran bivši vojščak in zdajšnji zdravitelj Yeong-sin (Kim Sung-kyu) skupaj z oskrbnico pacientov Seo-bi (Bae Doona) primoran soočiti z izbruhom skrivnostne okužbe, ki je že pobila vse prebivalce mesta nedaleč stran. Situacija doseže vrhunec, ko eden od oskrbnikov “dobronamerno” skuha okusno obaro iz okuženega trupla pod krinko divjačine in ljudožersko poslastico servira sestradanim pacientom. Zaradi mutacije okužbe virus preide na vse paciente in situacija se v nekaj minutah prelevi iz mirne idile z občasnim stokom lakote in bolečine v krvavo bitko za preživetje, ki vse žive postavi v podrejeni položaj.
Ta zgodnji prikaz grotesknosti in boja za preživetje dobro povzame svojevrstno estetiko, ki po poteh satiričnih trilerjev veščih mojstrov, kot sta Luis Buñuel (The Exterminating Angel) in David Fincher (Fight Club, The Social Network) predstavlja mnogo več kot zgolj standardno zombijsko prigodo, v katero se spremeni skoraj vsaka zombijska serija in film. Gledalcem je kmalu jasno, da je jelenja obara, ki jo je pripravil živčni oskrbnik, sumljiva, odkritje odrezanega palca pa zlo slutnjo le pritrdi. Hiter prehod v kaos situacijo odlično predstavi kot neslano šalo, brez dramatičnega zavlačevanja, ki nazorno prikaže, da pot do nebes žal ni tlakovana z dobronamernimi nepremišljenimi dejanji.
Skozi odvijanje serija obdrži ta občutek “odsotnosti nepotrebnega sranja” in vodi z zelo učinkovito strategijo vizualizacije različnih gonilnih sil protagonistov, antagonistov in ostalih preživelih, ki niso zgolj brez-osebnostne filmske marionete, temveč vodijo lastna življenja, ki sovpadajo z njihovimi mišljenji in motivi. Kljub temu da gre svet k vragu, se še vedno najdejo vetrogončiči in serija odlično prikaže pohlep v skladu z zgodovinsko, kulturno in politično natančnim prikazom daljnega vzhoda v 18. stoletju.
Ni ravno kitajski zid, a bo že vzdržalo
A skrivnostna kuga ne predstavlja zgolj tipičnega obolenja, saj hitro izvemo, da se za njo skriva nekaj več. Zakaj vsi okuženi čez dan hibernirajo, čez noč pa norijo in žrejo ljudi? Zakaj nenadoma vsi mrtvi ne ostanejo mrtvi, če pa so v izvirnih primerih pokojno obležali in od kod prihaja ta okužba ter kako ustaviti njeno širjenje, pri tem pa poskrbeti za dobrobit in udobje višjega sloja, Preostanek pa … no, bo že nekako preživel. Nekateri prizori še kako prikažejo arogantnost in ponos višjega sloja, saj bi recimo v eni izmed začetnih situacij širjenje okužbe zlahka ustavili niti dan po začetku, če bi uradniki enostavno zažgali skrivnostna “trupla”, ki so jih med preiskavo izginotja pacientov našli pod temelji stavb in v ostalih temnih kotičkih. Ampak ne, dajmo jih privesti v samo središče mesta in imejmo pred njimi dolgo debato o tem, kako pravilno obravnavati trupla glede na sloj in pomembneže pokopati v skladu z običaji, medtem pa sonce počasi že tone za obzorjem!
Dva koraka naprej, nič korakov nazaj
V drugem delu prve sezone se akcija iz dnevnih političnih spletk in nočnih spopadov za preživetje prelevi v zadrževanje okužbe preko karantene celotne regije, kjer preostali preživeli skušajo zbežati iz dometa mrtvih šap, preostanek pa se skuša zavarovati brez nepotrebnih tveganj. Dobro lahko vidimo, kako se prenažrta spričkana vlada slabo odzove na kritično situacijo, preden je že prepozno in dragocen čas raje uporabi za medsebojno prerekanje (mimogrede, južnokorejska različica prerekanja sestoji iz sekanja glav nasprotnikov). Pozornost je kmalu odvržena od zombijev in se raje osredotoča na ekonomski, družbeni ter politični vpliv nenadne groze na širšo regijo, poskus zaščite pred prihodom noči in vedno večjega števila njenih pribežnikov.
V tem obziru serija odlično opravi svoje delo, saj z dramo in stalnim hranjenjem novih informacij in presenečenj ohrani svežino, tekom noči pa se oči lahko napasejo na epskih bojnih sekvencah, kot je branjenje utrjene pozicije pred ogromnim številom nezaželenih gostov. Scene žonglirajo med mojstrsko zasnovanimi dialogi in bojem za preživetje, ko vse okoli tebe naglo požira kaos. Po vrhuncu na koncu prve sezone se v drugi akcija nadaljuje v isti meri, le da se tokrat še dlje zadržimo v družbi političnih spletk s premnogimi narativnimi preobrati vse naokoli. Vidno je, da so pisci zgodbo serije hoteli končati z razpletom na koncu druge sezone, ampak z naznanitvijo tretje z našimi azijskimi prijatelji očitno še ni konec, čeprav je za naprej znanega zelo malo.
Zombijsko obleganje trdnjave s pastmi in raznimi oblikami obrambe? Ja, prosim
Serija nudi sijajen vpogled v kulturo in navade prebivalstva v bližanju konca srednjega veka z ogromnim poudarkom na družbenem položaju in premoženju slehernega posameznika, kjer lahko izgubiš glavo že zato, ker se znajdeš na nepravem mestu ob nepravem času. Všečni osrednji ansambel sestavljajo velika imena v svetu južno-korejske cinematografije. Celotna igralska zasedba odlično opravi svoje delo, vsi so všečni in večplastni ter ne utelešujejo zgolj enoličnih osebnosti.
Napetost je brezkončna, pisanje vrhunsko, zgodba pa tekoča in sledljiva. Rekel bi, da gre za južno-korejsko zmes Igre prestolov (z dobrodošlo odsotnostjo nagcev) in Hodečih mrtvecev, ki kljub oddaljenosti (ali pa ravno zaradi!!!) prikaže eno najboljših nastopov zombijev na filmskih platnih. Južna Koreja se očitno res spozna na svoje zombije, saj je to že tretja širše poznana zombijska prigoda, takoj za Yeon Sang-ho-jevo mojstrovino Train to Busan in Kim Sung-hoon-jevim podobnim celovečercem Rampant. Kingdom pa se uvršča na listo nujnih ogledov za vsakegar, ki kinematografije ne spremlja zgolj zaradi akcije na zaslonu in obožuje žive mrtvece.
Zanimivosti:
16. januarja 2018 je član umetniške ekipe umrl zaradi preobremenitve z delom
Serija je hitro presegla začrtane finančne načrte, izdelava povprečne epizode je stala več kot 1.78 milijona dolarjev
Dongnae, kjer se je okužba prvič pojavila, je staro ime za Busan. Busan je bistveno mesto v enem najbolj znanih korejskih filmov, zombi grozljivki Train to Busan (2016).
Če ste zapriseženi PC igralec, potem ste zadnja leta zagotovo hudo ljubosumno gledali PlayStation 4 ekskluzive. Sony je to generacijo res zadel v polno in izdal lepo število iger, ki so same po sebi vredne nabave njihovega sistema.
Ena takšnih iger je zagotovo Bloodborne, ki jo je razvil japonski razvijalec FromSoftware. Ta je znan predvsem po svoji seriji Dark Souls in Bloodborne si vsekakor s to franšizo deli določene podobnosti, a se po drugi strani spet močno razlikuje. Špil je namreč veliko hitrejši in daje večji poudarek na hitro napadanje in izmikanje, medtem ko so Dark Souls igre počasnejše in se zanašajo na taktično branjenje in iskanje priložnosti za udarec.
Kako bi torej izgledal združek teh dveh naslovov? Zahvaljujoč modifikaciji Hunter’s Combat na to vprašanje ni več treba iskati odgovorov.
Hunter’s Combat ni samo modifikacija, ki bi prenesla glavni lik iz Bloodborna v Dark Souls 3, ampak spremeni tudi bojevanje. Novi lik je precej bolj okreten in hitrejši, na kar Dark Souls nasprotniki niso bili pripravljeni. Razvijalec je celo predelal uporabniški vmesnik in vdelal animacijo za špikanje z epruvetami krvi.
Dodana so tudi nekatera značilna Bloodborne orožja in tudi pištola. Slednja je v zadnji posodobitvi celo dobila sposobnost izstreljevanja nabojev in kdo ve, kaj nas še čaka v prihodnosti. Modifikacija je namreč trenutno še v razvoju (zadnja verzija je 0.83) in avtor obljublja še veliko novosti, med katerimi bodo tudi nova orožja in različne preobleke.
Če vam je modifikacija zbudila željo po preigravanju, potem le obiščite sledečo povezavo ter jo aktivirajte na svoji Dark Souls 3 inštalaciji.
Mimogrede, če si res ne morete privoščiti PlayStation 4 konzole, potem je edina opcija, da izkusite igro na PC-ju preko igranja na servisu PlayStation Now. Kako zadevo omogočiti v Sloveniji, si preberite v sledečem članku.
ASMR kratica označuje Autonomous Sensory Meridian Response in gre za tisti občutek, ki vam prijetno požgečka možgane in pošlje srh po vsem telesu. Vsaka oseba ima svoje ASMR sprožilnike in YouTube ima nekaj za vsakega.
Poskrbljeno je tudi za igričarje, specifično za tiste, ki so v popularni igri Skyrim pustili že stotin ur svojega življenja. Morda se med lovljenjem zmajev in treskanjem goblinskih betic sploh niste zavedali, kako ima Skyrim naravnost čudovito naravo, ki ne služi samo nabiranju izkušenj, ampak tudi sproščanju.
Tega se zaveda tudi popularni kanal TheASMRnerd, ki je začel proizvajati ASMR posnetke iz igre Skyrim daljnega leta 2013. Od takrat je nabral že ogromno različnih epizod, te pa so sestavljene od sprehajanja po raznoliki okolici in branja map, oboje pa je pospremljeno z njegovim umirjenim šepetanjem in opisovanjem sveta.
Pri igranju je uporabil tudi nekaj modifikacij, še posebej takšnih, ki izboljšajo grafično in zvočno podobo igre. Ko se sprehajaš po gozdu in slišiš čivkanje ptičev in šumenje potoka se res hitro preseliš v domači fantazijski svet, v katerem si preživel že čisto preveč časa.
Ogledate si lahko tudi kanal ASMRplays, ki je prej opisanemu YouTuberju precej podoben, a se razlikuje v enem pomembnem vidiku. TheASMRnerd namreč uporabi goljufijo za nevidnost, kar pomeni, da ga ne vidijo ne sovražniki ne okoliški prebivalci. S tem se izogni boju, ki bi znal zmotiti vaše umirjanje, okoliški stražarji pa tako tudi ne čvekajo o puščicah v kolenu. ASMRplays po drugi strani pusti bojevanje omogočeno, kar pripelje do nekoliko drugačne izkušnje, ponuja pa tudi ASMR posnetke iz drugih iger.
Ne glede na to, kateri od teh dveh kanalov vam je bolj všeč, je pomembno samo to, da imate izbiro. Če vam je odveč moško šepetanje in bi raje slišali kaj ženskega, potem si lahko ogledate spodnji posnetek od JubileeWhispers. Punca ima kar nekaj Skyrim ASMR videov, eden od njih je celo ASMR “Speedrun”, v katerem poskuša premagati igro čim bolj hitro.
Kot smo rekli na začetku: za vsakega se najde nekaj, samo odkriti morate svoj sprožilnik.
Zaradi svetovne pandemije so vse šole v Sloveniji preklopile na predavanja na daljavo in začeli so se tudi prvi izpiti. To je za slovenske šole bilo nekaj povsem novega in pojavile so se upravičene skrbi glede morebitnega goljufanja.
Tako sem pred dnevi z zanimanjem prebral članek na 24ur, v katerem je Marko Bencak, vodja informacijskega oddelka Alma Mater podal pogumno izjavo:
“Goljufanje je praktično nemogoče.”
Pa je to v svetu sodobne tehnologije res?
V namene znanosti sem se zato odločil zadevo malce bolje raziskati, če morda le najdem kakšno luknjo v sicer precej impresivni obrambi pred goljufanjem na daljavo.
Poglejte vse te potencialne goljufivce! Tisti Primož na desni mi je malce sumljiv…
Poglejmo si najprej s čim vse se moramo soočiti.
Med opravljanjem izpita se študenta ves čas snema, tako zvočno kot tudi preko slike. Na drugi strani ekrana vas budno opazuje ocenjevalec, temu pa morate najprej razkazati cel prostor, vključno z mizo, da se ja kje ne nahaja plonk listek ali pa kakšen glas ljudstva izpod postelje. Ocenjevalec mora tudi videti vaše oči, da te ne odtavajo z zaslona, prav tako pa mora biti vključena opcija deljenja zaslona. Tako vaš ocenjevalec vidi na zaslonu točno to, kar vidite tudi vi.
Precej trd oreh. Kako se ga torej lotiti? Seveda, s tehnologijo!
Za goljufanje pri takšnem izpitu boste potrebovali še eno osebo, ki bo večino dela opravil namesto vas. Ocenjevalec je namreč preveč osredotočen na vaše obnašanje in neko sumljivo pogledovanje izza zaslona je preprosto preveč tvegano in tudi zamudno. Zato je nujno potrebna druga oseba, ki se po možnosti dobro spozna na snov in bo hitro priskrbela odgovore, saj je ponavadi čas za to omejen.
Začnimo torej z deljenjem zaslona. Vaš kolega je v drugi sobi, a vprašanja so na vašem ekranu. Kako mu torej priskrbeti vprašanja, ne da bi za to vedel ocenjevalec? Deljeni zaslon onemogoča preprosti kopiraj/prilepi preko Messengerja ali katerega drugega programa.
Preprost prikaz delovanja razdelilca, le da namesto VGA vhodov tu delujejo HDMI vhodi.
Najbolj preprost odgovor na to je HDMI razdelilec. Ta namreč omogoča, da preko enega kabla lahko sliko razdelimo na dva ekrana. Ocenjevalec na drugi strani tega trika ne more preveriti, saj bo na svojem zaslonu videl običajno sliko, na kateri se ne dogaja nič nenavadnega. Vi pa boste kot največji zvitež kabel od monitorja napeljali v ekran pred sabo in v HDMI razdelilec priklopili še drugega, ki vodi v sosednjo sobo, kjer se nahaja vaš kompanjon v kriminalu.
Prva ovira odpravljena! A sedaj se pojavi druga. Kako bo vaš soigralec do vas pripeljal pravilne odgovore? Šepetanje se bo namreč zagotovo slišalo, saj vas ves čas snemajo zvočno.
Hrvati se ne zafrkavajo pri izpitih na daljavo. Tole bolj izgleda kot da so na strelskem vodu za usmrtitev kot pa ustno spraševanje.
Ena od rešitev je preprosta kot pasulj. Z uporabo brezžične tipkovnice ali miške lahko vaš prijatelj praktično sam reši test. Ocenjevalec namreč ne more vedeti, kdo točno premika miško, razen če bi kamera snemala točno vašo roko in jo primerjala z gibanjem miške. A za kaj takega bi potreboval res izurjeno oko, komisij pa bi to vzelo čisto preveč časa. Sprejemnik za miško/tipkovnico samo priklopite v vaš PC in pazite, da vaš partner ni oddaljen predaleč stran, saj lahko tako izgubite signal.
Tako, test je bil rešen z minimalnimi napori! A počakaj malo, kaj če je testiranje ustno? Brezžične miške in tipkovnice takrat ne igrajo vloge, zato se je treba spomniti kakšne druge možnosti.
Rešitev ni treba dolgo iskati, saj jo prodaja kar Ebay. Ta ima v ponudbi celo vrsto goljufivih pripomočkov, ki pomagajo pri takšnih zagatah, a nekateri niso ravno poceni.
Za primer vzemimo enega dražjih izdelkov. Gre za na videz povsem običajno pero, ki pa v sebi skriva Bluetooth sprejemnik s slušalko. Slednja je praktično nevidna in si jo vtaknemo v uho, pero samo pa povežemo s svojim telefonom, ki je nekje skrit v ozadju. Pred začetkom izpita s telefonom odprete klic do svojega partnerja in pripravljeni ste na akcijo!
Slušalko lahko tudi uporabite za cosplay skrivnega agenta.
Izpraševalec vam zastavi vprašanje, ta gre preko mikrofona v peresu do telefona vašega partnerja. Slednji vam začne govoriti odgovor preko telefona v vašo skrito slušalko in vaša naloga je, da samo ponavljate izrečeno. Sedi, 10!
Bluetooth slušalke so danes lahko tako majhne, da so že praktično nevidne.
Članek je seveda bolj raziskovalne narave in nikakor ne priporočamo, da na izpitih res goljufate, saj s tem ne boste na koncu pridobili ničesar razen ocene, ki vam v praksi ne bo pomagala. A zanimivo bo videti, če bodo profesorji po novem začeli natančno preučevati ušesne kanale svojih učencev. Če bodo, potem veste, komu se imate zahvaliti.
Svetovni splet je nedvomno mesto, kjer lahko najdeš večino znanja tega sveta. Po drugi strani pa tudi neumnosti, zaradi katerih bi njihov izustitelj za zmeraj zapravil vstopnico v Valhallo. Kaj presneto me je torej pripravilo k pisanju tako pozne recenzije (z neprestanimi popravki, po polžje, vse od decembra)? V bistvu ne gre za klasičen opis, saj so notri strnjene tudi nekatere primerjave, ki sicer tja ne sodijo.
Serijo sem pogledal že lep čas nazaj, le nekaj dni po njeni splavitvi in pustila je pozitiven vtis. Po drugi strani so svet preplavila vprašanja: “Ali je The Witcher resnično boljši od Igre prestolov?”. Objektivnega odgovora ne boš prejel, lahko pa s tabo delim svojo subverzivno misel.
Primerjava sicer ni najbolj na mestu, saj je The Witcher komajda pričel stopati na pota malih zaslonov, GoT pa je nedavno, z osmo sezono, zaključil svojo popotovanje. Zaradi tega si The Witcher zaenkrat preprosto še ne zasluži tovrstnih nazivov, saj v žanr ni vnesel ničesar presunljivega. Običajno se povprečne serije od odličnih ločijo v 2. ali 3. sezoni, ki velikokrat poosebljata vrhunec. Za nameček ravno prve sezone Game of Thrones veljajo za presežek, naposled so gledalcu ponudile nekaj novega, dotlej le poredko videnega. V kolikor sodiš med množico nevajene branja obširnih bukev, nikoli nisi resnično vedel, kaj lahko pričakuješ ob izrisu naslednje sličice.
Vrhunci, kot so usmrtitev Neda Starka, krvava poroka, Cerseina razstrelitev septe ali izdaja Johna Snowa so te vseskozi držali v pričakovanju nenadejanega. Popoln kontrast obilju soobstoječe šablonske umetnosti, kjer zadostuje zgolj občasen bežni pogled na zaslon, med tem, ko prsti švigajo po mobilniku.
Sam sem po svoje že kar malce sit presladkih koncev, ki predstavljajo nesluteno idilo, ki jo boš v realnosti občutil le poredko. Od vsega tega lahko fašeš še sladkorno in če je ta sladak konec ob zaustavitvi Netflixa vrhunec tvojega dneva, počneš nekaj presneto narobe.
Ob ogledu GoT ne boš zbolel za sladkorno, kar pa za serijo Witcher še ne bi upal v celoti trditi. Če poenostavim, pogrešam upodobitve, kjer se svet ne deli zgolj na dobro in zlo. V GoT veliko število, gledalcem ljubih junakov, svojo pot zaključi pod bodali, medtem, ko so nepriljubljenci prevevajo Westeros in to je največji prispevek Game of Thrones. Dognanje, da svet ni črno-bel, temveč je le kraj, kjer vsakdo želi poiskati svoje mesto in je zanj pripravljen uporabiti vsa sredstva, kot bi dejal Machiavelli.
Kakorkoli, dražljaji v možganih posamične dele povežejo v celoto. Tako bo čez leta le redkokdo Game of Thrones oklical za največji televizijski presežek preteklega desetletja in jo postavil ob bok spektaklu pod imenom Lord of The Rings, s čimer so jo oboževalci premnogo-krat primerjali (okej, gre za film, a fantazijska vzajemna povezava vseeno ostaja, videli pa bomo, kako se bo odrezala napovedana LOTR serija). Kvaliteta je predvsem v zadnjih treh sezonah pričela opazno padati. Gledalci, navajeni pričakovanja nepričakovanega, smo se ob iluzornem primanjkljaju osrednjih likov, na princip preprosto navadili, prišleki pa preprosto niso dobili dovolj platenskega časa in niso bili dobro razdelani.
Če dodava še obsežno časovno okno med sezonami, kjer povprečen gledalec s časom veliko pomembnih detajlov preprosto pozabi, vse skupaj serijo pretvori v odličen izdelek televizije, ki nikdar ne bo dosegla spočetka namenjene veličine. Tukaj so še padci v sami kakovost dialogov in nezadovoljiv prikaz različnih scen, kjer je Igra prestolov, ironično, postala prezir sama sebe. Zlasti med ogledom zadnje sezone me je mnogokrat prešinila misel: “Mar gledam kakšno ceneno erotično parodijo ali GoT?”. Vse skupaj se je dogajalo prehitro, brez pomenljivih besed in hirajoče niti preredkih preostalih likov.
Smo z lanskoletnim koncem serije in rutine marsikaterega gledalca v le pol leta dočakali dostojnega naslednika? Sam po ogledu vseh 8. poglavij le stežka, na papir prelijem lastna čustva in podam preprosto oceno. Po glavi odmeva vprašanje: “Mi je serija dejansko všeč, ali vse skupaj predstavlja zgolj pozitivno nostalgično misel na prijetne trenutke iz The Witcher 3: Wild Hunt?”. Če iger nisi preigral za tovrstnim sindromom ne boš zbolel, vsaj za zdaj.
Okej, uspeh meni ljubega akcijskega RPGja, poljskega studia CD Project RED, je nedvomno eden izmed osrednjih razlogov za njen nastanek. Netflix na lastno roko, v letu 2017, zagotovo ne bi odkupil pravic do snemanja, zunaj Poljske, do nedavnega, precej slabo poznane zbirke del. Le malokdo je poprej slišal za možakarja Andrzeja Sapkowskega in njegova fantazijska dela iz 90-ih.
Ob najavi je The Witcher preprosto predstavljal upanje, morebitno vnovično zatočišče za vse GoT prebežnike. Temačen srednjeveški fantazijski svet, ki bo zapolnil gledalčevo praznino po Igri prestolov. Pa je televiziji uspelo še dodatno nadgraditi predhodno izšle igre in serijo približati širšemu občinstvu?
Podlaga zanje je nadvse primerna. Prikazana je preko pripovedi sledeč doživetjem Geralta iz Rivije. Čarovničar v svetu magičnih bitij, čarovnic, vilincev in pošasti poizkuša poiskati svoj kotiček sveta, s čimer uteleša ideal, ki gledalca pritegne. K temu nedvomno pripomore jekleni mož (Henry Cavill), ki je do nedavnega reševal Zemljo in vesolje, tokrat pa se uspešno znajde v vlogi osovraženega mutanta.
A stvari le redko potekajo, kot je zamišljeno, vsaj v glavah zvestih oboževalcev.
Starost najbolj izpostavljenih igralcev.
Serija Witcher je v kalno vodo zabredla že dolgo pred njenim izidom. Spočetka se je zataknilo že pri izbiri igralske zasedbe. Zapriseženi ljubitelji knjig in iger so iskali dostojno in natančno adaptacijo platnic, ki popolnoma ne sovpada s trenutnim dognanjem družbene “enakosti”. Mnogokrat je namreč navidezna enakost in njena smelost postavljena pred dobrobit vsega preostalega in lahko bi dejal, da si ob tem obesi mlinski kamen okoli vratu. Ljudi ni potrebno ločevati po barvi polti ali religiji, temveč izključno po sposobnostih, kar v filmski (vse bolj tudi igričarski) industriji mnogokrat zastane ob, samih sebi namenjenih, kvotah in navidezni relativni enakosti. Kot kritik moram svoje osebne preference postaviti na stran in vsak proizvod oceniti po njegovi dejanski vrednosti za gledalce in enako velja tudi za filmske ustvarjalce.
Nenazadnje govorimo o adaptaciji, kjer je ekipa pod taktirko Lauren Schmidtk, mnogotere vrstice prenesla na male zaslone. Pričakovano so bile potrebne prilagoditve množični publiki, kar pa zvestim bralcem ni bilo najbolj po godu.
Ko sem že zaključil s prvotnim pisanjem sem želel preveriti mnenje preostalih kolegov kritikov in na moje veliko presenečenje je število podrobnejših mnenj sila uborno. Celo tako daleč, da sem edino (ne zasluži si naziva recenzija) zapazil na student.si, napisanega s strani Katje Stojič. Zmotil me je že začetek:” Če si oboževalec fantazijskih serij, si si gotovo že ogledal novo originalno serijo na Netflixu The Witcher. Je super izbira za vse oboževalce Igre prestolov, ki pogrešajo temačno fantastiko in zapletene politične spletke. “. Po do sedaj videnem v Witcherju spletk, ki jih premore Game of Thrones, ne boš našel nikdar.
Bolj kot na neskončne zanke nikoli pojenjajočih besed, se serija vedno znova dotakne moralnega vprašanja: “Kaj pooseblja večje zlo – stvori, ki morijo za preživetje, ali pošasti, ki se vsakodnevno sprehajajo med nami?”
Presneto, sam igralske zasedbe nisem želel soditi pred snemanjem, kar je edino pravilno, a po ogledu 8. epizod so občutki mešani.
Henry Cavill se v čevljih Geralta počuti kot doma. Uspe mu zadeti pragmatično naravo Witcherjev, ki v svetu soobstajajo kot plačani nomadski pobijalci mitičnih bitij. Za ljudi predstavljajo nujno zlo, saj se jih bojijo, celo tako zelo, da ta strah že meji na sovraštvo in zaničevanje. Witcherji namreč niso več običajni ljudje, temveč mutanti, ki jih ritual (preživi ga malokdo), pretvori v mešance z izostrenimi čuti in neizraženimi čustvi. Njihovo življenje po njem postane preprosto. Uničuj pošasti, dokler ne postaneš žrtev ene izmed njih: “Ljudje si pošasti in pošastnost radi domišljajo, saj tako manj zverinski izpadejo sami”. Cavill uspe napisano dobro prenesti na platno, kar šteje največ in njegove prizore sem požiral s pristnim veseljem.
Za razliko Anna Shaffer (Triss) in Anya Chalotra (Yennefer) delujeta bolj izgubljeno. Za Triss je to po svoje opravičljivo in pričakovano, saj je bil njej odmerjen čas v prvi sezoni milo rečeno skop. Preprosto, platenskega prikaza za resnejše obsodbe ni bilo dovolj, videno pa ni bilo ohrabrujoče.
V soju kamer je mnogo več časa preživela Anya Chalotra, ki Cavillu na čase celo spelje vlogo osrednjega lika in je ob Ciri ključni element serije. A vendarle so občutki mešani, morda tudi zato, ker ne sovpada s podobo Yenn, ki so jo v mojo glavo zapisale knjige. Tako igra, kot črkopisje so Yen prikazovale kot fatalno žensko, kjer pred njeno lepoto in navzočnostjo sleherniku zastane dih. Vendarle sem ob ogledu serije pred seboj vseskozi imel sliko “neizkušene mladenke”, ki je prej kot kaj drugega izgubljena v svetu visokih stav in spletk. Veliko gledalcev je Chalotro oklicalo za najboljši lik v seriji in bitje vredno našega sočutja, s čimer se po do sedaj videnem ne morem poistovetiti. Vloga ni odigrana slabo, a tukaj bi se dalo narediti več.
Tretji steber zgodbe se odvija okoli Freye Allan (Ciri), mladenke, ki ji je namenjena mogočna prihodnost. Sprehodi nas skozi pomembnejše dogodke njene preteklosti, vendar predstavitev, zaradi mnogih časovnih skokov, postane bolj razumljiva šele proti zaključnim poglavjem. Sicer je Freyina upodobitev 12-letnega dekleta posrečena, z nekaj odvečnimi prizori.
Morda je kot zadnji omembe vreden še Jaskier – Dandelion (Joey Batey), ki je v vlogi barda sila nadležen (dobro odigra svojo vlogo).
Zgoraj so napisani zgolj nekateri pomisleki in čeravno sem v svetu Witcherja preživel veliko več ur, kot večina gledalcev, sem bil spočetka ob ogledu zaveden in zmeden. The Witcher se namreč ne dogaja v časovnem sosledju, temveč zgodbo pripoveduje s pomočjo retrospektive. Neprestani časovni preskoki med preteklostjo in sedanjostjo vse skupaj dodatno zapletejo in nemara boš šele po nekaj epizodah vse skupaj zmožen povezati v smiselno celoto. Prikaz je zastavljen neprepričljivo, izbira materiala za prvo sezono pa vsaj vprašljiva, kot tudi odločitev sočasne izpovedi treh različnih zgodb. Morebiti bi bilo bolj smiselno gledalce poprej seznaniti z geopolitičnim dogajanjem skozi zgodbo Geralta in ostale like vključiti tekom pripovedi? Seveda trenutne ocene ne morem podati iz širše slike, kajti zasloni zaenkrat premorejo zgolj premierno sezono.
Nekoliko preveč časa je bilo namenjenega izgradnji zgodb Yennifer in Cirille, o samem poreklu legendarnih Witcherjev pa izvemo bore malo. Tukaj je še slabo predstavljena politična shema sveta. Presneto, še nizkoproračunska poljska serija Wiedźmin, s promilom proračuna premore boljšo upodobitev.
Tukaj so še groteskno slabe oprave Nilfgaarda (Sveto-Rimsko cesarstvo), kjer prej kot v strah in spoštovanja vredne bojevnike, spominjajo na mladeniče v diskaču, ob obilici najlona.
Po drugi strani pa je CGI stvorov naravnost veličasten, lahko bi celo rekel eden izmed boljših, kar sem jih imel možnost videti v zadnjih letih. Popestrijo dogajanje in z akcijskimi sekvencami vnesejo potrebno osvežitev.
Stvaritev Lauren Schmidt Hissrich v sebi nedvomno skriva ogromno potenciala, ampak zaenkrat ne dosega letvice, ki so jo pri CD Project Red postavili izjemno visoko. Serija je gledljiva in bo zanimiva tudi tistim, ki fantazijskega sveta poljskega pisatelja, do sedaj niste poznali. Le upam lahko, da se v drugi sezoni dvigne na raven, ki si jo zasluži.
Smo že sredi aprila in še vedno ne vemo, kako bo prihajajoča konzola PlayStation 5 sploh izgledala. To je kar malce nenavadno, saj je Microsoft naslednji Xbox prikazal že med delovanjem in poganjanjem iger, Sony pa je za svoj izdelek izdal samo nekaj informacij ter prikazal novi kontroler, medtem ko je sama konzola in njena oblika še vedno skrivnost.
Spletna stran Bloomberg ima za vse Sonyjeve privržence nove slabe novice. Načrti glede izida ostajajo nespremenjeni: PlayStation 5 bo kljub krizi s koronavirusom izšel konec letošnjega leta, a v precej omejeni količini.
Razlog za to ni svetovna pandemija, ampak visoka cena konzole. Sony je v PS5 vgradil napredno strojno opremo in posledično naj bi se tako cena nove konzole gibala med 500 in 550 €. To je precej več od predhodnika, ki je leta 2014 ob izidu stal 400 €, Sony pa je skozi leta čez nove verzije konzole ceno občutno znižal. PlayStation 4 Pro te dni velja okoli 400 €, kar je še vedno občutno ceneje od prihajajoče nove generacije.
Sony pričakuje, da bo do marca 2021 proizvedel med 5 in 6 milijonov PlayStation 5 konzol, kar ni malo, a je manj v primerjavi s PlayStationom 4, ki se je leta 2014 proizvedel v 7,5 milijonih primerkih. Tukaj je treba tudi upoštevati dejstvo, da je igričarstvo neprestano v porastu in današnji trg je v primerjavi s tistim izpred šestih let povsem drugačen in zahteva po igralnih konzolah je veliko večja.
Očitno se bomo konec leta še tepli za svoj izvod konzole PlayStation 5. Zanimivo bo videti, ali bodo te napovedi glede cene res držale in kako se bo na to odzval Microsoft. Je 500 € preveč za konzolo, ki ti nato služi 8 let? Nam se ne zdi, a definitivno je morda ravno zaradi tega ob izidu ne bodo kupili vsi.
Most Wanted (govorimo o 2005 verziji) velja za mnoge kot najboljši del dirkaške serije Nee for Speed. Vraga, še jaz imam na njo tople spomine, saj sem v mlajših letih rad volaniziral virtualne ovinke, sedaj pa sem se v starih letih upešali, refleksi pa so mi skoraj popolnoma zarjaveli.
Dobra novica je, da vam na Msot Wanted ni več treba gledati z nostalgičnimi očali, saj je izšla modifikacija Redux 2020. Ta je dobila sedaj že svojo drugo posodobitev in če vas skrbi ponovni preizkus te 15 let klasike, potem se lahko sedaj brezskrbno podate v retro avanturo.
Need for Speed Most Wanted Redux združuje najboljše modifikacije, ki so bile ustvarjene iz strani skupnosti in jih ponudi v lično zapakiranem paketu. Dodane so nove teksture, senčniki in dežne kaplje iz Xbox 360 verzije igre, prenovo pa je doživel tudi uporabniški vmesnik.
Avtomobili sedaj vsebujejo več podrobnosti in dodatnih olepšav, kar odlična novica za tiste, ki ste večino igranja preživeli v garaži.
Redux naj bi se še naprej razvijal in dobival novo vsebino, spodaj pa si lahko ogledate napovednik in postopek namestitve. Modifikacijo si lahko prenesete iz sledeče povezave.
Danes sem preštel vse svoje igre na Epic Games platformi in bil na koncu kar malce presenečen. Naštel sem namreč kar 70 različnih naslovov, ki trenutno krasijo mojo knjižnico. Kar impresivna zbirka, še posebej če izpostavim dejstvo, da nisem za njo odštel niti enega evra.
Kaj je moja skrivnost? Nič posebnega, samo pozorno spremljam vsak četrtek, saj se takrat na Epic platformi pojavijo nove brezplačne igre, ki jih nato aktiviram in so posledično za vedno zapisane v moji knjižnici.
Tudi ta teden smo dobili dve novi brezplačni dobroti.
Prva med njimi je Just Cause 4, v kateri igramo agenta Rico Rodrigueza, ki se nato odpravi v resnično ogromen svet in izvaja kaskaderske akrobacije v neke namene, ki niti niso zares pomembni. Just Cause serija je namreč znana po tem, da ima povsem spregledljivo zgodbo, saj je poudarek na vožnji za avtomobili, skakanjem s padalom in vihtenjem naokoli preko priročnega raztegljivega kabla. Če si želite odprt svet, v katerem nikoli ne zmanjka vsebine, potem sta našli svoj sveti gral.
Zastonj je postala tudi igra Wheels of Aurelia, ki je čisto nasprotje Just Cause naslovom. Tu je namreč zgodba v ospredju, saj ne boste počeli drugega kot pa spremljali dialoge in čvekali s prebivalci Italije v letu 1970.
Wheels of Aurelia je vsekakor poseben naslov, ki ga lahko aktivirate tukaj.
Oba naslova lahko prevzamete do 23. aprila, takrat pa bo v ponudbo prišla potezna strategija For the King.
Razvijalec Riot želi očitno zavladati vsaki niši igričarske industrije. Že dolgo kraljujejo MOBA žanru preko svoje huronsko popularne igre League of Legends, sedaj pa je napočil čas, da svoj vpliv razširijo tudi drugje.
Riot tako zadnje čase izdaja igre kot za stavo. Najprej so se odpravili na trg Auto-chess iger in tam spočeli svojo varianto Teamfight Tactics, ki je hitro zavzela srca tega žanra in zraven tega še premagala konkurenta Dota Underlords. Nato so požugali Hearthstonu s svojo igro Legends of Runeterra ter se pred kratkim preselili še na trg prvoosebnih večigralskih streljačin s svojim novim naslovom Valorant.
Sedaj so se odločili odpraviti tudi v svet ustvarjanja uporabniške vsebine, kjer trenutno nesporno že dolgo vlada Minecraft. Kupili so namreč razvijalca Hypixel Studios, ki že dolgo dela na Minecraft konkurentu Hytale.
Hytale je sodelovalni RPG, ki vizualno precej spominja na svojega konkurenta. To tudi ni presenečenje, saj je razvojna ekipa, ki domuje na Irskem, sestavljena iz bivših Minecraft modderjev, ki pa so želeli ustvariti novo različico ustvarjalnega peskovnika.
We made it to 100k peak players before some stuff exploded, gg everyone!
We can hold about 92k stable but couldn't resist the 100k meme and pushed as far as we could with current hardware.
Thanks all! My twitter feed is full of 100k screenshots, hype!
In ta je postal huronsko popularen, saj so na strežnik nabrali tudi do 100.000 istočasnih igralcev. Na Hypixel Minecraft strežniku so nabrali 18.000 unikatnih uporabnikov in kar 52 % Minecraft Java igralcev se je odpravilo na njihov server.
We just hit 18,000,000 unique players on the Hypixel Minecraft server!
That means about 52% of people who bought Minecraft java edition manually typed the address and logged on the server😮
Thank you all for this opportunity, I am still working hard like day 1. Love you all ❤️
Pričakovanja za Hytale so tako velika in ob taki popularnosti potrebuješ za razvoj tudi dodatne dinarje. Vsaj tako je razvijalec svoj prevzem razložil na svoji uradni spletni strani. Kakor pravijo, jim je prevzem iz strani Riota omogočil, da projekt razvijejo v začrtano smer, prav tako pa jim bo Riot ponudil koristne nasvete. Hypixel naj bi še vedno ostal neodvisen in delo se bo nadaljevalo tako kot prej, le z večjo ekipo. Skoraj takoj po prevzemu so razpisali 20 novih delovnih mest in očitno bo Hytale v naslednjem letu postal prava konkurenca svojemu vzorniku.
Igra naj bi izšla enkrat v 2021, kar je še precej daleč stran, a morda bo dodatni priliv denarja še razširil obseg igre in ne bi nas čudilo, če bi se s tem zgodil tudi zamik izida.
Trenutna karantena je verjetno že pošteno izčrpala vašo zalogo iger. K sreči razvijalci in založniki neprestano ponujajo v preizkus svoje naslove, za katere vam za povrh ni potrebno odšteti niti evra.
Malce darežljivosti se je odločil ponuditi tudi založnik SEGA in tako lahko njihovo strategijo Total War: Warhammer 2 do ponedeljka preigravamo povsem brezplačno. Žal bo takrat igra izginila iz vaše knjižnice, a k sreči boste lahko igro vse do 23. aprila kupili po močno znižani ceni. Vaš celoten napredek se bo nato iz brezplačne različice tudi prenesel v polno igro.
Wahammer se je pri razvijalcu Creative Assembly izkazal kot pravi hit serije Total War in čeprav je igra izšla tri leta nazaj, jo še danes redno preigravajo vsi ljubitelji strategij.
Za razliko od glavnih delov Total War serije, ki se verno zgledujejo po zgodovini, je Warhammer popolnoma fantazijski. Izbirate med ljudmi, vilinci in škrati, vpokličite legendarne heroje s posebnimi sposobnostmi in na bojišče privlečete različne zveri, tam pa lahko sprožite tudi kakšen uničevalni urok.
Za brezplačni preizkus se odpravite na Steam in kliknite gumb Play Game. Igra se bo prenesena v vašo knjižnico in ostane vam samo še prenašanje gigabajtov podatkov. Osnovna igra je znižana za 66 % na 20,39 €, znižani pa so tudi DLC-ji.
Znižan je tudi prvi Total War: Warhammer in sicer za 75 % na 14,99 €, tudi tam pa lahko pregledate bogato zbirko znižanih dodatkov.
Ena bolj zanimivih ešportnih vej je bila zagotovo ameriška LCS. Ta trenutno drži tekmovanje Spring Split, ki pa se ga letos prvič ni udeležila profesionalna ekipa Team Liquid.
Ta je sezono kljub kvalitetnemu kadru zaključila katastrofalno. Zbrali so namreč samo 7 zmag in nabrali kar 11 porazov, zaradi česar se niso uvrstili v končnico.
V ekipi več kot očitno nekaj ne štima. Team Liquid je imel že na začetku sezone težave z vizumom za svojega igralca Broxah, težave pa so se nato samo še nadaljevale. Morda najboljši AD carry na svetu, Doublelift, je nenadoma začel kazati pomanjkanje motivacije, zaradi česar je bil poslan na klop.
26-letni veteran se je nato za svoje obnašanje upravičil, a očitno je bil prepad med njim in vodstvom prevelik. Analitik Travis Gafford je namreč iz dobrih virov dobil novico, da bo Doublelift brcnjen iz ekipe in njegova pogodba, ki se izteče čez 6 mesecev, bo ponujena v nakup drugim ekipam.
Za to pogodbo verjetno ne bodo iztržili veliko, saj ostale ekipe verjetno ne bodo odštele velikih denarcev za podpis, vreden samo pol leta.
Čudno je tudi, da se TL tako hitro želi znebiti svojega zvezdniškega igralca. Ta je res imel težave z motivacijo, a spet ni igral tako slabo, da bi zaslužil škorenj v riti. Sumi se, da je v ozadju nesporazum med igralcem in trenerji.
Kakorkoli že, oboževalce LCS lige in Team Liquida očitno čaka nekaj razburljivih mesecev.
