Po več mesecih testiranja je razvijalec Valve postal zadovoljen s popravki in uravnoteženji igre Counter-Strike 2, zato je zdaj ta na voljo vsem igralcem. CS2 si lahko ta hip prenesete iz sledeče povezave, za igranje pa je povsem brezplačen in je v bistvu nadgradnja prejšnje inačice igre Counter-Strike: Global Offensive.
Valve se je sicer nadgradnje lotil pametno, saj je obstoječim igralcem omogočil prenos vseh skinov, ki so si jih med igranjem originala prislužili za svoja orožja. Vseeno pa ima ta predelava malce grenki priokus, saj originalni CS: GO zdaj ne obstaja več, zato so bili vsi igralci primorani v nadgradnjo – pa če jim je to všeč ali pa ne.
Takšen preskok med verzijama je sicer logičen. Valve namreč ne želi zapravljati časa in energije za posodabljanje dveh različnih verzij igre, s tem pa bi tudi razklali bazo igralcev. Sledili so zgledu, ki ga je nedavno postavil Blizzard pri izdaji igre Overwatch 2, ki je ravno tako nadomestila original, čeprav je bila tam tranzicija malce manj toplo sprejeta.
CS2 s sabo prinaša kar nekaj sprememb. Najbolj izpostavljena je seveda grafična prenova, saj je zadeva zdaj videti lepše, teksture so bolj podrobne in osvetljevanje bolj realistično. Oblaki dimnih bomb znajo zdaj bolj realistično zapolniti prostore, zvočna podoba pa je prav tako pridobila nadgradnjo in zdaj lahko lažje slišimo korake nekoga, ki se nam poskuša prismukati za hrbet.
Potem je tu še boljša spletna koda strežnikov in povsem nov sistem rangiranih spopadov, ki je tule imenovan CS Rating. Znotraj najdemo še kup manjših in večjih sprememb, ki so se zgodile tudi na mapah, teh pa je na začetku deset:
Mirage
Overpass
Vertigo
Ancient
Inferno
Nuke
Anubis
Dust 2
Office
Italy
CS:GO je bila dolgo najbolj igrana igra na Steamu in te stvari se z včerajšnjo nadgradnjo niso spremenile, saj je igro istočasno preigravalo več kot milijon igralcev in celo zdaj, med časom tipkanja tega članka, ko ura kaže 7 zjutraj, se vi igri istočasno zabava več kot milijon igralcev.
Zagon drugega dela je šel očitno gladko, kar je dobro, saj kmalu načrtujemo svoj prvi turnir iz te igre, ki bo narejen v sklopu POP-UP turnirjev, tega pa delamo v partnerstvu s trgovino Mimovrste.
Govorice o naslednji predelavi iz strani Sonyja za PC, o katerih smo pisali dva tedna nazaj, so se izkazale za pravilne. Sony je namreč včeraj preko posebnega napovednika najavil skupek Horizon Forbidden West Complete Edition, ta pa bo v začetku leta 2024 prispel tudi na PC.
Sicer to ni nek resnično neverjeten paket vsebine, saj v sebi združuje zgolj originalno igro ter dodatek Burning Shores, zadeva pa bo najprej izšla na domači konzoli PlayStation 5. Igralci, ki še vedno vztrajate na prejšnji generaciji konzol se do verzije Complete Edition ne boste mogli dokopati, saj je res, da originalna kampanja Forbidden West deluje tudi na PlayStation 4, a Burning Shores za to konzolo nima podpore, saj se je razvijalec Guerrilla Games odločil zaobljubiti samo PlayStationu 5, to pa mu je omogočalo spočetje res neverjetno dobrih udejanjenih oblakov.
Complete Edition bo na PlayStation 5 prispel 6. oktobra, kar zna za oboževalce predstavljati nov izgovor preigravanja kampanje – morda tokrat na možnosti New Game+ in višji težavnosti? PC-jaši ste se preko predelave Horizon Zero Dawn že seznanili s svetom te igre, ki je postavljen v postapokaliptično prihodnost, kjer človeštvo sicer še obstaja, a je po tehnologiji skočilo nazaj v plemenske čase, po divjini pa se sprehajajo robotske živali in dinozavri. Forbidden West ohrani vse to, dostavi pa še večji odprti svet, z bolj globokim, na čase že preveč zakompliciranim bojem in boljšimi stranskimi nalogami.
Nam je bil Forbidden West všeč, medtem ko nekaterim ni všeč glavna junakinja Aloy ali pa so se prenajedli odprtih svetov, ki vsebujejo veliko glavnih in stranskih opravil. Za PC igralce je dobra novica to, da na predelavi dela studio Nixxes Software, ki je pred tem predelal igre Spider-Man Remastered in Ratchet & Clank: Rift Apart, ti igri pa sta bili ob izidu dobro optimizirani in nista imeli takšnih težav kot jih je povzročal The Last of Us Part 1.
Horizon Forbidden West Complete Edition si lahko na Steamu že dodate pod seznam želja, paket pa najdete tudi v trgovini Epic Games Store.
Vsak, ki je svoje odraščanje doživel v začetkih drugega tisočletja, vam bo znal povedati nekaj toplih besed o filmu 8 Mile. Film je bil delna avtobiografija rapperja Eminema, ki je v filmu igral tudi glavno vlogo rapperja B-Rabbita, ta pa se je poskušal prebiti na vrh svet glasbe, vendar pa ga je pri temu ovirala revščina in barva njegove kože.
8 Mile je vseboval presenetljivo dobro zgodbo, to pa je bil tudi prvi filmski nastop Eminema, ki se je pri svoji nalogi dejansko dobro odrezal in kar malce čudno je, da od takrat ni nastopil še v kakšnem dodatnem filmu. Film se je najbolj proslavil zaradi svoje odlične glasbene podlage, ki jo je spisal Eminem in za ta trud je kasneje dobil celo Oskarja, gledalci pa so prvič dobili vpogled v tehniko bitk preko freestyle rapa.
Tekom filma se je moral namreč B-Rabbit spopasti z večimi nasprotniki na odru, vse dokler ni na koncu prispel do zadnjega šefa Papa Doca, poveljnika tolpe Free World. Zadnja bitka je še danes vredna ogleda, a morda še bolj navduši prejšnji B-Rabbitov nasprotnik Lotto, ki ga je imenitno odigral Nashawn Breedlove, ta pa se je včeraj od nas poslovil, star samo 46 let.
Do novice se je najprej dokopal TMZ, nakar je smrt preko Facebooka potrdila še njegova mama. Umrl je v spanju, razlog smrti pa trenutno ni znan.
Nashawn Breedlove je bil resnični rapper, ki je nosil ime OX, vendar pa njegova kariera nikoli ni dobila pravega vzgona, čeprav se je leta 2001 na albumu The Wash, ki sta ga sproduicirala Dr. Dre in Snoop Dogg. A dosežek njegove kariere je bil zagotovo film 8 Mile in mnogi pravijo, da je tehnično zmagal v dvoboju z Eminemom, saj je ta najbolj uničujoče vrstice dostavil takrat, ko mu je že zmanjkalo časa.
Zanimivo je tudi to, da je to že peta smrt iz tega filma. Leta 2006 je bil ubit raper Proof, ki je v filmu nastopal kot Lil’ Tic, v resničnem življenju pa je bil osebni prijatelje Eminema in je bil tudi član njegove raperske skupine D12. Nakar se je leta 2008 od nas poslovil De’Angelo Wilson, ki je v filmu igral B-Rabbitovega prijatelja DJ Iza, svoje življenjsko potovanje pa je zaključil s samomorom. Leto kasneje se je od nas poslovila prisrčna Brittany Murphy in sicer zaradi čudne mešanice pljučnice in drog. Leta 2016 je potem zaradi bolezni umrl še režiser Curtis Hanson, Nashawn Breedlove pa je tako zdaj že peta smrt iz tega filma. Še Eminem je skoraj leta 2007 izgubil življenje, saj je pretiraval s tabletami, v intervjuju pa je nato povedal, da je s to razvado začel ravno med snemanjem filma 8 Mile.
8 Mile pa morda ne bo ostal samo kot nostalgični spomin. Raper 50 Cent je namreč v intervjuju za BigBoyTV izjavil, da z Eminemom delata na televizijski seriji, ki naj bi bila nekakšna moderna predelava tega filma. Za zdaj o zadevi ni znanega še nič konkretnega, tako da bo zanimivo videti, če bo stvar dejansko prišla do snemanja epizod ali pa bo ostala samo kot ideja.
EA se pripravlja za izstrelitev nove verzije nogometne simulacije FIFA, ki pa se bo letos znebila svojega imena in se spremenila v malce manj privlačen naslov EA Sports FC 24. Razlog je draga licenca za ime FIFA in ker ima EA veze znotraj nogometne industrije in se lahko sam dogovori za licenco vseh pomembnejših lig in igralcev se je zato odločil, da je ime sekundarnega pomena in veliko več šteje sama igra.
Če se morda z njihovo filozofijo ne strinjate ali pa vam niso všeč spremembe, ki jih bo s sabo prinesel FC 24, potem imate kot svež igralec, ki si želi nekaj naprednega virtualnega brcanja, na voljo samo eno izbiro: konkurenta iz strani založnika Konami, ki je prav tako bil včasih znan kot Pro Evolutiion Soccer oziroma PES, dandanes pa se imenuje eFootball 2024.
EA's annual football game, now called EA FC, no longer sports the FIFA name in its title. All prior entries in the series have been delisted from all major storefronts.
Every FIFA title from 14 up to 23 can't be purchased anymore. FIFA 22 & 23 can still be played via EA Play. pic.twitter.com/VupU3Off44
Namreč prejšnje igre iz franšize FIFA niso več na voljo za nakup. EA je včeraj iz prodaje umaknil prav vse prej izdane nogometne simulacije, ki so se preko digitalnih servisov prodajale od leta 2013 naprej, takrat pa je izšla FIFA 14. Izginila je celo lanskoletna verzija FIFA 23, tako da nobene od teh iger ne boste našli ne na Steamu, ne znotraj Microsoftove, Nintendove ali Sonyjeve trgovine. Na voljo sta samo še igri FIFA 22 in FIFA 23, a samo znotraj EA-jeve lastne trgovine, našli pa ju boste tudi znotraj naročnine Game Pass, vendar pa ju kupiti ni več možno.
EA sicer ni javno naznanil, zakaj je vse te igre umaknil iz prodaje, zato lahko o njihovih razlogih samo ugibamo. Morda se je iztekla pogodba za ime FIFA, zaradi česar odločitev ni bila prostovoljna ali pa se želijo znebiti tega imena in vse igralce navaditi na ime FC 24. To bi bila premetena poteza, saj nam zdaj rezultati za besedo “FIFA” znotraj Steama ponudijo samo EA Sports FC 24, enako pa se zgodi tudi v drugih trgovinah.
EA Sports FC 24 izide 29. septembra, prednaročniki verzije Ultimate Edition pa se v igranju lahko zabavajo že od 22. septembra dalje.
Pripravite se na novo dozo reševanja ugank in filozofiranja, saj je hrvaški razvijalec Croteam za igro The Talos Principle 2 izdal svež napovednik, ta pa nam je prvič pokazal tudi nekaj igranja.
Izvirnik iz leta 2014 je bil za Hrvate velik odstop od ustaljene formule delanja iger, saj je bil ta razvijalec do takrat znan samo po delanju novih poglavij Serious Sama, kjer je bilo vse usmerjeno v akcijo in delanje karnaže na bojnem polju. The Talos Principle pa si je za vzgled vzel igro Portal, tako da je bila to prvoosebna ugankarska igra, ki nas je sprehajala med stopnjami, te pa so vsebovale razne pripomočke in prepreke, ki so zahtevale kar nekaj praskanja po glavi. Trik igre je bil velikokrat spraviti žarek laserja iz enega konca sobe do drugega, ob tem pa smo morali paziti na razne pasti, včasih pa je bilo treba premeteno uporabiti razne ventilatorje, ki so dvigali platforme, nakar smo kasneje svoj arzenal pripomočkov samo še razširili, uganke pa so postajale čedalje težje.
Vse to očitno namerava dostaviti tudi The Talos Principle 2, ki pokaže nekaj rokovanja z raznobarvnimi laserji, moč pa bo tudi prehajati med portali in se klonirati ter se tako poigrati sam s sabo. Čaka nas več kot 12 različnih “okolic”, te pa bodo v sebi skrivale cel kup skrivnosti in davno zakopane zgodovine.
Seveda se ne bo poslovilo niti filozofiranje, saj je prva igra veliko razmišljala o smislu obstoja in razdelitvi človeka ter umetne inteligence. Slednja je danes postala pomemben dejavnik naših življenje in zanimivo bo videti, če bo znal Croteam ta trend plodno izkoristiti v igri, ki bo tudi prva igra tega razvijalca znotraj pogona Unreal Engine.
The Talos Principle izide 2. novembra, na Steamu pa trenutno velja posebna cena, ki znaša 26,09 €.
Morda ste ob tem naslovu čudno pogledali in se vprašali: “A ni ta igra že zdavnaj prišla na PC?”. No, vsaj ob tej napovedi iz strani založnika Square Enix sem si takšno vprašanje sam. Vendar pa to ne drži, saj je na PC in konzole prišla predelava igre Final Fantasy 7: Crisis Core, Ever Crisis pa je povsem ločen naslov, ki je nekaj dni nazaj izšel za telefone, založnik pa je včeraj napovedal, da ga namerava prenesti tudi na Steam.
Ever Crisis je štorijalno malce čudna zadeva, saj je nekakšna mešanica dogodkov, ki so se pripetili v izvirnem Final Fantasy 7 iz leta 1997, zraven pa so primešani še dogodki iz filma Advent Children ter ločenih naslovov Before Crisis, Crisis Core in Dirge of Cerberus. Skratka, to je veliko vsebine, zato ni nič čudnega, da namerava Square Enix stvari dodajati postopoma v obliki novih epizod.
Ker je to mobilni naslov je notri tudi veliko mikrotransakcij, ki se v svetu takšnih brezplačnih iger imenujejo “gatcha” mehanike. To pomeni, da vam igra pri napredovanju postavlja umetne ovire, ki otežujejo igranje, razen če na široko odprete denarnice in dokupite kristalčke in podobne bedarije, ki vam nato dejansko omogočijo igranje.
Zanimivo bo videti, če se bodo “gatcha” mehanike preselile v Steam različico ali pa bomo nemara tam dobili neko normalno igro, ki jo bomo pač kupili po neki ceni, kar bo nato iz tega izdelka naredilo dejansko stvar, ki jo je vredno preigrati. Kdo ve, saj datum izida še ni znan, zato je nemara bolj pametno počakati na drugi del predelave sedmega poglavja Rebirth, ki izide 29. februarja 2024.
Igra Cyberpunk 2077 je pred nekaj dnevi dobila ogromno posodobitev 2.0, ki je v igralno izkušnjo prinesla cel kup novosti: podporo za DLSS 3.5, nadgrajeni sistem policije, možnost kupovanja stanovanj in povsem predelan sistem veščin, ki si jih je V prislužil ob pridnem opravljanju nalog znotraj mesteca Night City.
Je pa ta posodobitev prinesla tudi nekaj stvari, ki so bile do izida tako skrite, da za njih ni vedel niti razvijalec CD Projekt RED. Spletna stran Rock, Paper, Shotgun je namreč med prvimi opazila poročila, da ima ukrajinska verzija igre vsebino, ki je ne vidimo nikjer drugje.
Predvsem gre tu za sporočila, ki se tičejo aktualnega konflikta med Ukrajino in Rusijo, ta pa niso preveč skrita. V enem dialogu originalno nek miličniški NPC izjavi: “Couldn’t all these assholes bite it out in the Badlands?”, s tem pa misli frakcijo Scavengerjev. V ukrajinski verziji igre pa isti NPC izjavi: “Couldn’t all this rusnia bite it out in the Badlands?”, kar je seveda več kot očitna referenca na Ruse.
Potem je tu še en dialog, ki besede: “We’re fucking through” spremeni v “Go fuck yourself in the same direction as the ship did”. Ta omemba ladje je referenca na rusko bojno ladjo Moskva, ki je ukrajinske branilce Kačjega otoka pozvala k predaji, a ukrajinski vojaki so ji preko radia povedali, da se lahko sladko j*be. Moskva je bila kasneje potopljena, kar so Ukrajinci proslavili kot veliko zmago svojega naroda.
Stvari se ne končajo samo pri dialogih. V igri so se namreč pojavili tudi grafiti, ki pokažejo obliko otoka Krim, čez njega pa je prilepljen grb ukrajinske vojske ter simbol krimskih Tatarov. Če v igri denimo sprožimo način za fotografiranje lahko izbiramo razne poze našega junaka in če izberemo stil čepenja je ta v igri označen z besedami “Like a Russian”.
Vse te stvari bi pomenile, da se je CD Projekt RED resno zapostavil ne samo ruskemu napadu, ampak celotnemu ruskemu narodu. Invaziji sicer odkrito nasprotujejo, saj so kmalu po začetku napada podarili dobrih 216.000 € dobrodelni organizaciji, ki je pomagala Ukrajini, nakar so tudi prepovedali prodajo svojih iger znotraj Rusije in Belorusije, prav tako je tam nehal obratovati njihov servis digitalnih iger GOG.
Vendar pa za temi dodatki v novi posodobitvi 2.0 ne stojijo oni, ampak studio SBT Localization, ki je poskrbel za ukrajinsko lokalizacijo igre, to pa je storil brez dovoljenja poljskega razvijalca. Zato se je ta opravičil preko spletnih kanalov na Telegramu in VK-ju in tam zapisal, da te stvari ne reprezentirajo njihovega odnosa do ruskih igralcev. V izdelavi naj bi bil že popravek, ki bo te stvari odstranil iz ukrajinske različice igre.
Risana serija Rick and Morty prihaja v svojo sedmo sezono in včeraj je ta dobila svež napovednik, ki dvojec junakov prikaže med svojimi zdaj že tipičnimi medgalaktičnimi avanturami, vse to pa spremlja vzdušna glasba Ace of Spades. Rick se bo vmes spremenil v nogo, nakar se bosta skupaj z Mortyjem spravila v nekakšno verzijo Matrice, vsaj enkrat pa se bomo približali apokalipsi nekega neznanega planeta.
Je pa ta napovednik prinesel tudi vpogled v eno največjih sprememb, ki so se zgodile med obstojem te dolgoletne serije: nova glasovna igralca, ki bosta poskrbela za igranje Ricka in Mortyja. Soustvarjalec serije Justin Roiland, ki je prav tako poskrbel za glasovno igranje tako Ricka kot tudi Mortyja je bil namreč zaradi obtožb glede nasilja nad nekdanjo partnerico odpuščen iz serije, nakar so se od njega odtujili vsi bivši sodelavci – med drugim ne bo nastopal v novem DLC-ju igre High On Life, od njega pa se je ločil tudi pretočni servis Hulu, pri katerem je ustvarjal serijo Solar Opposites. Justin je bil kasneje na sodišču oproščen obtožb, saj za njih ni bilo dovolj dokazal, a v začetku meseca je NBC News poročal, da je Justina spolnega nadlegovanja obtožilo kar 11 žensk, tako da njegovih težav še ni konec.
Zato se Roiland verjetno nikoli več ne bo pojavil v seriji Rick and Morty, tako da bo novo glasovno igranje še nekaj sezon edini način za gledanje te serije. Za razliko od prej bosta zdaj tako Rick kot tudi Morty vsebovala individualna glasovna podajalca, ki poskušata oponašati Roilandovo intonacijo. In treba je reči, da sta svoji nalogi konkretno opravila, saj je glasovno igranje praktično neločljivo od originala. Seveda to govorim kot občasni gledalec te serije in stavim, da bodo goreči oboževalci takoj lahko nakazali na vse napake, zaradi česar bodo nekateri nove sezone slej kot prej bojkotirali.
Adult Swim je sicer povedal, da do premiere nove sezone ne želi javno razglasiti imen novih glasovnih igralcev, saj želijo da serija in kvaliteta njene izdelave govorita zase. Seveda je vsakemu jasno tudi to, da bosta nova glasovna igralca skoraj zagotovo deležna tudi nadlegovanja iz strani tistih privržencev serije, ki Justina zagovarjajo in se jim zdi njegova menja bogoskrunska.
7. sezona serije bo svojo premiero doživela 15. oktobra.
Komisija za starostno oznako iger je zopet očitno predčasno izdala nastajajoča predelavo iz franšize Red Dead Redemption. Za prvi del je bila krivec korejska komisija, ki je razkrila informacije o predelavi prvega dela, nakar so se te izkazale za pravilne, upanja igralcev pa so bila poteptana, saj je originalni Red Dead Redemption v rahlo nadgrajeni obliki izšel samo za konzoli PlayStation 4 in Nintendo Switch, medtem ko je PC igralcem pokazal iztegnjen sredinec.
Red Dead Redemption 2 recebe classificação indicativa para o Nintendo Switch no Brasil pic.twitter.com/4sKKPVYV9S
Zdaj je na vrsto prišla brazilska komisija, ki je na svoji strani objavila nov zapis glede igre Red Dead Redemption 2, ta pa bo po novem izšla za… Nintendo Switch? Rockstar je zopet naredil nekaj čisto obratnega kar so pričakovali igralci in namesto da bi spočel nadgrajeno verzijo za aktualno verzijo konzol PlayStation 5 in Xbox Series X, ki bi omogočala igranje pri višjih ločljivostih in 60 sličicah na sekundo, se je očitno raje odločil zadevo prenesti na Nintendo Switch, s to potezo pa igralcih sprožil veliko začudenega praskanja po glavi.
Red Dead Redemption 2 namreč velja za grafično zahteven naslov, zato se veliko igralcev sprašuje, kako je Rockstarju zadevo uspelo prilagoditi šibki strojni konfiguraciji Nintendo Switcha, ki bo naslednje leto bržkone dobil naslednika.
Seveda ni nemogoče, da zadeve Switch ne bi mogel poganjati, a vprašanje ostaja, v kakšni obliki bo igra prispela na te sisteme. Ena opcija je degradiranje grafične podobe v stilu nedavno izdanega naslova Mortal Kombat 1, ki pa je bil zaradi grafike na Nintendovi konzoli deležen veliko posmehovanja.
Druga možnost pa je izdaja igre preko oblaka, tako da igra ne bi zares sploh tekla na Switchu, ampak bi jo na tej napravi pretakali preko interneta, medtem ko bi za obratovanje poskrbela močnejša konfiguracija znotraj Nintenda. A zdi se, da tole ne bo oblačni naslov, saj komentarji na spletnem forumu ResetEra pravijo, da takšne “oblačne” izdaje iger ne dobijo ločenih zapisov, prav tako ta Nintendova storitev preko oblaka v Braziliji sploh ne deluje.
Tako da se zdi, da bomo res dobili Red Dead Redemption 2 za Nintendo Switch in zanimivo bo videti, kakšen bo končni rezultat digitalne magije, ki jo je moral opraviti Rockstar, da je zadevo pripravil za delovanje na tem sistemu. Čakamo na neko uradno napoved, ki se zna zgoditi že zelo kmalu, saj navadno po takšnih zapisih pri komisijah izid ni preveč daleč.
Film Expendables 4, pri nas bolj znan pod naslovom Plačanci 4, je po mnogih letih nov vnos v to franšizo. Stvar je imela sicer njega dni dobro idejo, saj se je Sylvester Stallone spomnil, da bi bilo nemara gledalcem zanimivo na enem mestu videti največje zvezde akcijskih filmov iz osemdesetih in devetdesetih. V bistvu sta bila prva dva filma za marsikakšnega starega mačka sanjska kombinacija testosteron in mišic, ki jih je spremljal med odraščanjem, nakar se je s kolegi vedno prepiral, kdo bi zmagal v obračunu med Rockyjem in Johnom McClanom.
Vendar pa je Stallone pretiraval, saj je iz Plačancev nameraval razviti franšizo, ki bi izdala cel kup poglavij, medtem ko gledalcem ni bilo do tega, da bi šli večkrat skozi obujanje spominov, zraven pa trpeli zanič spisan scenarij. Vsak del je tako pri prvem vikendu predvajanja zabeležil manjši dobiček: prvi del je pri Američanih izkupil 34,8 milijona dolarjev, medtem ko je drugi del prinesel 28,5 milijona zelencev.
Tretji del iz leta 2014 je priskrbel samo 15,8 milijona dobička, kar je bil dovolj velik upad, da je moral tudi Stallone dvigniti roke nad vsem skupaj, a želja po četrtem delu ni nikoli usahnila. Skoraj 10 let kasneje se je na platnih rodil Expendables 4 oziroma Expend4bles oziroma Plačanci 4 oziroma Plač4nci, ki pa je v prvem vikendu prinesel borih 8,3 milijona dolarjev.
Kritiki nad rezultati niti niso preveč presenečeni, saj imajo novi Plačanci na Rotten Tomatoes oceno 14 %, čeprav so gledalci zadevi podarili presenetljivo visokih 70 %. Film se je slabo obnesel tudi na IMDb-ju, kjer se ponaša z oceno 5,2/10.
Tudi mi smo imeli slabe občutke glede tega filma, porodili pa so se že ob prvem napovedniku. Ko moraš v svoj film kot nekakšno zvezdo predstave tlačiti Curtis “50 Cent” Jacksona, ki nikoli ni bil znan kot nek akcijski heroj in smo se njegovim nastopom v preteklosti bolj kot ne posmehovali, potem je jasno, da ima tvoj film velike probleme. Poleg Jacksona je bila v ospredje porinjena še Megan Fox, ki pač v redu zgleda, to pa je tudi vse kar zna ponuditi na filmskem platnu.
Slaba gledanost Plačancev je še toliko bolj izpostavljena, saj trenutno v kinih niti nimamo neke hude ponudbe, zaradi stavkanja Hollywooda pa prihajajoči meseci niso preveč obetavni. Expandables 4 ni znal izkoristiti te praznine, zaradi česar verjetno petega dela ne bomo videli nikoli, saj si Stallone in kompanija zaradi svoje starosti ne morejo več privoščiti 10-letne pavze do naslednjega dela.
Čez resničnostno oddajo Slovenija ima talent sem enkrat že bentil in sicer leta 2018, ko sem zadevo označil za nekaj najbolj plastično oddajo naših televizij. To je bilo 5 let nazaj in koncept nastopajočih, ki imajo za sabo neko žalostno zgodbo, ki so jo premagali samo preko petja in interaktivnega plesa, je bil zastaran že takrat, danes pa je zadeva resnično videti kot neka stvar, ki bi jo obiskal v muzeju in kazal svojim vnukom.
Včeraj je POP TV zagnal premiero nove sezone in v bistvu sem bil nad njo presenečen, saj v bistvu sploh nisem vedel, da je stvar v izdelavi. Po spletu kakšnega “hypa” ni bilo čutiti, zaradi česar sumim, da je bila marketinška kampanja okleščena in je bila stvar na televizijo porinjena bolj kot posledica nekih pogodbenih obveznosti, kot pa resnična želja po delanju nove vsebine.
In ta je bila na odru dokaj prežvečena. Pevci, plesalci, nekaj skečev, obilica reklam in seveda promoviranje novega avta, ki je že stalnica teh oddaj. Letos na stolu žirije ni bilo Branka Čakarmiša, ki je očitno pogledal scenarij in rekel: “Ne, hvala”, je pa tu prisotna stara garda: Ana Klašnja, Marjetka Vovk, Lado Bizovičar in novinec Andrej Škufca, saj mora v takšnih komisijah vedno biti eden, ki ima oster jezik in je v bistvu varianta: “No, we have Simon Cowell at home”.
A tokrat je umanjkal tudi ta oster jezik. V bistvu so umanjkale vse tiste stvari, ki so takšne pevske šove včasih vsaj malce popestrile. Kje so recimo tisti tekmovalci, ki so sveto prepričani v svoje pevske sposobnosti, čeprav ven izdavijo zvok, primerljiv oglašanju potrebnega srnjaka? Takšni tekmovalci so se bili včasih celo pripravljeni kregati z režijo – v ameriških različicah teh tekmovanj so morali vmes poseči varnostniki, preden niso stvari postale fizične.
Vendar pa norčevanje iz takšnih tekmovalcev dandanes očitno ni več politično korektno, zato smo dobili sterilizirano oddajo, kjer je čisto vsak trenutek vnaprej zrežiran in ne sme odstopati od začrtane formule niti milimeter. Na slovenskem subredditu r/Slovenia so se pojavili komentarji nekaterih, ki so bili udeleženi snemanja teh oddaj in baje se stvar ustavi vsakih 5 minut, saj je treba nekomu popraviti maskaro. In to se vidi še posebej pri reakcijah žirantov in publike, kot da bi jim nekdo narekoval čustva: “Zdaj smo žalostni, zdaj smo veseli, zdaj smo jezni na žirante, zdaj smo prestrašeni nad tem, kar se dogaja na odru”.
*Opomba: članek je bil spisan pred napadom Hamasa na Izrael, zato naslednji odstavek ni komentar na aktualno dogajanje med Palestino in Izraelom
Vsaka oddaja mora imeti vsaj en čustven nastop in ta je tokrat prišel iz strani Ahmeda iz Palestine, ki je odplesal ples, ki naj bi predstavljal njegovo potovanje iz domačega kraja, zaradi česar je moral skozi Jordanijo, tam pa je moral prečkati tri kontrolne točke. Žalostna zgodba, ki pa je bila skozi oddajo pripeljana do maksimuma. Marjetka je točila tako velike krokodilje solze, da je že drugim žirantom postalo nekam nerodno in ob tem sem se spraševal, ali je to skovikanje upravičeno ali pa sem samo jaz že otopel na takšne zadeve?
Morda me po posnetkih ljudi v Afganistanu, ki so bežali pred Talibani tako, da so se dobesedno držali aviona na zunanji strani in potem padali iz višine v zagotovo smrt in dejstvu, da dnevno umira stotine ljudi v aktualni vojni na vzhodu Evrope, potovanje ene osebe iz Palestine ne gane tako več? Morda bi potem manj otopel človek naredil enak 😮 kot Anja zaradi ene salte, ki jo je naredil Ahmed in ne bi tega samo sprejel kot standardni del nastopa.
Očitno pri temu nisem sam, saj je kar nekaj oseb po spletu nezadovoljnih z dejstvom, da je Ahmed zaradi svoje zgodbe dobil avtomatski zlati gumb.
Pri napredovanju direktno v finale ni bil sam, saj Slovenija ima talent nujno potrebuje še nastop nekaterih otrok. Pri teh včasih sploh ni pomembno, ali imajo talent oziroma če sploh nastopajo, saj je dovolj srčkan obraz in že se znajdemo v emocionalnem cirkusu, ki izda predvidljive rezultate. Tekmovalka Maja je tako sedela s svojim 8-letnim sinom v publiki, nakar se mu je izgovorila, da gre na stranišče – a šok, v resnici je šla na oder peti! Nakar je bil sin povsem odpihnjen, posladkana situacija pa je privedla do tega, da so Maji podelili kar zlati gumb, saj sta na odru s sinom bila tako srčkana. Aja pa v redu poje, ampak to je tule bolj stranskega pomena.
Ne vem zakaj že drugič pišem o tej oddaji, a sumim, da mi gre izjemno na jetra, ko želi nekdo na televiziji iz mene na vse načine izvabiti neka čustva in to preko poceni trikov, ki smo jih videli že stokrat in niso bili več efektivni nekje 10 let nazaj, zato je že skrajni čas, da gre v pokoj. Tudi sama nagrada zmagovalca je dandanes piškavih 50.000 €, s čimer si lahko privoščiš nekje četrtino hiše v tretji gradbeni fazi. Kje so pretekli zmagovalci teh oddaj? So dosegli sanje? Dvomimo, še posebej ker jih nihče ne poduči, da s talentom danes ne prideš daleč, saj potrebuješ veze v industriji, promocijo, močne kanale družabnih omrežij, nič od tega pa ne dobiš ob zmagi. Prejmeš 50k minus davek, nakar o tebi spišejo še dva članka in nihče se te več ne spomni.
In če smo že pri preklicu trapaste vsebine lahko v koš zavržemo tudi resničnostni šov Kmetija. Ta je zdaj že v 10. sezoni in je bila zanimiva nekje v prvih dveh, od takrat pa se samo še reciklira vsebina, nakar nam voditeljica zatrjuje “tokratna kmetija je najbolj kruta doslej, saj bodo tekmovalci spali na slami!”. Nakar je vse isto, vsaka naloga je narejena, tekmovalci aktualne sezone pa so takšni klišeji, da je povsem jasno, da so tule samo zaradi nabiranja sledilcev na Instagramu. Eden od njih je med svojo predstavitvijo dejansko izrekel besede: “Jaz nisem sem prišel delati prijateljev, ampak zmagati”.
Zdi se, da je slovenske televizije doletela suša originalnih idej glede resničnostnih šovov, zato poskušajo obuditi stare stvari, ki pa jim je že davno potekel rok trajanja. Mislim, da je nekdo celo poskušal na novo zagnati Kolo sreče, a stvar je tako hitro izginila, kot se je pojavila. Med snovanjem tega članka sem se večkrat vprašal, če nisem morda samo neozdravljivi cinik, ki ga takšne stvari motijo zato, ker nisem ciljna publika takšnih oddaj.
Ampak ne, presneto, da nisem, saj bi morala zadeva bogatiti pretočni servis Voyo in kot nekdo, ki si sposoja račun za dostop do te vsebine sem povsem upravičen do podajanja kritik.
Sveže in zanimive ideje so tam zunaj, samo nekdo jih mora zagrabiti in kompetentno sproducirati. Sam se z nostalgičnimi spomini spominjam oddaje Odklop, ki jo je vodil Borut Veselko, ta pa je nato vsak teden preizkusil kakšno službo o katerih vemo bolj malo in se jih ne loti vsak. Kakšen je vsakdan pobiralca smeti ali pa mrtviškega oglednika? To so stvari, ki bi me osebno veliko bolj zanimale kot pa neko petje na odru. Zakaj bi bili omejeni na Slovenijo? Menda ima ProPlus toliko proračuna, da bi poslal nekega simpatičnega in gobčnega voditelja po svetu, kjer bi obiskal različne znamenitosti, preizkusil kulinariko in morda navrgel še cene in pasti takšnih potovanj? Navsezadnje smo se mi sami spravili v Los Angeles in smo za celotni finančni aspekt poskrbeli sami, tako da je stvar definitivno mogoča.
A žal je lažje vztrajati na stokrat prežvečenih idejah, ki jih gledajo samo še najbolj vztrajni in so tam samo zato, da se v reklamne bloke nabije čim več reklam. In teh je veliko: prva epizoda brez reklam na Voyotu v dolžino meri 1 uro in 17 minut, medtem ko je včerajšnji prenos na POP TV-ju znašal 1 uro in 55 minut, tako da ste včeraj pretrpeli za skoraj 40 minut oglasov.
Založnik Konami se počasi pripravlja oživeti legendarno serijo skrivalščin Metal Gear Solid. Ta je sicer proti koncu doživela težke čase: zadnji 5. del iz leta 2015 je izšel nedokončan, nakar se je založnik skregal z očetom serije Hideo Kojimo, ki je nato ustanovil svoj studio in z njim spočel svoj prvi naslov Death Stranding. Konami je bil takrat prepričan, da za snovanje novih delov ne potrebuje nikogar drugega, zato je leta 2018 izdal Metal Gear Survive, ki pa je bila neka preživetvena zadeva in je bila naravnost zanič, zato je šla franšiza na nekajletni počitek.
Zdaj se stvari znova prebujajo, saj namerava razvijalec predelati vse starejše Metal Geare in jih ponuditi na trenutnih generacijah konzol in PC-ju. Predelave bodo skupaj spravili v pakete in prvi od njih, uradno imenovan Metal Gear Solid Master Collection Vol. 1 bo vseboval naslove Metal Gear Sold, Metal Gear Solid 2 Sons of Liberty in Metal Gear Solid 3 Snake Eater.
Vendar pa od teh iger ne pričakujte kakšnih obsežnih predelav, kot je to denimo naredil Capcom pri obdelavi starejših Resident Evilov. Zdi se, da bo Konami v stvar vložil tisto minimalno količino napora, tako da bodo igre grafično in igralno praktično enake originalom, le da jih bomo zdaj lahko kupovali in igrali legalno.
Konami je zdaj na svoji uradni strani razkril, kakšne ločljivosti in sličice na sekundo nam bo prinesla trojica predelav in stvari so smešno omejene. Govorimo o igrah, ki so izšle med letoma 1998 in 2004, kar pomeni, da bi jih dandanes brez težav poganjali nekaj generacij stari telefoni.
Vendar pa očitno Konami dvomi v sposobnosti konzol in PC-jev, zato bodo povsod maksimalne ločljivosti omejene na 1920 x 1080 – sem notri je uvrščen tudi PC. Najbolj katastrofalen je originalni Metal Gear Solid, ki ne bo tekel samo pri tej zaklenjeni ločljivosti, ampak bo lahko maksimalno izdavil 30 sličic na sekundo – tako je, tudi grafična kartica RTX 4090 očitno nima dovolj mišic, da bi zadevo poganjala pri čem višjem. Drugi in tretji del se obneseta malce bolje, saj bosta zmogla 60 sličic na sekundo – izjema bo konzola Nintendo Switch, ki bo še vedno omejena na številko 30.
Komedije tule še ni konec, saj je založnik v drobni tisk pristavil, da so to maksimalne sličice na sekundo, ki pa znajo pri napetih scenah, ko je na ekranu veliko efektov, sličice na sekundo pasti pod zapisano mejo. Tako se pripravite, da boste na konzoli PlayStation 5 pri preigravanju prvega dela iz leta 1998 utrpeli manj kot 30 sličic na sekundo.
Metal Gear Solid Master Collection Vol. 1 izide 24. oktobra in na Steamu bo treba za njo odšteti 59,99 €, enaka cena pa bo obveljala tudi za konzole.
Razvijalec Mundfish je za igro Atomic Heart na sejmu Tokio Game Show pokazal prvi dražilnik drugega DLC-ja in zanimivo je, da o njem ne piše praktično nihče. IGN je sicer video objavil na svoji strani, a na splošno drugje o temu ne boste zasledili kakšnega članka in podobno se je zgodilo za igrin prvi DLC Annihilation Instinct.
To je čudno, saj Atomic Heart ni slab naslov. V bistvu je ta sovjetski BioShock predstavil kar nekaj zanimivih idej, ki jih je vredno izkusiti, DLC-ji pa tudi niso videti slabi. Morda se zahodna publika ne zanima za ta naslov striktno zato, ker ima razvijalec ruske korenine in jo to nekakšen tip bojkota?
Kdo bi vedel, zato pustimo te politične spletke ob strani in se osredotočimo na novi DLC, ki se bo tokrat imenoval Limbo. Dražilnik je, tako kot veliko stvari v Atomic Heart svetu, naravnost bizaren. Naš junak je očitno skočil v nek nov del kompleksa Facility 3826, kjer je čas zmrznil, medtem ko se okoli lahko premikajo samo race? Vsaj to smo lahko razbrali iz kratkega videa, Mundfish pa kakšnih drugih informacij ni želel podati. Pod uradnim videom na YouTubu je sicer še zapisal, da je Limbo čuden svet, ki mu vlada na glavo postavljena logika, pravila igranja pa so se spremenila.
Datum izida še ni znan, a nekateri igralci sklepajo, da se bo DLC dogajal v svetu alternativnega konca, ki ga vsebuje osnovna kampanja. Če te še niste preigrali, potem imate zdaj na voljo še nekaj časa, preden izide dodatna avantura. Atomic Heart je vključen v naročnino Game Pass, če pa vam še to ne bo dovolj se lahko poigrate še s prvim DLC-jem, ki doda nekaj nove zgodbe in povsem nova orožja.
Razvijalec Aspyr Media je v svoji preteklosti doživel že toliko vzponov in padcev, da se čudimo, da še niso bankrotirali. Razvijalec je najbolj znan po svojih spodobnih predelavah iger Star Wars: Knights of the Old Republic 1 in 2 za telefone, te pa so bile očitno tako dobre, da jim je založnik Embracer odobril delo na polnopravni predelavi prvega dela. Za takšen majhen studio je bila to sanjska naloga, ki pa so ji bili nedorasli, zaradi česar jim je bil projekt vzet iz rok in predan v roke Saber Interactive.
A še preden je studio sploh najavil to večjo predelavo so bili sredi dela na še enem ločenem projektu. Ekipa se je namreč zaobljubila, da bo drugi del Knights of the Old Republic 2 predelala tudi za konzolo Nintendo Switch, ta predelava pa naj bi v sebi vsebovala tudi DLC Restored Content Mod. Kakor nakazuje ime je to v bistvu modifikacija, ki so jo leta nazaj spočeli modderji, njena naloga pa je popraviti vse hrošče in dodati manjkajočo vsebino, ki jo je ob izidu moral ven izrezati originalni razvijalec Obsidian Entertainment, saj mu je zaradi pritiska založnika preprosto zmanjkalo časa.
Restored Content Mod je tako ključen za preigravanje igre, pa četudi se kampanje lotite prvič. Vendar pa se je Aspyr med razvojem zapletel v težave, predelava kar ni izšla, nakar so potihem umaknili reference glede DLC-ja, igra pa je nato izšla brez te vsebine.
Igralci so bili besni, ta jeza pa se je zdaj spremenila v skupinsko tožbo proti razvijalcu in založniku. Primer Malachi Mickelonis v. Aspyr Media, Inc. et al si lahko pregledate na sledeči povezavi, tožba pa na splošno pravi, da se igralci počutijo prevarane, saj so igro prednaročili ravno na osnovi tega DLC-ja, zaradi česar zahtevajo vračilo kupnine, ki pa jim ga založnik ni želel omogočiti.
Toženi stranki se morata na poziv odzvati do 4. oktobra in zanimivo bo videti razplet tega primera, saj lahko ta vpliva na prihodnost izdajanja iger in obveznosti razvijalcev. Morda ste v preteklosti čudno gledali, ko je Forspoken, kljub slabi prodaji in kritikam, še vedno izdajal DLC-je? Square Enix ni tega delal zaradi neke darežljivosti, ampak dejstva, da so prodajali dražje inačice iger, ki so poleg osnovne kampanje obljubljale dodatno vsebino. Če ta ne bi izšla, bi tudi Square Enix znala doleteti podobna tožba, le da bi se tam, zaradi visokega proračuna igre, pogovarjali o veliko višjih številkah odškodnine.
Po turnirjih iz iger Assetto Corsa, Beat Saber in Valorant je prišel na vrsto še Fortnite in kot pričakovano je ta s sabo prinesel mlajše igralce. Prijav je bilo zaradi tega veliko, saj se je v kvalifikacije podalo več kot sto igralcev, a samo tisti najboljši so dobili pravico do zabavanja na fizični lokaciji, ki se je tudi tokrat umestila v trgovino Mimovrste BTC v Ljubljani.
In ta turnir je bil izjemno zabaven. Igralci so nastopali v dvojicah, na sporedu pa je bilo kar veliko obračunov, tako da so prvi tekmovalci udarili že ob 11.00 dopoldne, finale pa se je odvil šele proti večeru. Medtem so igralci bodrili drug druge, prišlo pa je tudi nekaj gledalcev, ki so bučno navijali za svoje favorite ali znance. Na splošno je znotraj prostorov Mimovrste prevladovala prijateljska atmosfera, kar je nam na koncu koncev tudi najbolj pomembno.
Razpored tekmovanja si lahko ogledate na zgornji sliki oziroma na sledeči povezavi, spodaj oziroma tukaj pa lahko vidite tudi razpored najboljših:
Najboljši so domov odnesli periferijo podjetij UVI in SteelSeries, a prav nihče ni šel domov praznih rok, saj so tudi tisti na dnu lestvice domov odnesli vrečko, ki je vsebovala nekaj presenečenj, vsebina teh vrečkic pa je odtehtala vplačano prijavnino za turnir.
A pustimo nagrade vsaj za nekaj časa ob strani, saj je ta turnir pokazal nekaj drugega. Zdi se mi, da so se v zadnjih letih takšna tekmovanja sprevrgla v nekaj, kar je v ospredje porivalo samo še kakšen izkupiček bo nekdo na koncu pobral ter s kakšnim vplivnežem se bo lahko slikal. S tem pa so igre, zaradi katerih smo sploh organizirali ta turnir in je navsezadnje tudi razlog, da smo se zbrali pod eno streho, nekako padle v ozadje in so bile samo še neka obstranska dejavnost, ki je bila tam bolj kot ne po sili razmer, saj je bila pozornost preusmerjena na druge stvari.
Zato smo prav veselo gledali, da je ta turnir pokazal drugo sliko. Igralci so se zbrali skupaj samo zaradi Fornita in veselo gledali v PC-je, ki so jim omogočali skupno zabavo, ki dandanes ni več tako pogosta kot včasih. Ob gledanju nasmejanih obrazov tekmovalcev smo dobili nostalgične spomine na tiste LAN dogodke, ki smo se jih sami udeleževali, kjer so bile nagrade tam bolj za izgovor, influencerji pa takrat sploh niso obstajali. Vendar pa smo se še vedno prešerno zabavali, saj nam je bilo v veliko veselje gledati obraz nasprotnika, ki ga s svojimi mojstrskimi potezami spravimo pod rušo, nakar smo v živo razpredali o pretekli preigrani rundi igre, zraven pa se nažirali s hitro hrano ter goltali hektolitre Coca-Cole, nakar smo se z zamaščenimi prsti lotili nove igre.
Kot vedno bi se tudi tokrat radi zahvalili partnerjem, brez katerih izvedba takšnega turnirja ne bi bila možna. Na prvem mestu sta tudi trgovini UVI in Mimovrste, potem so tu še Legion, SteelSeries, Western Digital in ASUS. Najbolj pomembni pa ste seveda igralci, ki ste glavne zvezde teh dogodkov in tako bo tudi ostalo. Naš naslednji dogodek je že v polnem teku, saj se bomo še enkrat vrgli v svet dirkalne igre Assetto Corsa, ki nas bo tokrat odpeljala na pravo dirkališče – prijave so že odprte.
Serijo pretepačin Mortal Kombat spremljam že zelo dolgo, čeprav sam nisem nek navdušenec nad tem žanrom iger. Kar se tiče merjenja moči dveh pretepačev bi me lahko označili kot nedeljskega igralca, ki sicer rad spremlja ples pesti in nog, vendar pa se v posamezni naslov ni nikoli dovolj globoko potopil, da bi doumel vse njegove mehanike in napredne poteze.
Vendar pa še vedno rad poprimem za takšne pretepačine, saj uživam v vsaj površnem učenju kombinacij, Mortal Kombat pa je od vedno ponujal prekomerno dozo nasilja, ki je bila že tako zapretiravana, da je mnogokrat postala že kar smešna.
Razvijalec NetherRealm Studios za to serijo skrbi že od njenih začetkov, v zadnjih poglavjih pa je začel poudarjati tudi razvoj zgodbe. Ta se je vmes zakomplicirala do te mere, da so se okoli začeli pretepati že bogovi, s tem pa je nastopil problem razvoja štorije, ki mora v vsakem novem delu predstaviti novo stopnjo nevarnosti in težko je preseči zaplet, kjer se dobesedno uniči vesolje.
Zato so se odločili za nov začetek, ki bi zadevo naredil bolj štorijalno preprosto in tako bi imeli izgovor za spočetje nove zgodbe, ki bi nato postopoma stopnjevala nevarnosti in nasprotnike. Vendar pa si razvijalec ni mogel pomagati in že v prvi igri stvari privil do maksimalne stopnje, zaradi česar se človek vpraša, kaj je bil potem sploh smisel ponovnega zagona zgodbe.
Razvojna ekipa: NetherRealm Studios Založnik: Warner Bros. Games Platforme: PC, PS5, XSX, NS Nakup: Steam Datum izida: 19. september 2023 Igrano na: PS5
Začetek je sicer obetaven. Uvod igre nam predstavi dvojec junakov Raidena in Kung Laoa, ki zapravljata čas med obdelovanjem polj in se zvečer zapijata v lokalni beznici. Vendar pa se njuno življenje hitro zasuka, ko ju obišče Liu Kang, ki je v primerjavi s prejšnjimi igrami zdaj dosegel božjo stopnjo in lahko ustvarja povsem nove dimenzije in časovnice. Liu Kang se je tako odločil ustvariti bolj pravičen svet, v katerem vlada mir, prejšnji hudobneži tipa Quan Chi in Shang Tsung pa v njih sicer obstajata, a se ne zavedata svojih moči.
Zgodba sicer nima preveč smisla, zato se z njeno logiko ne obremenjujte. Ni namreč jasno, zakaj Liu Kang še vedno prireja boje med Earthrealmom in drugimi dimenzijami, niti zakaj je sploh v novem vesolju ustvaril Shang Tsunga. Kakorkoli že, Liu Kang potrebuje nove borce za turnir, zato v svoje vrste vpokliče serijo že znanih junakov, ki pa so tule malce drugačni kot smo jih vajeni in gojijo med sabo drugačna razmerja.
Seveda mir ne traja dolgo in stvari se kmalu obrnejo tako, da med liki zopet vzbrstijo stare zamere, temu pa sledi veliko pretepanja, vmesnih sekvenc in obilica pretečene krvi.
Glavni dodatek pri bojevanju so Kameos – sekundarni borci, ki vas lahko včasih potegnejo iz škripcev.
Kot rečeno, začetek je vzpodbuden, saj se res zdi, da smo se vrnili na bolj nedolžne začetke, kjer bomo med poglavji nadzorovali različne borce, na koncu pa se udeležili turnirja in to bi bilo nekako to. Vmesne sekvence tokrat trajajo kar nekaj minut in so dobro sproducirane, v nekaterih kadrih pa sem se celo glasno zasmejal. Najbolj me je tu navdušil Johnny Cage, ki je sicer resda klišejski, a njegove reference na filme tipa Aliens in Indiana Jones so bile vseeno vredne gledanja. Stvari se na žalost v drugi polovici zasukajo na slabše, saj kar naenkrat stvari postanejo nadvse resne, igra vpelje igračkanje in mešanje likov iz alternativnih dimenzij, Johnnyja pa v drugem delu vidimo bolj poredko, tako da se zgubi tudi tisti komični pridih, čeprav sem užival v obraznih grimasah Shanga Tsunga. Zgodba se sicer malce odkupi v zadnji uri, ki postreže s serijo hitrih pretepaških obračunov, pri katerih vam nasproti stojijo mešani mutiranci Mortal Kombat pretepačev iz drugih dimenzij, a ravno ko se začne neka nova zanimiva zabava je vsega skupaj konec.
Vmesne sekvence so čudovite in včasih trajajo nenavadno dolgo.
Preigravanje zgodbe ni preveč dolgo in če ste vsaj malce izkušeni si na začetku izberite kakšno težavnost, ki je višja od normalne. Kot nedeljski pretepač sem si izbral običajno težavnost in mislim da sem tekom zgodbe izkusil nekje dva poraza, nakar sem poln samozaupanja skočil v večigralnost in iluzije moje superiornosti so bile hitro zabrisane v koš za smeti.
Pretepanje je sicer uživantsko in preprosto za učenje. Vsak borec ima svoje poteze, ki jih izvaja s pestmi in nogami, nakar se tu pojavijo še posebni napadi, ki so za vsakega borca zdaj že standardni. Raiden meče naokoli elektriko, Sub-Zero nasprotnika zamrzne in Scorpion ga preko kavlja povleče k sebi in mu nato primaže zaušnico. Moja taktika je bila, da sem se pri vsakemu naučil vsaj enega krajšega kombota in kake tri ali štiri posebne poteze in na ta način sem se dokaj enostavno sprehodil skozi kampanjo, ki sicer ne vsebuje Fatalityjev, saj so ti rezervirani za druge igralne načine.
Med kampanjo boste včasih dobili popestritev v obliki mini igrice Test Your Might, ki pa ni ne vem kako razburljiva.
Novost so specialke Kameos, kjer vam družbo v ozadju dela še en dodatni borec, ki ga nato lahko uporabite med izvajanjem kombinacij ali pa ga sprožite takrat, ko ste že malce panični. Vsak Kameo vsebuje po tri posebne poteze, tako da lahko ustvarite cel kup različnih uničujočih kombinacij. NetherRealms je poskušal kampanjo popestriti še z novostjo Test Your Might, kjer morate v določenih vmesnih sekvencah hitro pritiskati tipke, drugače vas čaka smrt, a zadeva se mi je zdela povsem mimo in zaradi glasnega pritiskanja sem sredi noči vsaj enkrat zbudil partnerko. Zadevo lahko k sreči izključite v nastavitvah, kar sem spoznal šele po koncu kampanje.
Poleg preigravanja zgodbe Mortal Kombat 1 ponuja še večigralske obračune, plezanje po stolpu bitk in ločeno mini kampanjo, imenovano Invasions. Ta nas sprehaja po določenih lokacijah, nakar moramo po teh opraviti določene bitke z borci, ki jih ne srečamo v glavni kampanji, nakar pridobivamo razne ključe in si tako odpiramo pot naprej. Zadeva ni preveč zanimiva, vendar pa k paketu doda neko določeno vrednost.
Dodatni igralni način Invasions bo po opravljeni kampanji priskrbel še nekaj dodatnega preigravanja štorije.
Tole je zagotovo najlepši Mortal Kombat doslej. NetherRealm je še posebej dodelal vmesne sekvence in obrazne animacije, ki se srhljivo bližajo podobam iz resničnega življenja. Krvi in brutalnosti seveda ne manjka, vendar pa kampanja ne postreže s kakšnimi res brutalnimi prizori. Vsaj meni se niso zdeli takšni, a morda sem na takšne stvari že otopel, možno pa je tudi, da sem pogrešal Fatalityje, ki jih lahko vidimo samo na spletu ali pa preko preigravanja stolpov.
Skratka, Mortal Kombat 1 je čisto v redu pretepačina, ki pa bi bila lahko štorijalno veliko več kot pa nam je bilo na koncu ponujeno. Samo pretepanje je še vedno zabavno, hitro in preko mehanike rezervnih borcev Kameo še bolj napredno prej, zadeva pa je dovolj hitro učljiva in težka, da se bodo na njej zabavali tako novinci kot tudi že utrjeni veterani.
Razvijalec Build A Rocket Boy je zaenkrat morda resda še neznan, a ima v svojih vrstah kar nekaj pomembnih imen. Ekipa je namreč sestavljena iz bivših članov studia Rockstar North, na čelu pa se nahaja Leslie Benzines, ki je poprej pri Rockstarju nosil eno vodilnih vlog, nakar se je odpravil na svoje, saj je želel ustvariti nekaj povsem svojega.
In ta stvar se imenuje Everywhere, včeraj pa smo za njo dobili prvi napovednik, ki pa je veliko ljudi razočaral. Za Everywhere se je sicer že prej sumilo, da projekt nima točno začrtanega cilja, kaj sploh hoče biti in ta napovednik je to tezo samo še bolj ovrednotil, saj ima skoraj 2 minut dolg video v sebi veliko besed, a pove skoraj nič.
Napovedovalka se v napovedniku sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi lahko ustvarili povsem svoj svet. Kam bi nas odnesla domišljija igralcev in kaj bi lahko ti na koncu ustvarili? No, napovednik sam odgovori na ta vprašanja, saj je ta nov svet očitno Fortnite, ustvarili pa bi neke generične stopnje, ki jih Fortnite prav tako omogoča preko svojega načina Creative Mode.
Everywhere že kar malce smešno kopira Fortnite, saj si s to igro ne deli samo vizualne podobe, saj lahko že na prikazni sliki napovednika vidimo asociacijo na Epicovo uspešnico – Jonesyja, ki pa je tule pridobil kakšno kilo. Vse ostalo je nabijanje tipa: “Nimamo pojma, kaj naj bi ta igra bila, zato bomo to odločitev prepustili igralcem, ki si naj iz ponujenega ustvarijo svoje stopnje”.
Skratka glavna privlačnost igre Everywhere naj bi bilo ustvarjanje svojih stopenj in igralnih izkušenj, kar naj bi počeli preko urejevalnika, ki malce spominja na Unreal Editor. Build A Rocket Boy tako očitno upa, da bodo pod eno streho združili ustvarjalnost, ki jo ponuja Minecraft, skupaj z zabavo iz Fornita, a nekako imamo občutek, da jim bo spodletelo na obeh področjih. V bistvu se me je skozi celotno prezentacijo držal občutek, da bo tole neka NFT zadeva, saj me že logotip igre spominja na nekaj, kar bi srečali v kripto svetu.
Morda ste na enem kadru videa opazili dve osebi, ki na televizorju spremljata pregon z avtomobili. Ta scena tam ni po naključju, saj je video povzet iz igre MindsEye, na kateri prav tako dela Build A Rocket Boy, zadeva pa naj bi bila igralna znotraj igre Everywhere. Kako? Preveč vprašate.
A očitno ima razvijalec v projekt dovolj zaupanja, da stvar ne bo ostala v konceptni fazi, saj se bo kmalu začelo zaprto alfa testiranje, nanj pa se lahko prijavite na uradni strani.
Igre razvijalca From Software imajo en problem. Naslovi kot so Dark Souls, Bloodborne in Elden Ring imajo tako dobro razdelane in povezane stopnje ter vsebujejo tako spolirane mehanike bojevanja in raziskovanja, da se ti preprosto ne da igrati nič drugega. Zato te igre preigraš znova in znova, a tudi tisti najbolj potrpežljivi se slej kot prej prenajejo enega in istega obroka, nakar začno iskati nekaj drugega, ki bi vsaj po sistemu igralnih mehanik spominjalo na From Softwarove uspešnice.
Tako se je rodil povsem nov žanr iger, imenovan “Soulslike” in skozi leta smo dobili kar nekaj projektov iz strani drugih studiev, ki so na takšne in drugačne načine poskušali oponašati večjega bratca ter dostaviti svojo verzijo neizprosnega sveta, ki pa še vedno vleče k igranju.
In vsi ti poskusi niso bili klavrni. Igralci so lahko veliko takšne zabave našli v dvojcu iger Nioh, dobro pa se je odrezal tudi studio Deck13, ki je prav tako dostavil duo naslovov The Surge. Vendar pa smo čakali do leta 2023 da smo dobili naslove, ki so se lahko resnično začeli primerjati z mojstrovinami japonskega studia. Najprej nas je presenetil Remnant 2, zdaj pa je na sceno stopil še Lies of P, ki se lahko okliče za najboljšo soulslike izkušnjo doslej.
Razvojna ekipa: Neowiz Založnik: Neowiz Platforme: PC, PS5, XSX Nakup: Steam Datum izida: 18. september 2023 Igrano na: PC
VIDEO RECENZIJA
Kar je še bolj presenetljivo pri vsemu skupaj je razvijalec, ki je igro spočel. Neowiz je studio in hkrati založnik, ki se je skozi leta podpisal pod kar nekaj naslovov in nobeden od njih ni bil ravno kakšna prodajna uspešnica ali pa igra o kateri bi se veliko govorilo. Nakar jim je v prvem poskusu snovanja soulslike izkušnje uspelo spočeti igro, ki nas potegne k igranju že na samem začetku in nas nato ne izpusti do samega konca, ki ga boste ugledali po nekje 25 urah igranja.
Neowiz je bil ob prvi najavi igre Lies of P obtožen da kopira igro Bloodborne, kar so takoj zanikali in v tem zanikanju tiči nekaj resnice. Lies of P si namreč od Bloodborna sposodi samo groteskno, že malce srhljivo okolico, medtem ko pa po igranju bolj spomni na nekakšno mešanico iger Dark Souls in Sekiro.
Lies of P ne izgublja časa in vam na hitro opiše dogajanje, ki pravi, da smo skočili v temačno različico pripovedi o Ostržku, le da tule ne bomo gledali v lesene lutke, ampak mehanske iznajdbe, ki jih poganja para in so umeščene nekje v industrijsko dobo. Lutkam se je zaradi nekega razloga povsem odpeljalo, zaradi česar so začele pobijati svoje človeške lastnike, naš Ostržek pa je ena redkih lutk, ki je še pri pravi pameti in se odpravi iskati odgovore. Potovanje ga pripelje do ogromnega hotela, ki služi kot nekakšna naša baza, v njej pa se lotimo tipične potovalne zanke soulslike iger: v bazi nadgradimo naš lik in mu preko tega izboljšamo statistike, nakar nadgradimo še opremo in se preko posebnega portala teleportiramo do naše zadnje točke raziskovanja.
Vam takšen prizor požene hitreje kri po žilah? Potem je tale igra definitivno za vas.
Vsi tisti, ki ste že dolgo pristaši FromSoftwarovih naslovov in ste še posebej hvalili Elden Ringov odprti svet boste pri raziskovanju sveta Lies of P bržkone razočarani. To je namreč dokaj linearna igra, ki je pri sprehajanju po svetu še bolj omejena od originalnega Dark Soulsa. Sicer si bil tudi tam dokaj omejen, saj brez nadgrajenih orožij v določenih stopnjah preprosto nisi imel za burek, a imel si vsaj opcijo, da greš nekam drugam. Lies of P po drugi strani servira stopnje eno za drugo in čeprav vsake toliko ponudi nekaj dodatnega raziskovanja, so to samo obstranske sobe, nakar odkleneš kakšno bližnjico in se vrneš na začetno točko. Pot naprej je samo ena in ta vodi skozi sprva dokaj razgibano okolico, ki pa se kasneje začne malce ponavljati.
Temačne ulice mesta nato zamenja industrijski kompleks, nakar skočimo v raziskovanje porušene katedrale in vse to so sicer lokacije, ki so si med sabo različne, a pogrešal sem malce večjo raznolikost, ki bi res presekalo neprestano temo. Na poti boste srečali različne nasprotnike: redno vas bodo napadale ponorele lutke, ki so dobro animirane in vsebujejo veliko podrobnosti kot je denimo postopno ugašanje luči v očeh, potem ko jim zadate smrtni udarec. Poleg mehanskih nepridipravov boste poračunali tudi z nasprotniki iz mesa in krvi, vsi ti grdavži pa vsebujejo svoje mehanike napadanja in branjenja, ki si jih bo treba zapomniti.
Že prvi šef vam bo parkrat preštel rebra, a hkrati vas njegovi napadi pripravijo za nadaljnje pustolovščine.
Boj je na splošno uživantski. Velja standardno pravilo soulslike iger: na voljo je lahek in težji udarec, vsak od teh pa zahteva svoj čas za izvedbo. Spočetka izberete svoj začetni arzenal orožij in sam sem se odločil za nekakšno verzijo tanka, ki vihti dvoročni meč, kar mislim, da je bila napaka. Pri mikastenju namreč nikakor nisem ujel pravega ritma, saj sem se nameraval po napadih hitro izmikati, moj meč pa je bil pri tem preprosto prepočasen. Pri navadnih nasprotnikih je še šlo, a pri šefih sem imel težave izkoristiti že en navaden lahek zamah, saj sem pri izmiku bil nato vedno prepočasen in te poškodbe hitro pripeljejo do prehitre smrti. Šefi so na splošno zelo domiselni in zahtevajo kar nekaj študiranja. Vsebujejo več faz in če boste pri kakšnemu presenečeni, da ste ga prehitro pokončali, bodite brez skrbi, saj se zgodi tudi to, da nenadoma oživijo, vi pa jih žalostno lahko samo gledate, saj ste za prvi del izrabili vse zdravilne napitke. Pri pretepanju sicer imamo dve opciji branjenja: lahko se izmikamo ali pa pravočasno pariramo, vendar pa je izmikanje preprosto premalo zanesljivo, zato se bo treba zanesti tudi na pravočasno odbijanje udarcev, to pa zaradi nepredvidljivih napadov šefov ni tako lahka naloga.
K sreči se da vse ovire premagati, saj preko nabranih duš, tu imenovane Ergo, lahko nadgrajujete svoj lik, čeprav je malce tečno, da se je za to vedno treba najprej teleportirati v domačo bazo. Nakar je tu še postopno nadgrajevanje orožja, ki ga je sicer manj kot pa v kakšnem Dark Soulsu, a Lies of P to nadomesti z unikatnim kombiniranjem delov orožij. Orožja namreč nosijo ročaj in rezilo, to pa lahko med sabo kombinirate in si ustvarite napadalno palico, ki bo ustrezala vašemu tipu igranja.
Igra je temačna in groteskna, vendar pa kakšne prekomerne brutalnosti v slogu igre Bloodborne ne boste videli.
Vsa hladna orožja boste vihteli v eni roki, drugo pa boste lahko preoblikovali v priročni izstreljevalnik vrvi, ki sovraga potegne bližje k nam, metalec plamenov ali pa jo boste izrabili za pošiljanje izstrelkov elektrike. Tudi te stvari lahko kasneje nadgrajujete in med sabo menjate, pri temu pa ne boste plačali kakšnega resnega davka, saj igra nagrajuje eksperimentiranje. Oklepov žal ni, saj se lahko samo preoblačite v različne kostume, a te obleke in pokrivala za glavo so samo kozmetika in ne zvišajo statistik.
Lies of P je povsem enoigralska izkušnja, tako da boste zaman iskali boje proti pravim igralcem ali pa da vam bodo ti po svetu puščali kakšna sporočila. Če se kje resneje zataknete lahko preko posebne surovine prikličete umetnopametnega pomočnika, ki pa nima kakšnega imena ali osebne zgodovine, ampak je preprosto tam zato, da pomaga pri sekanju šefa, po končani bitki pa nato izpuhti v zrak.
Stvar je neverjetno dobro optimizirana, zato jo lahko preigravate tudi na prenosnem Steam Decku.
Omeniti moram še naravnost noro optimizacijo. Igro sem igral na PC-ju in že dolgo nisem videl naslova, ki bi bil tako dobro optimiziran. Sicer sem resda imel vključeno opcijo DLSS-a, a na grafični kartici RTX 3070 sem pri ločljivosti 1440p držal skoraj konstantnih 144 sličic na sekundo, grafična podoba pa je na splošno odlična. Resda ne skačemo po povsem odprtem svetu a kljub temu sem bil nad prikazanim očaran, zaradi česar boste lahko igro z visokimi sličicami na sekundo poganjali tudi tisti s šibkejšimi PC-ji.
Lies of P je še eno toplo presenečenje letošnjika in čeprav stvar ni popolna in vsebuje nekaj frustracij, gre za izjemno polirano izkušnjo, ki si definitivno zasluži nadaljevanja. Če bo še Lords of the Fallen dostavil vse obljubljeno bomo letos dobili že tretjo kvalitetno soulslike izkušnjo, kar pomeni, da imamo pri kovanju takšnih izkušenj končno na voljo tudi alternativne razvijalce, to pa bo ublažilo sušo, medtem ko čakamo na naslednjo mojstrovino FromSoftwara.
Bomo še kdaj dobili čistokrvno skrivalščino? Takšno, kjer se lahko skozi stopnje sprehodimo samo tako, da vse nasprotnike odstranimo povsem neopazno oziroma se do cilja sprehodimo tako, da se na koncu nihče od nasprotnikov sploh ni zavedal, da smo kdaj bili tam?
Nekaj takšnega so nam njega dni omogočale igre Splinter Cell, a samo v tisti originalni trilogiji. Nasledniki so kasneje postali bolj akcijski oziroma so skrivanje naredili opcijsko, tako kot to počnejo moderne različice skrivalščin tipa Dishonored.
AAA igre so nad tem žanrom praktično obupale in edini takšen večji naslov, ki naj bi bil v izdelavi, naj bi bila prav Ubisoftova predelava prvega Splinter Cella, ki je bila napovedana dolgo nazaj, a od takrat nismo videli nobenih novih informacij. Sušo bo poskušala nadomestiti igra No Sun to Worship, ki sicer nosi retro grafiko, a se v srži igra kot starošolske skrivalščine.
No Sun to Worship je projekt indie razvijalca, ki sliši na ime Antonia Freyre, ta pa je v preteklosti že razvil dve igri, ki sta se vrteli okoli skrivanja pred nasprotniki, a No Sun to Worship je očitno njegov najbolj ambiciozen projekt do sedaj. Razvijalec pravi, da se je pri razvoju tega naslova osredotočil na minimalizem, tako da ne pričakujte kakšnih daljših vmesnih sekvenc, saj se bo vse vrtelo okoli igranja v postapokaliptični prihodnosti, kjer se ljudje bojujejo za zadnje surovine, vmes pa so štrene zamešali še vesoljci.
Največ bo štelo prikrito premikanje, a pri tem ne bo treba skrbeti samo za to, da se izogibamo vidnemu polju nasprotnikov, ampak bo treba paziti tudi na merilnik zvoka, ki ga povzročamo. Napovednik sicer pokaže tudi nekaj strelske akcije, a sumimo, da bo to bolj služilo kot izhod v sili.
Zanimiv indie naslov je tole, ki ga zdaj lahko že kupimo na Steamu in to samo za slabih 8 €.
Dirkačine so se skozi svojo zgodovino dolgo delile na dva tabora: realistične izkušnje, ki za igranje praktično zahtevajo volan in arkadne preizkušnje, ki jih človek lahko igra na tipkovnici in so zato lahko priučljive.
Microsoft pa je leta nazaj ugotovil, da se da oba žanra malce premešati in na ta način dostaviti nekaj povsem novega. Iz te ideje se je rodila serija dirkačin Forza Horizon, ki je zares postala popularna s tretjim delom, aktualni peti del pa predstavlja vrhunec te formule, čeprav se je zadeva malce preveč zgledovala po predhodniku.
A uspeh te serije je dal jasno vedeti, da se bodo odslej na pol arkadne izkušnje zgledovale po Forzinem primeru. Formulo je poskušal leta 2020 kopirati Codemasters, ki je takrat dostavil igro Dirt 5, zdaj pa je svoj poskus v tej smeri spočel tudi Ubisoft, ki je nekaj dni nazaj spočel tretji del serije The Crew, tokrat podnaslovljen Motorfest.
V projekt igralci niso imeli veliko zaupanja, a Ubisoft je tokrat dejansko presenetil in dostavil sila zabavno dirkačino, ki sicer na momente že kar nesramno kopira svojega idola, a po drugi strani se upa dostaviti tudi nove izkušnje, ki jih ne srečamo nikjer drugje.
Razvojna ekipa: Ivory Tower Založnik: Ubisoft Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO Nakup: uradna stran Datum izida: 11. september 2023 Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Da se je Ubisoft topot morda malce preveč zgledoval po Microsoftovi seriji dirkačin je jasno takoj na začetku. Izberemo svoj lik, nakar se nam neka izjemno igriva ženska izpove o svojih dosedanjih dirkaških izkušnjah skozi različne avtomobilske panoge, te pa izkusimo tudi mi in se med uvodom zapeljemo skozi več njih. Če se spomnite je imela tudi Forza Horizon 5 identičen začetek, le da je pri Motorfestu ta precej daljši, saj zamenjamo kar nekaj vrst avtomobilov, preden se končno lotimo raziskovanja okolice.
Dogajanje je tokrat postavljeno na Havaje, kar pomeni razgiban teren, poln gorovij, blatnih in asfaltiranih cest ter raznih avtomobilskih izzivov, ki vas čakajo na praktično vsakem koraku. Uvod in predstavitev vseh teh zadev je spočetka že takšna, da če mi ne bi nekdo povedal, da sem zagnal nek havajski dodatek za igro Forza Horizon 5, resnično ne bi opazil razlike, da je tole dejansko igra povsem ločenega razvijalca. Tu je ogromna mapa, ki se jo lahko lotimo, kakor nam srce poželi, na poti nas čakajo izzivi kot so radarji, ki zahtevajo določeno hitrost, to pa vam nato prinese cekine in med vožnjo je bila na začetku edina večja razlika slalom, ki ga najdete na nekaterih odsekih cest, nakar morate do cilja zavijati levo in desno.
Čaka vas več različnih dirkalnih panog in ljubitelji japonskih avtomobilov boste vsekakor pozdravili lučkasto verzijo Tokia.
Vendar pa se boste na splošno oboževalci Forze tule počutili kot doma, saj gre stvar celo tako daleč, da lahko s stiskom tipke prikličete umetnopametno asistentko Caro, ta pa izjemno rada čeblja, podaja nasvete in je na splošno tako optimistično naravnana, da bi ob njej skoraj fasal sladkorno.
To zgledovanje po Forzi zna biti za koga vzpodbudno, medtem ko zna nekatere odtujiti, a dejstvo je, da The Crew Motorfest začne nato zlagoma predstavljati novosti, po katerih se loči od konkurence.
Glavnino igranja boste počenjali skozi seznam predsestavljenih dirk, ki se imenujejo Playlists. V praksi to deluje tako, da si najprej izberete svoj izbrani dirkalnik, nakar se z njim po odprtem svetu odpeljete do določene točke, kjer vam je preko vzdušene sekvence predstavljena trenutna Playlista, nakar se odpeljete do prve od mnogih dirk, ki se odvija znotraj določene dirkalne panoge.
Te so raznovrstne, a po drugi strani dokaj tipične: tu je denimo Playlista, ki v sebi vsebuje dirkanje z ameriškimi mišičnjaki, pa potem je tu japonska panoga, kjer se Havaji spremenijo v lučkaste barve Tokia, potem je tu dirkanje s klasičnimi oldtajmerji in tako naprej in tako dalje.
Vsak vnovični zagon igre vas postavi na noge, kar vam omogoča ocenjevanje okrancljanih avtomobilov iz strani drugih igralcev.
Vse to vam je znano že iz drugih dirkačin, a Motorfest te dogodke popestri z unikatnimi izzivi. Vse ni odvisno samo od dirkanja po krogih in procentualne vožnje do cilja. Določene Playliste zahtevajo tudi posebno panogo lovljenja ovinka skozi driftanje in tam je treba s kurjenjem gum v omejenem času doseči zahtevano število točk, nakar je tu še Drag racing, ki je bil sposojen iz prastarega Need for Speed Undergrounda, kjer je treba stisniti pedalko do dna in vmes skrbeti za pravočasno preklapljanje prestav.
Novosti tu še ni konec, saj je serija The Crew znana tudi po temu, da skočimo še v kakšno drugo zadevo kot pa štirikolesnike. Preizkusimo se lahko v dirkanju z motorji, čolni in celo avioni, vsaka od teh preizkušenj pa zahteva učenje nove nadzorne sheme. Roko na srce v teh drugih vozilih nisem preveč užival, saj stvari preprosto niso tako izpopolnjene kot pa dirkanje z avti. Še posebej dolgočasno se mi je zdelo upravljanje motornih čolnov, medtem ko so bila letala bolj kot ne samo občasna popestritev.
A če se osredotočite samo na vožnjo z avti boste iz izkušnje potegnili veliko zabave. Proge so dobro postavljene in nas rade zapeljejo skozi raznolik teren, nadzor pa je odličen in lahko priučljiv, tako da boste že v dobri uri drveli skozi ovinke kot nek veteran dirkanja. Dirkalna kampanja ponuja 5 različnih težavnosti in za uvod sem si vzel tretjo po vrsti, ki pa ni predstavljala nekega resnega izziva. Igra mi je nato sama ponudila skok na 4. stopnjo, a je bil razkorak kar pošten in priznati moram, da sem na tej stopnji nato vztrajal še naprej, saj sem na njej včasih na koncu za las zmagal.
Moč se je zapeljati tudi s takšnimi orjaki, takrat pa je najbolj pametno preklopiti na zunanjo kamero.
Motorfest se ne jemlje preresno in tudi samo dirkanje ni neka trdojedrna izkušnja, ki bi vam požirala živce. Tudi če se kdaj med dirko zaletite zato ne bo treba plačati kakšnega resnega davka, saj praktično vse ovire pred sabo zlahka pokosimo, ob upočasnitvi pa lahko vedno izrabimo nitro, ki nam brž povrne hitrost. Če nam gre kdaj res za nohte lahko vedno napake popravimo preko vrtenja časa nazaj in ovinek lahko tolikokrat popravimo, dokler nismo zadovoljni z izpeljanim.
Uspešno opravljanje Playlist nam prinaša nagrade v obliki novih avtomobilov, ki jih nato lahko izrabimo za vožnjo po odprtem svetu, ta pa ponuja svoje lastne mini naloge. Prej omenjeni slalom in hitrostne pasti sem že omenil, občasno pa lahko preko radarja in piskanja poiščemo določene zaklade, to pa nam prinese denarce, preko katerih lahko kupimo nove avtomobile. V igri boste našli vse tiste priljubljene znamke: od Merecedesov, BMW-jev, Hond in Porschejev, vsak od teh pa za nakup zahteva denarce, ki jih pridobite preko opravljanja izzivov ali pa vznemirljivih večigralskih dirk. Dražje zadeve zahtevajo nekaj grindanja, saj stanejo po več kot milijon, vendar pa je dirkanje dovolj zabavno, da se splača v njem pomuditi. Pretkani Ubisoft seveda te zadeve ponuja tudi v zameno za mikrotransakcije, a to je zdaj pri njihovih igrah že pričakovano.
Igra ponuja tudi vožnjo z letali in čolni, a nadzor teh ni tako slasten kot pa pri štirikolesnikih.
Kar se tiče grafike je tole živobarven naslov, ki mu lepote ne moremo oporekati. Ne vem sicer, če bi ga postavil ravno ob bok kakšnemu Gran Turismu 7, vendar pa za njim tudi pretirano ne zaostaja, treba pa je imeti tudi na umu, da je igra na voljo tudi za prejšnjo generacijo konzol. Zadevo sem igral na konzoli PlayStation 5 in med igranjem nisem opazil nobenega zatikanja, navduši pa tudi dejstvo, da ima vsak avto na volj več kamer, kjer se ena nahaja tudi znotraj avtomobila, tako da je Ubisoft oziroma razvijalec Ivory Tower poskrbel tudi za prerisovanje kabin vsakega vozila v digitalno obliko.
The Crew Motorfest je tako povsem spodobna dirkačina, ki se sicer na čase preveč zgleduje po seriji Forza Horizon, a zna dostaviti tudi stvari, ki ga ločijo od konkurence. Dirkanje je zatorej zabavno in lahko priučljivo, večigralstvo pa podpira do 30 sodelujočih, zaradi česar se upam staviti, da bo Motorfest še dolgo igran in mu ne bo kmalu zmanjkalo pritoka sveže vsebine.
