Ko sem ugledal prve napovednike za nov del Assassin’s Creed serije, tokrat podnaslovljen Valhalla, nisem bil preveč navdušen. Franšiza je namreč z egipčanskim delom Origins povsem spremenila svoje igralne mehanike, naslednje poglavje Odyssey pa je nato igralo na varno noto in je praktično ohranilo vse prvine predhodnika in razen spremenjene okolice smo igralci dobili občutek, da zopet igramo isto igro. Valhalla je nato v prvih posnetkih kazal praktično iste igralne mehanike, zato se je v meni zasejal strah, da bo nova igra zopet prenesla vse napake predhodnika ter komaj kaj spremenila igralni recept, ki je bil dober, a še zdaleč ne popoln.
Vendar pa lahko tu priznam, da sem se motil in Ubisoft je dejansko za ustvarjanje Valhalle na čelo postavil nekoga, ki je želel serijo premakniti naprej in tako smo dobili vikinško odpravo, ki dovolj spremeni ustaljene mehanike in jim doda svež nanos barve, tako da se končna izkušnja čuti kot resnično nadaljevanje in ne samo kot ogromen dodatek Originsa.
Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, Xbox One, PS5, Xbox Series X/S
Datum izida: 10.11.2020
Cena: 60.48 € (Eigre.si)
VIDEO RECENZIJA
Igra nas tokrat preseli v vikinške čase, kjer nastopimo v vlogi Eivorja. Ne bi bila Ubisoftova zgodba, če se zaplet ne bi začel z nekakšnim umorom, zaradi katerega potem naš karakter išče maščevanje. Tako je tudi v tem primeru, ko našemu dečku (ali punčki, saj lahko na začetku izberemo spol) usoda vzame starše, nato pa pri begu še pade v brezno, kjer ga naskoči lačen volk. Samo po spletu naključij in pomoči Bogov ubogi Eivor preživi in nato odraste v čisto pravega Vikinga, ki mu je bil dan nadimek Wolf Kissed. Že v zgodbi lahko vidimo rahlo spremembo Ubisoftove štorijalne formule, saj je naše maščevanje doseženo že v prvih urah igre, ki služijo kot nekakšen uvajalni del.
Med raziskovanjem zasnežene Norveške se začne štorijalni klobčič dodatno zapletati. Norveška se namreč trudi združiti vse klane pod eno vodjo in tako končati desetletja krvavih vojn. To za nas in našega polbrata Sigurda predstavlja veliko težavo, saj želita doseči svojo slavo in nadzorovati svoje kraljestvo. Na Norveškem za njiju tako zmanjka prostora, zato se usedeta na barko in se odpravita iskati svojo srečo v razdrto Anglijo.
Angleži za naše želje ravno nimajo posluha in imajo cel kup svojih notranjih težav, saj je Anglija razdeljena na tri različna kraljestva, poleg tega pa se morajo vsak dan ukvarjati z nadležnimi Vikinškimi invazijami. A ravno ta razburkan čas je za nas idealna prilika, da najdemo svoj košček zemlje in tega nato postopoma razširimo, pridobivamo zaveznike in tako širimo svojo slavo in vpliv.
Tako na začetku ustanovimo svojo naselbino Ravensthorpe. Ta je sprva prava podrtija in na nas je, da počistimo prah, popravimo barake in zgradimo praktično povsem novo bazo. Takšno nadgrajevanje zaselka smo že imeli v Assassin’s Creed 2, tu pa je zadeva še bolj izpopolnjena. Tako lahko postavimo različne kolibe, ki nam bodo hudo pomagale pri nadaljnjem igranju. Kovač nam denimo ponuja izboljševanje opreme, pivnica doda začasni dvig statistik in konjušnica nadgradi naše konje. Priznati moram, da je nadgrajevanje naše baze pravo veselje in res je zanimivo gledati, kako kup porušenih stavb počasi napreduje v cvetočo skupnost. Skladno z nadgrajevanjem stavb se nam odklepajo dodatne naloge in nove priložnosti za interakcijo s prebivalci, kar lahko privede celo do romantičnih trenutkov.
Seveda pa ni vse samo v igranju vikinške simulacije Sim Cityja, saj Assassin’s Creed igre igramo zaradi izjemno podrobnega in velikega sveta, ki igralcu na vsakem koraku ponudi neko zanimivost, ki samo čaka na naše odkritje. Sicer tokrat izostane bojevanje na morju z drugimi ladjami, a še vedno se boste lahko s svojo barkačo prevažali po reki ter se zavihteli na konjski hrbet. Razgledne točke na katere moramo splezati, ki ob osvojitvi razkrijejo del mape, so še vedno tu, kot je tudi nabiranje surovin in napadanje sovražnih postojank, polnih banditov. A čeprav so temelji načeloma isti, so razlike v igranju dokaj velike.
V Valhalli denimo ne nabiramo več lesa, ampak samo kamen in za nabiranje dobrin se je tokat treba zanašati na okoli posejane skrinje, ki jih lahko najdemo znotraj zaklenjenih hiš ali sredi podzemnih rovov. Mapa je v grobem razdeljena na tri območja in vsako od njih ponuja eno glavno nalogo ter kup stranskih opravil v obliki iskanja zakladov, skrivnosti in artefaktov. Vse te zadeve so na zemljevidu označene kot barvaste pike in zdi se, da nam je razvijalec z manjšo ikonsko označbo želel sporočiti, da tokrat vse te stranske aktivnosti niso tako pomembne kot prej. Zakladi nam denimo prinesejo nov del oklepa, orožja ali pa v sebi skrivajo zaloge usnja za nadgradnjo zaloge puščic. Artefakti so ponavadi dodatne mape za zaklade, skrivnosti pa igrajo vlogo stranskih nalog iz preteklih naslovov. Vendar pa so te stranske naloge precej krajše in ne vsebujejo niti zapisa v vašem dnevniku, saj jih ponavadi lahko rešimo na licu mesta. Kljub temu pa so ta opravila presenetljivo zanimiva in so dober vir nabiranja izkušenj.
Valhalla je namreč še vedno RPG, pa čeprav je tokrat veliko manj nabiranja orožij in oklepov. V bistvu sem v isti opravi iz začetka igre vztrajal tudi skozi vsa nadaljnja poglavja, saj sem začetno opremo samo še dodatno nadgrajeval preko kovačenja in vlaganja različnih run. To je v bistvu minus, saj sem v Odyssey rad nabiral različne dele opreme in tako čedalje bolj začel spominjati na podobo grškega boga, tu pa v bistvu izberemo en set oklepov in orožij in potem v njem vztrajamo do konca.
Valhalla tudi ne bi bila prava RPG izkušnja, če ne bi mogli tudi nadgrajevati statistik. To tokrat malce spominja na sistem iz igre Path of Exile: pred nami je ogromno astrološko drevo, vsaka veja pa ponuja izboljševanje statistik in nove posebne poteze. En razdelek v sistemu nadgradenj sestavljajo tudi specialke, ki pa jih ne moremo neposredno nadgrajevati ampak jih lahko k sebi dodamo samo preko posebnih knjig, ki jih odkrijemo med raziskovanjem sveta. Vse to nadgrajevanje je malce zmedeno, še posebej na astrološki karti, kjer so nekatere veščine ovito v temo in se do njih lahko dokoplješ samo takrat, ko v sosednje drevo vložiš dovolj točk. Z vlaganjem točk se izboljšuje tudi naša končna moč in Valhalla mapa še vedno za določena območja vsebuje svojo težavnost in stopnjo lika in če je ta prenizka, potem se bodo naši napadi od nasprotnika samo nesrečno odbijali.
Valhalla mapa se zdi v primerjavi s predhodnikom malce manjša, kar je vsekakor dobra novica, saj je bil Odyssey na nekaterih mestih že preprosto preveč razvlečen. Posamezne naselbine so si sicer spet med sabo preveč podobne, vendar pa je vsaj okolica dovolj raznolika – od snežnih območij Norveške z zamrznjenimi rekami do deževne Anglije – da je sprehajanje dovolj sveže in zanimivo ob vsaki ježi konja.
Ubisoft je tudi spremenil način spopadanja z nasprotniki. Nove so tokrat vikinške invazije na samostane, ki v sebi skrivajo dobrine za nadgradnjo naše baze. Za napad na njih potrebujemo svojo posadko in pravo veselje je, ko se s čolnom zapeljemo na pristanišče, zapihamo v rog in se zapodimo v krvav pokol vojakov. Takrat res dobimo občutek, da smo Viking, saj stavbe začnejo goreti in povsod se slišijo obupani kriki prestrašenih prebivalcev. A tu precej zmoti en detajl, saj naokoli tekajo tudi menihi in Vikingi so bili znani po svoji krvoločnosti, saj je pod njihovo sekiro padel marsikateri pripadnik krščanske vere. Vendar pa v Valhalli ne smemo napadati civilistov, saj nas igra ob uboju nedolžnega civilista opozori, da tega ne smemo delati in če bomo pobijali še naprej, naša misija avtomatsko spodleti. To je dobesedno “kr neki” in vas sredi žara bitke močno potegne iz izkušnje.
Tudi napadanje utrdb in taborov banditov in sovražnih vojakov je tokrat precej drugačno. Eivorju še vedno družbo dela ptič, ki ga lahko uporabimo kot priročnega drona za raziskovanje okolice. Vendar pa tokrat ne moremo več označevati posameznih nasprotnikov, ampak samo stisnemo eno tipko in vsi nasprotniki in zakladi se primerno obarvajo. Tako nam je še vedno omogočeno prikrito odstranjevanje zalege, vendar pa je že takoj jasno, da Valhalla veliko manj poudarka daje na skrivanje po grmovju. Če vas odkrijejo, Eivor preprosto poprime za sekiro in se spravi bolj konkretnega odstranjevanja problemov. Sam sem sicer od vedno bil zagovornik prikritega smukanja, a v Valhalli je neposredno bojevanje prekleto preveč zabavno, da bi zapravljal čas samo v skrivanju.
Pri bojevanju lahko še vedno vihtimo lahek in težak udarec ter prožimo posebne specialke. Te so precej podobne tistim iz predhodnika, vendar pa je boj kljub temu veliko bolj brutalen. Udarci so sedaj bolj težki in nosijo večje posledice, tako da je sekanje glav nekaj povsem običajnega. Eivor lahko v rokah tudi kombinira različna orožja, kar ima za posledico veliko prednosti. Vihtenje sekire in ščita na omogoča “parry” poteze, ki nasprotniku vzamejo vzdržljivost, sekanje s po eno sekiro v vsaki roki pa hitreje zadane poškodbe, a takrat ostanemo odprti na napade. Igra nam tudi redno dostavlja različne nasprotnike, vsak od njih pa zahteva svoje taktike. Grdavži sedaj vsebujejo tudi ščepec posebnih potez, kot je denimo metanje peska v oči, a na splošno so precej zabiti in padajo na iste trike. Vsake toliko naletimo tudi na šefe z ogromno črto zdravja in ti so precej težki za odpravo, tako da bo potrebno nekaj vzdržljivosti. Vračajo se tudi najemniki iz Odysseyja, le da so tokrat to precej težji nasprotniki. Tisti trik, ko smo te najemnike zvabili za sabo do kakšne legendarne zveri tu ne deluje, saj je teh legendarnih zveri precej manj oziroma jih praktično sploh ni.
Kar me je pri Valhalli morda najbolj presenetilo je to, da je zgodba zdaj celo zanimiva za spremljanje in vsebuje karakterje, ki se pojavijo večkrat in nam za njih dejansko ni povsem vseeno. Sicer štorija vsebuje nekaj kiksov, a izkušnja je tokrat veliko bolj zanimiva. Tudi v Valhalli se selimo med igranjem v Vikinški simulaciji in sodobnostjo, kjer stopimo v škornje raziskovalke Layle in prvič po Desmondu mi je celo zgodba izven simulacije dejansko postala zanimiva za spremljanje.
Pohvaliti moram še cel kup možnosti za prilagajanje igralne izkušnje. Spremenimo lahko težavnost in to posamezno prilagodimo tudi na težavnost skrivanja. Poleg tega lahko tudi nastavimo način raziskovanja, saj se lahko zanašamo na točne ikone, ki z ikono označijo naš cilj potovanja ali pa moramo do njega priti preko reševanja namigov. Lepo je tudi to, da je Ubisoft omogočil cel kup nastavitev za tiste, ki imajo težave z vidom ali pa jih muči barvna slepota.
Assassin’s Creed Valhalla je lep napredek igralne formule. Sicer nekateri minusi ostajajo: preveč je stranskih opravil in mapa je še vedno prevelika. Zdi se, da je Ubisoft res želel spremeniti igralne vidike, a ga je bilo v nekaterih primerih preveč strah za tiste res prave tektonske premike. Vendar pa je to dober začetek in lepa napoved za prihodnost Assassin’s Creed serije.
