Umetna inteligenca je vsekakor postala že zdaj neločljiv del naših življenje, a skrbi glede njene uporabe še vedno niso bile odpravljene in tako kot vsako tehnologijo so tudi to začeli izrabljati za zle namene. Preko ZDA so se nedavno pojavile zaskrbljujoče novice glede lažnega klica, ki je oponašal glas predsednika Bidna, ta pa je volivce naprošal, naj se ne udeležijo lokalnih volitev.
A tisto je bil samo robotski klic, ki se ga da hitro prepoznati, veliko nevarnejši pa so lažni vizualni mediji, ki z vsakim dnevom preko umetne inteligence postajajo bolj realistični. Verjetno se marsikdo med vami spomni prvega pojava “deepfake” posnetkov, ki so se pojavili na YouTubu. Trik pri teh je bilo spajanje glasu z govorjeno mimiko nastopajočega, zaradi česar smo lahko pred kamero videli bivšega ameriškega predsednika Obamo govoriti besede, ki jih ta nikoli ne bi izrekel javno.
This is mind blowing.
This AI can make single image sing, talk, and rap from any audio file expressively! 🤯
A za “deepfake” najprej potrebuješ originalni posnetek, novo orodje EMO: Emo Portrait Alive pa ne potrebuje niti tega. Kitajski Institute of Intelligent Computing za referenco ne potrebuje celega posnetka, ampak je za njegovo delovanje dovolj ena sama sličica, ki jo nato spremeni v prepričljivo gibanje preko naprednih umetnopametnih algoritmov, s tem pa lahko govoru vcepimo naključen zvočni posnetek.
Kako orodje deluje v praksi si lahko preberete na uradni strani, tam pa boste odkrili tudi celo paleto praktičnih primerov uporabe. Leonardo DiCaprio zna tako rappati pesem Godzilla, legendarna igralka Audrey Hepburn pa zna odpeti pesem izpod rok Eda Sheerana. EMO zna celo izrabiti iznajdbe drugih umetnih inteligenc: tista ženska, ki jo je impresivno izrisalo orodje SORA, zdaj spremeniti obrazne mimike iz govora Where We Go From Here, ki ga je originalno spočela Mira Murati – tehnološka direktorica podjetja OpenAI.
Potem so tu še druge bizarnosti, saj zna EMO denimo obuditi sliko Mone Lise, ki nam nato recitira Shakespearja, Joaquin Phoenix iz filma Joker pa poda slavni govor igralca Heatha Ledgerja iz filma The Dark Knight. Morda nam ravno ta zadnji primer nakaže, da EMO še ni čisto izpopolnjen, saj tako udarnemu govoru ne zna dostaviti dovolj izpopolnjenih mimik, napake pa se pokaže tudi pri nekaterih drugih primerih – če se nekdo na izvirni sliki smeje, potem je umetna pamet mnenja, da se mora smejati tudi skozi pesem, nakar dobimo naravnost psihopatsko petje.
EMO ni na voljo za splošno uporabo, vsebuje pa orodje svojo GitHub stran.
Glasbena tekmovanja sicer na naši strani niso na rednem sporedu, a vedno naredimo izjemo pri tekmovanju Evrovizija, saj pri njem vsako leto pridno sodeluje tudi naša država in vedno je zanimivo pogledati v nastopajoče tekmovalce, se čuditi vsem kontroverzijam in se spraševati o smiselnosti izbora naših nastopajočih.
Tudi letošnja Evrovizija zbuja bogate pogovore in to že mesece preden se bo odvil finale znotraj Švedske. Letos je za naelektreno vzdušje najprej poskrbel Izrael, saj ga je, zaradi njegovega bojevanja s Palestinci, veliko drugih držav gledalo postrani in pojavile so se peticije, da bi bil državi prepovedan nastop na glavnem odru, a se bo ta vseeno zgodil. Vroče pa je bilo tudi pri nas, saj letos glasbene oddaje za izbor zmagovite popevke sploh ni bilo. RTV Slovenija naj bi glasbenikom najprej takšno oddajo obljubila, a se je kasneje premislila in napovedala, da je komisija že izbrala Raiven in njeno skladbo “Veronika”, kar je nekatere od nastopajočih pogrelo, eden od njih pa je celotno dogajanje prijavil komisiji za preprečevanje korupcije. Rezultat te slabe volje je bil odstop Vanje Vardjana, šefa razvedrilnega programa RTV Slovenija, a izbor Raiven ostaja in tako bomo na Evrovizijski oder zopet stopili preko balade.
Naši južni sosedi pa se s takšnimi problemi ne ubadajo. Hrvatje so ugotovili, da na tem tekmovanju moraš izstopati preko nekega originalnega nastopa in lani je njihova skupina Let 3 že pred prvim nastopom dvigala veliko pragu na račun pesmi Mama ŠČ!, ki je vsebovala protivojno sporočilo. Let 3 so se na koncu uvrstili na 13. mesto, letos pa ima Hrvaška še bolj pogumne načrte, saj si želijo prvič sploh osvojiti glavni pokal tekmovanja.
Na izboru Dora je zmagala skupina Baby Lasagna, njihova skladba “Rim Tim Tagi Dim” pa je na YouTubu hitro začela nabirati oglede in odobravajoče kimanje. Vizualno skladba malce spominja na lanskoletnega finskega predstavnika Käärijä in njegova skladba “Cha Cha Cha” je bila po mnenju mnogih oropana prvega mesta. Hrvaški pevec Marko Purišič celo nosi podobno opravo, čeprav njegov glas se včasih ne zdi dostojen izzivu in je hreščanje slišati kot nek najstnik, ki bi rad rulil v svoji sobi, a se ne upa razburiti staršev v naslednji sobi.
A vizualna prezentacija in ozadna spremljava sta vrhunski in sta tako vzdušni, da je Baby Lasagna začel pridobivati mesta tudi na stavnicah. Hrvatje so se počasi prebili do 2. mesta, včeraj pa so skočili kar na sam vrh in iz njega izbili Ukrajino, ki je dolgo vztrajala na 1. mestu. Za naše južne sosede smo lahko samo veseli, saj bi bil res že skrajni čas, da zmago pobere še nekdo drug kot pa vedno isti šampioni – Švedska bo tekmovanje letos gostila že sedmič, hrvaška zmaga pa bi dogajanje preselila bližje k našim mejam, tako da bi si šel marsikdo lahko dogajanje ogledati v živo.
Žal Slovenija na stavnicah ne kotira visoko. V bistvu se nahajamo šele na 28. mestu, tako da se postavlja vprašanje, če nam bo Raiven sploh lahko prinesla finale ali pa bomo tega spet spremljali na rezervni klopi.
Se morda spomnite igre Greedfall? Ambiciozen RPG izpod rok razvijalca Spiders nas je pozdravil leta 2019 in nam dal vedeti, da ima ta studio med sabo kar nekaj pametnih glav, ki so ravno pred tem, da spočnejo en res dober naslov. Greedfall je bil do takrat njihov najboljši izdelek in se je tudi dobro prodal, zato ni čudno, da sta Spiders in založnik brž najavila nadaljevanje, ki je včeraj dobilo svež napovednik in celo približen datum izida.
GreedFall 2: The Dying World ne bo tipično nadaljevanje, saj se bo štorijalno odvijalo tri leta pred dogodki iz prve igre, tokrat pa bomo nastopali v vlogi domorodca otoka Teer Fradee, ki bo pobegnil suženjstvu, se združil s kompanjoni in se odpravil skozi novo RPG štorijo, ki ga bo vodila skozi novo pokrajino Gacane, saj od tam izvirajo njegovi nekdanji lastniki.
Glede na opis na Steamu se bo drugi del igral podobno kot predhodnik, tako da vas čaka veliko tretjeosebnega tekanja po na pol odprtem svetu, opravljanja raznoraznih nalog, iskanja istomislečih spremljevalcev in seveda veliko pretepanja, ki naj bi bilo tokrat bolj napredno od originala. Od izida prvega Greedfalla je Spiders namreč spočel še igro Steelrising, ta pa je preko “soulslike” mehanik nakazal, da zna razvijalec ustvariti tudi dokaj zadovoljiv bojevalni sistem in nekaj lekcij iz te igre bo zagotovo preseljenih v Greedfall 2.
Drugi del je sicer resda dobil svež napovednik, a ta ne pokaže nobenega igranja. Smo pa z njim dobili tudi datum izida, ki se bo zgodili že letos poleti, vendar pa takrat ne bomo dobili polne inačice igre. Greedfall 2 bo namreč najprej na voljo znotraj programa Early Access, kar je tudi prva igra tega razvijalca, ki že takoj ob izidu ne bo na voljo v obliki verzije 1.0. Kdo ve, morda zna ravno to pomagati Spidersu do tega, da na koncu izda nek res zadovoljiv izdelek in bo šel tako po korakih Lariana, ki je na enak način doživel preporod znotraj igre Divinity: Original Sin, nakar so preko naslova Baldur’s Gate 3 postali eno najbolj spoštovanih imen igričarskih poljan.
Založniška hiša Embracer Group je v zadnjih dveh letih zagotovo postal najbolj osovražen založnik znotraj igričarskih krogov, saj so Švedi v zadnjih nekaj letih kupovali razvijalce in založnike levo in desno, zdelo pa se je, da imajo pod prsti praktično neusahljivo zalogo denarja. Vendar se je za vsem tem skrival pretkan načrt, kjer bi veliko finančno injekcijo priskrbela arabska stran, ki pa je nato tik pred zdajci kupčijo odpovedala, nakar je založnik ostal spuščenih hlač, z milijardami dolgov, ki jih prihodki od iger preprosto ne morejo pokriti.
SCOOP: Saber Interactive, developer of the Star Wars: Knights of the Old Republic remake, will leave Embracer in a $500 million deal to become a privately owned company — the biggest move yet in Embracer's ongoing cost-cutting initiative https://t.co/QzpQ2uQ9r2
Zato so se začela množična odpuščanja in Embracer Group je pošteno zarezal v svoje meso, ob tem pa opozarjal, da bo moral odpuščati in zapirati studie še skozi leto 2024. Spletna stran Bloomberg in vedno čuječi novinar Jason Schreier sta se zdaj dokopala do informacije, da nameravajo Švedi prodati založnika Saber Interactive in to za lepo vsoto 500 milijonov dolarjev. Založnik bo šel v roke neznanih zasebnih investitorjev, pogodba pa naj bi bila tik pred podpisom.
Saber Interactive je morda najbolj znan po temu, da ni samo založnik, ampak tudi razvijalec in trenutno dela ali pa je delal na predelavi igre Star Wars: Knights of the Old Republic. Kaj se bo s tem projektom zdaj zgodilo še ni jasno, a že dolgo se sumi, da je stvar mrtva in to bi znal biti zadnji žebelj v njegovo krsto. Vendar pa je Saber veliko večji kot se morda zdi na prvi pogled, saj si lasti priznane razvijalce kot so New World Interactive, Slipgate Ironworks, Tripwire, Aspyr in tudi talentirani 4A Games, ki ga poznamo kot očeta serije Metro. Skupno zaposluje okoli 3.500 delavcev in ni še jasno, ali pogodba zaobjema tudi vse te razvijalce.
To pa ni edini večji založnik, ki se ga namerava znebiti Embracer. Kotaku poroča, da naj bi švedske vode zapustil tudi razvijalec in založnik Gearbox Entertainment, ki ga je Embarcer leta 2021 kupil za 1.3 milijarde dolarjev. Kam naj bi skočil lastnik franšize Borderlands zaenkrat ni znano, a šef studia Randy Pitchford naj bi zaposlenim že prejšnji teden sporočil, da je bil dogovor o prodaji sklenjen in naj bi bila stvar uradno najavljena še enkrat ta mesec.
Filmske franšize Dune: Peščeni planet sem se dolgo otepal, saj sem zgrešil originalno predvajanje znotraj kinodvoran, nakar sem si ves čas obljubljal, da si bom stvar ogledal na domačem televizorju, a me je hkrati ves čas grizel dvom, da morda tako ne bom dobil prave izkušnje, ki si jo je zamislil izjemno cenjen režiser Denis Villeneuve. A ko so slovenski kinematografi najavili ponovno predvajanje prvega dela in to tedne pred premiero nadaljevanja, sem se odločil skočiti v peščeno brezno in tako sem si končno lahko v polnem sijaju ogledal prvi del, nakar sem včeraj pogumno zakorakal še v premiero nadaljevanja.
In priznati moram, da me je drugi del precej bolj navdušil od izvirnika, čeprav si oba delita isti problem. Če ste morda ogled prvega film zapustili z občutkom, da ste šele dobro zagrizli v meso pripovedi, nakar se je že odvila zaključna špica, zato ste kinodvorano zapustili nepotešeni, potem vas enako razočaranje čaka tudi v 2. delu, ki je več kot očitno sredina daljše pripovedi, tej pa manjka tisti pravi zaključek.
NAPOVEDNIK
V bistvu 2. del ni neko samostojno poglavje, ampak točno to, kar je zapisano v imenu: 2. del pripovedi, ki jo je Villeneuve započel leta 2021. Poznavanje dogodkov iz prvega dela je tako nujno, saj je ta opravil levji delež pripravljanja terena za nadaljnji razplet zgodbe, kar so mu nekateri tudi zamerili, saj se je zaradi tega slišalo veliko pritožb glede “dolgočasnosti” prvenca. A vsa ta ekspozicija je zdaj poplačana, saj že v prvi uri filma vidimo veliko več akcije kot v celotnem predhodniku, Denis pa se hkrati ne rabi več obremenjevati z razlaganjem različnih frakcij in želj ter ambicij tistih najbolj pomembnih likov.
Največ pozornosti kamere še vedno prevzame Paul Atreides, ki ga zopet odigra Timothée Chalamet, ki se postopoma spreminja iz Padawana v pravega Jedija in zna proti koncu filma s svojimi bučnimi govori sprožati mravljince po telesu. Paul še vedno išče maščevanje za izdajstvo, ki je pokopalo praktično njegovo celo družino, zatočišče pa najde pri domorodcih Fremenih, kjer mu srce prevzame bojevnica Chani, ta pa ima tokrat veliko večjo vlogo kot pa prej.
Glavna junaka filma sta še vedno Paul in Chani, s tem da ima slednja zdaj veliko večjo prisotnost pred kamerami.
2. del je resda bolj akcijski, vendar pa si film vseeno vzame čas za razvoj likov, ki se vrtijo okoli Paula in njegovega postopnega razvoja v vodjo, ki ga že dolgo napovedujejo prerokbe Fremenov. Velik del filma preživimo znotraj tega ljudstva, ki po cele dneve žuli riti na vročem pesku, izjemno cenijo pa vsako kapljico vode, ki jo znajo iztisniti iz vsakega organskega vira: trupla pri temu niso izjema. Prav tako dobimo vpogled v njihov verski aspekt, ki ni tako klišejski kot pa bi morda nekdo predvideval: starešine resda verjamejo v prerokbe, saj že desetletja čepijo na peščenem planetu in tam lahko preživijo samo tisti najbolj goreči verniki, ki jih naprej pelje misel na odrešitev in prerod celega planeta. Mlajši, med katere lahko prištejemo tudi Chani, pa vse to označujejo za čisto bedarijo, saj raje verjamejo vase in kakšnih resnih upanj za obnovo peščenih sipin v rodovitna zelena polja niti nimajo.
Malce več izvemo tudi o zlobnih Harkonnenih, ki so sicer uspešno prevzeli nadzor nad planetom, a ne v celoti. Fremeni jih namreč pridno napadajo in uničujejo zaloge Spicea, zato se baron Vladimir posluži alternativne taktike in v pomoč vpokliče svojega nečaka Feyd-Rautha, ki ga odlično odigra Austin Butler. Feyd-Rautha je bil velik del promocije 2. dela, vendar pa se v filmu pojavi šele nekje na polovici in takoj sproži zanimanje gledalca, saj je tole izurjen vojščak, ki mu pobijanje ni samo v interesu, ampak v njem pravzaprav uživa. Njegov prihod v film je dobrodošel, saj so mi Harkonneni splošno bolj ubogi zlikovci, ki pobijajo ljudi okoli sebe samo zaradi tega, ker jim je nekdo postavil vprašanje in rezanje grl samo za testiranje novega noža postane že malce trapasto. Primerjajte Harkonnene s kakšnimi Lannisterji iz Igre prestolov in takoj je jasno, da jim preprosto manjka neke resne osebnosti oziroma političnih ciljev, saj so zlobni zato ker pač morajo biti zlobni in kakšnega večjega vpogleda v njihovo zgodovino ali pa ambicije posameznih likov tekom filmov ne dobimo.
Gologlavi Feyd-Rautha je dobrodošel novinec 2. dela, ki zlobni frakciji Harkonnenov doda nekaj osebnosti.
To je morda moj največji problem s temi filmi, saj je posamezen del dolg skoraj tri ure, a še vedno se zdi, da samo praskamo po površini vsega tega, kar si je leta nazaj zamislil avtor Frank Herbert in še posebej proti koncu filma se zdi, da je moral Denis rezati vsebino in skrajšati nekatere pomembne kadre, ki bi si zaslužili malce več raziskovanja. Na splošno se ne morem znebiti občutka, da bi Dune zares zaživel šele v podobi serije, ki bi štela več sezon in bi nam omogočila večji vpogled v zgodovino tega izjemno fascinantnega sveta in raziskovanje vseh političnih tvorb, ki so v filmih samo nakazane, a jih nikoli zares ne vidimo na platnu.
Akcija je tokrat konkretna in če ste v prvem delu pogrešali eksplozije ter jahanje ogromnih črvov, potem vam bo dvojka odpravila vse te zamere. Jezdenja črvov je v bistvu toliko, da se na stvar kmalu navadiš in dobiš občutek, da je za Fremene vožnja na njih kot klicanje Uberja. Več je tudi fizičnih bitk in to takšnih masivnih, kot tudi pretepanja 1v1, vse skupaj pa je podprto z veličastno, teatralno glasbo izpod rok Hansa Zimmerja, ki je svoje delo tudi tule opravil odlično. Vendar pa še bolj kot to včasih navdušijo trenutki čiste tišine: ko v bistvu cela dvorana pričakuje razplet nekega boja ali pa čaka, kako se bo iz tal pojavil titanski, vedno lačen deževnik. Čedalje bolj mi je tudi všeč jezik Fremanov, ki bi ga lahko označil za sodobno klingonščino in ta govorjena beseda se tako lepo ujame z vsem dogajanjem, da mi je angleščina postala tuja – še posebej tista, ki jo govori Chani, saj ne vsebuje nobenega naglasa in je čista amerikanščina.
Brez skrbi, peščenih črvov ne manjka in jih v bistvu vidite tolikokrat, da se jih počasi že kar navadite in njihovo srečanje ne vzame toliko sape kot v prvem delu.
Splošno gledano je Dune: Peščeni planet, 2. del ena od obveznih izkušenj kina leta 2024, a glede na razplet zgodbe in konec mi je res bizarno, da je 3. del zaenkrat samo predmet govoric in da že ni sredi aktivnega snemanja, saj tale zgodba niti približno ni dokončana in Paul se s svojimi največjimi izzivi v bistvu sploh še ni srečal. Me je pa ta dvojec izdelkov definitivno navdušil do te mere, da zdaj slinast pričakujem tiste izdelke, ki so do sedaj že bili uradno najavljeni: igro Dune Awakening in serijo Dune: Prophecy.
Ta teden je bil še posebej uničujoč za igričarsko industrijo, saj vsak dan dobivamo novice o novih, masivnih odpuščanjih. Že v začetku tedna je odpuščanja najavil razvijalec Supermassive Games, nakar je samo dan za tem Sony odpustil 900 zaposlenih, na tem področju pa se mu je pridružil tudi razvijalec Deck Nine.
Ni še pretekel en dober dan in že imamo novico o novih izgubljenih službah, saj se je tudi založnik EA odločil znebiti odvečne delavne sile. Objavo je na EA-jevi strani objavil trenutni direktor Andrew Wilson in stvar na začetku niti ni videti negativno, saj se je Andrew razpisal o temu, kako dobro posluje EA in njegovi razvijalci in kako skrbijo za dobro delovno klimo.
Šele proti koncu klobasanja pridemo do jedra tele najave, saj se bo založnik znebil okoli 5 % vseh zaposlenih. EA se bo po novem osredotočil na svoje lastne licence in se bo odmaknil od dela na franšizah, ki niso njihove lastne. To pomeni, da so bili nekateri projekti, ki so bili že sredi nastajanja, ukinjeni, s tem pa je treba tudi malček sprazniti pisarne.
Andrew v najavi ni zapisal, koliko točno ljudi bo izgubilo službe, a pri zadnjem uradnem štetju je EA marca 2023 zaposloval okoli 13.400 glav, kar pomeni, da bo brez službe ostalo okoli 670 ljudi.
Oglasila se je tudi predsednica EA-ja, Laura Miele. Ta je v ločeni izjavi zapisala, da so pregledali trenutni katalog razvijalca Respawn Entertainment in spoznali so, da jih najbolj navdušujejo razvijalčeve lastne franšize in ločena serija iger Star Wars: Jedi. Vendar pa so se na tem mestu odločili, da se bo Respawn osredotočil na tiste igre za katere si lasti licenco, zaradi česar je bila preklicana še nenajavljena streljačina, ki se je odvijala znotraj vesolja Star Wars. Tretji del serije Jedi na tem mestu ni bil omenjen, a glede na zapisano se zdi, kot da EA sploh ne namerava več delati na Star Wars vsebini.
Laura se je dotaknila tudi znamke iger Battlefield. Novo poglavje te franšize lepo napreduje, za razliko od prejšnjega dela pa bo nova igra vsebovala tudi enoigralsko kampanjo na kateri je delal studio Ridgeline Games. Tega lahko zdaj označujemo v pretekliku, saj je studio zapustil vodilni mož Marcus Lehto, zato je EA razvoj enoigralske kampanje preselil v roke razvijalca Criterion, Ridgeline Games, ki se je rodil leta 2022, pa bo po samo dveh letih zaprl svoja vrata.
Legendarni komik Richard Lewis se je včeraj od nas poslovil v svojem 76. letu starosti, kar ni razžalostilo vseh njegovih prijateljev in nebroj sodelavcev, ampak tudi oboževalcev, ki so njegovo pot spremljali vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je prvič pojavil znotraj obujajoče se stand-up komedije ZDA.
Igralec je do svoje prepoznavnosti prišel na račun stand-up komedije in leta 1989 je razprodal celotno dvorano Carnegie Hall, že takrat pa je bil zelo dejaven tudi na televiziji. Radi so ga imeli predvsem gostitelji nočnih pogovornih oddaj, kjer je vedno navduševal s svojimi ciničnimi šalami, črno obleko in odkritim humorjem, ki se je rad delal norca tudi iz svojih osebnih problemov, saj se je Richard dolgo boril s težavami glede odvisnosti od alkohola.
Malce mlajšim gledalcem se je zagotovo vtisnil v spomin preko serije Curb Your Enthusiasm oziroma Nikar tako živahno, kjer je igral fiktivno verzijo samega sebe, tam pa je bil idealen par vodilnemu komiku in svojemu dobremu prijatelju Larryju Davidu. Leta 2000 je nastopil v pilotni epizodi in hitro postal ljubljenec občinstva, nakar je nastopil v več kot 40 epizodah te serije. Leta 2021 je najavil, da se ne bo pojavil v zadnjih sezonah, saj je moral okrevati po operacijah, a se je nato vendarle pojavil v eni sceni. Lani je Lewis javno priznal, da trpi za Parkinsonovo boleznijo, zaradi česar je bil njegov pričakovani izostanek iz še zadnje, 12. sezone, upravičen, a nato so bili gledalci presenečeni, ko se je v novi sezoni, ki te dni izdaja še zadnje epizode, spet pojavil in je bil videti bolje kot pa v preteklih nastopih.
Žal pa je usoda vseeno rekla svoje in igralec je včeraj doživel srčni zastoj na svojem domu v Los Angelesu. Novico je potrdil njegov tiskovni predstavnik, širom spleta pa so se brž izlili pokloni njegovih prijateljev in sodelavcev, marsikomu pa je služil tudi za vzor.
We are heartbroken to learn that Richard Lewis has passed away. His comedic brilliance, wit and talent were unmatched. Richard will always be a cherished member of the HBO and Curb Your Enthusiasm families. Our heartfelt condolences go out to his family, friends and all the fans… pic.twitter.com/tNaQEqzhF1
Oglasil se je tudi Larry David, ki se je z Lewisom spoznal ko sta bila stara vsega 12 let, vse od takrat pa sta bila neločljiva. Larry je Richarda označil za svojega mlajšega brata in da je kot oseba držal redko kombinacijo zabavnega a hkrati srčnega človeka, a ga je včeraj spravil v jok, za kar mu ne bo nikoli odpustil.
Vsi smo potihem pričakovali, da se bo to zgodilo, a glede na življenjski cikel konzole Nintendo Switch se je zdelo, da tokrat Nintendo ne bo ukrepal in izgubljal časa na sodišču in se bo raje osredotočil na Switch 2. Vendar pa očitno Japonci nikoli ne pozabijo zamer, zato so zdaj sprožili tožbo proti stvariteljem Switch emulatorja Yuzu, ki omogoča igranje Nintendo Switch iger na praktično vsakem PC-ju.
Kot rečeno, poteza je bila pričakovana, čeprav je malce nenavaden čas tega pravdanja na sodišču, saj je emulator Yuzu med nami prisoten že dolgo časa. Stvar je ob svojem rojstvu komaj delovala, a je hitro začela pridobivati na optimizaciji. Sčasoma so ustvarjalci emulator tako optimizirali, da so igre na njem delovale že na prvi dan izida in to bolje kot na originalni konzoli, saj Yuzu omogoča višjo ločljivost, podporo za 60 sličic na sekundo in dopolnitev izkušnje z raznimi modi. Zaradi vseh teh naprednosti so po emulatorju začeli posegati tudi legitimni lastniki kupljenih iger, saj je bila izkušnja na PC-ju enostavno boljša, s predstavitvijo prenosnih mini računalnikov tipa Steam Deck, ROG Ally in Legion Go pa so igralci pridobili tudi na mobilnosti konzole Nintendo Switch.
Nintendu so vse te stvari šle seveda v nos, a sodu dno je izbila igra The Legend of Zelda: Tears of the Kingdom, ki je predčasno izcurljala na internet, skupnost pa je nato na hitro izdelala popravke zaradi katerih je bilo igro moč na emulatorju poganjati daleč pred njenim uradnim izidom. Iz tega so sledili kvarniki glede zgodbe, ki so se nato hitro razširili povsod, to pa je Nintendo dovolj razjezilo, da so zdaj proti stvariteljem vložili tožbo, ki si jo lahko v celoti preberete zgoraj.
V tožbi je specifično navedena igra Tears of the Kingdom in kako so pirati iz spleta prenesli več kot milijon kopij tega naslova, nakar so uporabili ravno Yuzu za uspešno poganjanje tega naslova. Nintendo je v zgornji dokument vključil celo izjave igralcev iz spletnega omrežja X, kjer se nekateri pritožujejo, da je Tears of the Kingdom izcurljal dva tedna pred uradnim izidom in da zdaj lahko naletijo na kvarnike, ki jim bodo pokvarili izkušnjo. Nintendo je ob vse to dodal, da se emulatorja Yuzu preprosto ne da uporabljati, brez da ob tem ne bi kršili avtorske pravice podjetja Nintendo.
Yuzu sicer sam po sebi ne more poganjati Nintendo Switch iger, njegovi stvaritelji pa tudi ne ponujajo piratskih kopij iger. Kot emulator je tako povsem legitimen, saj mora uporabnik za poganjanje iger sam namestiti BIOS Switcha, prav tako pa mora sam pridobiti datoteke za igro, ki bi jo po pravilih moral prenesti iz kopije igre, ki jo je kupil s svojim denarjem in načeloma bi nato lahko uporabnik s to kopijo počel kar se mu zahoče – razen seveda, da jo ponudi na torrente za prenos drugim. Nintendo pravi, da se je zgodilo ravno to: da je večina uporabnikov tega emulatorja piratov, ki želijo na brezplačen način igrati celotno ponudbo Nintenda in drugih založnikov ter razvijalcev, ki so svoje igre izdali na njihovi konzoli. V temu tiči nekaj resnice: zaradi nepremostljive zaščite iger Denuvo so nekateri računalniški pirati začeli te iste igre preigravati preko emulatorja, saj tam te zaščite ni.
Kako točno se bodo odzvali lastniki emulatorja še ni znano, a verjetno se bodo morali res braniti na sodišču, saj Nintendo ne zahteva samo ukinitve razvoja emulatorja in prevzem uradne strani yuzu-emu.org, ampak si želi tudi uradne odškodnine in te številke so naravnost nore: 150.000 dolarjev za vsako kršitev Nintendove licence. A Nintendo na sodišču je povsem drugačen kot pa tisto družinsko prijazno podjetje, ki osrečuje najmlajše: spomnimo se Garyja Bowserja, ki je prodajal čipe za piratsko igranje Nintendo Switch iger, zaradi česar ga je doletela zaporna kazen, finančno pa bo moral podjetju celo življenje nakazovati od 25-30 % svojih mesečnih dohodkov. Stvaritelji emulatorja so na sodniško srečanje vsaj malce bolje pripravljeni, saj imajo na Patreonu več kot 7k podpornikov, ki jim mesečno nakažejo lepe denarce.
Sodniška bitka zna biti tako zelo pomembna ne samo za ta emulator, ampak tudi za prihodnost emulatorske scene. Če bo Nintendo tule uspešen se bo skoraj zagotovo nato spravil še na lastnike Nintendo Switch emulatorja Ryujinx, morda pa se nato opogumita tudi Microsoft in Sony, saj tudi konzole Xbox in PlayStation vsebujejo samosvoje napredne emulatorje.
Spletna stran BBC poroča o nenavadnem dogodku, ki se je nedavno pripetil znotraj mesta Glasgow. Organizator House of Illuminati je namreč od lanskega decembra na svoji strani oglaševal dogodek Willy Wonka Experience, ki naj bi bil namenjen tako mladim, kot tudi starim in ga opisoval kot “potovanje, polno čudovitih stvaritev in očarljivih presenečenj na vsakem koraku”.
Dogodek bi moral potekati tako v soboto, kot tudi v nedeljo, starši pa so bili navdušeni nad promocijskimi slikami, ki so obljubljale pravo magično kraljestvo, to pa bi marsikakšnemu malčku popestrilo dan. Obisk tega festivala ni bil brezplačen, saj je posamična karta stala 18 funtov, kar znese nekje 21 € in računica za dvočlansko družino tako hitro preseže 80 €.
Žal pa obiskovalci ob vstopu na dogajanje niso prejeli tistega, kar jim je bilo obljubljeno, saj je ena obiskovala vse skupaj opisala kot prazno skladišče, kjer si imel komaj kaj za videti. Na spletu so brž zaokrožile slike in zadeva je videti resnično žalostno: kup praznih lesenih miz, betonska tla in sive stene, na vsake toliko pa je nekdo postavil nek okrasek in na steno nerodno obesil plakat. To je čisto nasprotje tistega, kar jim je bilo obljubljeno na promocijskih slikah, a starši se niso zavedali, da so bile tiste povsem lažne in ustvarjene iz strani umetne inteligence.
Stvar ni bila samo žalostna, ampak naravnost bizarna in starši so se najprej z nasmehom ozirali na vse strani in se spraševali, če niso morda postali žrtev skrite kamere, a ko se je njihov pomladek začel zaradi vidnega razočaranja neutolažljivo jokati, so izginili tudi ti nasmeški in v njihovih glavah se je naselila jeza. Nekateri od njih so bili celo tako razočarani, da so na lokacijo poklicali policijo.
Dogodek je bil nato še isti dan preklican, a tudi to je bilo narejeno polovičarsko. Ena od obiskovalk je za BBC izjavila, da so s hčerko kupili vstopnice in prišli pred vrata, tam pa je stal kup razjarjenih staršev, ki so ji povedali, da je bil dogodek odpovedan, tako da ni mogla niti vstopiti v halo, vstopnice pa so bile medtem še vedno na voljo za nakup.
K sreči bodo očitno vsi obiskovalci dobili povrnjen denar. House of Illuminati se je javno opravičil in zapisal, da organizacija ni šla po načrtu in da jim je zdaj jasno, da bi morali dogodek odpovedati še preden bi sploh odprli vrata dogodka. Vračila denarja so se že začela, a verjetno je zdaj sloves organizatorja na tako nizki ravni, da se za obračunavanje naslednjih dogodkov lahko obrišejo pod nosom.
V igričarski industriji je trg dela postal že tako katastrofalen, da praktično ne mine niti en dan, da ne bi slišali o nekem razvijalcu ali založniku, ki bi levo in desno sekal delovno silo.
Po včerajšnji najavi razvijalca Supermassive Games, ki se je znebil 90 delavcev, je nato žalostno novico najavil tudi Sony, ki bo pošteno zarezal med svoje pisarne, saj bo službo zgubilo 900 ljudi, kar za podjetje predstavlja nekje 8 % vse delavne sile.
Sony Interactive Entertainment announces a reduction in its global workforce: https://t.co/O5hLTYGltq
Najava je prišla preko uradnega bloga, besede pa je spisal Jim Ryan, trenutni šef znamke PlayStation, ki pa že čaka upokojitev. Razlog za odpuščanja je nenehno se spreminjajoča industrija videoiger zaradi katere se mora Sony prilagoditi na bodoče izzive. Ryan je zapisal, da je bila to ekstremno težka odločitev, a je bila nujna, odpuščanja pa bodo prizadela praktično vse igričarske oddelke, ki si jih lasti Sony.
Najslabše so jo odnesli delavci v Združenem kraljestvu, saj bo veja PlayStations Studios iz Londona v celoti zaprta, razvijalec Firesprite, ki je spočel VR igro Horizon Call of the Mountain, pa bo utrpel zmanjšano osebje. Spletna stran ADL poroča, da je nizozemski razvijalec Guerrilla Games odpustil nekje 10 % zaposlenih, tako da očitno pred izgubo službo niso varni niti tisti največji studii.
Ryanova poteza ima še posebej za Londončane grenak priokus, saj se je šef PlayStationa samo slab teden nazaj mudil znotraj njihovih pisarn, kjer je nasmejano poziral za sliko z zaposlenimi, ti pa očitno takrat sploh še niso vedeli, da bodo morali kmalu sprazniti svoje mize. A morda so temne oblake že slutili, ko je Sony napovedal, da letos ne bo izdal nobene večje lastnoročno spočete ekskluzive, zaradi česar pričakuje padec prodaje in dobička.
Na isti dan je slabe novice sporočil tudi razvijalec Deck Nine Games, ki bo odsekal 20 % zaposlenih, kar naj bi skupno zneslo okoli 30 ljudi. Izgovori so praktično identični Sonyjevim, le da je Deck Nine, znan po seriji iger Life is Strange, v preteklem letu že odpuščal: lanskega maja so ravno tako odpustili 30 delavcev, kar pomeni, da je ta že tako dosti majhen studio zdaj postal še bolj shujšan.
We’re sadly sharing today that after a year of trying to fund our next game, Die Gute Fabrik has been unsuccessful, and will halt production. The whole team (including me) are now looking for new work. https://t.co/2RGyvOcHOH
Težki časi so doleteli tudi indie vode. Razvijalec Die Gute Fabrik, ki je spočel igro Saltsea Chronicles, je na X-u sporočil žalostno novico, da se studio praktično zapira, saj so eno leto iskali finančno podporo za svoj naslednji projekt, a s o povsod naleteli na gluha ušesa, tako da jim ni ostalo drugega, kot pa da zaustavijo delo na trenutnem projektu, medtem ko bodo delavci poskušali najti službo nekje drugje.
Podjetje z izjemno domišljavim nazivom The Pokémon Company je včeraj ob praznovanju Pokémon dneva, ki se odvije vsako leto 27. februarja, najavilo naslednje poglavje igričarske franšize, ki se bo imenovalo Z-A. Dobili smo kratki dražilnik, ki je v bistvu samo zbirka konceptnih risbic, na kakšen igralni posnetek pa bo treba počakati še nekaj mesecev.
Pokémon: Z-A se bo vrnil v regijo Luminose City, ki smo jo nazadnje obiskali v igri X and Y na prenosni konzoli 3DS. Čaka nas nova avantura znotraj urbane okolice mesta, v katerem ljudje in Pokémoni poskušajo živeti skupaj, seveda pa bodo ljudje male živalice še vedno izrabljali za raznorazne bitke, saj drugače ustvarjanje igre ne bi imelo preveč smisla.
Dražilnik česa drugega ne navrže, a svojo zgodbo govori datum izida, ki se bo pripetil v 2025. To pomeni, da je igra bila načrtovana za prihajajoči Nintendo Switch 2, ki naj bi bil načrtovan za letos, a je bil nato prestavljen v prvo polovico 2025, saj naj bi Nintendo želel čim bolj razširiti katalog naslovov, ki bodo na voljo skladno z izidom nove konzole. Bržkone bo Z-A hkrati na voljo za aktualni Nintendo Switch, kjer pa bo igra utrpela slabšo ločljivost in nižje sličice na sekundo.
Nintendo je na isti konferenci najavil še en Pokémon naslov, ki bo prijal predvsem telefonskim igričarjem. Pokémon Trading Card Game Pocket je namreč zbirateljska igra s kartami, ki jo boste lahko igrali preko Android in iOS sistemov, poleg zbiranja kart pa boste lahko skočili tudi v bitke, pomemben vidik izkušnje pa bo tudi opazovanje novih kart znotraj “imerzivnega pogleda”. Stvar bo za igranje brezplačna, a seveda bo Nintendo pridno služil s prodajo skupkov kart, katerih odpiranje je že v napovedniku videti presneto zasvojljivo.
Pokémon Trading Card Game Pocket še nima točnega datuma izida, a naj bi igro bilo moč na telefone naložiti že enkrat letos.
Igra Dark Souls 2 že dolgo večja za črno ovco serije Dark Souls in nekatere od pritožb igralcev so legitimne. Drugi del je izžel leta 2014 in je imel izjemno težko nalogo, saj je moral naslediti prvi del, ta pa je že takrat veljal za igričarsko klasiko, razvijalec FromSoftware pa je tisti čas že delal na še enem legendarnem naslovu – igri Bloodborne.
Šef studia Hidetaka Miyazaki se je osredotočil na Bloodborne, vodenje Dark Souls 2 pa je prepustil sodelavcema Tomohiru Shibuyi in Yui Tanimuri, ki sta za nadaljevanje imela svojo vizijo, ta pa nekaterim igralcem ni bila po godu. Specifično igralcem ni bilo všeč dejstvo, da so stopnje zdaj imele večje količine sovražnikov in da te med sabo niso bile tako dobro in organsko povezane, marsikoga pa je pogrelo tudi dejstvo, da si za uspešne prevale in izmikanje zdaj moral nadgrajevati ločeno statistiko Adaptability.
Vendar pa so bile pritožbe velikokrat zapretiravane in tudi sam Miyazaki je v nedavnem intervjuju za IGN izjavil, da je bila igra Dark Souls 2 dober projekt, saj je ta spočel veliko začetnih idej, ki so jih nato uporabili v svojih naslednjih igrah kot so Dark Souls 3, Sekiro in tudi Elden Ring.
Dark Souls 2 sicer ni dobil nadgradnje za aktualno generacijo konzol, zato je igro dandanes najbolje preigrati na PC-ju in modderji so skozi leta oblikovali kar nekaj impresivnih projektov, ki skorajda povsem spremenijo igralno izkušnjo in jo bolj približajo prvemu delu. A ena zamera je bila še vedno dolgo prisotna in je bila odpravljena šele lanskega novembra in to preko moda s preprostim imenom Center Deadzone Mod.
Dark Souls 2 namreč vsebuje eno dokaj nadležno hibo: premikanje lika lahko izvajamo samo v osmih različnih smereh, namesto da bi uživali v tekočem, 360 stopinjskem obračanju, ki ga je omogočila že prva igra. Ta stvar je bila zame izredno moteča, še posebej zaradi dejstva, da Dark Souls 2 vsebuje kar nekaj kotičkov stopenj, kjer je treba finomehanično navigirati čez nerodne previse in tam nas tudi najmanjša napaka pošlje v prepad, zaradi česar lahko izgubimo veliko igralnega časa. Tudi na splošno je bilo vodenje lika na ta način leseno in zaradi tega med igranjem nismo imeli občutka, da imamo vsak korak lika pod nadzorom, zaradi česar izkušnja hitro postane odbijajoča.
Mod Center Deadzone vse to odpravi in to lahko povem iz prve roke, saj sem zadevo testiral pri novem igranju in občutki so preprosto neprimerljivi z originalom. Vodenje lika instantno postane bolj privlačno, tanki previsi pa za premagovanje postanejo mačji kašelj.
Mod si lahko snamete iz sledeče povezave in če se že lotevate preigravanja potem vam lahko na tem mestu priporočim še dve odlični modifikaciji.
Prva se imenuje DSLightingEngine in ta prenovi celotno osvetljavo igre, ki zdaj dejansko upošteva vire svetlobe in na ta način postane močno bolj privlačna in imerzivna. Stopnje, ki bi morale biti temne, so zdaj dejansko zavite v sence in za raziskovanje teh bo treba kdaj prižgati baklo.
Drugi mod pa se imenuje Seeker of Fire, ki je nekaj mesecev doživel nadgradnjo na 2.0. Ta modifikacija je namenjena predvsem vsem tistim, ki ste drugi del že večkrat preigrali in bi si želeli nekaj novega kot so spremenjene lokacije predmetov, novi šefi in drugi popravki kot je denimo odprava zahteve po vlaganju točk v Adaptability. Trojica modov je med sabo združljiva, tako da lahko Dark Souls 2 zdaj podoživite v vsem svojem sijaju in si tako malce olajšate čakanje na dodatek za Elden Ring.
Razvijalec Crowbar Collective je znotraj igričarske industrije prisoten več kot 10 let, med tem časom pa so izdali samo eno igro. Razlog za to ni lenost razvijalca, ampak bolj njegova nenavadna pot, saj je bil originalno ustanovljen kot modderska ekipa, ki se je kmalu po izidu igre Half-Life 2 lotila titanske naloge: predelati kampanjo prve igre v posodobljen pogon Source in morda zraven še popraviti nekatere zamere predhodnika.
Modderji se morda takrat sploh niso zavedali, kako velikega projekta so se lotili, saj je ta zahteval leta njihovega življenja, za svoj trud pa takrat niso bili plačani ničesar. Vendar pa vse to programiranje ni ostalo neopaženo: razvijalec Valve je opazil njihov talent in jim tako dovolil, da predelavo Black Mesa tudi uradno prodajajo na Steamu, kjer je igra izšla v nedokončanem stanju leta 2012, nakar so potrebovali še nekaj let, preden je bil projekt v celoti dokončan.
Black Mesa je ob polnem izidu požela odobravanja igralcev in kritikov, nad igro pa sem bil navdušen tudi sam, čeprav se mi še vedno zdi, da so stopnje na tujem planetu Xen preveč razvlečene in čeprav so boljše od tistih od originala, so za preigravanje še vedno utrujajoče. A splošno gledano je Crowbar Collective svojo nalogo opravil odlično, od zapisa zadnje vrstice kode znotraj igre Black Mesa pa niso počivali, ampak so delali na nečem novem, za to pa so pred kratkim izvrgli prvi dražilnik.
Ta ni preveč zgovoren. Vidimo štiri barve, ki se nato združijo v nek logotip, v ozadju pa slišimo zvoke streljanja in kričanja. Predvidevamo lahko torej, da bo nova igra zopet vsebovala nekakšen akcijski vidik, a kaj več Crowbar Collective ni želel izdati, saj igralce preko dražilnika samo vabi, da spremljajo posodobitev in beta teste na uradni strani.
Igralci so seveda hitro spočeli svoje lastne teorije, kaj naj bi nova igra bila. Moram priznati, da sem ob prvi zeleni barvi znotraj dražilnika skoraj takoj pomislil na Opposing Force – prvi uradni dodatek za Half-Life 1, ki ga je tiste dni spočel manjši razvijalec Gearbox. Pri teh mislih očitno nisem sam, saj večina igralcev meni, da štiri barve predstavljajo četverico uradnih dodatkov, ki jih je prejela prva igra: zelena za Opposing Force, morda za Blue Shift, oranžna za originalni Half-Life in vijolična za Decay – slednji dodatek je izšel samo za konzolo PlayStation 2. To teorijo izpodbija dejstvo, da Opposing Force in Blue Shift že dobivata svoji predelavi, a čisto možno je, da so se zdaj vsi ti projekti združili pod eno streho.
Spet drugi so mnenja, da bo tole morda povsem originalna igra, saj razvijalec na svoji uradni strani išče ljudi, ki so izkušeni v pogonu Unreal Engine 4, medtem ko je bila Black Mesa spočeta v pogonu Source in Valve verjetno ne bi bil ravno vesel prodaje predelave svoje licence, ki bi bila ustvarjena v tujem pogonu. Drugega kot čakanje nam ne ostane, a glede na to, da smo dobili dražilnik, verjetno uradno najava projekta ni več daleč stran.
Odpuščanjem znotraj igričarske industrije še ni videti konca in na vrsto za dieto se je zdaj uvrstil tudi razvijalec Supermassive Games, ki ga že dolgo poznamo kot studio pri katerem lahko vedno znova pričakujemo nek nov naslov iz žanra grozljivk.
Razvijalec je včeraj preko X-a najavil težko odločitev, da stran odseka nekaj delovne sile, zraven pa so pripisali običajne stavke, da “odločitev za njih ni bila lahka” in da bodo tesno sodelovali s tistimi, ki so se zdaj znašli na Zavodu za zaposlovanje in jim poskušali poiskati kakšno drugo zaposlitev. Kje jo bodo ti našli je težko napovedati, saj založniki te dni neradi zaposlujejo dodatno delovno silo, saj se je večina od njih v zadnjih dveh letih lotila enake naloge odpuščanja delavcev.
Koliko točno ljudi je izgubilo službe Supermassive ni želel izdati, a novinar Jason Schreier je prišel do svojih informacij, ki pravijo, da je bilo iz angleškega studia odpuščenih okoli 90 ljudi.
Supermassive Games je bil ustanovljen leta 2008 in je brž nas privlekel oči potem ko je za Sony in konzolo PlayStation 4 spočel visokoproračunsko grozljivko Until Dawn, ki bo še letos dobila predelavo, a izpod rok nekega drugega studia. Razvijalec se je nato zavezal k založniku Bandai Namco za katerega je spočel štiri igre znotraj franšize The Dark Pictures Anthology in zdaj delajo že na peti igri. Vmes so spočeli še odlični The Quarry, trenutno pa delajo na projektu Little Nightmares 3 in The Casting of Frank Stone – slednje bo enoigralska igra, spočeta znotraj vesolja Dead by Daylight.
Supermassive Games je bil dolgo neodvisen razvijalec, a je bil lani v celoti kupljen iz strani danskega založnika Nordisk Film. Mesec nazaj sta studio zapustila ustanovitelja Pete in Joe Samuels, a razlog za odhod naj ne bi bila kakšna zamera do novega lastnika.
Letos smo ugledali vsaj dva večja izdelka iz dveh različnih podjetij, ki sta prišli na idejo transparentnih zaslonov. Samsung je svojo iznajdbo predstavil na sejmu CES 2024 in zadevo reklamiral kot nekakšen inovativen prozoren televizor prihodnosti, podjetje Lenovo pa je v Barceloni sredi dogodka Mobile World Congress predstavilo presneto unikaten prenosnik Project Crystal, ki vsebuje skorajda povsem prozoren zaslon.
Stvar je definitivno videti kot nekakšna 3D model nekega nedeljskega oblikovalca, ki pred uradno najavo kaže svojo vizijo PlayStationa 6, le da gre tule za povsem resničen izdelek, ki so ga tamkajšnji novinarji tudi poprijeli v roke. In večina njih je predstavitev zapustila z nekako istimi občutki: zanimiva tehnologija, ki pa nima res kakšne prave uporabnosti.
Project Crystal vsebuje micro-LED ekran, ki je ujet med dva prozorna Gorilla Glass zaslona in se med splošno uporabno ne razlikuje preveč od navadnega prenosnika. Ekran omogoča 55 % prepustnost, tako da kakšne res fantastične slike ne boste gledali, vendar pa je stvar še vedno dovolj gledljiva, da lahko na njej opravljamo vsakdanje opravke kot je brskanje po spletu in tipkanje dokumentov, med tem pa lahko ves čas skozi ekran budno spremljate okoliško dogajanje po pisarni.
Zakaj bi torej kdo sploh imel? Na to vprašanje očitno ni imel odgovora niti Lenovo, ki je imel bolj polovične razlage: morda je kdaj koga zanimalo, kaj trenutno delate na računalniku in zdaj lahko samo pogleda v vaš zaslon in dobi vpogled v zrcaljeno sliko, prav tako pa bi lahko prenosnik stvar povezoval z AR tehnologijo. Lenovo je namreč na zadnjo stran ekrana vgradil kamero, ki analizira kaj se nahaja za zaslonom in preko umetne inteligence bi tako lahko združili sliko zaslona s tistim, kar se dogaja v ozadju: če imate denimo za zaslonom postavljeno vazo z rožo, bi nato na ekranu na njej realistično pristala čebelica.
Bizarnost izdelka se nahaja tudi na spodnji strani, ki vsebuje tipkovnico, a samo takšno na dotik, medtem ko ekran tapkanja s prsti ne podpira, kar je nekako logično, saj mora biti ta ves čas čist, drugače se izgubi njegov glavni namen. Tipkovnica sicer vsebuje vse tipke, ki jih preko spodnje strani osvetli lučka v vzorce črk, a tipkanje brez kakršnegakoli povratnega učinka bi vsaj pri meni hitro spočelo še več pravopisnih napak kot pa jih proizvedem ob običajnem tipkanju člankov.
Project Crystal je vsekakor zanimiv izdelek, vendar res dvomimo, da se bo kdaj pojavil na kakšni resni proizvodni liniji. Sploh raje ne pomislimo, koliko bi takšna stvar stala in kako urno bi se lahko poškodoval ekran, zato je morda bolje, da zadeva ostane znotraj laboratorijev.
Navdušenci nad starošolskimi strategijami, ki jih lahko uživamo v realnočasovnem načinu, so v zadnjih nekaj letih pridobili cel kup nove vsebine. Žanr teh iger je sicer na splošno še vedno mrtev, a ga uspešno pokonci drži Microsoft, ki je preko dobro izdelanih predelav oživel svojo serijo strategij Age of Empires, obnove pa so se izkazale za tako uspešne, da je založnik leta 2021 spočel čisto sveže 4. poglavje franšize.
Vendar kljub temu najbolj popularen ostaja 2. del, ki ga je v nadgrajeno verzijo Definitive Edition prepeljal razvijalec World’s Edge, ta pa je v bistvu sestavljen iz modderjev, ki so vsa ta leta pridno skrbeli za dostavo vsebine v Age of Empires 2. Morda sta bila ravno zaradi tega prenova in lanski dodatek Return of Rome tako dobra sprejeta, saj se dela vsebina, ki jo igralci že dolgo zahtevajo in nič drugače ne bo pri novi razširitvi Victors and Vanquished, ki bo imela največ vsebine doslej.
Projektu stoji na čelu Ramsey “Filthydelphia” Abdulrahim, ki je bil včasih modder, nakar je bil zaradi svojih profesionalnih delanih izdelkov preseljen v pisarne razvijalca World’s Edge. Novi dodatek bo prinesel kar 19 novih scenarijev, 14 od teh pa je bilo navdihnjenih iz strani prejšnjih modov, ki pa so zdaj dobili še nadgradnje v obliki glasovnega igranja, profesionalno izdelanih vmesnih sekvenc in unikatne glasbene spremljave, ki je bila ustvarjena specifično za ta dodatek.
Scenariji so raznoliki in vključujejo vikinško kampanjo, ki jo bo vodil slavni Ragnar Lothbrok, tega pa ste zagotovo spoznali preko televizijske serije Vikings. Na drugi strani bomo skočili v škornje Otona Velikega, ki se bo poskušal spoprijateljiti s Franki in Vikingi, ugledali pa bomo tudi nekaj japonskega sabljanja, kjer bo prisoten unikatni morilski klan Mori in njegove ninje.
Novo posodobitev glede razvoja je prejela tudi predelava igre Age of Mythology: Retold. Tudi na tej dela World’s Edge in čeprav kakšnega novega igralnega napovednika nismo ugledali, smo vsaj dobili kratki vpogled v grafično paleto v katero se nagiba Retold. 3D modeli so videti odlično in res bo zanimivo videti obnovo te strategije, ki sicer nikoli ni bila tako popularna kot Age of Empires, a je skozi leta obdržala dovolj zvesto in glasno skupnost, da je Microsoft na koncu vendarle odobril delo na polni obnovi.
Dodatek Victors and Vanquished za Age of Empires 2: Deifinitve Edition izide 14. marca in ga lahko na Steamu že prednaročite za dobrih 11 €, Age of Mythology: Retold pa potrebuje še nekaj časa v pečici, a naj bi izšel za PC in konzole Xbox enkrat kasneje letos.
Med najbolj pričakovane indie naslove zadnjih nekaj let lahko zagotovo na vrh zapišemo igro Hollow Knight Silksong, ki je bila prvič najavljena leta 2019, od takrat pa smo o njej slišali bore malo. A ni to edini takšen naslov, ki že nekaj časa preizkuša potrpežljivost igralcev, saj je živce parajoč tudi naslov Little Devil Inside, s to razliko, da se ta ne more zanašati na renome kakšnega preteklega dela, ampak lahko igralci upanja polagajo samo v napovednike in sami sebi govorijo, da stvar ni samo nek nateg in bo dejansko enkrat tudi izšla.
Razvijalec NeoStream Interactive je namreč idejo za Little Devil Inside sprva predstavil preko Kickstarter kampanje in to daljnega leta 2015, zadeva pa je zaradi čudovitega napovednika hitro nabrala zahtevani znesek, nakar je razvijalec pogumno napovedal izid, ki naj bi se zgodil proti koncu leta 2016.
A stvar je bila nato zamaknjena, saj so razvijalcu zrasle peruti zato je razširil idejo projekta, nakar so tekla leta in leta, vmes pa se ni veliko zgodilo. Zadnjo večjo predstavitev je igra dobila leta 2021 in takrat se je upalo, da zna zadeva celo iziti v 2022. Vendar pa se je NeoStream nato spet zavil v molk, ki ga je prekinil šele nekaj dni nazaj, ko je na splet poslal nov igralni napovednik, zraven pa pripisal še večjo posodobitev glede razvoja, ki si jo lahko preberete na Kickstarterju.
Iz zapisanega je jasno, da se je ekipa skozi leta močno spremenila, narasla in zopet skrčila, tako da je razvijalec zdaj zopet prisoten v manjši zasedbi, ki naj bi bila bolje fokusirana. Razvoj je očitno bil tudi preklopljen na pogon Unreal Engine 5 in napovednik je vsekakor čudovit in vizija igre ostaja nespremenjena: spočeti zanimivo avanturo, kjer prečkate čudovito poustvarjen svet peš ali preko vozil, na potovanju pa srečate razne zanimive osebe s katerimi lahko pokramljate, vsake toliko pa se bomo lahko tudi malce pretepali ali pa se skrivoma tihotapili skozi stopnje.
Kljub vsemu pokazanemu pa še vedno nismo dobili niti približnega datuma izida in podpornikom je razumljivo začelo zmanjkovati potrpljenja. Komentarji glede posodobitve niso vzpodbudni in kar nekaj jih je, ki zahtevajo vračilo denarja, a tega seveda ne morejo dobiti, saj NeoStream še naprej dela na igri. No, vsaj tako je videti, razen če so med razvojem nabrali za desetletje napovednikov, ki jih bodo nato izdali posamično vsakih nekaj let, dokler ne bodo na stvar in vračilo denarja pozabili tudi tisti prvi podporniki.
Serija iger kmetovanja Farming Simulator se na prvi pogled zdi kot nekaj, kar bi bilo popularno samo v Nemčiji, saj so tam naravnost zaljubljeni v raznorazne simulacije služb in Nemce očitno po napornem 8-urnem delavniku najbolj sprosti, da se usedejo pred računalnik in zaženejo neko simulacijo poklica tipa Ambulance Simulator ali pa veren simulator skladiščnika.
Ampak Farming Simulator je presegel domača tla, saj znamo vile vihteti tudi drugod po Evropi in tudi Slovenci smo najbolj ponosni, ko je imamo za domačo hišo lepo obdelano polje, na dovozu pa se svetlika vrhunski traktor, ki v bistvu stane veliko več kot pa kakšen moderen avto.
Huronsko popularnost kmetovanja je zavohal tudi Logitech, ki je za te namene spočel prav posebni skupek opreme Logitech G Heavy Equipment Bundle, z njim pa smo se pred kratkim pozabavali tudi mi.
Z Logitechovo volansko periferijo se poznamo že dolgo, saj njihove volane G923 zelo radi nataknemo na naše dirkalne simulatorje, ti volani po ponujajo odlično razmerje med kakovostjo in ceno. Za namenski skupek naprav, ki jih lahko uporabimo med igranjem Farming Simulatorja pa v bistvu sploh nisem vedel, čeprav je zadeva na trgu prisotna že leta in smo jo lahko uporabljali že v navezi z igro Farming Simulator 19 iz leta 2018.
Logitech G Heavy Equipment Bundle se nahaja v večjem paketu, kar niti ni nenavadno, saj v njem ne dobimo samo volana, ampak hkrati tudi pedalke in stransko nadzorno ploščo, ki vsebuje vrsto gumbov in je videti kot nekaj, kar je bilo izmaknjeno iz nekega pravega kombajna. Ta stranska plošča se glede materialov čuti tudi najbolj kakovostno, česar pa ne moremo reči za sam volan in pedalke. Oba dela namreč vsebuje preveč plastike in se izneverita imenu “Heavy”, tako da ob njunem prvem srečanju nisem bil preveč navdušen.
Vsi deli opreme so takšni, da jih lahko enostavno namestite na svojo pisalno mizo in na tla, vse to pa lahko kasneje tudi pospravite, saj vam ni treba ničesar vrtati ali pa vijačiti. Mi smo se odločili biti malce razvajeni, zato smo volan, stranski panel in pedalke namestili na UVI-jev Racing Setup Lite in zadeva se prav dobro ujema – manjši problem so bile pedalke, ki na spodnji strani niso vsebovale kakšne oprijemljive rešitve, zato smo morali izgruntati svojo partizansko rešitev.
Priklop je nato izjemno enostaven. Logitech G Heavy Equipment Bundle ne zahteva zunanjega polnjenja, zato v PC enostavno povežete dva priklopa za vhod USB-A, počakate nekaj sekund, da se namestijo gonilniki in vse je pripravljeno za akcijo. No, seveda je nato treba zagnati tudi igro – sami smo zadevo testirali preko najnovejšega poglavja Farming Simulator 22 in kakšnih posebnih nastavitev nam ni bilo treba izvajati – igra sama zazna volan in vas povpraša, če ga želimo uporabiti, nakar tudi sama prilagodi vse raznorazne tipke, ki pa jih lahko seveda tudi sami prilagajamo po svojih željah.
Sam nisem nek resen kmetovalec, ki bi imel v Farming Simulatorju stotine ur igralne časa, a tudi takšnemu junior farmerju kot je hitro postalo jasna privlačnost takšnega izdelka. Volan na sebi vsebuje po štiri gumbe na levem in desnem delu, pod volanom pa se nahajajo tudi sprožilniki. A tista glavna zadeva sta dve paličici, ki jih na navadnem kontrolerju uporabljamo za premikanje in tudi tule ju lahko izrabimo za ravno nekaj takšnega, saj moramo v igri kdaj skočiti tudi iz traktorja in pri navadnemu volanu bi se v tem primeru morali preseliti na miško in tipkovnico ali pa kontroler, medtem ko nam tule volana ni treba opustiti, saj se enostavno premaknemo do naslednje točke, stisnemo tipko za nadzor vozila in že se lahko spravimo v prešerno obdelovanje njive.
Volan nam omogoča sukanje za 900 stopinj, na vrhu pa imamo tudi posebno ročko za tiste trenutke, ko rabimo bolj finomehanični nadzor, medtem ko z drugo roko pritiskamo na stranske panele in s tem sprožamo raznorazne funkcije nadzorovanega vozila: od dviganja prikolice, prižiganja smerokazov do pobiranja sena in drugih trikov domačega kmetovanja.
Vse te stvari delujejo brezhibno in čeprav bi si želel malce bolj kakovostnega in težjega volana, tudi ta dostojno opravi svojo nalogo. Malce večji problem so mi bile stopalke, ki so za moje titanske noge precej majhne in po nekajurni uporabi se mi je zdelo, da sem iz njih že slišal rahlo škripanje. Logitech bi za njih lahko res uporabil malce bolj odporen in težji material, ki bi mogoče še omogočal različne stopnje nagiba.
Kaj več o tem izdelku niti nimamo za povedati: dela točno tisto, kar od njega pričakujemo, za uporabo je enostaven in namestimo ga lahko na dirkalni simulator ali pa domačo mizo. Treba se je tudi zavedati, da je tale volan namenjen samo igranju na PC-ju, podprt pa je bil tudi na konzoli PlayStation 4. Vendar pa je tam deloval bolj kot ne samo po naključju in to samo v primeru igre Farming Simulator 19: za Farming Simulator 22 uporabniki poročajo o mešanih rezultatih – včasih deluje samo stranski panel, včasih pa samo volan. Ta poročila je treba jemati z rezervo, zato je najbolj varna opcija, da si igro namestite na PC, kjer nato dobite tudi možnost prilagajanja funkcij posameznih gumbov.
Logitech G Heavy Equipment Bundle si lahko na slovenski strani Cyberpiggy privoščite za 194 €, kar se znamo komu zdeti veliko, a po drugi strani za to ceno tri kose opreme, ki skupno gledano opravičijo svojo ceno. Pravi kmetovalci boste seveda za zadevo zagrabili z obema rokama, izdelek pa je tako preprost za uporabo, da se znajo na njem pomuditi tudi nekoliko mlajši igralci.
Suicide Squad: Kill the Justice League, najnovejša stvaritev Rocksteady Studios, je razdelila igralno skupnost že od samega začetka. Je popoln primer, kako lahko žive storitve izčrpajo vso energijo iz igralne izkušnje. Zgodba, liki in igranje se gibljejo od dobrega do fantastičnega, vendar misije hitro postanejo dolgočasne, svetle točke zbiranja nove ter razburljive opreme pa zasenčene zaradi mnogih pomanjkljivosti. Štorija ter osebnost dobesedno izhlapita, ko prideš do konca dokaj kratke zgodbe.
Kljub ogromni količini začetnega zanimanja ob prvotni napovedi, je po razkritju igralnih posnetkov vsesplošno mnenje postalo ledeno hladno kot atmosfera, ko Mr. Freeze začne znova stokati o svoji ženi. Namesto, da bi nova igra sledila znanim stopinjam trilogije Batman Arkham, so ta korak namenili tipičnim napakam looter-shooterjev. Ne le to, zraven so vključili tudi mnogo drugih klišejev iger, katere pogosto kmalu po izidu pristanejo na življenjski podpori. Ampak je Suicide Squad res tako slab, kot mnogi trdijo? Ali lahko ta pogumna ekipa nepriljubljenih zlikovcev uspe, kjer so superjunaki spodleteli.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Rocksteady Studios Založnik: Warner Bros. Games Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S Steam:Povezava Datum izida: 30. januar 2024 Cena: 69,99 €
Suicide Squad se začne z izjemno zabavno predstavitvijo igralskih likov, ki jih nato dobiš v nadzor. Deadshot, Harley Quinn, Captain Boomerang in King Shark so verjetno najmočnejša točka igre, vsak od njih je zelo dobro realiziran in, kot bi pričakovali od skupine zlikovcev, malce čuden. Od tega, kako Deadshot z neizmerno natančnostjo izstreljuje smrtonosne strele, do Harley Quinn, ki s svojim zmešanim temnim humorjem doprinaša smeh med neprestano akcijo. Ne pozabimo na Captain Boomeranga, ki s svojimi pogosto neprimernimi izjavami obarva okolje, in na King Sharka, ki igra podobno vlogo kot Drax v Varuhih galaksije.
Izmenično delovanje med liki v vmesnih prizorih je vedno zabavno opazovati, ne glede na to, ali gre le za šaljive pripombe, fizične reakcije na dogajanje ali pa popolno neupoštevanje klasičnih herojskih stereotipov – na primer, ko jih super zlobnež zaslišuje, kje se nahaja skupina superjunakov in to brez dlake na jeziku takoj izdajo, da rešijo svojo kožo.
Vedno so zabavni, vsaj v vmesnih prizorih. Enako velja tudi za Amando Waller, ki jo tukaj spektakularno odigra Debra Wilson, katero morda poznaš kot Cere Jundo iz Fallen Orderja. Vsi so dobri v svoji vlogi, vključno z vrnjenimi liki, kot je Pingvin in razni superjunaki (z izjemo Batmana), vendar so glavni štirje in Waller resnično najbolj opazni.
Prav tako vse izgleda fantastično! Gre za izjemno lepo igro, ki teče pri 60 sličicah na sekundo in vse neprestano ostane lepo ter tekoče. Na PS5 nisem opazil veliko zatikanja, niti ob ogromni količini dogajanja na zaslonu. Samo mesto je presenetljivo omejeno za igro z odprtim svetom, saj si omejen na relativno omejeno območje, z alarmantno veliko lobanjo, ki zlovešče plava v ozadju.
Sam Metropolis ni v najboljšem stanju, saj je uničen zaradi Brainiacovega spreminjanja prebivalstva v svoje privržence. V ta namen se je lotil tudi večine Lige pravičnikov. Če tega nisi uganil že po naslovu, bo na tebi, da jih odstaviš s položaja živih zemljanov (in nezemljanov).
Borba je precej izvrstna, razen nekaj nadležnih malenkosti. Je izjemno hitra in odzivna, ima veliko globino ter prilagodljivost preko sposobnosti in opreme. Neprestano moraš ostajati v gibanju, da se izogneš prihajajočim napadom – resnici na ljubo, sposobnosti premikanja so to, kar naredijo največjo razliko med igralnimi karakterji. Ampak seveda ne gre brez pomanjkljivosti, največja izmed katerih je, da so sovražniki precej enaki vse od začetka do konca, brez velikih presenečenj.
Tudi nekateri šefi so me razočarali, pogosto se zanašajo na iste vrste napadov in se obnašajo podobno kot klasični zlobneži. Tudi zadnja borba pred končanjem igre je bolj kot ne že videna, manj dodelana različica že prej srečanega frustrirajočega šefa.
S tem pa se razočaranje še ne konča. Med prebijanjem skozi misije in borbo s številčnimi, neizprosnimi sovražniki, se kmalu pričneš zavedati, da so misije postale bolj enolične od Batmanove garderobe. Tudi med plenjenjem štaba lige pravičnikov sem enostavno razmišljal, kako zabavneje bi bilo biti Batman in zbirati Bat-trofeje.
Sama zgodbena nit je sicer dokaj dobra, čeprav je nadzor uma Brainiaca imel nadležen učinek, da je Batmana spremenil v monologirajočega negativca, ki se je iz enega najpametnejših in pretkanih oseb tega sveta preobrazil v slinastega bebčka, ki komunicira prek komunikacij, katere sovražnik zlahka prestreže. Naredi nekaj nepričakovanih stvari, a po drugi strani vrže taktičnost na stran in si vzame čas, da ti nasproti postavi padle člane Lige pravičnikov, enega za drugim. Resnično so grozeči, zlasti Superman, ampak iz taktičnega aspekta gre za golo bedarijo, zakaj se nate ne spravijo s skupnimi močmi.
Vse skupaj se zdi dosti lažje, kot bi moralo biti. To, kar je recimo v trilogiji Arkham vzelo več 10 ur za raziskovanje in iskanje, je tukaj relativno hitro dovedeno na konca. Celotna zgodba mi je skupno vzela dobrih petnajst ur pred dosegom končne igre, ko naslov ‘Ubij ligo pravičnikov’ postane skoraj nepomemben. Ko so premagani, se osrednja zgodba upočasni in igranje postane še bolj monotono ter dolgočasno.
Čudno je, kako zelo malo stranskih misij igra vrže predte skozi začetno zgodbo, razen podpornih misij. Te nadgradijo razne storitve v štabu, kot je recimo pomoč Pingvina pri izdelavi orožja. Obstajajo trije tipi misij z zelo preprostimi cilji, vendar so omejitve, ki jih pogosto postavljajo na tvoj slog borbe, nadležne in izčrpavajo užitek.
Igro obišče tudi Ugankar, da pusti svoje… no, ne moreš jih res imenovati uganke, po vsem zemljevidu. Ugankarjevi motivi so zelo tanki. Zdi se, da je v tej igri izgubljen, še posebej, ker so nagrade, uganke in izzivi premikanja neosebne in dolgočasne. Sosednje uganke se lahko sprožijo tudi na koncu katerega vmesnega prizora, kar malce pokvari te trenutke, in vse skupaj je precej umetno. Služi zgolj raztezanju časa igranja.
Ko se spustiš v končno igro, se na zemljevidu pojavi še več dejavnosti, vendar so le-te še vedno zgolj rahle variacije že obstoječih, čeprav s prostovoljnimi težavnostnimi stopnjami, da izboljšajo sistem nagrad. Na koncu igre sem bil precej razočaran, saj konec zgodbe sovpada z vrtincem ponavljajočih se dejavnosti, ki bi jih odigral le, če bi bil v resni stiski. Da ne omenjamo tega, kako se ena glavnih značilnosti, ki naj bi te držala v igri – pridobivanje boljše opreme; spremeni v obupno lovsko igro, kjer se na koncu vedno znova vprašaš: “Je to res vredno?”
Samo nadgrajevanje opreme je v celoti povprečno, vendar s svetlimi točkami. Tukaj so legendarni predmeti z močnimi učinki, ki lahko znatno spremenijo tvoj stil igranja, vendar je njihovo število majhno. Zato zanimanje počasi upade, saj se nova oprema večkrat ponavlja, z zgolj izboljšanimi osnovnimi karakteristikami. Obstajajo različne ravni plena, vendar so legendarne in infamne (v bistvu nabori predmetov, ki dodelijo bonus) edine stvari, ki resnično štejejo, sploh na višjih stopnjah. Vse dejavnosti, ki ne vodijo v boljšo opremo, se tako končajo kot izguba časa, kar je katastrofalno za igro, ki sama sebe označuje kot “looter-shooter”.
Razsodba
(+) Solidna osnovna zgodba (+) Igralni karakterji so raznoliki in zabavni (+) Soliden bojni sistem (+) Gladko delovanje na PS5 (+/-) Povprečen sistem plenjenja (-) Razočaranje na področju super-junakov (-) Ponavljajoče se igranje (-) Ne uvede nič res novega in dobrega (-) Nezanimivi sovražniki
Govorice, da bo prva uradna razširitev za Elden Ring, ki jo že dolgo poznamo pod imenom Shadow of the Erdtree, izšla že tega februarja so se očitno izkazale za lažne, razen če nas razvijalec FromSoftware ujame povsem nepripravljene in kar čez noč izda enega od najbolj pričakovanih dodatkov zadnjih nekaj let. Zato je treba novo vsebino iskati v modih in čeprav ima Elden Ring dokaj mlado moddersko sceno, je ta v zadnjih mesecih tako napredovala, da smo dobili prvi večji mod imenovan The Convergence.
Če vam je morda ime moda že nekam znano, potem očitno pridno spremljate moddersko dogajanje, saj smo istoimensko modifikacijo že prejeli za igro Dark Souls 3, vodilni ustvarjalci pa so se zdaj premaknili na Elden Ring in tudi zanj spočeli ogromen projekt, ki mu v modderskemu svetu pravimo “overhaul mod”.
The Convergence se ne izneveri svojemu imenu in tako kot je to naredil v Dark Souls 3, tudi v Elden Ringu pošteno spremeni kampanjo, tako da je mod najbolj priročen za veterane, ki bodo med sprehodom skozi čudoviti svet, ki ga je ustvaril FromSoftware, na vsakem koraku našli nekaj spremenjenega ali novega.
Igralci boste spremembe opazili že na začetku, saj imamo po novem na izbiro 27 različnih igralnih razredov, ki imajo po novem tudi unikatne začetne pozicije “rojstva” vašega lika. Vsak od teh razredov lahko sledi svojemu razvojnemu drevesu, vašemu heroju pa boste lahko nataknili povsem nova orožja, oklepe in magične izstrelke, vse to pa boste lahko nadgrajevali in to brez, da bi pred tem morali iskati knjige z recepti, saj so vsi ti odklenjeni že od samega začetka.
Potem so tu prenovljene temnice, nove lokacije za raziskovanje, prenove pa so bili deležni tudi šefi, ki vas zdaj lahko presenetijo z novimi posebnimi napadi. Modderji se niso ustavili samo pri spreminjanju mehanik obstoječih šefov, saj boste med igranjem naleteli tudi na čisto nove glavarje, kar je že samo po sebi vredno nameščanja moda.
The Convergence si lahko prenesete na sledeči povezavi in namestitev je dokaj enostavna. Strah, da bi vam zadeva prepisala obstoječe shranjene položaje je odveč, saj mod teče preko svoje lastne izvršne datoteke, kar pomeni, da shranjuje datoteke v drugo mapo, s tem pa ste zaščiteni tudi pred kakšnim banov večigralske zaščite Easy Anti-Cheat.
Igre razvijalca FromSoftware so v preteklosti spočele že kar nekaj takšnih večjih modifikacij, a na tiste največje v bistvu še čakamo. Projekt Nightfall bo v pogonu originalnega Dark Soulsa prinesel čisto novo kampanjo, v takšno smer pa se giblje tudi mod Archthrones, ki bo spočet znotraj nadgrajenega pogona igre Dark Souls 3.
