Govorice so se izkazale za resnične in Horizon Forbidden West bo res dobil svojo prvo in morda edino večjo razširitev, ki se bo imenovala Burning Shores. Napovednik nam pokaže junakinjo Aloy, ki se na krilih robotskega Sunwinga dvigne nad ruševinami Los Angelesa in meja izrisovanja in videnega je naravnost fantastična. Horizon Forbidden West je trenutno ena od najbolj izpopolnjenih grafičnih iger, dodatek pa je podobo dvignil še za stopničko višje.
Morda ravno na račun tega Burning Shores ne bo na voljo za konzole PlayStation 4 ampak ga bomo igrali samo na trenutni generaciji PlayStation 5, kasneje pa se bo zadeva najverjetneje pojavila tudi na PC-ju. Razvijalec Guerrilla Games sicer ni želel podeliti kakšnih bistvenih podrobnosti, saj je na uradnem blogu navrgel samo to, da bomo v novi avanturi odpotovali južno od dežel klana Tenakth, zgodba pa se bo odvijala po zaključku tiste iz originala. To najverjetneje pomeni to, da boste za preigravanje dodatka morali najprej preigrati kampanjo in če te še niste, potem je res skrajni čas, da se spravite k delu.
Burning Shores ima zdaj tudi uradno potrjen datum izida, ki se bo zgodil 19. aprila 2023. Zdaj bi bil idealen čas za kakšno pravo znižanje cene, a žal se nas Sony tokrat ni usmilil in kopijo igre je te dni še vedno treba odšteti 80 €, če pa ste morda naročeni na servis PlayStation Plus Premim pa se lahko poigrate v omejenem preizkusu, ki vam ponudi 5 ur igranja.
Ugibanj je konec in Hideo Kojima je na včerajšnji podelitvi nagrad The Game Awards tudi uradno najavil igro Death Stranding 2, ta pa je pridobila tudi en hudo zajeten napovednik, ki pokaže ništrc igranja, a po drugi strani dobro nakaže, da se drugi del vizualno in vsebinsko ne bo preveč ločil od originala.
Glavnino videa zaseda Fragile in spet je veliko stvari odprtih za interpretacije, kar bo nedvomno po godu vsem zvestim oboževalcem prvega dela, ki se izjemno radi poigravajo s sledmi, ki jim jih pušča Kojima. Osebno v zgodovini Death Strandinga nisem preveč izurjen, tako da mi je veliko od prikazanih stvari letelo skozi glavo. Kdo presneto je bil denimo tisti animejevski zlobnež na koncu z električno kitaro, ki za detekcijo sploh nima dojenčka in zakaj v enem primeru v posodi namesto otročjih rok vidimo lovke? Kaj se je v bistvu zgodilo na začetku s Fragile in s čim se je na začetku vozila okoli? Od kje se je vzela tista ogromna baza, ki očitno pripada Fragile in kaj bo njena funkcija v igri?
Odgovore na ta vprašanja bomo enkrat verjetno dobili, a Death Stranding 2, kar zaenkrat ni dokončen naslov, še nima niti približnega datuma izida, tako da se bo treba pripraviti na čakanje. V napovedniku sicer lahko vidimo tudi našega junaka iz prvega dela, Sama Porterja Bridgesa in glede na besede Fragile, ki Samu navrže, da se mora pripraviti na novo potovanje, bi bila varna stava, da bomo tudi v Death Stranding 2 nastopali v njegovi koži.
Kojima je po napovedniku stopil na oder in povedal, da je zgodbo drugega dela spisal pred koronavirus pandemijo, a jo je nato spisal na novo, dodal pa je še tudi to, da njegov studio dela na še en projektu, ki je še bolj eksperimentalen od Death Strandinga.
Vsake toliko na spletu naletim na nek igričarski dragulj, ki mi je ob izidu povsem ušel, a sem nato leto kasneje nanj znova naletel in se nato začel spraševati, zakaj ta igra danes ni bolj znana in igrana. Točno to se je zgodilo tudi v primeru igre Hellish Quart, ki ima sicer nekam neroden naslov, a je po drugi strani ena bolj unikatnih iger zadnjih let.
Igralno je tole videti kot tipična 3D pretepačina, kjer na vsaki strani stoji po en junak in na koncu lahko zmaga samo en. Vendar pa je tale naslov že na prvi pogled drugačen od drugih, saj na zaslonu ni praktično nobenega elementa uporabniškega uporabnika, kot je denimo črta z zdravjem, ki kaže koliko udarcev še potrebujete, preden nasprotnika pokorite na tla in mu zmagoslavno stopite na vrat.
Črte z zdravjem ni, ker je Hellish Quart ne potrebuje. V osrčju igre namreč tiči realistična simulacija sabljanja in s tem ne mislimo na nekaj, kar bi spominjalo na Kingdom Come: Deliverance, ki se prav tako hvali s srednjeveškim realizmom, a tam junak Henry še vedno lahko preživi več udarcev sabelj in sekir, pa se še vedno premika, kot da mu nič ni.
Tule je realizem pripeljan do skrajnosti in za smrt je dovolj že en dobro merjen udarec. Vendar ni nujno, da boste z uspešnim zamahom nasprotnika tudi za večno usposobili. Lahko ga denimo samo ranite in nato se bo ta premikal težje in če ga špiknete v roko, bo imel probleme že pri blokiranju in dviganju meča. Vse skupaj je resnični ples sabelj in mečev, do zmage pa ne vodi samo ena pot. Na izbiro imamo namreč več borcev, vsak od njih pa vihti svoj tip orožja, h kateremu spada tudi poseben slog mečevanja.
Igralna formula je nenormalno nalezljiva in morda zaradi tega igra na Steamu uživa visoke ocene, pa čeprav je trenutno na voljo samo preko Zgodnjega dostopa. Razvijalec Kubold redno dodaja novo vsebino in ima za prihodnost velike načrte, saj namerava vpeljati tudi enoigralsko kampanjo, trenutno pa pripravljajo večjo posodobitev, kjer se bomo poigrali s šefovskimi spopadi. Dodana je bila celo podpora za VR, vendar pa ta ne omogoča prvoosebnega sabljanja.
Problem trenutno je nerodno igranje večigralstva, ki se zanaša na Steamovo funkcijo Play Together ali pa na ločen program Parsec, a pri temu trpi odzivnost in zamik, ki ga pri tej igri definitivno ne sme biti. Za tolažbo se lahko trenutno igrate tudi proti umetnopametnim nasprotnikom, ki so dejansko izziv.
Če vam dogaja realizem in ste mnenja, da tega v današnjih igrah preprosto ni dovolj, potem si lahko Hellish Quart na Steamu privoščite za 13,99 €.
Razvijalec Antimatter Games nam je za ponovno oživitev franšize IGI že dostavil en kratki igralni napovednik, zdaj pa so zaradi duha prazničnih časov odločili dostaviti še enega. Kakor pravi napovednik so bili tudi sami presenečeni nad odzivom igričarjev, saj se prvi igralni napovednik približuje milijon ogledom, pa čeprav je franšiza mrtva že skoraj 20 let.
Novi video nam pokaže nekaj utrinkov iz prvoosebnega pogleda, kjer bo zopet največ štelo prikrito smukanje in odstranjevanje sovražnikov iz zased in to na takšen način, da ob tem ne bomo zagnali vsesplošnega preplaha, kjer zatulijo alarmi in prispejo okrepitve.
Zopet bomo igrali pripadnika agencije MI6, le da bomo tokrat našemu heroju izbrali tudi spol. Štorijalno bo tole preddel originala, tako da se bomo vrnili v osemdeseta, tam pa nas bo spremljala tudi verna orožarna. Okolica je videti čudovito in čeprav se bomo smukali največkrat ponoči, bomo kakšno misijo primorani speljati tudi sredi belega dne, takrat pa bo tiho in počasno premikanje še bolj pomembno. Naš junak se sicer ne bo bal poprijeti tudi za strojnico in se objektiva lotiti bolj akcijsko, kar bo verjetno všeč vsem tistim, ki za pretirano šunjanje nimajo potrpljenja, vseeno pa upamo, da bo glavno vodilo IGI Originsa taktično odstranjevanje tarč, brez nekih glasnih eksplozij.
IGI Origins je v razvoju že nekje tri leta, prikazani video pa je še vedno iz predalfne različice igre, tako da bo na končni izid treba še malce počakati. Kakšnih pretiranih informacij glede igre še vedno nimamo, vemo pa, da bo zgrajena na pogonu Unreal Engine, koda pa bo potrebovala še nekaj optimizacije, saj lahko v zgornjem dražilniku vidimo nekaj primerov padca sličic na sekundo.
Način spremljanja nogometnih tekem se ni spremenil samo na domačih zaslonih, ampak tudi na samih stadionih. Nogomet se je sicer dolgo otepal prevelikega izkoriščanja tehnologije, saj so bili mnogi prepričani, da bi to uničilo duh igre, a trenutno svetovno prvenstvo v Katarju se je znebilo teh verovanj in rezultat je bistveno drugačen potek in razplet tekem, kot pa smo jih vajeni.
Največjo vlogo pri temu igra video nadzor VAR, ki je do sedaj razveljavil že cel kup zadetkov in to tudi po tem, ko so igralci že zaključili z veseljačenjem in se je spremenil tudi rezultat na uradnem pokazatelju uporabniškega vmesnika. Nekaterim je to všeč, drugim spet ne, a dejstvo ostaja, da če bi ta tehnologija obstajala že leta 1986, potem se danes ne bi pogovarjali o nobeni Božji roki Maradone.
Napredno tehnologijo pa lahko izkoristijo tudi gledalci na katarskih stadionih. Po spletu je namreč pred kratkim zaokrožil posnetek spremljanja obračuna med Iranom in ZDA, eden od gledalcev pa si je medtem prenesel aplikacijo FIFA, ta pa omogoča cel kup naprednih funkcij in ena od teh izkorišča tudi AR tehnologije. Delovanje te je izjemno preprosto, saj telefonsko kamero zgolj usmerimo na igrišče in že dobimo podrobne podatke vsakega igralca posebej. To je koristno, če se nahajamo višje na tribuni in težko razberemo imena igralcev, medtem ko aplikacija vse to izriše preko enostavnega uporabniškega vmesnika, zraven pa navrže razne statistike, kot je denimo igralčeva hitrost in njegov igralni položaj na igrišču.
Ta funkcija aplikacije je na voljo samo tistim, ki tekme spremljajo v živo na stadionu, dodane pa so še druge dobrine, kot je denimo spremljanje VAR razsodb, kar bi znalo omejiti kakšno preveliko jezo navijačev, ki dostopa do teh podatkov, za razliko od tistih pred televizijami, enostavno nimajo.
Bo Elden Ring prejel nekaj dodatne vsebine v obliki DLC-jev, ki bo prinesel novo mapo, nasprotnike, orožja in šefe? To se igralci sprašujejo že vse od zaključka kampanje in vsi znaki ter govorice zaenkrat pravijo, da se bo nek obsežen dodatek skoraj zagotovo zgodil. Razvijalec FromSoftware je namreč takšno dodatno vsebino spočel za cel kup svojih iger, izjema pri temu pravilu sta bila samo Demon’s Souls in Sekiro, vendar pa se je Elden Ring prodal v rekordni nakladi in založnik Bandai Namco je zagotovo razvijalcu prišepnil, naj vendarle spočne še nekaj dodatne plačljive vsebine.
Dokler te ne dobimo uradno napovedane pa se bomo lahko pozabavali v brezplačni vsebini, ki jo je FromSoftware napovedal včeraj. Gre za posodobitev z imenom Colosseum Update in ta bo odprla vrata ogromne gladiatorske arene, ki se je v igri nahajala že vse od izida Elden Ringa, v njo pa do sedaj ni bilo možno vstopiti.
Bojevanje v Koloseju je namenjeno medsebojnemu obračunavanju med igralci, ki se radi preizkusijo v PvP bojih. Kakšne res namenske vsebine tukaj ni, saj je arena preprosto označena kot nekakšna centralna točka za PvP bojevanje, lokacija pa je dovolj široka in odprta, da igralci lahko pokažejo vse svoje sposobnosti, brez da bi se ob delanju prevalov kam zataknili ali pa morda omahnili v prepad. Pretepali se bomo lahko 1v1 ali v večjih skupinah 3v3, žal pa bodo tribune ostale prazne in res bi bilo fajn, če bi se tja lahko usedli živi igralci, ki bi nemara lahko na boje celo stavili rune.
Med časom pisanja tega članka je posodobitev ravno prispela na Steam, prenos pa tehta 1,62 GB.
Upamo, da ste dodobra preigrali Horizon Forbidden West, ki smo ga na začetku leta označili za eno najboljših odprtosvetnih izkušenj in čeprav je Sony bil zagotovo zadovoljen s prodajo, bi se mu te dni verjetno še bolj smejalo in igra bi imela tudi večji sloves, če ne bi izšla ravno takrat, ko se je na svet rodil tudi Elden Ring. Ta je potem povsem prevzel pozornost igralcev in ni jih bilo malo, ki so sicer Horizon Forbidden West preigrali, a šele mesece kasneje, saj za oba tako velika naslova preprosto ni bilo časa.
Jasno je bilo, da bosta obe igri enkrat dobili tudi štorijalne razširitve v obliki DLC-ja. Za Forbidden West so se glede dodatka pojavile glasne govorice že oktobra, saj je takrat igralec Lance Reddick, ki v igrah nastopa kot Sylens, na Twitterju ponosno podelil sliko, kjer je bilo jasno, da se zopet nahaja v studiu za zajemanje gibanja in obraznih mimik, zraven pa je igralec še ponosno pripisal, da dela na novi vsebini za Forbidden West. Sliko je malce kasneje umaknil, a to je bilo dovolj, da se je mlin govoric pošteno zagnal.
Taisti mlin se je včeraj še bolj zavrtel, ko se je na Twitterju oglasil dobro znani insajder The Snitch, ki velja za enega najboljših virov znotraj igričarske industrije. The Snitch predčasne objave vedno izpostavi v obliki uganke in tokrat je objavil samo sliko mape, koordinate pa se nahajajo točno na lokaciji, kjer se dogaja zgodba Forbidden Westa. Igralcem je hitro postalo jasno, da je tole več kot očitno namigovanje na prihajajoči DLC, ta pa se bo najverjetneje imenoval Burning Shores, saj je to del južne mape v Forbidden Westu, ki je samo bežno omenjen, igralci pa do njega nimajo dostopa.
Trditev The Snitcha je nato potrdil tudi novinar Tom Henderson, ta pa je še zapisal, da bomo DLC v roke dobili aprila 2023. Uradna napoved naj bi se zgodila kmalu in se bo najverjetneje pripetila na letošnji podelitvi nagrad The Game Awards.
Najava dodatne vsebine ne bi smela biti presenetljiva, saj ima Sony s Horizonom velike načrte, a vsi od teh niso bili uradno potrjeni. V razvoju naj bi bila televizijska serija in predelava prvega dela Horizon Zero Dawn, z izidom nove generacije VR sistemov za PlayStation 5 pa nas bo ob izidu pričakala povsem nova igra Horizon Call of the Mountain. Zadnje govorice pravijo, da bo Horizon dobil tudi svoj MMO, ki naj bi nastal v partnerstvu z založnikom iger Guild Wars.
Dead Island 2 je v razvoju že celo večnost in veliko igralcev je pričakovalo, da ko bo zadeva po vseh teh zamenjanih razvijalcih enkrat vendarle izšla, bo najverjetneje samo kupček govna. To se še vedno zna zgoditi, a moramo priznati, da nas igra z vsakim napovednikom bolj navduši in res se zdi, da je razvijalec Dambuster Studios uspešno opravil z vsemi izzivi in nam bo naslednje leto dostavil zanimivo zombijevsko pobijalščino, ki bo verjetno tudi presegla bolj povprečni Dying Light 2.
Dead Island 2 se očitno ne jemlje preveč resno in se osredotoča na tisto glavno igralno mehaniko, ki se vrti okoli preprostega, a vseeno hudo uživantskega pobijanja nemrtvih. Mesto dogajanja bo tokrat Los Angeles, ki ponuja polno zanimivih točk raziskovanja, saj se bomo preganjali po ulicah Hollywooda ali pa bogatih vilah, ki jih zdaj naseljuje razpadajoče meso zombijev.
Med avanturo nas bodo spremljali zanimivi liki in v napovedniku se nikakor ne morem nagledati nekoga, ki je bil očitno nekaj sekund nazaj živ, nato pa mu je v trenutku nekaj odbilo glavo, a to ga ni odvrnilo, da ne bi potegnil še enega zadnjega cigaretnega dima. Kri bo na splošno tekla v potokih, saj je razvijalec izredno ponosen na svoje sistem detajlnega razkosavanja telesc, tako da bomo lahko nasprotniku odbili praktično vsak košček mesa in mu nato z močno brco sfaširali glavo, to pa bo pospremil zadovoljiv zvočni učinek.
Čaka nas tudi cel kup orožij, ki jih bomo lahko na posebnih mizah predelali in na njih navesili cel kup dodatnih uničujočih učinkov, saj sekira ne bi bila zanimiva, če se na njej ne bi nahajal še plinsko podprt metalec plamenov. Manjkalo ne bo niti strelnega orožja, ki bo omogočal hitrejše redčenje gruče zombijev, a ta zvok rafalov bo zagotovo na nas privlekel dodatno nevarnost. Sem sploh že omenil, da bomo na začetku igre fasali ugriz nemrtvega, kar nam bo dalo posebne moči? No, tudi to se bo zgodilo, takrat pa nas bo popadel bes, tako da bomo uboge zombaklje razkosali kar z golimi pestmi.
Razvijalec je tudi bolj podrobno predstavil funkcijo glasovnih ukazov preko umetno pametne pomočnice Alexe. Predstavitev smo dobili v podobi zanimivega oglasa, ki prav tako vsebuje dobro režijo, vidimo pa lahko, da bomo prek zvočnih ukazov zombije privabili nase ali pa povlekli ven specifično orožje.
Dead Island 2 je nedavno doživel rahli zamik in ga zdaj pričakujemo 28. aprila 2023.
Nemški razvijalec Piranha Bytes je najbolj znan po svoji seriji RPG iger Gothic, z delom na tej seriji pa so zaključili s tretjim delom, ki pa je ob izidu imel ogromno težav. Razvijalec se je namreč želel spopasti s serijo Elder Scrolls, a za kaj takšnega je imel preprosto premalo številčno ekipo, hkrati pa jim je za delo zmanjkalo časa, kar je privedlo do podpovprečnega izdelka. Piranha Bytes je bil takrat na vse skupaj tako jezen, da se je celo ločil od založnika JoWood in skočil v naročje Deep Silverja, za njega pa je nato spočel trilogijo iger Risen.
Prvi del te serije med oboževalci velja za resničnega naslednika Gothic franšize in res se zdi, da je Piranha Bytes takrat svojo formulo raziskovanja in napredovanja lika pripeljal do najvišje stopnje. Risen je izšel leta 2009 in se takrat igralcem hitro priljubil, saj smo lahko raziskovali zanimiv otok Faranga, ta pa je bil ravno dovolj obsežen, da ni postal preveč razvlečen, zaradi česar bi se okolica začela ponavljati ali pa bi bila preveč prazna.
Risen je, tako kot prejšnje Gothic igre, ponujal izbiranje dveh klanov, vsak od njiju pa je omogočal razne bonuse in tudi minuse. Poleg tega je bil boj bolj napreden in igralec si je lahko pri pretepanju v eno roko končno nadel ščit, svet Farange pa je vseboval dokaj zanimivo zgodbo. Žal je bil zadnji šef katastrofalen, a vse do nekje zadnjega poglavja je bila zadeva za oboževalce Gothic formule prava poslastica.
Risen je dandanes bolj pozabljeno ime, saj razvijalec Piranha Bytes svoje moči vlaga v franšizo Elex, medtem ko je THQ Nordic, ki je novi lastnik vseh teh licenc, trenutno zaposlen s predelavo prvega Gothica. A vseeno bo tudi Risen dobil nekaj ljubezni, saj se pripravlja predelava za konzole PlayStation 4, Xbox One in Nintendo Switch, ta pa bo izšla 24. januarja 2023.
Od predelave ni za pričakovati preveč, je pa dobra novica že to, da bo igra zdaj igralna na novejših konzolah, saj smo original lahko igrali samo na PC-ju in konzoli Xbox 360. Nadgradnja bo prinesla tudi nekaj priboljškov za igralce na PC-ju, ki se bodo lahko v igranje končno spravili z uradno podporo za igralne ploščke.
Najbolj popularna streamerka na Twitchu, Amouranth, je imela za sabo nekaj burnih mesecev. Nazadnje smo o njej pisali oktobra, takrat pa je postal viralen posnetek, v katerem jo je preko telefonskega klica nadlegoval njen mož, ji grozil in jo na splošno psihično nadlegoval.
Od takrat so se za streamerko stvari obrnile na bolje, saj je dobila nazaj nadzor nad svojimi bančnimi računi in družabnimi omrežji, svojemu občinstvu pa je priznala, da se zdaj počuti veliko bolj svobodno, saj ji pred kamero ni treba ves čas nositi pomanjkljivih oblačil, ampak da lahko nosi kar hoče in v prenosih v živo sama izbira svojo vsebino.
Na njeno stran je stopilo tudi ogromno oboževalcev, ki so jih zlili veliko verbalne podpore, eden od njih pa je šel s svojim dejanjem v stratosfero. Anonimnež je namreč Amouranth poslal prav poseben paket, ki ga je streamerka razkrila v prenosu v živo, notri pa se je nahajalo pismo, električni paralizator, nov iPhone, dve telefonski številki in kar 70.000 $ v bankovcih.
V pismu je pojasnjeno, da je paket namenjen njeni samostojnosti, tako da bo za njo poskrbljeno, pa četudi ji kdo nenadoma izklopi bančne račune in ji začne groziti. Anonimnež je poskrbel za vse: iPhone je potrebno samo še aktivirati, medtem ko je v njem že SIM kartica s številko, ki je nima nihče. Dodana je telefonska številka, ki je od donatorja, druga pa pripada varnostni službi, ki jo lahko Amouranth pokliče kadar hoče in tudi stroški te so bili plačani že vnaprej.
Najbolj presenetljivo pri vsemu skupaj je to, da skrivnostni donator od streamerke nazaj ne zahteva ničesar in čeprav je v paketu tudi njegova številka, je ta tam očitno samo v primeru, če bi potrebovala kakšne dodatne informacije. To je čudno tudi Amouranth, ki je pred kamero povedala, da je presenečena, da znotraj pisma ni kakšne zahteve po poroki.
70.000 dolarjev je za navadnega smrtnika dovolj denarja, da mu za vedno spremeni življenje, a za Amouranth je bolj kot ne samo lepa gesta, saj podjetna punca mesečno služi šestmestne številke, vseeno pa je povedala, da se mora najprej prepričati, da denar morda ni lažen, vse skupaj pa bi se lahko izkazalo tudi za kakšno nesramno potegavščino.
Založnik Epic Games je med igričarji precej osovraženo ime, saj mu veliko ljudi zameri forsiranje svoje lastne trgovine, ki ji kljub letom razvoja manjkajo nekatere funkcije in res bi bil že čas, da bi se nekdo spravil v optimizacijo, saj je stvar včasih nenormalno počasna in neodzivna. Vendar pa morajo tudi največji kritiki priznati, da tega, kar dela Epic Games z igro Fortnite, v igričarski industriji preprosto še nismo videli.
Skozi redne posodobitve jim je uspelo ustvariti pravi meta svet, kjer se lahko preoblečemo v licencirane junake Marvela, v nedavnem poglavju pa se lahko celo preobrazimo v Geralta iz Witcherja in junaka Doom iger. Da sploh ne omenjamo raznih norih stvari, kot so denimo koncerti v živo in Fortnite res lahko označimo za “live service” igro, ki ji konkurenca še vedno ne seže do kolen.
Pred kratkim izdano 4. poglavje je s sabo prineslo celo goro nove vsebine, hkrati pa je Epic Games poskrbel za pošteno grafično nadgradnjo. Fortnite sicer že dolgo velja za igro, ki dela na praktično vsaki napravi, nizke strojne zahteve pa gredo tudi na račun dobre optimizacije. Vendar pa se Fortnite razvija in novo poglavje je prineslo tudi prehod na novo verzijo pogona Unreal Engine 5.1. Fortnite je tako postala prva igra na dotični verziji pogona, kar niti ni čudno, saj si Epic tudi lasti Unreal Engine in to nadgradnjo bi lahko označili tudi za oglasno kampanjo vseh zmožnosti njihovega pogona.
Igralci boste zdaj pod grafičnimi nastavitvami našli novo možnost vklopa “Nanite Virtualized Geometry”, to pa vam odklene novo možnost osvetljevanja Lumen. Nanite izboljša podrobnosti teksture, medtem ko Lumen prinese boljše sence in boljše odseve, ki so podprti tudi s tehnologijo ray tracing. Ne pozabite vključiti še TSR oziroma Temporal Super Resolution, ki deluje na podoben način preračunavanja ločljivosti kot DLSS, to pa na koncu dostavi višje sličice na sekundo. DLSS je bil onemogočen, ampak Epic Games pravi, da samo začasno.
Več o vseh teh grafičnih dobrotah si lahko preberete na uradni strani, tam pa vas bo pričakala še ena novička, ki se tiče starejših operacijskih sistemov. Z naslednjo sezono bo namreč v igri ukinjena podpora za operacijska sistema Windows 7 in 8, kar je slaba novica za vse tiste, ki še vedno vztrajajo na teh starodavnih sistemih.
V najvišjih grafičnih nastavitvah je zadeva videti čudovito, a seveda vsi ti grafični bombončki odsekajo nekaj sličic na sekundo, tako da če vam brez 144 sličic na sekundo ni živeti, potem jih je bolj izklopiti. Tisti bolj nedeljski igralci pa lahko žrtvujete nekaj optimizacije in uživate v res lepi podobi. Fortnite sicer še vedno krasi risankasta podoba, a umetniški slog je še vedno prekrasen in če bi bil najstnik, bi se zagotovo po cele dneve podil po tem pisanem otoku, ki je poleg tega še povsem brezplačen.
Medtem, ko so vsi založniki po vrsti začeli dvigati cene svojih iger, je Microsoft glede svojih naslovov ostal skrivnosten. Phil Spencer, vodja Xboxa, je sicer v intervjujih namignil, da znajo podražitve kmalu doleteti tudi njihov ekosistem, a da se to zagotovo ne bo zgodilo še letos in nikakor ne za kar vso njihovo ponudbo, ki dandanes ne obsega samo iger, ampak tudi konzole in naročnino Game Pass.
Phil Spencer hints at future Xbox Game Pass or console price increases at WSJ Live
"I do think at some point we'll have to raise the prices on certain things, but going into this holiday we thought it was important to maintain the prices."
Microsoft bo očitno držal svojo obljubo in bo za letos ohranil stare cene, a v 2023 bodo vsi njihovi večji naslovi izšli pod višjo cenovno postavko. Založnik je zadevo potrdil v intervjuju za spletno stran IGN, nova cena pa se bo dvignila iz 59,99 $ na 69,99 $ in bo veljala za igre, ki bodo izšle na konzolah Xbox in tudi na PC-ju.
Dražje cene gredo na račun kompleksnosti, velikosti in vsebine, ki naj bi jih ponujale sodobne igre. Prve igre, ki se bodo ponašale z novo ceno bodo Redfall, Forza Motorsport in Starfield, vsi trije naslovi pa so zaenkrat planirani za leto 2023. Microsoft je pri izjavi hitro dodal, da bodo vse te igre na voljo že prvi dan vsem naročnikom servisa Game Pass, ki je zaradi svoje nizke cene trenutno hudo privlačen, založnik pa še ni najavil, ali bo morda podražitev kmalu doletela tudi za vidik njihovega finančnega modela.
Pri cenah govorimo v dolarjih, saj se Microsoft ni še izjasnil, kakšne bodo cene drugod po svetu. Microsoftovi naslovi imajo pri nas bizarne cene, saj v njihovi lastni trgovini lahko izmaknemo Forzo Horizon 5 za 60 €, medtem ko Flight Simulator stane 70 €. Tudi ni jasno, kako se bodo te cene pokazale na Steamu ali pa če bo Microsoft sledil stopinjam Sonyja na konzolah Xbox Series S in X. Sony namreč že dolgo prodaja svoje ekskluzive za 80 € in morda bodo takšno ceno nasledile tudi Microsoftovi naslovi na Xboxu.
Težko je tudi delati neke resne primerjave z letošnjimi AAA naslovi, saj Microsoft v 2022 v lastni založbi ni izdal nobenega večjega naslova – še najdražji je bil Grounded, a to je manjši naslov, ki se prodaja za 39,99 €. Naslednje leto pa bo za njih precej bolj pestro, čeprav nobena od večjih iger še vedno nima točno potrjenega datuma izida.
Igra Aliens vs Predator se mi je v moji rani mladosti presneto dobro vtisnila v spomin, saj je bil to eden najtežjih naslovov, kar sem jih kdaj preigral. Razvijalec Rebellion je leta 1999 svetu predstavil tri unikatno zasnovane kampanje, vsaka od njih pa je bila trd kot oreh. Stopili smo lahko v vlogo marinca, ki se je ponašal z impresivno zalogo orožarne, vendar pa je bil po drugi strani tudi dokaj ranljiv. Potem je bil tu Predator, ki je bil pravi tank, a so ga lahko Alieni prav hitro preplavili, tretjo kampanjo pa smo preigravali v koži Osmega potnika, ki je bil med naštetimi najbolj ranljiv, a hkrati zelo hiter in si je zdravje obnavljal z grizljanjem mesa iz trupel.
Vsaka od kampanj je bila težka, saj si ob nepozornosti hitro izgubil življenjske točke, ob smrti pa si moral celotno igro začeti od začetka stopnje, saj igra ni poznala shranjevalnih točk. To je kampanje naredilo za resnični adrenalinski tobogan, saj nikoli nisi vedel, od kje bo priletel naslednji, nemara kritični udarec in po zlu ti je šlo tudi po pol ure igranja. Še vedno imam v spominu marinčevo kampanjo in sprehajanje skozi tesen hodnik, nato pa nenadoma slišiš nagnusni zvok facehuggerja, ki se plazi po tleh. To je bil najbolj nevaren nasprotnik v igri, saj te je ubil takoj, ko je skočil nate in obramba je bila zgolj to, da si ga zreduciral v prah od daleč.
Aliens vs Predator je kasneje prejel kritiško bolj odobren drugi del, a sam nikoli ne bom pozabil originala. Če bi takrat imel na razpolago bero iger, ki jih imam danes, bi verjetno z igranjem odnehal in se odpravil v kak drug naslov, a v začetku tisočletja je bil internet in njegov silen katalog zabave še vedno v porodnih krčih in mnogokrat si se moral zadovoljiti s tistim, kar ti je trenutno brnelo v CD enoti.
Če se vam takšna živčna izkušnja, ki te ob premaganih izzivih nagradi z občutkom ponosa, zdi zanimiva, potem lahko skočite na uradno stran originalnega razvijalca Rebellion, ki trenutno deli brezplačne Steam kode igre Aliens vs Predator Classic 2000. Očitno je zadeva privlačna za veliko ljudi, saj je bil naval tako velik, da je trenutno zmanjkalo brezplačnih ključev, ki jih lahko nato aktivirate na Steamu.
A Rebellion obljublja, da bo obnovil zalogo ključev in takoj obvestil vse tiste, ki so se naročili na njihovo obveščanje preko e-maila.
Telefon Huawei Mate 50 Pro je opremljen z vrsto najsodobnejših tehnologij, ki orjejo ledino in uporabnikom prinašajo pametnejšo izkušnjo ter olajšajo življenje. Ena izmed njih je tehnologija SuperEnergy Boosting.
Življenjska doba baterije je opredeljena kot čas, v katerem naprava deluje, preden jo je treba ponovno napolniti. In zadostna življenjska doba baterije je ključnega pomena za vsakega uporabnika telefona. Na žalost je zaradi estetskih zahtev in zahtev, povezanih s prenosljivostjo, večina pametnih telefonov omejena na življenjsko dobo baterije od 1 do 2 dni – to sicer ni malo, ni pa ravno idealno v vseh situacijah.
Obstajajo pa načini, da čim bolj podaljšate življenjsko dobo baterije pametnega telefona. Na primer, posvetite ji nekaj nežne in ljubeče nege tako, da se izognete prekomernemu polnjenju ali daljšemu puščanju mobilne naprave v vročem okolju, vključno z neposredno izpostavljenostjo soncu.
Inovativni način za podaljšanje življenjske dobe baterije
Na telefonu Huawei Mate 50 Pro lahko izkoristite tudi t. i. način za nujne primere (Emergency Mode) z nizko porabo baterije – zasnovan za podaljšanje življenjske dobe baterije, tudi po intenzivni uporabi. Funkcija združuje zmogljivo baterijo z algoritmi EMUI 13 in tehnologijo SuperEnergy Boosting ter je zasnovana tako, da sledi potrebam hitrega življenjskega sloga današnjih uporabnikov.
Način za nujne primere pametno aktivira funkcijo SuperEnergy Boosting, ko raven baterije vašega pametnega telefona pade na 1 % – s tem jo reši pred hitro popolno izpraznitvijo.
Mehanika je sledeča: Ko ima telefon le še 1 % baterije, se aktivira funkcija SuperEnergy Boosting, ki nato pametno združi preostalo baterijo, to pa uporabniku zagotovi daljši čas pripravljenosti oziroma delovanja telefona. Funkcija SuperEnergy Boosting, ki vsebuje tehnologijo črpalke za akumulacijo energije, namreč lahko ponovno polimerizira preostale ione v bateriji s pomočjo posebne in zelo tanke “slamice”.
Še več, funkcija je varna za uporabnika in napravo, saj ustreza certifikacijskemu obsegu Huaweievega cikla polnjenja in praznjenja, je znotraj običajnega območja varnega praznjenja baterije in je skladna z industrijskimi standardi. To je pomembno, saj prevelika izpraznjenost baterije običajno poškoduje napajalno enoto.
Vaš telefon vam bo vedno na voljo v najbolj nujnih trenutkih
Ne glede na to, ali ste se znašli v izrednih razmerah ali preprosto želite, da vaš pametni telefon čim dlje varčuje z energijo, vam tehnologija SuperEnergy Boosting priskoči na pomoč.
Ko se baterija izprazni, se vam ni več treba ukvarjati z motnjami zaradi izgube povezave s prijatelji in družino. Pri pametnem telefonu Huawei Mate 50 Pro se, ko opazite, da vam raven baterije pade na tisti grozljiv 1 %, vključi funkcija SuperEnergy Boosting, ki združi preostalo moč.
V tem načinu za nujne primere lahko vaš telefon pri nizki stopnji energije v bateriji zdrži 3 ure v stanju pripravljenosti ali 12 minut klicev, in to ne da bi pri tem povzročil veliko škodo življenjski dobi baterije.
To z uporabniškega vidika prinaša številne prednosti. Prvič, lahko ste prepričani, da bo vsak zadnji volt v bateriji dobro izkoriščen, če boste morali opraviti klic v sili. Poleg tega 12 minut klicev zagotavlja, da vaši klici v sili trajajo čim dlje. Tako lahko posredujete več informacij po telefonu za reševalce in podobno. Če boste potrebovali, boste imeli tudi več časa, da svoj pametni telefon pripeljete do vira napajanja in ga ponovno napolnite, preden se njegova baterija zmanjša s tistega zadnjega 1 % na čisto ničlo.
HBO nas je za serijo The Last of Us že razveselil z dražilnikom, ki pa je bil v dolžino konkreten, zdaj pa so za nas sčarali še daljši video, ki je sicer samo za pol minute daljši od dražilnika, a je po drugi strani sestavljen iz povsem novih kadrov, tako da je ogled priporočen za vsakega navdušenca nad igrami The Last of Us.
Prva sezona nam bo povedala zgodbo originalne igre in ta nam je do sedaj že presneto dobro znana, saj smo jo zaradi dveh predelav doživeli že trikrat in zdaj se pripravlja že četrto gledanje potovanja skozi post-apokaliptično okolico ZDA, ki jo bosta opravila glavna junaka Joel in Ellie. Napovednik nam da vedeti, da bo štorija sledila enakim glavnim zapletom, kot smo jih videli tudi v igri: Joel se najprej upira dejstvu, da mora Ellie odpeljati do uporniškega gibanja Fireflies, a se nato premisli ko izve, da je punca unikatno odporna proti virusu in da zna biti zaradi tega edino upanje za rešitev človeštva. Situacija se nato zaplete, ko roke po Ellie stegnejo banditi, ki jih vodi David, ti pa za svoje preživetje ne grizljajo samo živalskega mesa.
Srečali bomo tudi vse stranske like, le da bodo tule imeli bolj razširjene vloge, saj je tole pač serija in pisci si lahko privoščijo več karakternega kovačenja pomembnih oseb. Za kratek čas se pred kamero pojavi Bill, ki ga bo igral Nick Offerman, ta pa v eni sceni stakne hudo strelno rano, kar se v igri ni zgodilo. Takšnih dogodkov bo kar nekaj, saj je ustvarjalec igričarske in televizijske serije Neil Druckmann že navrgel, da nam bo zgodba sicer znana, a da si bodo pri njej vseeno vzeli nekaj kreativne svobode.
Poskrbljeno bo tudi za nekaj skritih presenečenj, ki bodo rezervirana za poznavalce iger The Last of Us. Troy Baker, ki je v igrah posodil svoj glas Joelu, bo v seriji igral enega od banditov iz Davidove tolpe, medtem ko se Ashley Johnson, ki je v igrah svoj glas in stas posodila Ellie, pojavi v enem kadru kot njena mama, ki je ravno sredi brutalno napornega rojevanja.
Napovednik ni videti napačno, čeprav malce zmoti predelava pesmi Take On Me, ki je, tako kot je zdaj v navadi za Hollywoodske izdelke, pop pesem predelana v bolj resnobne tone. Sicer ta štiklc tule igra neko vlogo, saj ga je Ellie odigrala na kitaro v eni sceni igre The Last of Us Part 2, ampak zadeva vseeno izpade nekam nerodno. Malce bi potožil tudi nad tem, da so obleke junakov in stranskih oseb videti malce preveč čiste in premalo postapokaliptične, kar je za HBO čudno, saj se navadno v kostumografiji odrežejo nadpovprečno.
Serija The Last of Us, ki ji v Sloveniji ne bomo nataknili kakšnega prevedenega naslova, bo svojo premiero doživela 15. januarja 2023.
Včeraj se je odvilo tradicionalno praznovanje franšize Dragon Age in razvijalec BioWare je svojo skupnost oboževalcev navdušil s prvim dražilnikom za prihajajočo igro Dragon Age: Dreadwolf.
Žal spodnji video ne vsebuje nikakršnega igranja, ampak je v bistvu samo animirana sekvenca mirujočih podob, ki stilsko spominjajo na tiste, ki smo jih gledali v Dragon Age 2. Gre za povzetek dogajanja iz zadnjega dela Inqusitiona, v katerem smo v svoji druščini držali tudi vilinca Solasa. Za tega se je kasneje izkazalo, da je v bistvu antični bog prevar Dreadwolf, ki je vilinske bogove ujel v sfero sanj. V novem delu bo želel porušiti to mejo med resničnim in sanjavim svetom, to pa bo seveda privedlo do apokalipse, pri tem zlobnem načrtu pa ga lahko ustavi samo naša pogumna druščina. Dobra novica je tudi to, da dogajanje znotraj dražilnika predstavlja naš stari znanec, škrat Varric, kar pomeni, da se bo verjetno vrnil tudi v Dreadwolfu.
Žal BioWare še vedno ni navrgel, kdaj lahko pričakujemo, da bo Dragon Age: Dreadwolf postal na voljo v končni inačici za preigravanje. Upanje sicer ostaja, da se bo to zgodilo enkrat v 2023, a če to drži je malce čudno, da razvijalec tega leta izida še vedno ni potrdil. Prav tako je nenavadno dejstvo, da bo Dragon Age: Dreadwolf izšel tudi za konzoli PlayStation 4 in Xbox One, tako da, če zadeva izide kje v 2024, zna to biti zadnji večji naslov za prejšnjo generacijo konzol.
Na nove avanture pa nam kljub neznanemu izidu igre ne bo treba čakati dolgo. BioWare je namreč izdal kratko zgodbo As We Fly, ki se vrti okoli ceha Antivan Crows, 9. decembra pa na Netflix prihaja 1. sezona frišne serije Dragon Age: Absolution.
Netflix nas želi prepričati, da je The Witcher vesolje vsaj tako obsežno kot tisto, ki nam ga je pričaral pisatelj George R.R. Martin s svojo povestjo Pesem ledu in ognja. Zato nam nameravajo v prihajajoči novi seriji The Witcher: Blood Origin vrniti v raziskovanje zgodovine, skočili pa bomo kar 1.200 let pred prve avanture Geralta in njegove kompanije.
Premiera je tako rekoč že pred vrati, zato je napočil tudi čas za daljši uradni napovednik. Zgodba se bo vrtela okoli kataklizmičnega dogodka Conjunction of the Spheres, katerega je avtor Andrzej Sapkowski v svojih knjigah samo bežno omenil, tule pa bo tole glavno vodilo dogajanja. Gre za enih največjih prelomnic v svetu Witcherja, saj preko različnih dimenzij v en svet vstopijo razne pošasti, z njimi pa se bodo izrodili tudi ljudje.
Preden pa se to zgodi bomo gledali nekaj političnih razpletov med vilinci in škrati, prerekanje pa ne bo ostalo samo pri besedah, ampak bodo lepo zapeli tudi meči. Sabljanje je videti vzdušno in krvavo, kar od nečesa, kar se dogaja v Witcherjevem izročilu, tudi pričakujemo. Politični razplet bo spremljal propad vilincev, ki so tisoč leta samo bleda senca samih sebe in so praktično sužnji ljudem, zaradi česar se morajo zanašati na uporništvo in partizanske zasede.
Dobri dve minuti dolg napovednik na koncu postreže tudi s presenečenjem, saj se iz kar nekje pojavi trubadur Jaskier, ki je eden najbolj priljubljenih junakov iz serije. Zakaj točno se je vrnil več kot 1000 let v preteklost ni jasno, a cinik v meni pravi, da se je Netflix ustrašil, da morda serije ne bo nihče gledal, če se v njej ne pojavi vsaj en znan obraz.
The Witcher: Blood Origin bo štel samo štiri epizode, te pa bomo lahko gledali od 25. decembra dalje.
Leto 2022 je bilo bolj pusto, a je imelo v ponudbi kar nekaj večjih iger, ki so bile močno pričakovane povsod po svetu. Osebno pa sem se letos najbolj veselil igre The Callisto Protocol, saj je ta zadeva na papirju imela vse tisto, kar oboževalci preživetvenih grozljivk že dolgo časa sanjamo.
Za krmilo se je usedel Glen Schofield, ki je bil tudi eden od idejnih mož izza franšize Dead Space, ki je nato dobila še eno hudo uspešno nadaljevanje in podpovprečen tretji del, ki je kasneje botroval smrti razvijalca Visceral Studios. Tretji del je slaven po temu, da je zapustil svoje grozljive korenine in se usmeril v akcijsko plat, vpeljal pa je tudi goro nagnusnih mikrotransakcij. Za vsem tem je stal založnik EA, ki v franšizi ni videl dovolj dobička, zaradi česar tudi nikoli nismo dobili resnične vizije Schofielda.
Ta se je zdaj vrnil, podprt s finančno podporo Kraftona, ki je do sedaj spočel igro PUBG in The Callisto Protocol je tudi njihov prvi poskus ustvarjanja bogatega enoigralskega univerzuma.
Skratka, vse karte so bile pripravljene za nov uspešnico, manjkal je samo še pristanek in pred sabo bi imeli novo legendarno igro in morebiti celo franšizo. Žal pa se je pionirski izdelek Striking Distance Studios izjalovil in čeprav na koncu nismo dobili res zanič naslova, ta nosi dovolj napak, da zna kmalu utoniti v pozabo.
Razvojna ekipa: Striking Distance Studios Založnik: KRAFTON Platforme: PC, PS5, PS4, PC, XSX, XO Nakup:Steam Datum izida: 2. december 2022 Cena: 59,99 €
Zvrst: Tretjeosebna akcijska grozljivka
VIDEO RECENZIJA
Če ste morda spremljali dogajanje okoli igre v zadnjih dnevih od njenega izida, potem vam zagotovo niso ušle pritožbe igralcev nad optimizacijo. Osebno sem imel na začetku vse skupaj za pretiravanje, a ko sem se ob dnevu izida zares prvič srečal z igro na PC-ju, sem samo debelo gledal v zatikanje, ki se je dogajalo praktično na vsakem koraku.
Na konzolah je stvar že od prvega dneva delala brez večjih problemov, na PC-ju pa je Striking Distance pozabil vključiti funkcijo predčasnega nalaganja senčnikov, kar je za igre, zgrajene na pogonu Unreal Engie 4 nuja. Namesto tega so se senčniki sestavljali sprotno, česar pa ne zna prebaviti niti najmočnejši procesor ali grafična kartica. V praksi to pomeni, da se je za vsak nov učinek, kot je denimo izris nikoli prej videnega nasprotnika ali pa para iz kakšne cevi, igra za dve sekundi grdo zataknila, kar hitro začne najedati. To je postalo še posebej smešno ob tistih “jump scareih”, kjer nenadoma iz teme nate nekaj skoči, ti pa bi moral poskočiti v stolu. The Callisto Protocol ima teh cenenih trikov strašenja cel kup in prav komično je bilo, ko se je igra takrat zataknila, ves strah pa je zaradi tega izpuhtel v zrak.
Upamo, da imate radi plezanje po zračnih jaških, saj je tega tukaj res ogromno.
Razvijalec je dan po izidu izdal popravek, ki je popravil optimizacijo, a čisto vseh težav niso odpravili. Igra se še vedno kdaj pa kdaj rada zatakne, optimizacija pa še vedno ni tam, kjer bi morala biti. Ker je naslov podprl AMD, DLSS podpore notri ne boste našli, zato se bo treba zanašati na AMD-jev FSR 2, ki pa je velikokrat enostavno grd in tudi če nastavite možnost “Quality”, je preračunavanje slike še vedno podpovprečno in včasih postane tekst enostavno neberljiv. Brez vključenega FSR-ja pa padejo tudi sličice na sekundo, tako da se boste morali odločiti med enim in drugim.
Zmotno pa bi bilo misliti, da je optimizacija edini problem dotične igre. Škripa namreč tudi povsod drugod in če bi padec sličic na sekundo še nekako preživel, drugih stvari ni lahko spregledati in te težave ne bo odpravila nobena izdana zaplata.
Zgodba se vsekakor začne adrenalinsko. Igrate vesoljskega kapitana Jacoba, ki je nameraval na luno Callisto dostaviti nov tovor, a vmes ga napadejo neki pirati, zaradi česar cela ladja zgrmi na površje Callista. Na Jacobovo nesrečo se tam nahaja zloglasni zapor Black Iron Prison, pazniki pa se z našo nedolžnostjo ne ukvarjajo kaj preveč in nas pošljejo direktno v celico. Dogodki se nato začno nizati en za drugim in v vlogi legitimnega zapornika preživimo kakšno minuto, nato pa gre vse po zlu: neznana sila napade zapor, zaradi česar začne razpadati celoten sistem, robotski čuvaji so brž uničeni, po hodnikih zapora pa se začnejo sprehajati mutiranci, ki so proti zapornikom hudo sovražno nastrojeni.
Vsake toliko naletimo na kakšno zanimivo zastavljeno stopnjo, a na splošno se bo treba zadovoljiti s temačnimi hodniki in podzemnimi rovi.
Štorija vas ne bo ravno odpihnila in bolj ko začnete odkrivati njeno ozadje, bolj ti je jasno, da je vse skupaj en velik klišejski zaplet in razplet, kjer je znanstvenikom in vojski, v nameri razvijanja super biološkega orožja, nekaj šlo po zlu. Vse skupaj se mi zdi samo kot nek izgovor, kjer so razvijalci samo želeli na čim hitrejši način igralca poslati v napol razpadajoče hodnike, kjer iz vseh smeri nanj prežijo razne nevarnosti, zato so potrebovali nek poceni izgovor za vse te dogodke. Recite kar hočete o Dead Spacu, ampak njegova zgodba je bila magnitude bolj originalne od zapleta v Callistu, zato res od štorije ne pričakujte dobrega scenarija.
Vsekakor si Callisto od Dead Spaca sposodi marsikaj in to ne samo zgodbe. Tudi pri igralnih mehanikah lahko povlečemo kar nekaj vzporednic. Jacoba nadzorujemo iz tretje osebe in čaka nas veliko metodičnega raziskovanja vseh skritih kotičkov, za to pa bomo nagrajeni z dobrinami kot so strelivo, injekcije za povrnitev zdravja in baterijske celice za obnovo posebne moči lučanja predmetov. Obe igri sta v določeni meri linearni, a Callisto je močno bolj premočrten kot Dead Space. V slednjem smo se denimo na nekatere lokacije vračali in med njimi lahko tudi prosto prehajali, medtem ko gremo v Callistu vedno naprej in ko en del raziščemo in stopimo na naslednjo stopnjo, vrnitev nazaj največkrat ni mogoča. To zna biti tečno, saj igra včasih ponudi več poti raziskovanja: ena denimo vodi v opcijsko raziskovanje, ki vam prinese kredite in surovine, druga pa pelje zgodbo naprej. Mape ni, tako da ti nikoli ni jasno, ali si se trenutno usmeril v stransko raziskovanje ali pa si stopil v zgodbi naprej, vrata pa se bodo nato za tabo za vedno zaprla.
Drug plat igranja je sestavljena iz boja in tega je v zaporniški koloniji več kot dovolj, hkrati pa se tule pokaže tudi največja razlika v primerjavi z Dead Spacom. Ko se vam nasproti postavi sovražnik imate za spopad na voljo nekaj različnih možnosti. Lahko ga začnete streljati z omejenim arzelom orožij od daleč, ki so standardna pištola, puška in brzostrelka, a hitro vam bo jasno, da so mutiranci hudo odporni na strelivo in vas tudi kmalu dosežejo.
Čaka vas nekaj sortiranja inventorija in nadgrajevanja opreme. Žal manjka nadgrajevanje oklepa, saj enkrat samkrat sicer zamenjamo opravo, ampak ti je daleč od zbiranja oklepov iz Dead Spaca.
To nastopi drugi del boja, ki se vrti okoli naelektrene palice, ki smo jo izmaknili nekemu stražarju. Po sovragu lahko sprožimo lahek ali težek udarec, a tudi pri temu bo treba grdobo večkrat mahniti, preden podleže, paziti pa se je treba tudi na protiudarce. Sovražnik vas lahko tudi blokira in sproži protinapad, Jacob pa lahko preživi samo nekaj takšnih udarcev, preden ga nasprotnik brutalno ne usmrti. Zaradi tega lahko določene udarce blokiramo, še najbolje pa se jim je povsem ogniti, kar naredimo preprosto tako, da gobico na kontrolerju potisnemo v eno smer. Tempiranje ni pomembno, bo pa ob večkratnih zamahih gobico treba prevesiti v še drugo smer, temu pa nato sledi naš udarec, ki ga občasno lahko prekinemo s kombinacijo strela iz orožja.
Na boj od blizu se je treba najprej navaditi, a ko enkrat steče, boste rezali skozi grdobe kot skozi salamo. In zadeva funkcionira, dokler se spopadate 1 na 1, a takoj ko se v zabavo pridružijo še drugi grdavži, vse skupaj postane kaos, ki je preprosto nezabaven. Ogibanje takrat postane neizvedljivo, saj vas kdaj kdo napade izza hrbta in njegovega napada preprosto ne moreš predvideti, saj tudi na zaslonu ni nobenega pokazatelja. Situacija se še dodatno zaplete, ko začnejo pošasti dodatno mutirati in takrat imaš samo par sekund časa, da mu odbiješ lovke, kar zna biti nemogoča naloga, ko te napadajo iz vseh smeri.
Boj tako postane čedalje bolj tečen, bolj ko napreduješ v igro, saj sovražniki postajajo močnejši, igra pa vam jih rada dostavi v velikih količinah. Tudi če jih ne bi, bi to zamahovanje že tako začelo presedati, saj se nikoli ne razvije. Lahko sicer vložiš pike in tepež narediš bolj uničujoč, vendar ne dobiš nobene res nove sposobnosti, ki bi zadevo vsaj malce popestrila. Šefa sta nekje dva, kamor prištevam finalni obračun, ki pa je tudi eno veliko razočaranje in se zanaša na enake mehanike izogibanja udarcev in proženja. To je za 15 urno izkušnjo velik minus in čeprav je občutek zamahovanja zadovoljiv, bi ga moral razvijalec vseeno vsaj malce popestriti z dodatnimi igralnimi mehanikami.
Igra vsebuje kar nekaj prežvečenih konceptov, kot je obvezno pisanje s krvjo po stenah.
Tudi raziskovanje in sestava stopenj bi zahtevala nekaj dodatne pozornosti. Omenil sem že probleme, ko ne veš, katera pot vodi naprej in katera se ti bo nato zaprla, a težave se tu ne nehajo. Igra te vseskozi pošilja v plezanje skozi razne zračne jaške ali pa v počasno premikanje skozi špranje. Teh segmentov sem vajen že iz God of Wara, a tu narastejo do komičnih proporcij, ko se moraš vsakih pet minut stiskati čez neko špranjo, vmes pa se ne zgodi nič, razen tega, da tiščiš tipko za naprej in zgubljaš živce. In včasih tudi preklinjaš, saj ima igra ogromne težave s postavitvijo nadzornih točk shranjevanja. Te so včasih pogoste, včasih pa med njimi mine po več minut in zgodijo se tudi situacije, ko premagaš neko stransko sobano, greš do trgovine in nadgradiš opremo, stopiš v naslednjo sobo in tam umreš, igra pa ti naloži pozicijo tako daleč nazaj, da moraš vse to narediti znova, s tem da se vmes zgodi še hrošč, ki nekatere predmete, ki so bili prej na voljo, ob novo naloženem shranjenem položaju enostavno manjkajo.
The Callisto Protocol je lep dokaz, da režiserji igre in idejne vodje niso edini, ki so zaslužni za splavitev legendarnih naslovov. Schofield je resda igral veliko vlogo pri Dead Spacu, a razvijalec Visceral je imel še druge talentirane ljudi, ki so pripeljali do celokupno privlačnega paketa. The Callisto Protocol pa tega ravnovesja enostavno ne ujame na tako visoki ravni in rezultat je povprečna grozljivka, ki pa vsebuje preveč zastarelih idej in površnosti, da bi se vpisala v kakšno knjigo zapomljivih iger.
Za igro Saint Kotar sploh ne bi vedel, če mi Reddit ne bi v obraz ponudil enega oglasa in zaradi nekega razloga se mi je zdela beseda Kotar hudo domačna in mi je malce zadišala po Dalmaciji. Ob nadaljnjem raziskovanju se je moja intuicija zopet izkazala za pravilno, saj je naslov spočel Red Martyr Entertainment, ta pa prihaja iz Hrvaške.
Naši južni sosedi tako pridno izdajajo igre, a še vedno čakamo na nekega naslednika Serious Sama, ki je leta nazaj studio Croteam izstrelil med igričarske superzvezdnike. Žal Saint Kotar ni tisti projekt, ki bo Red Martyr preselil iz garaže v razkošne pisarne sredi San Francisa, saj igra preprosto vsebuje preveč minusov, da bi jo zares lahko priporočil komurkoli, razen tistim resničnim oboževalcem avantur, ki v svojih izdelkih obožujejo tudi malce grozljivosti.
Razvojna ekipa: Red Martyr Entertainment Založnik: Soedesco Platforme: PS5, PS4, PC, XSX, XO, NS Nakup:PlayStation trgovina Datum izida: 22. november 2022 Cena: 34,99 €
Zvrst: Tretjeosebna avantura
VIDEO RECENZIJA
Saint Kotar se je sicer na PC-ju rodil že dobro leto nazaj, razvijalec pa je pred kratkim izdal tudi verzijo za konzole in za naše namene smo se v igranje spravili na sistemu PlayStation 5, kjer igra zase zahteva nekam dokaj visokih 35 €.
Saint Kotar ima kar nekaj težav, a preden se spustimo v te kritike, velja najprej omeniti stvari, ki so bile pozitivne. In ena od teh je grajenje prepričljive atmosfere bizarnega in zapuščenega mesteca znotraj Hrvaške, kjer za prebivalce veljajo drugačni zakoni.
Roko v roki s tem gre tudi zanimiv zaplet, ki v mesto Sveti Kotar pripelje meniha Benedeka, njegovo sestro Victorio in njenega moža Nikolaya. Trojica se po naporni noči znajde sredi neke zaprašene koče, spomin prejšnjega večera pa je izpuhtel v zrak. Jasno je samo nekaj: Victoria je izginila neznanokam, Benedek in Nikolay pa sta ostala zaklenjena v hiši, ključa pa ni nikjer. Ker sta ob dokaj pobožna možakarja se ne zatečeta takoj k vandalizmu, ampak se odpravita v iskanje alternativnega izhoda, to pa je hkrati dober uvod v raziskovanje igralnih mehanik.
Čvekanja je ogromno, a žal scenarij ni ravno kvaliteten.
Te so dokaj preproste. Igranje izvajamo iz tretjeosebnega pogleda in v glavnem boste izbirali razne vroče točke scen, ki vam nato ponujajo ogled predmeta, vsake toliko pa lahko tudi kaj pospravimo v žep in nato uporabimo na kakšni drugi lokaciji, omogočeno pa je tudi preprosto kombiniranje predmetov. To je v bistvu to in uganke so daleč od kakšnih tistih zakompliciranih zagonetk, ki jih ponujajo starejše avanture tipa Monkey Island.
Edina večja sprememba ustaljene formule sodobnih avantur je preklapljanje med Benedekom in Nikolayem, ki ga lahko izvršimo kadarkoli. Vendar pa ne pričakujte kakšne večje naprednosti, saj boste večino časa preživeli v koži Benedeka, medtem ko Nikolayja nadzorujete samo kratek čas. To je škoda, saj je Benedek dokaj nevšečna oseba, ki je navidez močno pravičniška in obsojajoča do drugih, medtem ko ima za sebe nekaj več.
Tule je naš pogumni dvojec junakov, med katerima lahko poljubno preklapljate, a ne vedno.
Ta njegova zoprnost na površje priplava pri glavnemu zapletu zgodbe. Nekdo je namreč v mestu spočel grozljiv umor in Benedek brez kakšnih večjih dokazov takoj obtoži svojo sestro, medtem ko Nikolay temu ne verjame. Naša naloga se nato spremeni v iskanje Victorie, ob tem pa bomo večkrat zašli iz poti, saj bomo naleteli na dodatne grozljivosti, ki ga spočne zlobni kult, ta pa ni ostal samo pri pobijanju vran in manjših živali, ampak se je zatekel tudi v čedne hobije tipa kanibalizem.
Kot rečeno, Saint Kotar nam uspešno predstavi podobo morečega mesta, s katerim več kot očitno ni vse v najlepšem redu. Vaščani se držijo zase in bi se Benedeka radi čimprej radi znebili, vseskozi pa je prisoten občutek, da nas nekdo in nekaj opazuje. Nekaj, kar ne spada v dimenzijo normalnih ljudi.
Tu nekako lahko zaključimo s hvalami in se spravimo v kritiziranje, ki v tem naslovu na koncu prevladajo pozitivne točke.
Sicer je jasno povedano, da se stvar odvija na Hrvaškem, a lokacijo bi morali bolje izkoristiti.
Za začetek se moram spotakniti ob prej hvaljeno vasico Saint Kotar, ki kljub temu, da se dogaja na Hrvaškem, skoraj nikjer ne da občutka, da smo res zavili v dežele naših južnih sosedov. Sicer včasih lahko vidimo kakšen avto ali pa znak trgovine, ki nam da vedeti, da smo zavili na Hrvaško, a tu se ta podobnost tudi konča. Vsi krajani govorijo angleško, zgrešena pa se mi zdi tudi priložnost pri imenih vseh glavnih junakov, saj nobenemu ni ime Ante, Benedek in Victoria pa ne zvenita ravno balkansko.
Od igranja ne boste ravno potegnili veliko, saj ni nekega prevelikega rokovanja s predmeti. Tako boste večino čvekali z drugimi, kjer glasilke posojajo povprečni in mesto že slabi glasovni igralci, dialogov pa je cel kup, a so slabo speljani, saj liki ves čas čvekajo in večkrat razložijo eno in isto stvar, zaradi česar se zdi pogovarjanje povsem razvlečeno. Prav tako je zgodba mestoma povsem trapasta, saj je Benedek najprej osumljen umora, zaradi česar ga policija pozorno opazuje, kasneje pa pridemo do policijske postaje in povsem sproščeno priznamo umor, detektiv pa samo skomigne z rameni. Da sploh ne izpostavljamo dejstva, da je nadzorujemo tipa, ki si na začetku ne upa razbiti okna, kasneje pa nekoga brutalno ubije, čeprav po tem sploh ni bilo potrebe.
Čaka vas veliko prehajanja med mapami, to pa je včasih po nepotrebnem zamudno, saj se naš lik vleče kot ponedeljek.
Tudi grafično od igre ne pričakujte kakšne lepote. Med lokacijami prehajamo s klikanjem na vroče točke za menjavo mape, prehodi pa so k sreči hitri, za kar poskrbi hitri disk konzole PlayStation 5. Žal je okolica praktično povsem statična in največ življenja boste našli na lokalnem mlinu, več kot očitno pa je zmanjkalo proračuna za animacije. Naš junak se okoli premika kot da mu na ramenih sedi tritonska gorila, tisto malo interakcije z okolico pa je narejeno polovičarsko. Tudi strah vas ne bo preveč, saj čeprav je tole grozljivka in se včasih zgodijo kakšne strašne reči, se ob tem ekran samo obarva v črnino, zadaj pa slišite vike in krike, saj je očitno zmanjkalo denarja za kakšno podrobno animacijo.
Hrvatom se žal tokrat ni posrečilo izgotoviti kakšen res privlačen izdelek, a gre jim čestitati za pogum, saj je žanr “point and click” avantur praktično mrtev zato je lepo videti vsaj kakšen nov izdelek v tej smeri. Upamo, da se Saint Kotar proda v dovolj veliki nakladi, da dobijo razvijalci vsaj še eno priložnost in morda nas naslednjič prijetno presenetijo – če bodo seveda upoštevali vse lekcije, ki so se jih naučili pri izdaji tega naslova.
Le ste se v teh dneh kdaj spravili v preigravanje igre Stalker, potem ste bili zagotovo šokirani nad ponudbo raznih modifikacij, ki lahko povsem spremenijo igralno formulo in tudi nadgradijo grafično podobo. Sorodna serija Metro pa po drugi strani nikoli ni bila deležna kakšnih obsežnih modov, tej suši pa namerava narediti konec skupina navdušencev z imenom Green Games Group, ti pa so leta 2020 začeli delo na obsežnem projektu Legacy.
Mod je bil sprva namenjen originalni izdaji igre Metro 2033, ekipa pa se je letos odločila narediti prehod na izboljšano verzijo pogona Metro 2033 Redux. To je zahtevalo prenos vse do tedaj ustvarjene kode, a ta trud se je izplačal, saj je Redux bolj spoliran pogon, ki hkrati omogoča lepšo grafično podobo.
V Legacyju ne bomo igrali Artyoma, ampak nekega novega junaka, ki bo svojo zgodbo doživljal vzporedno z dogodki iz knjige Metro 2034. Mod se vizualno ne bo preveč razlikoval od predhodnika, tako da vas čaka kar nekaj raziskovanja podzemnih železniških postaj, kjer se boste spopadali z že prej videnimi nasprotniki. A cel čas ne bomo samo krtarili, ampak nas bo pot vodila tudi na površje, ki ga bomo lahko raziskovali nelinearno. Sicer smo to lahko počenjali že v originalu, vendar samo v kratkih segmentih, medtem ko bo Legacy ponujal malce več svobode pri raziskovanju.
Modifikacija je videti profesionalno narejena, saj je zvočno podajanje dobro, igralni posnetek pa lepo nakaže, da ne bomo sledili samo glavni zgodbi, ampak bomo vmes postorili tudi kakšno stransko nalogo.
Na igranje pa bo treba še malce počakati. Legacy je narejen nekje 60 % in trenutno se da preigrati tri poglavja od skupno sedmih. Glede na hitrost razvoja pa ne bi bilo napačno pričakovanje, da bo zadeva postala igralna že enkrat v 2023.
