Po vseh zapletih s koronavirus krizo, zaradi katere je bil tradicionalni sejem E3 najprej odpovedan in nato preobražen v samo digitalno verzijo, bi moralo leto 2023 služiti kot velika vrnitev tega sejma, na katerega, predvsem starejši igralci, gojimo lepe spomine. E3 je namreč od vedno že služil kot dogodek, na katerega so se zrinila največja imena igričarske industrije in v pičlih nekaj dneh smo videli toliko napovedi novih naslovov, kot jih navadno ne vidimo skozi celo leto.
Vendar pa E3 ni služil kot samo predstavitev napovednikov, ampak je zaradi svoje fizične lokacije služil kot unikatno mesto za srečanje razvijalcev in novinarjev iz celega sveta. Dostop so dobili samo tisti, ki si kruh služijo s pisanjem člankov in recenzij, zato dogodek ni bil odprt za javnost. Kljub temu je bila dvorana Los Angeles Convention Center vedno polna, novinarji pa so lahko dobili direktne dostope do zgodnjih verzij iger, se družili s svojimi kompanjoni in E3 je tako postal središče za pletenje novih prijateljskih in poslovnih vezi.
Popularnost E3-ja je sicer začela v zadnjih letih upadati. Leta 2019 je dogodek prejel boleč udarec iz strani Sony-ja, ki se je takrat prvič odpovedal udeležbe, a E3 je še vedno pri sebi obdržal Microsoft, medtem ko je Nintendo začel veliko več vlagati v svoje spletne prenose v živo Direct in tako tudi oni niso bili več res pravi del dogodka.
Očitno se te stvari ne bodo spremenile niti v 2023. Reportaža iz strani IGN-a pravi, da naj bi se velika trojica, torej Microsoft, Sony in Nintendo odpovedala letošnje udeležbe, zaradi česar se je spletna raja začela norčevati in dogodek označila za E0.
Razlog za odpoved naj bi bila frustracija nad krovno organizacijo ESA, ki je že ves čas odgovorna za izvajanje tega specifičnega dogodka. ESA se je za letos navezala z organizatorjem ReedPop, ki skrbi za podobne visokoprofilne prireditve tipa PAX. Za letos so napovedali velike spremembe in ena od teh je dejstvo, da bo nekaj dni dogodek odprt tudi za javnost, tako da bo zgodnji dostop do kakšne igre dobil tudi kakšen čisto povsem običajni igričar.
Meanwhile, Microsoft is in flux a bit. Even if a big public booth doesn’t happen, it’s confirmed a summer showcase – which was never held at the LACC – and at the last physical E3 it didn’t have its booth there either. So there should be plenty of Xbox news that week regardless
A tudi ReedPop naj bi povzročal težave, saj naj ne bi bil dovolj transparenten in da založnikom preprosto ni podal dovolj relevantnih informacij. ReedPop je IGN-u nato podal uradni odgovor in priznal, da res niso bili dovolj transparentni in da so založnike začeli vabiti na dogodek šele v začetku tega meseca, odziv pa naj bi bil nadpovprečen. V odgovoru niso potrdili novice, ali so veliki trije res odpovedali udeležbo, vendar pa naj bi bilo zanimanja iz strani drugih založnikov ogromno in E3 ima zaenkrat še vedno zakoličen datum med 13. in 16. junijem v Los Angelesu.
Tudi Microsoft je prejšnji teden z IGN-om spočel svoj intervju, Phil Spencer pa je takrat povedal, da je E3 za njih svečan dogodek, a hkrati ni potrdil, če se ga bo Microsoft fizično udeležil. Phil sicer pravi, da bo Microsoft ob istem času in na isti lokaciji imel svojo predstavitev, a ni jasno, če to pomeni udeležbo na E3-ju ali v njihovem lastnem Microsoft Theateru, ki se prav tako nahaja v Los Angelesu.
Razvijalec Naughty Dog je s četrtim delom serije Uncharted na lep način zaključil zgodbo Nathana Drakea, čeprav je v zadnji sceni pustil odprta vrata za potencialno nadaljevanje. V iztočnici namreč prevzamemo nadzor nad Cassije, hčerjo Nathana in Elene, z njo pa se sprehodimo skozi spomine divjih avantur svojih staršev, ki se nato z njo soočita in ji tudi sama podelita nekaj novih spominov.
Uncharted 4 je zdaj star že 7 let, vendar pa franšiza morda še ni rekla svoje zadnje. Naughty Dog je leta 2017 izdal samostojno avanturo Uncharted: The Lost Legacy, nato pa je preko predelava Legacy of Thieves Collection olepšala obe zadnji igri in ju pripeljala tudi na PC. Lani smo dobili tudi dokaj povprečni film, tako da očitno Sony še vedno vidi nekaj neizkoriščenega potenciala v tej franšizi in na to so dobro namignili v svojem zadnjem televizijskem oglasu.
Reklama je zasnovana kot nekakšna TV reportaža, le da se novinarji oglašajo iz svetov različnih iger, ki jih ponuja konzola PlayStation 5. Najbolj je izpostavljen Spider-Man, ki po New Yorku še vedno lovi kriminalce v svojo mrežo, Insomniac Games pa pospešeno dela na drugem delu, ki naj bi izšel še enkrat letos. Nato skočimo še v svet Horizona, ki bo naslednji mesec prejel svojo VR igro Call of the Mountain, nekoliko kasneje pa še prvo razširitev za Forbidden Dawn. Seveda ne umanjka niti God of War Ragnarok, za katerega pa je razvijalec Santa Monica povedal, da ne bo prejel nobene nove vsebine v obliki DLC-jev.
This teaser from the #PS5 ad might be the return of #Uncharted, it features the character Cassie who is the daughter of Nathan Drake and Elena Fisher.
Poanta je, da so vse te igre enostavno prepoznavne in to ravno zaradi njihovih protagonistov. A en naslov vmes kaže nekega povsem novega junaka. Samo za nekaj sekund se na zaslonu izriše kader punce, ki z baklo raziskuje nek podzemni tempelj in s starodavnega oltarja spiha prah. Kdo je to dekle? Uradno ni potrjeno ni nič, a ni treba biti nek resen detektiv, da punco označiš za prej omenjeno hčerko Cassie, ki bi sledila izročilu svojih staršev in bi sledila svoji arheološki žilici.
Uncharted je kljub letom še vedno prepoznavno ime in nič čudnega ne bi bilo, če bi Sony želel iz njega stisniti še kakšno dodatno avanturo. Vprašanje pa ostaja, kdo bo na njej delal. Ustanovitelj studia Naughty Dog, Neil Druckman, je v nedavnem intervjuju za Buzzfeed povedal, da je njegova ekipa s to franšizo zaključila in da se podaja v druge smeri. A to ne pomeni, da Sony ni morda razvoja zaupal komu drugemu, kateremu bi Naughty Dog lahko samo svetoval pri oblikovanju nove pripovedi, ki bi bila topot ločena od Nathana in bi vsebovala svojo zasedbo zanimivih likov in lokacij.
Dolgo nazaj sem spisal članek o tem, kako je igra Dead Space ena najboljših grozljivk vseh časov in prvemu delu lahko konkurira samo drugi del, ki je še bolj pokazal, koliko potenciala še ima ta franšiza in kako je ta na koncu ostal neizkoriščen. Založnik EA je namreč nameraval iz Dead Spacea ustvariti pravi megalomanski hit, od katerega so pričakovali nenormalno visoko prodajo. A pri tem so se ušteli, saj grozljivke niso superjunaki in kakšen Dead Space zato nikoli ni mogel postati Marvel.
Krivda glede prodaje vsekakor ni ležala na plečih razvijalca Visceral, saj je ta svojo nalogo opravil nadpovprečno, a vseeno je ravno ta studio na koncu plačal najvišjo ceno in je bil sčasoma tudi ukinjen, z njim pa je šel v pokoj tudi Dead Space.
10 let po tretjemu delu pa je nekoga pri EA-ju končno srečala pamet in v roke razvijalca Motive Studios je šla težavna naloga ponovne obuditve legendarne franšize. Motive, tudi sam velik oboževalec Dead Spacea, se je naloge lotil z vsemi silami in na koncu dostavil projekt, ki je več kot samo olepšava originalne igre. Je ljubezensko pismo do te franšize, ki osnovno zgodbo in dogodke razširi ravno toliko, da se ne čuti pretirano, končni rezultat pa je igra, ki se lahko ponosno postavi ob bok originalu.
Razvojna ekipa: Motive Studio Založnik: EA Platforme: PS5, XSX, PC Nakup: Steam Datum izida: 27. januar 2023 Cena: 59,99 € (Steam), 75,43 € (PS5)
Igrano na: PlayStation 5
VIDEO RECENZIJA
Zgodba se začne na enak način kot tista originalna pripoved iz leta 2008. Naš junak Isaac Clarke, ki si kruh služi kot inženir, se znajde na krovu vesoljske ladjice, ki je na poti do USG Ishimure, ogromne ladje, ki je bila sredi puljenja surovin iz planeta Aegis VII. Očitno je šlo nekaj narobe, saj se je Ishimura prenehala odzivati in naša banda junakov se odpravi raziskovati, kaj je razlog za njeno nenadno mutavost.
Kot je pri takih zadevah v navadi, gre nekaj hudo narobe in naš pristanek na ladji ne gre po načrtih, a to nam na začetku ne zbudi rdečih alarmov. Ko pa se ti sprožijo, se sprožijo silovito, saj nas naenkrat naskočijo mutirani bivši člani posadke, ki nam preko našiljenih okončin brutalno nataknejo kompanjona in ta kratek začetni sprehod je tudi edina bolj umirjena sekvenca, ki jo boste podoživeli. Dogodki se nato začnejo nizati en za drugim in adrenalin nam začne krožiti že po uvodni sekvenci, ko moramo povsem brez orožja pobegniti napadalcem in se skriti v dvigalu, vendar je že nekaj trenutkov kasneje jasno, da tole ne bo neka grozljvka, kjer bomo pred grdavži bežali in se skrivali, saj Isaac hitro poprime za prvo orožje in se spravi skozi krvav masaker, ki vam bo za eno igranje na normalni težavnosti odškrtnil nekje 12 ur.
Naš junak Isaac ni vseskozi tiho in ima veliko za povedati v vmesnih sekvencah, k sreči pa med igranjem ne čeblja vseskozi.
Tak silovit uvod smo srečali že v originalu, a ne traja dolgo, ko naletimo na prve razlike. Motive namreč ni poskrbel samo za predelano grafično in zvočno podobo, ampak je dodal tudi cel kup nove vsebine, kar me je dejansko presenetilo. Pričakoval sem namreč samo skok v novo grafiko, kjer bomo morda vsake toliko naleteli na kakšno novo sobo, medtem ko bo večidel ostal nespremenjen. Razvijalci se namreč pri takšnih projektih hudo bojijo uvedbe prevelikih sprememb v primerjavi z originalom – dober primer tega je denimo The Last of Us Part 1, ki ne doda skoraj ništrc nove vsebine, a vseeno računa polno ceno, zaradi česar ga je težko priporočiti tistim, ki so izvirno verzijo preigrali po dolgem in počez.
Dead Space pa ni takšne sorte in predelava je tako vsebinsko dopolnjena prečiščena in dovršena, da lahko brez problema nakup svetujem tudi takšnim navdušencem nad originalom kot sem jaz, ki smo prvenec preigrali že vsaj trikrat. Prenova namreč ne dostavi samo novih soban, ampak nekatere dogodke povsem predrugači, predstavi nove like in razloži zgodovinsko ozadje od prej znanih zapletov.
Vesoljska ladja Ishimura je tisti kraj, kjer boste preživeli večino časa. Morda so ustvarjalci šli malce predaleč s pisanjem obupanih preživelih, ki so okrancljali skoraj vsak del ladje – včasih tudi s krvjo.
Srce izkušnje je ladja Ishimura, ki je v novi izdaji enako temačna, grozljiva in klavstrofobična kot prej, le da nam zdaj voljo po življenju mori nadgrajena grafična podoba, ki poganjanje adrenalina dvigne na naslednjo stopničko. Ladja je po napadu zlih Necromorphov postala zavita v temo, njeni sistemi pa so začeli zlagoma odpovedovati. Iz zapuščenih hodnikov se čuti, kot da smo stopili v svežo odprto krsto in na vsakem koraku boste našli ostanke preteklosti v obliki laboratorijev, menz, zasebnih sob in opuščene mašinerije, ki se je tudi sama nalezla neke bolezni in čeprav nadaljuje z obratovanjem, to dela sam še zato, ker je ni nihče zaustavil in ne z nekim pravim namenom.
Žive stvari so se od tu že zdavnaj poslovile. No, vsaj tiste, ki se jim ni pošteno predrugačil DNK in ni iz njih nastal okoli hodeče truplo Necromorph, ki so v prenovljeni verziji igre še bolj nagnusni kot prej. Levji delež pri tem igra nova tehnologija, ki nazorno pokaže razpadanje telesc, ki tu igra bistveno vlogo. Za razliko od preostalih iger tega žanra, Necromorph ne podleže strelom v glavo in telo, ampak mu je treba posekati okončine. Včasih je dovolj odstrelitev nog, a tisti bolj trmasti ne podležejo kar tako in grdavž se bo proti vam vlekel, pa čeprav ima samo še delujočo roko. Nasprotniki sicer niso sila raznovrstni, a jih je dovolj, da vsak od njih zahteva svojo tehniko srečanja: običajnemu Necromorphu odstrelimo noge, dojenčkastemu bitju skrajšamo lovke, medtem ko je treba bikovskega Bruta najprej upočasniti in ga nato naskočiti od zadaj.
Zdi se, da so v predelavi vsi nasprotniki postali še malce bolj težavni, saj včasih kar nočejo in nočejo pod rušo, nekaj pa so pridobili tudi na hitrosti. Čeprav sem veteran te franšize, sem imel na začetku kar nekaj težav in pogosto se mi je zgodilo, da sem ostal brez zaloge zdravja, moj inventar predmetov pa je bil redno skoraj povsem oropan streliva. Situacija se kasneje normalizira, še posebej ko malce nadgradimo orožja in naš oklep. Vsaka nadgradnja slednjega se čuti kot nek dosežek, saj nismo deležni samo bolj tankovskega oklepa, ampak nam tudi sovragi predstavljajo vsaj malce manjšo nadlogo.
Med novo vsebino spadajo sobe, ki so na začetku nedostopne in se odklenejo šele z napredovanjem zgodbe, to pa vam da izgovor, da spet obiščete prejšnje lokacije.
Tako kot prej bomo morali okolico pozorno pregledati, saj se povsod skriva strelivo ali pa nov košček prve pomoči: bodisi jih najdemo v omarici ali pa padejo iz riti padlih nasprotnikov. Vsake toliko naletimo tudi na posebno celico, ki jo lahko izrabimo za nadgradnjo oklepa ali pa orožij, možnosti nadgrajevanja pa so tokrat veliko bolj obširne kot v originalu, saj lahko na vsako orožje navesimo tudi dodatke, kot je denimo hitrejše pokanje brzostrelke ali pa možnost pošiljanja gorečih rafalov.
Stopnje so bile že v originalu na pol odprte, a so jih prekinjali nalagalni zasloni. Tokrat je ladja Ishimura bolj odprta, saj nalagalnih zaslonov ni nikjer več, zato se tudi svet zdi bolj odprt. Predelava je za te namene dodala vmesne misije, ki vas večkrat pošljejo skozi že raziskane sobe in hodnike, tam pa boste naleteli tudi na zaprte omarice in vrata, ki se odklenejo šele takrat, ko v zgodbi dovolj napredujemo, da si odklenemo novo stopnjo varnostnega dostopa. Čez lokacije se je zato pametno odpraviti večkrat, a to ni brez nevarnosti. Prenovljeni Dead Space namreč ni več tako skriptiran kot original, tako da vas včasih kak grdavž napade povsem naključno, zato res nikjer nisi več varen.
Kar me je najbolj presenetilo pri tejle predelavi je stopnja grozljivosti, ki jo je Motive uspešno poslal skozi moj um. Preigral sem že ogromno grozljivk, tako da sem vsega vajen, a Dead Space me je velikokrat pripravil do zašvicanega objemanja kontrolerja. Veliko vlogo pri tem igra zopet odličen avdio dizajn, ki je zopet vrhunski. Med tistimi redkimi trenutki, ko te nekdo ne napada, ti živčke kravžlja oddaljen šepet nečesa ali pa globoko dihanje naprednega Necromorpha, ki je neumrljiv in vas pridno lovi skozi nekatere stopnje. Igra se rada poigra s takšnimi psihološkimi triki in, čeprav nekaj “jump scareov” še vedno najdemo, je teh neprimerno manj kot v kakšnem Callisto Protocolu.
Strelska akcija je konkretna, a imam občutek, da je igra malce pridobila na težavnosti.
Privrženci originalne igre boste pozdravili tudi razširjeni vidik zgodbe. Predstavljene so nove osebe, obstoječe pa imajo za sabo prave podnaloge, preko katerih zvemo več o njih. Ta dodatna razširjenost se je preselila tudi v igralno formulo, saj gre štorija po taktu izvirnika, a nekateri objektivi so tule bolj razširjeni. To privede do recimo povsem drugačnih šefovskih spopadov ali zamenjanih igralnih delov – tisto trapasto streljanje asteroidov je denimo še vedno tu, a je veliko manj tečno.
Kakor pa je grafična paleta čudovita, pa se moram tule zatakniti ob tisti res edini večji minus, ki ga imam ob tej predelavi. Za recenzijo sem dobil kopijo igre za PlayStation 5 in tam sta na voljo dva grafična načina: optimiziran, ki naj bi ločljivost zmanjšal na 1440p pri 60 sličicah na sekundo in grafični, ki ločljivost dvigne na 4K pri 30 sličicah na sekundo, z dodanim ray tracingom. A to so samo besede, saj je resnična izkušnja povsem drugačna. Obe ločljivosti sta namreč daleč pod oglaševanimi in čeprav zadevo ne morem izmeriti, sem mnenja, da je slika pri 60 sličicah na sekundo padla nekje na 720p in mestoma sem gledal v nagnusno kockasto sliko. Tudi ločljivost 4K je bolj kot ne izmišljotina, pri 30 sličicah na sekundo pa takšne zadeve nima smisla poganjati.
Vendar pa mi je bil to res tudi edini takšen minus te predelave in stavim, da bo Motive Studio zadevo spravil v boljše stanje, kar bo iz predelave naredilo grozljivko, ki je preprosto nujna za igranje vsakega privrženca tega žanra in res lahko samo molimo, da bo tokrat prodaja dovolj velika, da bo EA odobril delo na novih predelavah, Motive pa se je dovolj izkazal, da mu zaupam izdelavo čisto pravega četrtega dela.
Mutatalk je na slikah in videih vsekakor videti kot ena hudo nerodna in neumno zgledajoča naprava in ni jih malo, ki je temu mikrofonu nadel vzdevek “VR naprava za usta”. Mutatalk resda sumljivo spominja na neka manjša VR očala in oglaševalska kampanja tega ne zanika, saj lahko na eni promocijski fotografiji vidimo nekoga, ki ob nagobčniku nosi še napravo Meta Quest 2, kar izpade že kar malce komično.
Ko enkrat norčevanje pustimo za sabo in se poglobimo v specifikacije, pa lahko vidimo, da morda Mutatalk le ni tako trapasta zadeva, kot bi predvidevali po slikah. Japonsko podjetje Shiftall je namreč izdelek predstavilo kot mikrofon, ki bo skorajda povsem zvočno izoliral vaš govor oziroma dretje v mikrofon, kar je dejansko ena od rešitev, ki bi jo imel tudi sam.
Večkrat sem se pri preigravanju večigralskih zadev, kjer je nujna komunikacija preko mikrofona s soigralci, zalotil, da s svojim blebetanjem motim druge osebe v sobi. To je problem – še posebej za vse tiste, ki živijo v manjših stanovanjih in svoje zabave ne morejo samo preseliti v neko drugo sobo, saj ta ne obstaja. Težave nastopijo tudi ob igranju takšnih iger ob nočnih urah, saj s kakšnim besnim vzklikom lahko hitro zmotite ne samo partnerja, ampak ob odprtem oknu ob vročih dnevih tudi kakšnega nič hudega slutečega soseda.
Zvočna izolacija govorjene besede lahko pride prav tudi v javnosti, ko ne bi ravno želeli deliti svojih misli z vsakim, ki se takrat sprehodi mimo. Shiftall pravi, da zna Mutatalk običajni govor zmanjšati za 20 db, kar je dovolj, da nekdo, ki sedi za isto mizo, vašega govora ne bo slišal. Ob kakšnem kričanju izolacija stopi korak višje in takrat zna Mutatalk znižati glasnost do 30 db.
Mutatalk je povsem brezžična naprava, ki jo polnimo preko USB-C vhoda in od enega polnjenja ven dobimo za okoli 8 ur uporabe. Mikrofon lahko navežemo na VR naprave, PC in telefone, na obraz pa ga pritrdimo preko dveh trakov, naprava sama pa tehta dobrih 180 gramov. Znotraj Mutatalka najdemo dve blazinici: ena skrbi za udobno namestitev, drugo pa bomo lahko odstranili in po potrebi očistili.
Uradna stran izdelka pravi, da se bo ta unikatni mikrofon se bo v ZDA pojavil enkrat v 2023, zanj pa bo treba odšteti okoli 200 dolarjev.
Annie Wersching je bila ena tistih igralk, ki ni bila nikoli znana po vodilnih vlogah, a se je izjemno izkazala v stranskih vlogah in preko njih je obogatila marsikakšen projekt, ki so se ga lotile njene roke. V televizijskem svetu se je spomnimo po vlogi Renee Walker iz serije 24, nastopila pa je tudi v Timeless, Bosch in The Rookie. Njen zadnji projekt je bila serija Star Trek: Picard, kjer je nastopala, kljub temu, da je bila pošteno bolna.
Annie je namreč leta 2020 dobila diagnozo raka, a te novice ni razglašala, saj je bila zasebni človek, zato je tudi svojo diagnozo in borbo z rakom zadržala bolj zase. Žal je ta boj po pogumnih treh letih včeraj izgubila in njen publicist je za spletno stran Deadline potrdil novico o njeni smrti. Za sabo je pustila moža in tri otroke, za njihovo podporo pa je bila zagnana kampanja GoFundMe, ki je do sedaj nabrala že več kot 136.000 dolarjev.
Igralka je bila znana tudi v igričarskem svetu, saj je v igri The Last of Us odigrala vlogo Tess in njenega nastopa se dobro spomnijo vsi, ki so The Last of Us zagnali leta 2013, ko je izšel original ali pa iz nedavno izdane predelave Part 1. Njen dialog med njo in Joelom mi je leta nazaj dal vedeti, da nam bo razvijalec Naughty Dog predstavil hudo odraslo zgodbo, ki ni šparala na talentiranih glasovnih igralcih.
Just found out my dear friend, Annie Wersching, passed away. We just lost a beautiful artist and human being. My heart is shattered. Thoughts are with her loved ones.
Annie je bila zagotovo vesela, da se je njen talent iz iger nato preselil tudi v HBO-jevo uspešnico, ki je nedavno potrdila svojo 2. sezono. Sicer Annie v seriji ni nastopila, saj je vlogo Tess prevzela Anna Torv, verjetno pa bi ji Neil Druckman, ustvarjalec franšize The Last of Us, ki pomembno vlogo igra tudi pri ustvarjanju serije, ponudil kakšno manjšo stransko vlogo, ugibamo pa, da je bila za kaj takšnega preprosto preveč bolna.
Never waste an opportunity to tell someone you are grateful for the simple gift of knowing them. Annie, so much of Tess is what you imbued into the character. Your strength is her strength and in some way, you live on in not only her but the many roles you brought to life. pic.twitter.com/8jJLiRTazd
Neil je na Twitterju izkazal ogromno žalost zaradi izgube svoje prijateljice, enako obžalovanje je pokazal tudi Troy Baker, ki je v igrah uglasil Joela. Troy je zapisal lepo misel, da Annie živi naprej ne samo v Tess, ampak tudi v vseh ostalih vlogah, ki jih je v svoji bogati karieri pripeljala do življenja.
Te dni je veliko govora o umetni inteligenci in ubogi ChatGPT je že zagotovo pošteno utrujen od odgovarjanja na kopico neumnih vprašanj in pisanja seminarskih nalog, ki so izobraževalnim ustanovam že začele povzročati težave.
👁️👁️ I'm not looking at you. Amazing new machine-learning technology from @nvidia called Eye Contact. As an autistic guy I wish I had this in real-life.
Nvidia je v razvoj umetne inteligence vložila ogromno denarja, nedavno pa so izdali novo funkcijo za svoj lastoročni program predvajanja v živo Nvidia Broadcast 1.4. Imenuje se Eye Contact in zna pošteno olajšati življenja vsem tistim, ki bi pri pretočnem predvajanju morali gledati ves čas v kamero, a jih vmes kaj zmoti, zna pa se tudi zgoditi, da berejo scenarij, besedilo pa se nahaja na drugem mestu kot kamera, zaradi česar nagovarjanje izpade malce zmedeno. Eye Contact bo naša zrkla lepo zamaknil direktno v lečo kamere, tako da gledalci sploh ne bodo vedeli, da v resnici gledamo nekam drugam.
Nova funkcijo je zdaj že na voljo, Nvidia Broadcast pa lahko prevzamete na uradni strani, za uporabo pa boste potrebovali vsaj grafično kartico RTX 2060. Eye Contact lahko uporabite tudi na že ustvarjenih posnetkih in z novo tehnologijo se je poigral znani YouTuber ActionMovieDad, ki je do svoje slave prišel na račun odlično ustvarjenih video posnetkih, ki v sebi vsebujejo posebne učinke na ravni Hollywooda. ActionMovieDad se namreč v resničnem življenju bavi z napredno animacijo in VFX učinki, to ljubezen pa je nato prenesel tudi na domače posnetke, kjer glavno vlogo zavzema njegov sin.
Skratka, ActionMovieDad je Eye Contact vnesel v nekatere scene filma Jurski Park in na novo zmontirani film izpade presneto bizarno, saj igralci po novem ves čas strmijo v kamero in zdi se, kot da nagovarjajo gledalca, kar da celotni gledalni izkušnji tisti občutek, ki smo ga imeli ob gledanju serije Pisarna.
Verjetno ni nobeno presenečenje govorica, da naj bi založnik Ubisoft trenutno delal na povsem novem poglavju franšize Far Cry. O tej novici poroča spletna stran Insider Gaming, iz svojih lastnih virov pa jo je potrdil tudi Kotaku, tako da je bržkone verodostojna.
Od izida Far Cry 6 sta minili dobri dve leti, razmak med petim in šestim delom pa je bil nekje tri leta, vendar pa govorice ne pomenijo, da bomo Far Cry 7 dobili že letos ali naslednje leto. Informacije so zaenkrat skope, a okvirni datum izida se načrtuje za jesen v letu 2025, tako da je pred razvojno ekipo še kar nekaj programiranja.
Bolj je zanimiv ločen Far Cry projekt, ki naj bi bil usmerjen v večigralstvo in naj bi bil prav tako v aktivnem razvoju. Medtem ko Far Cry 7 interno nosi kodno ime Project Blackbird, je ta večigralski odvrtek imenovan Project Maverick in bi moral biti najprej sestavni del sedmice, a je zatem postal svoja entiteta.
Maverick nam ne bo ponudil tipičnega PvP streljanja med igralci, saj naj bi se razvijalec pri njegovem razvoju osredotočil na preživetvene mehanike. Igranje naj bi se odvijalo sredi aljaške divjine, za preživetje pa se bomo morali zanašati na lov, izpolnjevati razne naloge in se ukvarjati z vsebino našega nahrbtnika. Govorica omenja tudi funkcijo “permadeath”, ki jo poznamo iz večigralskih izkušenj tipa DayZ in pomeni, da ob smrti izgubimo lik in vso njegovo nabrano opremo, tako da se je treba lotiti novega igranja spet povsem iz začetka.
Kotaku pravi, da bosta novi igri zgrajeni v pogonu Snowdrop Engine, ta pa je bil že uporabljen za grajenje iger The Division in bo poganjal tudi Ubisoftove bodoče projekte, med katere lahko prištejemo predelavo prvega Splinter Cella, Avatar: Frontiers of Pandora in prihajajoči naslov, ki se bo odvijal znotraj franšize Vojna zvezd.
Novo avantura The Elder Scrolls Online sage nosi ime Shadow Over Morrowind, razvijalec Zenimax Online pa je napoved pospremil tudi z vzdušnim in dobro animiranim napovednikom, ki je pri predstavitvi dodatkov za to igro postala že stalnica.
Dodatek se bo očitno vrtelo okoli okultnih zadev, ki jim vlada Deadric princ Hermeus Mora, tako da znamo biti priča malce bolj temačni zgodbi, ki jo bomo prvič lahko okusili že 13. marca na PC-ju in 28. marca na vseh podprtih konzolah. Takrat bo zaživelo poglavje Scribes of Fate, ki bo poleg nove zgodbe in nalog vpeljala dve popolnoma novi PvE temnici Scrivener’s Hallin Bal Sunnar.
To bo bil samo uvod, saj tisto pravo meso razširitve prihaja v obliki poglavja Necrom. To obljublja več kot 30 ur nove štorijalne vsebine, na vzhodu Morrowinda pa bomo lahko obiskali dve še nikoli prej obiskani pokrajini. S tem novosti še ne bo konec, saj nas čakata še dva povsem nova kompanjona, ki bosta vsebovala svoji unikatni nalogi in vsakega od njiju bomo lahko povabili s sabo v raziskovanje ostale vsebine, ki jo ponuja The Elder Scrolls Online, te pa se je v devetih letih od izida nabralo že kar nekaj.
Necrom bo po dolgem času predstavil tudi povsem svež igralni razred Arcanist. Gre za maga, ki bo sovrage tepel preko magije, vseboval pa bo nekaj unikatnih urokov, kot je denimo teleportacija skozi portale, ki so bili izmaknjeni iz igre Portal. To nam zna priti prav med bojevanjem, a nekaj bomo od teh portalov potegnili tudi pri raziskovanju, saj bomo tako na lahek način dosegli nekatere predele, ki bi drugače zahtevali veliko skakanja.
Necrom nas bo na PC-ju zabaval 5. junija, konzolaši pa bodo morali na svojo dozo počakati do 20. junija.
Če ste več kot 20 let staro igro The Elder Scrolls: Morrowind že večkrat preigrali po dolgem in počez, je morda zdaj napočil čas, da za nekaj časa odložite meč in oklep, pospravite puščice ter lok in pogasite čarobne ognjene izstrelke. Čas je za nekaj bolj preprostega, zato si oblecite udobna oblačila, si na noge nataknite svilnate copate in se preko najbližjega virtualnega klanca predajte svoji ljubezni do slikanja.
Ravno nekaj takšnega vam omogoči novi mod The Joy of Painting, ki vam na hrbet namesti prenosno omarico, to pa nato lahko kadarkoli postavite na tla, nakar se preko dejanskih animacij razpre v priročno stojalo za slikanje, na katerega lahko nato namestite platno, čopič in barve ter se spravite v slikanje okolice.
Mod vam sicer ne omogoča, da bi kar sami čečkali po platnu, saj bi za kaj takšnega od pogona GameByro zahtevali preveč. Lahko pa na platno zajamete poljubno sceno, si izberete postavitev in se odločite med oljno sliko ali pa skico, ki je bila izrisana z ogljem.
Zadeva deluje presenetljivo dobro in izrisane izdelke lahko nato shranite kot predmet znotraj igre, moč pa jih je tudi izvoziti kot slike, ki jih nato podelimo preko spleta ali pa stiskamo za kakšen fizični plakat. Avtor namerava The Joy of Painting še nadaljnje razviti in v načrtih je tudi sistem nalog, kjer bi nam NPC-ji zastavili željo po sliki določene pokrajine ali pa nemara kakšnega pošastka, ob izpolnjeni nalogi pa bi bili za naš trud lepo nagrajeni.
Mod si lahko prenesete preko GitHuba, pred kopiranjem datotek pa si je pametno najprej ogledati tudi navodila glede pravilne namestitve.
Blizzard je pred nekaj dnevi prekinil 14-letno partnerstvo s kitajskim založnikom NetEase, s tem pa so izgubili tudi dostop do kitajskega trga, ki je sestavljal velik del strežniške populacije. Medtem, ko Blizzard išče novega partnerja, pa Kitajci ne točijo solz in kitajski založnik Tencent je vse skupaj premeteno izkoristil za promocijo svojega novega MMO-ja Tarisland, ki je sicer videti čudovito, a več kot očitno se zadeva močno zgleduje, če ne naravnost kopira Blizzardov World of Warcraft.
Prvi napovednik nam pričara izkušnjo, ob kateri boste zagotovo dobili občutek deja vu-ja. Tu je lepa, rahlo risankasta grafična podoba, bojevniki različnih razredov, pozdravi pa nas celo ogromen zmaj, ki močno spominja na Deathwinga.
Zmaje bomo lahko očitno tudi jahali, kar je sposojeno iz World of Warcraftove zadnje razširitve Dragonflight, podobnosti pa tule še niti približno ni konec. Same stopnje in temnice so videti kot nekaj, kar je nekdo direktno prekopiral iz Blizzarovega MMO-ja, v enem kadru pa lahko vidimo nekoga, ki na hrbtu nosi orožji warglaive – takšna oprema je prepoznavni znak igralnega razreda Demon Hunter, ki, spet, izhaja iz World of Warcrafta. Da ogromnega letečega mesta, ki bi ga zlahka označili za olepšani Dalaran, sploh ne omenjamo.
Igralci so začeli Tarisland označevati za klona World of Warcrafta, na to pa se je odzval celo Chris Metzen, ki je bil nekoč glavno ime Warcrafta, preden ni zapustil Blizzard in se pred kratkim spet vrnil v vlogi svetovalca dizajna.
Čeprav je Tarisland resda malce preveč resno vzel pregovor “kopiranje je največji kompliment”, je moral Tencent vseeno v razvoj vložiti leta dela, saj spočetje MMO-ja, čeprav kloniranega, ni mačji kašelj in treba je priznati, da je Tarisland v napovedniku videti dokaj privlačno. Datuma izida zaenkrat še nimamo, založnik pa pred izidom načrtuje vsaj eno zaprto beto, ki bo na voljo samo kitajskim igralcem, končni izid pa je načrtovan tako za PC, kot tudi za mobilni platformi iOS in Android.
Ena od graj ali hval Steama, odvisno koga vprašaš, je dejstvo, da lahko gor naloži igro kdorkoli in kakršnokoli tematiko. Valve je s tem na široko odprl vrata za poplavo manjših in večjih indie naslovov, to pa je rezultiralo v dobesedno stotinah iger, ki so bodisi povsem brezvezni demoti ali pa poskusi ustvarjanja Early Access naslovov, ki bi iz igralcev zvabil kakšen cekin podpore.
Vsake toliko naletimo tudi na kakšen naslov, ki je v bistvu bolj eksperiment, kot pa poskus ustvarjanja resnične igre in v to zvrst lahko vsekakor uvrstimo The Hidden and Unknown, ki zase na Steamu zahteva 1.950 €, ponuja pa skoraj ništrc igranja.
Zadeva je nekakšna vizualna novela, ki ne ponuja nekega globokega igranja, saj v bistvu samo spremljamo potovanje nekega mulca z imenom Brian, ki mu je vse dolgočasno, vsak dan pa opravlja tipična opravila, ki pritičejo najstniku. Nato ga obišče neka potujoča umetna inteligenca in Brian se iz sramežljivega fantiča spremeni v pravega možakarja, ki bo rešil planet pred zagotovo pogubo.
Glavni namen The Hidden and Unknown ni ponujanje zanimive igralne formule, ampak pridiganje o propadanju človeštva. To nam nazorno nakaže že uvodna sekvenca, kjer je treba 8 minut gledati v nepreskočljivo nizanje dolgega besedila, ki nam razloži premiso igre. Moški so namreč postali preveč poženščeni, zaradi česar jim je padel testosteron, ženske pa so postale bolj možate in jim moški zdaj, zaradi te njihove šibkosti, niso več zanimivi in za vajeti razvoja civilizacije so morale poprijeti same. Zaradi vsega tega je padla plodnost in človeštvu zaradi tega grozi izumrtje, vse skupaj pa zdaj očitno sedi na plečih Briana in njegove umetne inteligence, ki drži ravno pravo razmerje ženstvenosti in moškosti.
Zgodba je vsekakor namenjena temu, da pri igralcih vzbudi ogorčenje in razvijalec ProX je že pri kratkem opisu igre zapisal, da zadeva ni namenjena tistim, ki so preveč občutljivi. Ravno zaradi tega je morda ProX ceno igre zakoličil na 1.950 €, saj je igra namenjena samo tistim pravim moškim, ki imajo pod palcem takšno bogastvo, da jim dva tisočaka ne pomenita nekega pomenljivega izgube.
A tudi takšni bogatuni se bodo čutili opeharjene, saj boste pri “igranju” samo občasno kliknili za prehod scen, te pa vsebujejo grafiko, ki jo je očitno izrisala umetna inteligenca. Briana in ostalih oseb sploh ne vidite, saj boste gledali samo v prazne lokacije, vsega skupaj pa je konec v manj kot dveh urah. To je bilo zagotovo načrtno, saj v takšnem primeru lahko izkoristite Steamovo politiko vračila denarja, ki vam pod mejo igranja dveh ur samodejno povrne denar, če za tega zaprosite.
The Hidden and Unknown na Steamu zaenkrat še ni našel kupca – no, vsaj takšnega ne, ki bi igri podelil tudi recenzijo. Tisti, ki pa so recenzijo spočeli, pa so igro dobili brezplačno, vseh 8 opisov pa je zaenkrat negativnih.
Oboževalci nemškega razvijalca Piranha Bytes in njihove franšize Gothic so si enotnega mnenja, da je prvi Risen tisti pravi naslednik Gothic iger, saj je razvijalec leta 2009 to igro izdal pod novim založnikom Deep Silverjem, takrat pa so si želeli samo tega, da lahko svojo pot začne na novo in to z naslovom, ki bi sicer povedal novo zgodbo, a bi se ponašal s prepoznanimi prvinami Gothica.
Risen nas je preselil na nov otok Faranga v vlogi novega protagonista, ki je svoje življenje začel kot brodolomec. Ko smo si iz ušes stresli še zadnje koščke peska, smo zagrabili prvo palico in se podali v prosto raziskovanje otoka, ki nam ponudi možnost pridružitve trem različnim taborom: banditom, Inkviziciji in magom. Vsak od njih potrebuje našo pomoč, saj otok dobiva redne potrese, iz tal pa so se dvignili (štekate, Risen?) bizarni templji, ki so potrebni raziskovanja, v sebi pa ne držijo samo mičnih zakladov, ampak tudi hudo nevarne reptilne grdavže, ki znajo vihteti pošteno ostra rezila.
Tako kot pretekle igre razvijalca Piranha Bytes, nam je tudi Risen ponudil prosto raziskovanje okolice in v igranje je treba vložiti kar nekaj potrpežljivosti, saj nas lahko potovanje na napačni del otoka drago stane, ko tam naletimo na kakšno zver, ki se našemu ubornemu orožju samo posmehuje. A ko se enkrat natreniramo in si naberemo boljšo opremo, se lahko tem posmehljivcem vrnemo in takrat, ko jih odpravimo s samo par zamahi sabljice, je občutek naravnost božanski.
Risen je originalno izšel samo za PC in konzolo Xbox 360, zdaj pa je založnik THQ Nordic poskrbel za manjšo nadgradnjo, ki igro naredi igralno na konzolah Nintendo Switch, PlayStation 4 in Xbox One – seveda bodo zaradi tega igralne tudi na PlayStation 5 in Xbox Series X.
Nadgradnja je prispela tudi na PC in je povsem brezplačna. Od nje ne pričakujte kakšne nove grafične preobleke, je pa THQ Nordic priskrbel podporo za igralne ploščke in dosežke, odpravljenih pa je bilo tudi nekaj hroščev. Slednje pomeni tudi to, da nekatere modifikacije zdaj ne delujejo več, so pa združljivi shranjeni položaji od prej.
Risen je kasneje dobil še dve nadaljevanji, a nobeno od teh ni doseglo kvalitete originala. Upamo, da zna nadgradnja prvega dela pomeniti delo na povsem novem poglavju, THQ pa je že namignil, da zna takšno predelavo za konzole dobiti tudi Gothic 2.
Predelava igre Dead Space uradno izide že danes, bolj proti večeru in prve recenzije pravijo, da je projekt huronski uspeh. Mi naše kopije še nismo dobili in držimo pesti, da nas bo EA vendarle blagoslovil z vsaj eno kopijo igre za recenzijo, do takrat pa se lahko slinimo na povprečno oceno iz Metacritica, ki se giblje med ocenami 87 in 90.
Razvijalec Motive se je očitno pri predelavi dobro odrezal, saj je igralno formulo in stopnje ohranil praktično nespremenjene, vsemu temu pa je samo dodal lepše teksture, še bolj podrobne animacije in dodatno stopnjo brutalnosti in krvavosti, zaradi katerih bodo naši nasprotniki, tule imenovani Necromorphs, izpadli še bolj grozljivo, saj jim po novem ne bomo odstranjevali samo okončin, ampak tudi vsako posamezno mutirani mišico.
Dead Space kampanja je sicer dokaj kratka, a hkrati tudi sladka in se ne čuti razvlečeno. Razvijalec Motive pa je poskrbel tudi za tiste, ki bi si morda iz ene kopije zaželeli vsaj še enega vnovičnega preigravanja. Uradni račun igre je na Twitterju potrdil, da bo že takoj ob izidu igre omogočena možnost ponovnega preigravanja New Game+. Ta opcija nam v igrah tipično ponudi novo preigravanje kampanje, lahko da v ponovno igranje prenesemo vso prej nabrano opremo, tako da lahko tiste zgodnje nasprotnike premetujemo kamor hočemo, saj v novi avanturi nosimo nadgrajena orožja.
Yes! #DeadSpace will have New Game+ at launch that includes:
V Dead Space pa zna biti New Game+ malce trši oreh, saj bomo po zapuščenih hodnikih vesoljske ladje Ishimure našli novo vrsto Necromorphov, ki jih je razvijalec imenoval “fantomski”. Ali to pomeni, da se ti samo dobro skrivajo ali pa so celo nevidni, zaenkrat ne ve nihče, a jasno je, da nam bodo hudo nevarni. Morda bomo ravno zato samo skozi ponovno preigravanje dobili dostop do 6. stopnje oklepa, ki ga v originalu ni bilo, tule pa bo za preživetje očitno nujno potreben.
Upamo, da se bo predelava dobro prodala in trenutno ji gre odlično, saj drži prvo mesto na Steamovi lestvici najbolj prodanih iger. Dobri finančni rezultat bo EA prepričal, da enako predelavo nameni še drugemu in nemara tretjemu delu, hkrati pa to morda tudi pomeni proizvodnjo povsem frišnega poglavja.
GoldenEye 007 je ena tistih igričarskih klasik, ki jih nisem nikoli igral, pa čeprav sem si kot smrkavec lastil konzolo Nintendo 64. Takrat denarja za kartušo ni bilo, tako da original iz leta 1997 v moji karieri ostaja nepreigran in tako bo bržkone tudi ostalo, pa čeprav sta Nintendo in Microsoft včeraj najavila predelavo igre, ki je to pripeljala na konzole Nintendo Switch in Microsoftova izuma Xbox One ter Xbox Series X.
To ni kakšen večji projekt, ki bi originalno kodo povsem predelal in jo postavil v nov pogon, ampak samo nadgradnja originala, ki je zdaj igrana tudi na novejših igralnih ploščkih, dodana pa je bila tudi podpora za široke monitorje in televizorje, ki imajo razmerje stranic 16:9, vse skupaj pa boste poganjali v ločljivosti 4K.
Vse ostalo, kar vključuje teksture, animacije in uporabniški vmesnik, ostaja bolj ali manj nespremenjeno. In to je dobro, če ste nostalgik ali pa preprost oboževalec retro iger, tisti, ki pa so navajeni bolj modernih igralnih novitet in priboljškov, pa ste verjetno že v napovednik gledali malce začudeno, saj se igri GoldenEye 007 še kako poznajo leta. Ta prvoosebna streljanka, kjer v glavni vlogi nastopa James Bond, ki je takrat še nosil obraz igralca Piercea Bronsona, je imela leta 2008 načrtovano tisto pravo, visokoproračunsko predelavo za konzolo Xbox 360, a je bil nato projekt preklican.
Prenovljeni GoldenEye je na Xboxu na voljo preko njegovega naročniškega servisa Game Pass, medtem ko se bo treba pri Switchu naročiti na Nintendo Switch Online in še na dodatni servis Expansion Pack, ki vam bo dal dostop tudi do drugih iger iz konzole Nintendo 64. Na Switchu boste tako morali zapraviti več evrov, a hkrati samo ta konzola ponuja možnost večigralskega streljanja, ki je na Xboxu ne boste našli.
Pri naši recenziji konzole PlayStation 5 smo novi igralni plošček DualSense izpostavili za nekaj, kar bi znal kupec hitro spregledati, a gre za pomemben vidik konzole, ki dejansko dopolni igralno izkušnjo, brez da bi moral za to plačati davek na kakšnem drugem področju.
Sony je namreč v novo generacijo igralnih ploščkov vgradil dve pomembni novosti: napredne povratne učinke, ki gredo dlje od samo preprostih vibracij in sprožilnike, ki si lastijo dejanski upor, to pa je nato plodno izkoristila marsikakšna igra.
DualSense je bil iz našega vidika skoraj popoln igralni plošček, a Sony je bil mnenja, da lahko formulo še izboljša, zato je začel delo na izboljšani, skorajda profesionalni različici DualSense Edge, ravno ta pa se je pred kratkim potila v mojih dlaneh.
VIDEO RECENZIJA
Ob prejemu paketa me je najprej presenetila njegova teža, ki je konkretno večja od predhodnika, zaradi česar so se mi pojavile skrbi, da zna biti zadeva nemara celo pretežka za vsakdanjo uporabo. Vendar pa so bile te skrbi odveč, saj je šla dodatna teža na račun priložene bele torbice, ki služi za priročno hranjenje vseh dodatnih komponent, ki jih lahko s sabo vzamemo kamorkoli.
Torbica vsebuje vrsto zanimivosti. Tu je denimo pleten USB-C kabel, ki v dolžino znaša dva metra, kar je dovolj tudi za tiste res ogromne televizorje, zaradi katerih je treba kavč poriniti metre nazaj. Kabel na koncu vsebuje držalo, ki zadevo bolj pričvrsti na kontroler, tako da ta ne bo izpadel niti ob tistih najbolj divjih igralnih seansah.
Po novem lahko na zadnji strani najdemo dve vdolbinici, kamor lahko vtaknemo dva dodatna gumba.
Spodaj lahko najdemo morda največjo privlačnost Edgea: par dodatnih gumbov, ki jih lahko namestimo na zadnji del igralnega ploščka, para gumbov pa se razlikujeta glede na svojo velikost. V obeh primerih je pripojitev dodatnih sprožilnikov enostavna kot pasulj, saj oba delujeta na principu magnetov, tako da jih preprosto vstavimo v vdolbinici in zabava se lahko začne. Para lahko med sabo celo pomešamo, če bi zaradi nekega razloga na desni strani imeli krajši gumb in na levi daljšega, konzola pa dodatna pritiskala zazna takoj.
Ob predstavitvi novega kontrolerja sem imel zmotno prepričanje, da bosta dva dodatna gumba na zadnji strani dejansko razširila nabor aktivnih gumbov, ki jih imamo lahko v vsaki igri naenkrat, a temu ni tako. Dva dodatna gumba ne postaneta L4 in R4, ampak lahko samo zamenjata funkcijo že obstoječih gumbov. Tako lahko denimo pritisk križnega gumba za navzdol ali gumb trikotnik navežete na novi lopatici, kar se morda zdi nekaj, kar ne bo igralo velike vloge, a dejansko zna priti prav.
Pod paličicama se nahajata dodatna gumba Fn, preko katerih lahko priročno menjavamo med profili in to kar sredi igre.
V dirkačini Gran Turismo 7 nova gumba prideta hudo prav za ročno prestavljanje prestav in ob malce domišljije v rokah začutite pravi virtualni volan. V kakšni tretjeosebni igri tipa Horizon Forbidden Dawn se lahko znebite nadležnega pritiskanja paličice R3 za šprint in se v tek spustite preko veliko bolj udobnega gumba na hrbtni strani. To sta samo dva primera, ki sta prišla meni osebno prav in dejstvo je, da si zdaj lahko ustvarimo veliko bolj osebno nadzorno shemo kot prej.
Gumbe preprogramiramo preko namenske sistemske nastavitve znotraj PlayStationa, vse novo nastavljene funkcije pa nato shranimo pod poseben profil. Poleg mešanja funkcij posameznih gumbov, lahko nekatere od njih celo povsem onesposobimo ter si tako ustvarimo unikatne nadzorne sheme v štiri obstoječe profile, med katerimi nato lahko preklaplajamo preko dveh novih gumbov Fn, ki so nam znani iz naprednejših PC tipkovnic. Preprosto držite tipko Fn in enega od štirih gumbov na desni strani igralnega ploščka in sprememba nadzorne sheme je instantna. Preko tipk Fn lahko prilagajamo tudi glasnost zvočnikov in mikrofona, to pa naredimo v navezi s križnimi gumbi.
Vsi dodatki so lično pospravljeni v torbico, ki je tudi sama nenavadno težka.
Dodatne funkcije so prispele tudi na same sprožilnike. Tem lahko zdaj fizično nastavimo stopnjo odpornosti, ki se deli na tri stopnje. Prva od teh je enaka tisti, ki jo srečamo na navadnem DualSensu, a že druga prepolovi razdaljo od pritiska do izvršbe ukaza. Na vrhu se nahaja stopnja, ki zahteva samo lahek pritisk in že je ta zaznan, vse to pa nam spet lahko pride prav v vrsti različnih situacij. V dirkačini Need for Speed Unbound je zadeva hudo priročna, saj moramo za vožnjo neprestano stiskati desni sprožilnik, zaradi česar se lahko prst hitro utrudi, ob najvišji stopnji odpora pa je dovolj že majhen pritisk in že dirjamo po cesti z bolj spočitim kazalcem. V kakšnem Call of Duty-ju pa sprožimo hitrejši učinek streljanja, saj prstu ni treba opraviti tako dolge poti za sprožitev ukaza. S sprožilnikom se morda ni pametno igrati v kakšnem Returnalu, kjer hod sprožilnika dejansko vsebuje dve funkciji in zna takšno mešanje privesti do kakšne nepričakovane težave.
DualSense Edge vsebuje modularno zasnovo, kar omogoča tudi lahko in priročno menjavo nekaterih delov ali pa prilagajanje teh našim lastnim potrebam. V prej omenjeni torbici se nahajata še dva para gobic, ki se razlikujeta po višini in ju lahko namestimo na vrh igralnih paličic. Odstranitev je enostavna, saj zadevo samo potegnemo dol, nove kapice, ki na sebi nosijo nekaj grobe teksture in so skoraj identične tistim iz kontrolerja DualShock 4, pa nato lepo kliknejo na svoje mesto. Poskrbljeno je bilo tudi za pretirano obrabo igralnih paličic, saj je to del, ki pri kontrolerjih odpove med prvimi. Na zadnji strani najdemo tipko Release, preko katere odklenemo pokrov kontrolerja, tega odstranimo, nato pa lahko ven povlečemo tudi modul paličice in to zamenjamo za novo, ki jih Sony prodaja po 20 €.
Modul paličice lahko enostavno potegnemo ven, brez da bi za kaj takšnega potrebovali kakšen izvijač ali kakšno napredno znanje o vezjih.
DualSense Edge se v praksi obnese odlično. Zaradi modulne zasnove je zadeva za nekaj gramov težja, vendar pa spet ne toliko, da bi ob daljši igralni seansi držanje postalo naporno. Je pa nekoliko slabša baterija, ki že pri DualSensu ni ravno navdušila, tule pa zdrži še kakšno uro ali dve manj. To seveda ni takšna ovira, če nameravate igralni plošček ves čas držati na kablu, a za kakšno celodnevno brezžično igralno seanso vas čaka vsaj eno polnjenje.
Edge lahko priklopite tudi na PC in sicer preko kabla ali pa preko brezžične povezave Bluetooth. Žal zadeva tule ni izkoriščena do konca, saj igre dodatnih gumbov zadaj sploh niso zaznale, Sony pa se ni še zjasnil, ali bo sploh vnesel takšno podporo za PC.
Zadnji vidik je cena. DualSense Edge namreč stane kar 240 €, kar je skoraj polovica manj kot cela konzola PlayStation 5 in je trikratnik običajnega DualSensa, ki je, tako kot smo že omenili na začetku, še vedno odličen igralni plošček. Vse te možnosti prilagajanja aspektov kontrolerja so super, ampak nismo ravno prepričani, če je ta cena na koncu res upravičena.
Šele ko enkrat vse postavimo na mizo, vidimo, koliko majhnih delcev za menjavo ponuja DualSense Edge.
Če pa vam cena pri nakupu ne igra nobene vloge in si želite v roki držati nekaj, kar predstavlja vrhunec ponudbe brezžičnih igralnih ploščkov za konzolo PlayStation 5, potem pa le stegnite roko po nakupu, saj v zameno dobite res dober kontroler, ki je zaradi svoje modularne zasnove tudi do določene mere varen pred obrabo in vam bo skoraj zagotovo še dolgo služil.
Microsoft je včeraj uradno bolj podrobno razkril naslednji del dirkaške serije Forza Motorsport, ki si na področju napol realističnih dirkalnih simulacij že dolgo izmenjuje udarce s Sonyjevo franšizo Gran Turismo.
In zadeva je videti odlično. Forza Motorsport tokrat ne bo nosila številke, čeprav je to zdaj že osmi del te serije, in morda to nakazuje na dejstvo, da namerava Microsoft franšizo zagnati na novo. To ne bi bilo presenetljivo, saj bo tole prva dirkačina izpod znamke Forza, ki bo izdelana izključno za konzolo nove generacije Xbox Series X in PC, medtem ko Xbox One počasi odhaja v zaslužen pokoj.
Ni presenetljivo potem, da je šla večina prezentacije v vidih tehničnih naprednosti. In teh je kar nekaj, saj je razvijalec Turn 10 ponosno najavil, da so sistem osvetlitve povsem prenovili in zdaj bomo med dirkanjem spremljali prelestne učinke ray tracinga. Veliko so vložili tudi v prenovo grafične plati, kjer izstopa sama barva na avtomobilih, ki bo zdaj veliko bolj realistična. Pri podrobnostih so šli celo tako daleč, da se bo zdaj na našem avtu poznala vsaka praska, med dirkanjem pa se bo na primernih mestih nabirala umazanija.
Veliko napora je šlo tudi v proizvodnjo vernega zvoka. Turn 10 pravi, da bo tole najboljše zveneča Forza do sedaj in realistično ne bodo rohneli samo motorji, ampak nam bo bobniče blagoslovilo tudi cviljenje gum in slišati bo moč skoraj vsak premikajoči del motorja na sprednjem ali zadnjem koncu avtomobila.
Manjkalo ne bo niti vsebine. Čaka nas več kot 500 licenčnih avtomobilov, ki jim bo moč nadeti več kot 800 nadgradenj. Vse bo seveda natančno modelirano in, tako kot pri Gran Turismu, bomo največ užitkov potegnili iz kamere, ki bo nameščena iz natančno poustvarjene kabine. Turn 10 je priskrbel tudi 20 različnih okolic, ki bodo vsebovale svoje licenčne proge, med njimi pa so še posebej izpostavili dirkališče Grand Prix Circuit iz Južne Afrike.
Tehnični vidik igre je res impresiven, še posebej če bo držala obljuba, da bomo to impresivno podobo lahko na konzoli Xbox Series X poganjali pri ločljivosti 4K in 60 sličicah na sekundo in to z vklopljenim ray tracingom.
Edina slaba novica iz predstavitve se tiče datuma izida. Ta še vedno ni znan, a Microsoft obljublja, da bo Forza Motorsport izšla enkrat letos za konzolo Xbox Series X in PC.
Razvijalec Arkane Studios je mojster žanra “imerzivnih simulacij”, ki igralcu pričara unikaten svet, ta pa pri vsaki situaciji ponuja cel kup različnih rešitev, vmes pa nam igralne mehanike in okolice pričarajo občutek živega sveta. Da je Arkane mojster izdelave takšnih izkušenj in stopenj so nam dokazali z igrami Dishonored in nekoliko kasneje še z vesoljskim Preyjem, vsi ti naslovi pa nosijo tudi visoke ocene. Pri njih je izstopal samo en problem: zadeve se niso dobro prodale, zato je moral Arkane spremeniti formulo in igralcem ponuditi nekaj povsem svežega, v upanju, da bodo z dobrimi finančnimi rezultati upravičili svoj obstoj.
Iz takšnega razmišljanja je nastala igra Deathloop, ki je bila precejšen odmik od njihove do sedanje igralne formule, še bolj pa bo od kalupa odstopala nova igra Redfall. Ta nas bo postavila v odmaknjeno mestece iz istim imenom, tam pa se je zaredila zaloga vampirjev, ki jo bo morala odpraviti četica junakov, vsakega od teh pa bo mogoče nadzorovati, mu nadgrajevati veščine ter orožja, v akcijo pa bomo lahko stopili samotarsko ali pa v navezi z drugimi igralci.
Arkane je včeraj pokazal 12 minut novega igranja, ki nas zapelje skozi širno okolico mesta Arkane. Lokacije bodo raznolike, naša naloga pa bo natančno raziskovanje restavracij, svetilnikov in trgovin, tam pa bo treba narediti deratizacijo krvosesov. Ko bomo s česnom namazali dovolj vampirjev, se bodo razjezili vampirski bogovi in med nas poslali večjega šefa, ki ga bo treba odpraviti z dobro mero izmikanja in natančnega streljanja.
Poleg glavne naloge nas čakajo tudi stranska opravila, ki nam bodo naložila še več pobijanja vampirjev, dokler se mapa ne bo izpraznila. Razvijalec je v preteklih intervjujih povedal, da se bo Redfall igral podobno kot Far Cry in res imamo občutek, da se bo formula vrtela okoli ponavljajočih opravil, preko katerih bomo iz mape odpravljali par različnih ikon.
Od novega igralnega posnetka nisem odnesel kakšnih pretiranih dobrih vtisov. Kljub temu, da je Arkane izjavil, da Redfall ni podoben igram Left 4 Dead ali Back 4 Blood, kakšne večje razlike napram tem igram nisem opazil. Streljanje je videti nekam šibko, šibrovka pa na vampirju ne pusti nobenih hujših posledic. Prav tako nas naenkrat napadejo samo kakšni trije grdavži, ki niso videti pretirano nevarno, razvijalec pa kljub trditvam, da bo Redfall še vedno nosil močno štorijalno nit, o zgodbi ni povedal še ničesar konkretnega.
Morda pa bo končna igra spremenila moje mnenje. Redfall se bo rodil 2. maja, na voljo pa bo samo za PC in konzole Xbox Series S/X.
Včerajšnja Microsoftova konferenca Xbox and Bethesda Developer_Direct je imela že vnaprej napovedane predstavitve, tako da prostora za presenečenja ni bilo. Vendar pa nas je pretkani studio Tango Gameworks vseeno presenetil in konferenco je izkoristil za najavo svoje nove igre Hi-Fi Rush, ki je hkrati s prvim igralnim napovednikom postala v trgovinah na voljo za takojšen nakup in igranje.
Hi-Fi Rush je za Tango Gameworks precejšen odmik od njihove dosedanje proizvodnje. Studio je namreč znan po grozljivem paru iger The Evil Within, ki ga je nato nasledil še Ghostwire Tokyo. Hi-Fi Rush je po drugi strani ritmična igra, kjer nas naokoli ne bodo zasledovali kakšni duhovi, ampak se bo vse vrtelo okoli tretjeosebnega pretepanja in pokanja šal.
Iz napovednika je takoj jasno, da bo zgodba prava komedija. Simpatični lik Chai poskuša postati rock zvezdnik v futurističnem mestu, ob boku oziroma na ramenu pa mu bo ves čas stala njegova androidna muca 808, ki ga bo bodrila na njegovem potovanju. Chai se bo spustil skozi vrsto pretepov, glavni nasprotniki pa so roboti, ki našega junaka gledajo malce zmedeno, saj se Chai velikokrat rad preda fantaziji superzvezdnika, ki svoje nastope opravlja pred občinstvom. Pri temu ne bo sam, saj bomo med raziskovanjem zgodbe naleteli na več stranskih likov, s katerimi bomo lahko urno spletli prijateljske vezi.
Posebnost te igre je bojevalni sistem. Glavnino škode bo prizadejala naša kitara, udarjanje po pločevini robotov pa bo sinhronizirano z glasbeno podlago, ki se bo ves čas predvajala v ozadju. Bolj ko bomo ujeli ritem, večje poškodbe bomo delali, z uspešnimi zaporedji pa bomo lahko izvajali uničujoče kombinacije udarcev.
Hi-Fi Rush je videti presneto zabavno in igra si je na Steamu že prislužila oceno Very Positive, tam pa se prodaja pod ceno 30 €.
Igra The Day Before je bila uradno predstavljena v letu 2021 in hitro nase privabila oči radovednežev. Igralni posnetek je namreč pokazal MMO v obliki tretjeosebne preživetvene streljačine, ki se ponaša z odlično grafično podobo, same igralne mehanike pa so spominjale na The Division, le da so se iz te apokalipse izrodili zombiji in ti bodo med igralci vedno popularni.
Nadaljnji igralni posnetki so prinašali nove obljube, kot je eden od najbolj realističnih sistemov vožnje, zanimivo pa je bilo gledati tudi v nadgrajevanje orožij. Navdušenje med igralci je začelo rasti in The Day Before je bil na Steamu na prvem mestu glede zaželenosti, saj so si igralci množično zadevo dodajali pod seznam želja.
Igričarski veterani pa so na novi naslov že od začetka gledali z dobro mero skepse, saj takšni naslovi, ki na začetku obljubljajo vse mogoče, na koncu dostavijo bolj malo ali pa sploh nič. Vsi se še dobro spomnimo napovedi igre Abandoned, ki naj bi bila nova mojstrovina v žanru grozljivk, za katero se je dolgo tudi ugibalo, da na njej dela Hideo Kojima in da bo tole oživitev Silent Hilla, dokler vse skupaj ni utonilo v pozabo, saj je med razvijalci prevladalo mnenje, da je razvijalec samo en velik nategun.
Nič čudnega da potem tudi tule dvome dviga studio Fntastic. Ta je sicer leta 2021 izdal eno igro Propnight, vendar pa je The Day Before močno bolj ambiciozen projekt, ki bi pritikal kakšnemu večjemu AAA studiu. Obrvi je nato dvignila tudi njihova politika zaposlovanja, saj so ponosno najavili, da na razvoju dela veliko prostovoljcev, kar je v redu za kakšen mod ali pa indie naslov, a za takšno produkcijo niti približno ni primeren.
Fntastic je nameraval še ta mesec vsem dvomljivcem zapreti usta, saj so obljubljali velik igralni napovednik, ki bi prišel hudo prav. Do sedaj smo sicer dobili nekaj pogleda v igranje, a ti posnetki so bili kratki in vnaprej režirani, tako da niso ponujali resničnega vpogleda v igro. Prav tako bi moral The Day Before iziti že čez pičla dva meseca, zato je bil že skrajni čas za kakšen daljši igralni posnetek.
A glej ga zlomka, od vsega skupaj ne bo nič. Fntastic je najprej na Steamovem forumu zapisal, da je bila igra odstranjena iz Steama, to pa naj bi bila napaka iz strani Valva. Malce kasneje pa so na Twitterju zapisali, da so naleteli na ogromne težave glede blagovne znamke The Day Before. Nekdo je namreč za njo v maju 2021 vložil patent, ki je bil odobren avgusta 2022. Fntastic očitno o temu ni vedel nič, kar je bizarno, saj so januarja lani sami vložili patent za to ime in verjetno bi morali že takrat dobiti obvestilo, da ime ni več na voljo.
Opozorilo glede licence naj bi dobili šele nekaj dni nazaj, ko je lastnik patenta na Steamu vložil pritožbo in Valve je zaradi tega igro odstranil iz Steama. Fntastic zdaj pravi, da skrivnostnega igralnega posnetka ne smejo pokazati in se morajo najprej posvetovati z odvetniki, zaradi nekega razloga pa je izid bil prestavljen na 10. november, kar je debelih osem mesecev zamika.
The Day Before’s lead discord mod, who earlier announced the upcoming gameplay reveal, has said they now wonder if the game is real. They also confirm that the mod team have not seen any gameplay. https://t.co/tCWanVz0SPpic.twitter.com/y0QurxzdKX
Izgovor igralcev ni prepričal in veliko jih je začelo ugibati, da The Day Before sploh ne obstaja in da je razvijalec Fntastic kazal lažne igralne posnetke. Da je morda nekaj na temu je pokazal tudi moderator na Discordu, ki je tudi sam izrazil dvome, da igra sploh obstaja in ne on, ne nihče od moderatorjev še ni videl kakšnega resnega igralnega videa.
Je The Day Before potemtakem nateg? Kdo bi vedel, je pa celotna situacija vsekakor čudna in če je res vse skupaj goljufija, potem mora ta biti zelo obsežna, saj je igro celo promovirala Nvidia za prikaz tehnologije ray tracing in DLSS 3, Fntastic pa je od tega zagotovo potegnil kakšen evro.
Justin Roiland, ki je leta nazaj, skupaj z Danom Harmonom spočel serijo Rick and Morty in preko nje postal eno najbolj prepoznavnih imen Hollywoodske industrije, se ločuje od svojega umotvora. Televizijska mreža Adult Swim je namreč na Twitterju zapisala, da z njim zaključuje partnerstvo, a da se delo na 7. sezoni serije nadaljuje.
To je za Rick and Morty hud udarec, saj Justin ni bil samo pisec vseh novih avantur, ampak je tudi posodil glas obema glavnima junakoma. Adult Swim bo tako moral najti zamenjavo oziroma prepričljivega imitatorja, kar pa je bilo že posneto z Justinom pa bo treba posneti na novo. Po novem bodo vajeti serije pripadale izključno Danu Harmonu, kar bo zagotovo vplivalo na obliko nove sezone in tudi na sam humor, ki mu bomo bili notri priča.
Roiland je zapustil tudi svoj igričarski studio Squanch Games, ki je nazadnje izdal dokaj dobro sprejeti naslov High On Life. Glede na Twitter izjavo, naj bi Roiland studio zapustil prostovoljno, razvijalec pa bo še naprej delal na novih igrah, hkrati pa namerava še naprej podpirati High On Life.
Roiland teh zadev ni naredil kar tako, brez razloga. V začetku meseca se je namreč pojavil na sodišču, brani pa se pred hudimi obtožbami glede fizičnega napada na preteklo anonimno partnerko. Podrobnosti primera še niso znane, a incident naj bi se zgodil že leta 2020, šele zdaj pa je zadeva pricurljala v javnost, zaradi česar se je internet spravil v podrobno raziskovanje Roilandove zgodovine.
This was literally his response to me telling him about my childhood sexual trauma. At the time he was drunk and we were just getting to know each other. In context with all the other information about him out there now – yes he is a fucking insane creep pic.twitter.com/5r4v5CQOAG
In izbrskano je bilo marsikaj. Na Twitterju so se pojavili primeri žensk, ki naj bi bile podvržene Justinovem “groomingu”, še bolj bizaren pa je njegov nastop na podcastu, kjer poskuša stopiti v bran nekaterim pedofilom, ki so bili ujeti na kamere oddaje To Catch a Predator.
Zaradi vsega zgoraj naštetega potem niti ni čudno, da trenutno vsi želijo pretrgati vezi z Justinom in res dvomimo, da se bo še kdaj lahko vrnil v Hollywood, saj je škoda njegovega slovesa že zdaj prevelika, pa čeprav bo morda na sodišču spoznan za nedolžnega.
