Po mesecih ugibanja je Sony vendarle razkril najpomembnejši podatek glede njihove naslednje generacije VR očal PS VR2: ceno. Ta je bila najavljena preko uradnega bloga in v Evropi boste za zabavanje v navidezni resničnosti morali plačati kar 600 €.
To za VR očala niti ni tako slaba cena, saj manjšo cenovno nalepko nosi samo Meta Quest 2, a za kakšno VR napravo, ki je namensko ustvarjena za PC, boste po drugi strani plačali veliko več. Vendar pa je cena še vedno malce sporna, saj PS VR2 navsezadnje stane več kot konzola PlayStation 5, ki je nujna za poganjanje PS VR2 iger in v Evropi stane 550 €.
Specifikacije očal so nadmočne. Znotraj boste našli dva OLED zaslona, vsak od njiju pa bo nosil ločljivost 2000 x 2040 in bo omogočal do 120 Hz osveževanja slike. Moč bo tudi nadzorovati razpon leč med očesi, vidni kot pa bo znašal impresivnih 110 stopinj. Dobrote se tu ne končajo, saj bo naprava lahko spremljala tudi premikanje očes, 3D zvok pa bo prinesel imerzivno izkušnjo naslednje stopnje.
Sony bo v PS VR 2 implementiral zadeve, ki jih ne vidimo pri konkurenci. S tem cikamo predvsem na napredne učinke tresenja, ki so impresivni že na PS5 ploščku DualSense, ta tehnologija pa se bo preselila tudi na kontrolerja pri PS VR2, vgrajena pa bo tudi znotraj samih očal. Senzorji za premikanje bodo prav tako vgrajeni v sama očala, tako da na televizor ne bo treba nameščati nobene nerodne kamere, naprava pa bo vsebovala en sam kabel, ki ga bomo preko vhoda USB-C povezali na samo konzolo PlayStation 5.
Sony je priliko izkoristil tudi za najavo 11 novih iger, ki jih bomo lahko ob izidu lahko igrali na očalih PS VR2. Zadeve niso kdove kako impresivne in najbolj je presenetila igra Switchback VR, ki se napaja iz serije grozljivk The Dark Pictures Anthology. Sony pravi, da nas bo izidu čakalo 20 iger, žal pa med njimi še ni bila najavljena Half-Life: Alyx, za katero so krožile govorice, da bo doživela predelavo iz PC trga. Zaenkrat je videti, da bo Horizon Call of the Mountain tista edina večja ekskluziva za PS VR2, a zagotovo bo nekaj uči privabil tudi Resident Evil Village, ki bo, tako kot sedmi del, očitno zavezan samo Sonyjevemu VR sistemu.
Na žalost igre iz originalnega sistema PS VR ne bodo združljive s PS VR2. Sistema se preprosto preveč razlikujeta, saj PS VR vsebuje povsem drugačen sistem zaznavanja gibov in nadzora. Za združljivost bodo morali poskrbeti razvijalci sami, česar pa se zagotovo ne bodo lotili vsi.
PS VR 2 izide 22. februarja 2023, prednaročila pa se bodo začela izvajati 15. novembra, a samo preko sistema PlayStation Direct, medtem ko boste v Sloveniji morali za rokav pocukati kakšnega uradnega prodajalca Sonyjeve robe.
O prvoosebni streljanki smo prvič pisali maja 2018 in takrat je zadeva bila videti kot zanimiv koncept, za katerega pa se ni nikoli vedelo, ali bo izšel v polni igri. Razvijalec Mundfish je od takrat pridno koval kodo in štiri leta kasneje je pred nami svež igralni napovednik, ki nam prvič sporoča tudi datum izida: 21. februar 2023.
Mundfish bo tako za stvaritev svoje vizije potreboval 5 let, oziroma še več, saj je že za tisti prvi napovednik moral ustvariti kar nekaj programske kode. V teh nekaj letih smo dobili kar nekaj prikazov igranja, zanimivo pa je, da se nam še vedno ne sanja preveč, o čem bo sploh tekla zgodba in v kakšen žanr bo sodil Atomic Heart. Razvijalec se več kot očitno zgleduje po seriji iger BioShock, le da se dogajanje tu odvija v izmišljeni verziji Sovjetske zveze, ki ni vsebovala samo kopice čudnih orožij, ampak tudi napredne robotske androide, ti pa nam bodo na vsakem koraku stregli po življenju.
Vizualno je Atomic Heart nekaj posebnega. Grafično je zadeva sicer videti odlično, a še bolj navdušuje zanimiva zmes stare in futuristične tehnologije, boj pa je videti pravi kaos in poleg pokanja z orožji bo treba poprijeti tudi za kakšno hladno orožje, udarci teh pa bodo na nasprotnikih pustila vizualne poškodbe vsakega zamaha. Prožili bomo lahko tudi posebne moči, tako da bomo tiste grdavže mestoma lahko zamrznili ali pa jih spražili preko elektrike, ki je roboti še posebej ne marajo.
Atomic Heart bi moral sprva iziti proti koncu letošnjega leta, a je razvijalec Mundfish zdaj sprejel pogumno odločitev in naslov zamaknil v leto 2023, ki bo očitno vsak teden spočelo eno večjo AAA igro.
Če vam je takšen slog sovjetske igre všeč, potem se splača pogledati tudi v smeri naslova Invincible. Na tem delajo bivši člani studia poljskega CDPR, dogajanje v tem pa se bo preselilo na neznani, a hudo vzdušni tuj planet.
Te dni razvijalci najavljajo množične predelave starih naslovov in iz glave lahko ta hip naštejem prenove iger Gothic, Dead Space, Silent Hill 2, The Witcher, Resident Evil 4 in System Shock, zagotovo pa sem tu pozabil našteti še kup drugih projektov. Čudno potem, da se nihče še ni spomnil predelati legendarne igre Deus Ex, ki nam je 22 let nazaj pokazal čar videoiger, ki znajo ponuditi zanimivo zgodbo in možnost različnega pristopa do misij, ki za sabo pustijo posledice.
Deux Ex kljub svoji kvaliteti ni bil nikoli prodajna uspešnica. Založnik Square Enix je franšizo pognal z igro Deus Ex: Human Revolution in jo leta 2016 zaključil s poglavjem Mankind Divided, kvalitetnim naslovom, ki pa ga je založnik naravnost zmrcvaril preko DLC-jev in odrezane vsebine. Vse od takrat ta franšiza počiva, avgusta pa je licenco odkupil novi založnik Embracer, ki je takoj začel razmišljati o ponovnem zagonu serije.
Eidos Montreal, which remains intact, canceled the Stranger Things-inspired “kids on bikes” game that was rumored recently. They’re now working on: 1) A new IP (recently rescoped) 2) A new Deus Ex (very very early) 3) co-dev partnerships with Xbox including Fable
In delo se je zdaj očitno vendarle začelo. Zaenkrat so vse skupaj govorice, vendar pa prihajajo iz ust Jasona Scherierja, ki se pri teh zadevah redkokdaj zmoti. Njegova Twitter izjava prihaja po presenetljivi novici, da je Embracer zaprl studio Onoma, ki je spremenil ime samo nekaj tednov nazaj. Zaradi tega se je marsikdo ustrašil, da je šel rakom žvižgat tudi studio Eidos Montreal, ki je ustvaril zadnji dve Deus Ex igri, a Jason je te strahove zdaj pomiril.
Eidos Montreal se ne zapira. Ravno nasprotno, imajo polne roke dela. Preklicali so nek projekt, ki naj bi se dogajal po izročilu serije Stranger Things, studio pa naj bi zdaj sodeloval pri ustvarjanju nove igre Fable, ki jo je Microsoft najavil že dolgo nazaj.
Razvijalec pa se je vrnil tudi v naročje svoje stare ljubezni. Začelo naj bi se delo na povsem frišnem delu Deux Ex serije, a Jason opozarja, da je zadeva še v zelo, zelo zgodnjem stadiju razvoja. To najbrž pomeni, da bomo igro dobili šele nekaj let, a oboževalska baza bo vesela že tega, da franšiza ni povsem mrtva.
Jasonovo poročilo je seveda oboževalce spravilo v brskanje za informacijami iz kakšnih virov, ki bi znali kaj skrivati. Elias Toufexis, ki je v Human Revolution in Mankind Divided posodil glas glavnemu junaku Adamu Jensenu, pravi, da ne ve nič, a da je vedno vesel omembe Adama in da bi z veseljem zopet stopil v mični svet Deusa Exa.
Razvijalec Santa Monica Studio je za nadaljevanje hudo dobro sprejete igre God of War potreboval štiri leta, kar je za izdelavo visokoproračunske igre dandanes odličen izkupiček. Razvoj se tako očitno ni ujel v kakšne pasti, kjer bi programerji več mesecev tipkali kodo, ki bi bila na koncu odrezana in vodilni so očitno že od začetka imeli dobro začrtano idejo nadaljevanja, ki so ji nato zvesto sledili do samega konca.
In ta ideja je bila spočeti čistokrvno nadaljevanje, ki uvede nekaj svežih igralnih prijemov, a se nikoli preveč ne oddalji od svojih temeljev. God of War Ragnarok dostavi vse tisto, česar so si igralci želeli in to je v bistvu prečiščena igralna formula prvega dela, ki pa je glede vsebine tudi močno razširjena. Ragnarok ne tvega in mu tega niti ni bilo treba, saj je originalna igra dostavila odlično izkušnjo, ki si lahko zasluži še en nastop na odru, a po drugi strani to tudi pomeni, da če vas že prvi del ni prepričal v igranje, potem vas v to ne bo spravilo nadaljevanje.
Razvojna ekipa: Sony Založnik: Santa Monica Platforme: PS5, PS4 Nakup:PlayStation trgovina Datum izida: 9. november 2022 Cena: 69,99 €
Zvrst: Tretjeosebna akcijska avantura
VIDEO RECENZIJA
Upamo, da imate radi Vikinge, saj je Ragnarok direktno nadaljevanje prvenca, tako da boste tudi tukaj v glavnih vlogah gledali Kratosa in Atreusa, ki svoje dni preživljata na zmrznjenem severu, obkrožena z nordijskimi božanstvi. Kljub vsem pretresom prvega dela se za naš dvojec junakov kaj bistvenega ni spremenilo. Še vedno žuljita svoji riti v neki oddaljeni koči, le da je sobivanje tokrat malce bolj nerodno, saj je Atreus zdaj skočil v puberteto in tipček bi si res zaslužil svojo sobo, v kateri bi si lahko ponoči na kamnitih tablicah ogledoval pomanjkljivo oblečena valkire.
Situacija je po dogodkih originala v bistvu še težja, saj paru zdaj po življenju streže hudo jezna Freya, ki ni bila ravno preveč vesela, ko je Kratos njenemu sinu Baldurju zlomil vrat. Par se je zato umaknil v izolacijo, vendar pa se v njunem razmerju kmalu začnejo kazati razpoke. Kratos v bistvu načrta niti nima, saj želi samo še naprej živeti v osami, Atreus pa želi izvedeti, kakšno usodo ima in zakaj ga vsi obravnavajo kot Lokija.
Poleg navadnih nasprotnikov vas čaka tudi obsežen nabor manjših in večjih šefov.
Tudi Kratosu kmalu postane jasno, da sedenje v koči ne bo prineslo rezultatov, saj se očitno približuje usoden dogodek, imenovan Ragnarok. To je apokalipsa epskih razsežnosti, kjer se bosta zlomila zemlja in nebo in k rakom bodo šli žvižgati vsi svetovi. Da se nekaj približuje je napovedala že globoka zima Fimbulwinter, ki je v metrski sneg spravila čisto vse in je lep priročen izgovor, da je razvijalec nekatere že obiskane svetove iz predhodnika vrnil tudi v Ragnarok ter te močno predelal.
Vse je tako nared za novo avanturo, ki bo igralcem originala še kako znana. Uvodne ure nas pošljejo v raziskovanje novega škratjega kraljestva, saj je naša prva naloga osvoboditi Boga vojne Tyra, tega pa je dolgo nazaj zaprl Odin. Igralci originala se boste na začetku počutili kot doma, saj je takoj jasno, da Santa Monica igralne formule ni preveč spreminjal. Kot vedno čudovita okolica je tudi v Ragnaroku hudo podrobna in vizualno je tole prava poslastica. Grafično gledano sicer drugi del ni takšna revolucija kot izvirnik, a ta je leta 2018 na naše zaslone risal tako fantastično podobo, da ta v bistvu niti ne potrebuje kakšne bistvene nadgradnje. Impresivno je tudi to, da Ragnarok deluje na konzolah PlayStation 4, a za to zahteva svojo ceno, saj boste večkrat morali prečkati kakšne ozke prehode, ki so izgovor za to, da lahko konzola prejšnje generacije naloži naslednjo stopnjo.
Stranskih oseb je bistveno več kot v prejšnjem delu, stari znance pa boste tokrat spoznali malce bolj globoko.
Raziskovanje obsega aktivnosti, ki smo jih vajeni že od prej. Stopnje so na pol odprte in čeprav imamo vedno prisotno eno pot, ki sledi glavni zgodbi, lahko kadarkoli iz te zaidemo in opravimo kakšno stransko misijo. Treba se je zavedati, da je Ragnarok ogromna igra in me je s svojo obilnostjo presenetila. Na splošno gledano vas čaka nekje še enkrat več igralnih ur kot pa v izvirniku, ta čas pa lahko dodatno raztegnete, če se lotite reševanja vseh manjših izzivov, kot je lovljenje vran, iskanje zakladov, bojevanje proti ducatu težjih šefov in podobne mini nalogice. Tudi stranskih misij je veliko več, kot je tudi stopenj, ki ponujajo možnost raziskovanja? Se spomnite v originalu, ko ste raziskovali območje Nine Lakes in ste naleteli na duha, ki vam potoži o svoji nekdanji posadki, ki jo je sedaj treba izničiti. Takšne misije so tule vsaj štiri, poleg teh pa vas čakajo tudi malce bolje izpopolnjene naloge, ki vsebujejo tudi zanimive zgodbe.
Vsebine je mestoma celo preveč. Če je bila v originalu vsaka odkrita skrinja razlog za zagon adrenalina, v Ragnaroku te postanejo nekaj vsakdanjega. Poleg tega je treba še reševati tiste skrinje, ki pred tem zahtevajo uničenje treh črk, vseh pa ne moremo odkleniti takoj, saj bo najprej skozi zgodbo treba odkleniti zahtevano veščino. Sprehajanje po svetu zahteva rešitev kakšne okoliške uganke, Kratos pa je enako lesen kot v predhodniku in še vedno ne zna skočiti na naš ukaz, ampak samo ob posebej zastavljenih točkah, enako pa velja tudi za plezanje.
Giant v svetu God of Wara ne pomeni velikana. No, včasih naletimo na izjeme.
Ragnarok je glede aktivnosti veliko bolj raznolik kot predhodnik in enako velja za vaše spremljevalce. Na poti niste nikoli sami, saj vam prdce vseskozi voha Mimir, ta pa je tokrat tako gobčen, da postane že malce tečen in mislim, da sem se v tej odpravi besede “brother” najedel za celo življenje. Tudi ostali spremljevalci ves čas brbljajo – včasih peš, največkrat pa med vožnjo s čolnom ali pa s sanmi. Čvekanje sicer velikokrat poda nekaj zanimivih podzgodbic, a včasih bi si res želel samo nekaj miru. Še Kratos konstantno vrti jezik in razlaga o svojih grških koreninah in res bi prav prišel gumb, kjer bi lahko avtomatsko ustavil opletanje z jezikom. Zvočno onesnaženje mi je preseglo meje, ko sem se s sanmi vozil po čudovitem zmrznjenem jezeru in bi rad poslušal samo prijeten zvok zmrznjenega vetra in sani skozi led, a seveda moram namesto tega slišati še eno Mimirjevo povest.
Bojevanje je seveda še vedno močno prisotno in je… Spodobno? Roko na srce nisem bil nek velik oboževalec pretepanja v originalu, Ragnarok pa je dobil samo nekaj nadgradenj, a v splošnem je sistem enak predhodniku. Večino sekanja boste opravili s sekiro, že od začetka pa vam bodo na voljo tudi rezila na verigo. Vsako od orožij nosi svoje lahke in težje udarce, ob nadgradnjah pa boste začeli izvajati tudi razne kombinacije. Novost je to, da lahko vsako od orožij predčasno napolnite z bodisi ledom ali ognjem, kar naslednji udarec naredi bolj uničujoč, zdaj pa lahko delate tudi protiudarce.
Novost je prevažanje na saneh, kar vam omogoča hitrejše prečkanje širnega sveta.
God of War Ragnarok tudi na normalni težavnosti ni lahek, zato je včasih do situacij pristopiti taktično. Nekateri sovragi so bolj odporni na led ali pa ogenj, šefi pa spet zahtevajo svoje posebne prijeme. Sovražna zalega je dovolj raznovrstna, da se boj ne začne preveč ponavljati, boste pa videli kar nekaj starih obrazov iz prvega dela. Problem pri boju je še vedno premajhna preglednost, saj vam nasprotnik vse prerad skoči za hrbet in ga takrat izgubite iz vidnega polja, Kratos pa je za obračanje in preklapljanje tarč še vedno preneroden.
Pri bojevanju veliko vlogo igrajo tudi pomagači. Tako je, pomagači v množilniku, saj vam tokrat ob strani ne bo stal samo Atreus, ampak bo vsake toliko v vlogo Robina stopil še nekdo drug, ki pa ga v tem opisu ne bom razkril. Zadeva gre celo tako daleč, da boste tokrat nastopili tudi v koži Atreusa in to ne samo v kakšnem kratkem igralnem izsečku, ampak bo njegova ločena avantura trajala ure. Igranje z njim je povsem drugačno, saj se mora zanašati na svoj lok in hitrost, fant pa je še vedno prešibak, da bi lahko prečkal vse ovire, tako kot to uspe Kratosu.
Prvič boste prevzeli tudi vlogo Atreusa in igranje njega je presenetljivo zabavno.
Celokupno gledano je God of War Ragnarok nadaljevanje kot se šika, a ni me odpihnil, tako kot predhodnik. Prvi del preprosto nisem mogel nehati igrati, dokler nisem videl zaključne špice, pri Ragnaroku pa sem si lahko brez problema privoščil dvodnevno pavzo. Morda je krivec za to obširnost igre, ki je resda zdaj veliko večja in bolj polna vsebine, a zaradi tega nekam trpi tempiranje dogodkov. Nekatere misije so preprosto preveč obširne, nekatere dele pa bi lahko preprosto izrezal in ne bi preveč izgubil.
Niti približno pa ni Ragnarok slaba igra. Je enako zloščena kot predhodnik in vizualna prezentacija je mestoma še vedno preprosto neverjetna. Tudi zgodba vleče, liki so zanimivi in spoznali boste kar nekaj zgodovine starih znancev, ki so prej igrali samo gostujoče vloge. Sem si pa vseeno želel nekaj večjih sprememb in res bi bil čas, da Kratos in kompanija zapustijo vikinško izročilo in se odpravijo kam drugam. Ob kakšnem ponovnem obisku Grčije s prenovljeno grafično podobo se mi že zdaj cedijo sline in morda bi ravno ta menjava okolice oceno dvignila na najvišjo stopničko.
Če ste morda imeli brihtno idejo, da bi skupaj s prijatelji kupili eno kopijo igre Call of Duty Modern Warfare 2 in nato to skozi Steamovo funkcijo “Family Share” podelili med računi, potem imamo za vas slabe novice. Activision je namreč prikrito onemogočil takšno deljenje igre, čeprav je ta funkcija ob izidu igre delovala povsem normalno.
“Family share” je sicer primarno namenjen družini in omogoča enostavno deljenje ene kopije igre skozi več računov. To vsakemu od igralcev omogoča svežo izkušnjo igranja, brez strahu, da bi kdo prepisal shranjene položaje nekoga drugega, hkrati pa vsak račun ohrani svoj napredek in odklepanje dosežkov. Edina ovira pri temu je dejstvo, da dva igralca ne moreta naenkrat igrati vsebino iz iste knjižnice, a temu se da v nekaterih primerih izogniti tako, da preprosto Steam spraviš v “offline” način.
Funkcijo takšnega deljenja računov pa se da izkoristiti tudi med prijatelji in tako lahko ena kopija igre Modern Warfare 2, ki zase zahteva 70 €, postane veliko cenejša, če si stroške razdelijo trije igralci.
Vendar pa “family share” ni uveljavljen na splošno, saj se zanj odloči vsak založnik posebej. Nekaterim je za to funkcijo povsem vseeno, medtem ko drugi strogo nadzirajo svoj ekosistem in sem notri lahko uvrstimo tudi Activision. V preteklosti so nekateri založniki izključili možnost deljenja računov, saj se je bilo treba pri zagonu igre vpisati še v kak drug zaganjevalnik tipa Origin ali pa Uplay.
Tudi Modern Warfare 2 za večigralsko igranje zahteva dodaten Activisionov račun, kar bi bil lahko razlog, da je založnik onemogočil takšno deljenje igre. A po drugi strani je zadeva prav lepo delovala tri dni, nakar je Activision zadevo čez noč izključil in s tem razjezil kar nekaj igralcev, ki so med tem časom v igranje zagotovo vložili več kot dve uri in zdaj vračila denarja ne morejo več zahtevati. Tisti, ki pa so v teh treh dneh v večigralstvo vložili ducate ur igranja, a so do igre dostopali samo preko deljenja računov, pa lahko do svojega napredka pridejo samo tako, da kupijo svojo kopijo igre.
Naročnina PlayStation Plus je že dolgo stalni spremljevalec vsakega igralca, ki svojo zabavo primarno izvaja preko konzol PlayStation. Obratovanje tega servisa se skozi leta ni bistveno spremenilo: v zameno za prgišče evrov mesečno si lahko na konzoli sodeloval v večigralstvu, mesečno pa si prejel tudi nekaj iger, ki si jih lahko obdržal vse do takrat, dokler nisi prekinil naročnine.
Tri mesece nazaj pa je PlayStation Plus doživel prenovo. Sony je naročnino razširil na tri stopnje, vsaka od teh pa je ponujala svoje prednosti in cenovne nalepke. Essentials je ohranil staro ceno in deluje enako kot prej, stopnji Extra ter Premium pa sta uvedli nove brezplačne igre, možnost poganjanja klasičnih iger in igranje preko oblaka.
Žal pa je bila zadeva na začetku hudo zmedena, saj ni bilo praktično nikomur jasno, kako sploh nadgraditi naročnino in koliko bo za to treba doplačati. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj zmede, saj pri nas pretočnega igranja sploh nismo imeli, zato bi morali prejeti povsem posebno stopnjo naročnine. A nato se je Sony spet premislil in omogočil Premium naročnino, ki pa ob izidu na PC-ju ni delovala.
Skratka, vse skupaj je bilo močno bolj nerodno kot pa ob Microsoftovem zagonu svojega servisa Game Pass, ki nase vleče mikavne številke naročnikov in je tudi glavni razlog, da se je Sony odločil za spremembo svojega servisa. In to se je poznalo tudi pri naročnikih, kar je v zadnjem finančnem poročilu priznal tudi Sony.
PlayStation Plus je vse od svoje preobrazbe dejansko izgubil 1,9 milijona naročnikov in številke so padle iz 47,3 milijona na 45,4 milijona. To sicer niso slabe številke in dodatne stopnje naročnikov, z višjimi cenami, so na koncu prinesle 10 % več dobička kot pa prej. Vendar pa je Sony priznal, da so od prenovljenega servisa pričakovali več, upajo pa, da bodo prihajajoče igre trend obrnile v drugo smer.
PlayStation Plus naj bi konkuriral Game Passu, a servisa se razlikujeta v eni pomembni stvari. Microsoft namreč na Game Pass uvršča tudi vse ekskluzive, medtem ko Sony te prodaja ločeno in za PlayStation 5 verzije zahteva polnih 80 €. Ravno to je verjetno tisti glavni faktor za noro rast Game Passa, ki je letos januarja zabeležil 25 milijonov naročnikov, kar je za kar 7 milijonov več kot pa leto prej.
Bo The Last of Us tista naslednja uspešnica za HBO, ki bo po svoji prvi sezoni nase privlekla oči mase, franšiza pa bo nato postala naslednja verzija Igre prestolov? Kdo ve, a glede na zanimanje bo zadeva pred televizorje zvabila vsaj oboževalce prvih dveh iger, sčasoma pa si jo znajo ogledati tudi tisti, ki niso nikoli v rokah držali igralnega ploščka.
Prvi napovednik vsekakor obeta in zgodbe o zombijih so enkrat že dosegle splošni trg – dober dokaz tega so Živi mrtveci, ki bodo letos po 12. letih končno zabeležili svoje slovo, a ne čisto zares. The Last of Us sicer ni čista zombie zgodba, saj se je v tej zgodbi po svetu razširil smrtonosen virus, ta pa nekatere ljudi spremeni v ponorele in presneto hitro okužene napadalce, drugi pa se spremenijo v hudo bolj nevarne “Clickerje”, ki jih ni tako lahko spraviti v večna lovišča. To pa seveda niso edine nevarnosti postapokalitptičnega sveta, saj je tu še cel kup banditov in zločincev, za katere so umor, posilstvo in celo kanibalizem del vsakdana.
Serija bo v svoji 1. sezoni obnovila dogodke prve igre, tako da bosta v glavnih vlogah zopet nastopala Joel in Ellie, ki imata pred sabo dolgo in nevarno potovanje skozi razrušene ulice in velemesta Amerike. Zgodba bo sicer zvesto sledila dogodkom iz originala, a avtorji pravijo, da bo serija nekatere dogodke razširila in povedala kakšne skrivnosti, ki so nam jih igre zamolčale. Kdo ve, morda končno izvemo, od kje se je pojavila tista rekreacija pisarne iz serije The Office ali pa bomo izvedeli kako točno je počila Joelova ura.
Za The Last of Us smo dobili že en daljši dražilnik, zdaj pa je očitno v javnost predčasno ušel datum izida. HBO je namreč premiero na splošno zastavil za 2023, zraven pa ni dodal nobenega bolj specifičnega datuma izida. Pozorne oči ameriških gledalcev pa so na aplikaciji HBO Max opazile kratki opis, ki vsebuje datuma izida premiere, ta pa naj bi se zgodil 15. januarja.
V Združenem kraljestvu je televizijska mreža Sky začela razdeljevati promocijski material, na njem pa je prav tako zapisan datum premiere, le da tam vidimo 16. januar. To je nekako logično, saj je treba upoštevati časovne pasove in kar v ZDA izide ob največji gledanosti, bomo v Evropi gledali šele naslednji dan, ob bolj jutranjih urah.
HBO še ni ničesar uradno najavil, a stavimo, da bo zadevo kmalu uradno potrdil, držimo pa fige, da nas zraven pričaka še kak uradni napovednik.
Če ste se morda vprašali, čemu so založniki zvišali vse cene iger ali pa o dodatnem pribitku cen še razmišljajo, potem vas spodaj čaka vaš odgovor. Sony je za promocijo svoje prihajajoče ekskluzive God of War Ragnarok na pomoč poklical nekaj znanih Hollywoodskih imen in rezultat tega je dokaj smešen oglas, ki pa bi bil lahko veliko več.
Glavno vlogo tukaj zastopa Ben Stiller, ki ga poznamo po njegovi bogati karieri komika, bolj malo ljudi pa ve, da se tip odlično znajde tudi za kamero, saj je režiral odlično in bizarno serijo Severance. Za tale oglas se je našemil v Kratosa, Boga vojne, ki smo ga gledali v vseh God of War igrah in tudi v Ragnaroku bo zastopal glavno vlogo.
Skeč je v bistvu srečanje očetov, ki se želijo povezati s svojimi sinovi in hčerkami, znotraj tega kroga pa naletimo še na NBA zvezdnika LeBrona Jamesa in njegovega sina ter Johna Travolto, ki v krogu sedi s svojo hčerko. Vsak od teh očetov se lahko na takšen ali drugačen način lahko poveže s Kratosom in njegovimi težavami pri vzgoji trmastega Atreusa, ki bo v Ragnaroku že mozoljav najstnik, zaradi česar bo čustvena naveza z njim še bolj težka.
Skeč vsebuje kar nekaj zanimivih šal, a nič od tega vas ne bo res vrglo na tla od smeha. Malce zgrešena prilika je to, da niti Ben, niti John svojega sina ne pokličeta z besedo “boy”, lahko pa bi videli tudi kaj več namigov na vikinško mitologijo.
God of War Ragnarok izide že 9. novembra, mi pa bomo za vas svojo recenzijo spočeli že jutri. Ragnarok je v bistvu tudi zadnja ekskluziva za letos in njihov urnik je za prihodnje leto nekam prazen, saj poleg Spider-Mana 2 nimamo praktično ničesar drugega, kar bi prišlo iz njihovih lastnih studiev, bosta pa to vrzel poskušala zapolniti Final Fantasy 16 in Forspoken.
Platformščina Sackboy: A Big Adventure je bila ena od tistih iger, ki je izšla skladno z izidom konzole PlayStation 5. Je povsem spodobna skakalna avantura, s čudovito grafično podobo in možnostjo sodelovalnega igranja dveh igralcev za enim zaslonom, vendar pa je to tudi naslov, o katerem se ni nikoli zares govorilo.
Zadeva je zdaj prispela na PC in me s tem presenetila, saj Sony v marketing vložil tako malo proračuna, da dejansko nisem vedel, da je stvar na Steamu, dokler niso o njej začele poročati tuje strani. Očitno za igrin obstoj ni vedelo tudi veliko drugih igralec, saj številke na strani SteamDB pravijo, da je igra ob dnevu izida zabeležila maksimalno število 610 istočasnih igralcev, kar je za AAA naslov prava katastrofa.
To med Sonyjevimi predelavami zaseda čisto dno lestvice, prodaja PlayStation ekskluziv pa je na splošno začela drseti navzdol. Največ igralcev je k sebi privabil God of War, ki ga je naenkrat igralo 73.000 igralcev, sledi mu Spider-Man s številko 66.000, Horizon Zero Dawn s 56.000 igralci in Days Gone, ki je nabral 27.000 istočasnih igralcev.
Zadnji dve ekskluzivi pa sta s svojo prodajo zagotovo razočarali. Najprej je tu Uncharted: Legacy of Thieves Collection, ki je nabral samo 10.851 istočasnih igralcev. Slab sprejem gre verjetno na račun dejstva, da Sony ni poskrbel za predelavo prvih treh Unchartedov, ampak samo za četrti del in samostojno razširitev, kar je v bistvu samo delček zgodbe Nathana Draka. Vendar pa so tudi te številke prava uspešnica proti mizernim 610 igralcem, ki so se nabrali ob Sackboyu in res upamo, da si Sony zaradi slabe prodaje ne bo premislil in ustavil svoje predelave. No, vsaj dokler enkrat že ne spravi Bloodborna na PC.
K slabemu uspehu na trgu je verjetno pripomogel tudi nerodno izbran datum izida. Te dni namreč blagajne polni Call of Duty Modern Warfare 2, glede na nove cene iger pa si marsikdo ne more več mesečno privoščiti več kot ene frišne AAA igre.
18. januarja je bil za igričarsko industrijo pomemben dan, saj je takrat Microsoft najavil nakup založnika Activision Blizzard in vseh njegovih licenc, kupčija pa je bila vredna 68 milijard dolarjev. Vendar pa za takšen nakup ni dovolj samo to, da na kup zvlečeš prikolice, polne denarja, saj je treba zadevo spraviti tudi mimo regulatorjev, naloga teh pa je preprečevanje nastajanja monopolov in skrb za zdrav trg konkurenčnosti.
Kupčijo morajo tako predhodno odobriti tisti največji trgi. Brazilija je že oddala svojo privolitev, zataknilo pa se je v Združenem kraljestvu, kjer telo Competition and Markets Authority (CMA) kupčije še vedno ni odobrilo. K temu je veliko pripomogel tudi Sony, ki je zagnal cel vik in krik glede franšize Call of Duty, ki nikakor ne bi smela biti zavezana samo na en sistem, saj jo Sony označuje za enega od temeljev igričarske industrije, ki bi moral biti na voljo povsod.
Microsoft se je najprej zaobljubil, da bodo kljub nakupu Activision Blizzarda še vedno podpirali tudi konzole PlayStation, a kasneje se je izkazalo, da je bilo to mišljeno samo za trajanje že obstoječih pogodb, ki se kmalu iztečejo. Šef Xboxa Phil Spencer je v intervjuju za YouTube kanal Same Brain zdaj podal malce večjo zaobljubo, saj je povedal, da bo Microsoft izdajal Call of Duty naslove za PlayStation konzole, vse dokler bodo te obstajale na trgu.
Dodal je še, da je enako storil za franšizo Minecraft, ki je zdaj na voljo povsod in to je samo dobro za celotno skupnost Minecraft igralec. Dokaz tega je denimo igra Minecraft Dungeons, ki je v lasti Microsofta, a je vseeno izšla na PlayStationu.
Vendar pa skrbi glede nezdrave konkurence povzroča tudi Microsoftov servis Game Pass. Microsoft nanj namreč želi na vsak način spraviti tudi Call of Duty naslove, kar bi veljalo tudi za najnovejša poglavja. V praksi bi tako naročniki na Xboxu uživali v frišnem Call of Duty-ju za drobiž, medtem ko bi za PlayStation kopije morali odšteti 80 €.
Congratulations to @InfinityWard and @Activision on the biggest PlayStation Store launch EVER for a Call of Duty game (including preorders and day one sales).
Sony se na vse pretege bori, da bi Call of Duty ostal tudi na njihovih sistemih in to je tudi logično. Modern Warfare 2 je bil najbolj prodan Call of Duty v zgodovini trgovine PlayStation, to pa je vključevalo tudi prednaročila in prvi dan prodaje.
CMA bo svojo odločitev sporočil šele v pomladi 2023, tako da nas čaka še kar nekaj drame med Microsoftom in Sonyjem.
Založnik Capcom vse od leta 2017 franšizo Resident Evil obravnava povsem drugače, saj je takrat izšel sedmi del, ki je tej seriji vdihnil povsem novo življenje. Tudi sam sem takrat postal velik navdušenec nad temi igrami in pridno pogoltnem vsak košček nove vsebine iz te franšize, pa naj bodo to predelave starejših iger ali pa povsem novi del Village, ki smo ga dobili lani maja.
Village je sicer imel nekaj težav pri razvoju, zato je založnik Capcom potreboval leto in pol, da je za igro spočel prvi večji dodatek Shadows of Rose. Tega sem pred kratkim preigral po dolgem in počez, tako da je bila moja žeja po novih Resident Evil avanturah potešena, a ne morem si kaj, da si ne bi po vsem tem času zaželel nečesa bolj konkretnega.
Shadows of Rose je direktno nadaljevanje zgodbe iz Villaga, a sega celo še dlje, saj se je celotna avantura, kjer je v glavni vlogi nastopal Ethan Winters, začela že z igro Resident Evil 7. Pred preigravanjem dodatka vam tako svetujem, da se lotite preigravanja predhodnikov, a če vam je to odveč, vam igra postreže tudi s kratko obnovo vseh pomembnih dogodkov, ki so nas pripeljali do spremljanje zgodbe dekleta Rose, ki je zdaj živa in zdrava, a od odprave njenega očeta v igri Village je zdaj preteklo že 15 let, Rose pa si samo želi postati normalno dekle.
Punca namreč ni imela lahkega življenja in zaradi vseh pripetij iz prejšnjih iger je dobila posebne moči, zaradi česar je v šoli postala predmet norčevanj. Z njo v kontakt nato stopi skrivnostni K, ki jo odpelje v bazo Wolf Hound Squad, tam pa jo sooči z ostanki tvorbe Megamycete, ki se nahaja tudi v Rose in ji podarja njene posebne moči. Megamycete lahko ohrani spomine vseh, ki so umrli okoli te tvorbe in ohranja tudi znanje glede posebnega kristala, ki bi Rose omogočil, da se znebi svojih posebnih moči in zaživi normalno življenje. A najprej se bo morala “povezati” s to tvorbo in v spominih odkriti kristal, to pa ne bo lahka naloga.
Dostop do nekaterih predelov vam bo preprečeval Megamycete, ki rojeva tudi nevarne nasprotnike.
Vse skupaj je sicer priročni izgovor, da se Rose zopet vrne v raziskovanje gradu Dimitrescu, ki smo ga dodobra prečesali že v Villagu, Capcom pa je tako lahko izkoristil že ustvarjeno okolico, kar je zmanjšalo stroške razvoja. Tako boste spet raziskovali nekatere stare lokacije, ki pa so zdaj odklenile nekatera prej zaklenjena vrata, tiste že obstoječe sobe pa so bile zdaj predrugačene.
Naša naloga je odkriti kristal in tega lahko najdemo že takoj na začetku, a za odklep moramo najprej poiskati tri maske, vmes pa nam bo nagajal debelušni trgovec The Duke, ki je zdaj zloben in za nami pošilja katranaste pošastke na dveh nogah, ki so nam življenje grenili že v sedmem delu. Tokrat so še bolj tečni, saj se premikajo nerodno in ves čas majejo z glavo, poleg tega pa so še nenavadno hitri, tako da je boj z njimi zelo naporen in mestoma tečen.
Med staro zasedbo vidnejšo vlogo igra trgovec The Duke, ki pa tokrat ne prodaja robe, ampak samo nevarnost.
Rose sicer ni neka vojakinja, a zna zavihteti pištolo, kasneje pa dobi tudi dostop do puške. Vendar pa se dekle tudi ob šprintu premika hudo počasi in ob navalu sovražnikov si včasih ne moreš kaj, da ne bi jezno vrgel ploščka ob stran, ko zopet umreš zaradi njene okornosti. K sreči zadeva postane malce bolj prijetna za igranje, ko Rose dobi dostop do svojih posebnih moči, preko teh pa lahko sovražnike za nekaj časa onesposobi, kar omogoča lažje ciljanje, posebne moči pa ji prav pridejo za reševanje raznih ugank.
Prvi del nekako štiri do pet-urne izkušnje je bolj akcijski, Capcom pa se zaveda, da so igralci Villaga močno pozdravljali tisti res grozljivi del igre, ki nas je pustil brez orožij, takrat pa je bil prilit bencin na ogenj grozljivosti. Nekaj takšnega se zgodi tudi tukaj, le da se tokrat vse vrti okoli lutk, naletimo pa tudi na prav posebnega sovraga, ki vas ne zasleduje samo takrat, ko ga direktno gledate.
Vrača se tudi tisti grozljivi del, ki smo ga izkusili v Village, le da je tokrat sovražnik še bolj agresiven.
Največja sprememba se tiče tretjeosebnega pogleda, preko katerega lahko zdaj preigravamo tudi originalni Village. Zaradi selitve pogleda dodatek nekoliko izgubi na grajenju atmosfere in ni mi res jasno, zakaj Shadows of Rose ne moremo tudi preigravati iz prvoosebnega pogleda.
Dodatku najbolj zamerim to, da noče povedati kakšne bolj globoke zgodbe, čeprav je tole bila idealna priložnost. Rose izpade nekako bled lik, saj je njena glavna pritožba, da se vsi iz nje v šoli norčujejo, pri temu pa ne raziščemo kakšnega globljega psihološkega vidika. Capcom se je s tistimi grozljivimi sekvencami, ko obstanemo brez orožij, več kot očitno spogleduje s serijo Silent Hill, a očitno pisci niso dorasli nalogi, da bi pri zgodbi dostavili nekaj bolj zapomljivega.
Med igranjem vam bo pomagal skrivni pomagač Michael, s katerim se lahko sporazumevate samo preko sporočil.
Shadows of Rose na koncu dostavi sicer zadovoljivo izkušnjo, a glede na to, da je tole zaključek Winters sage, sem si želel malce bolj kvalitetnega posladka, na koncu pa vse izpade dokaj predvidljivo. Capcom očitno že vse napore usmerja v razvoj devetega dela in čeprav sem še vedno zaljubljen v njihovo igralno formulo, bi si vseeno želel boljšega scenarija in zgodbe, ki se ne bi likov in njihovih čustev dotaknila samo površno in tako klišejsko.
Ta teden smo prejeli kar dve večji novici iz The Witcher sveta. Najprej je razvijalec CD Projekt RED najavil čisto pravo predelavo prvega dela, zdaj pa frišne novice prihajajo tudi iz smeri Netflixove serije. Tretja sezona te bo na pretočni servis prispela poleti 2023, žal pa bo ta zadnja, kjer bo glavno vlogo Geralta zastopal igralec Henry Cavill.
Cavill je med igričarji močno priljubljen, saj je tudi sam en velik zaljubljenec v igričarsko industrijo. Javno je priznal, da je velik privrženec Warhammer sveta in tudi sam si je sestavil svoj PC. Zaradi vsega tega je bil tudi idealen kandidat za igranje Geralta, enega najbolj priljubljenih protagonistov iz iger in kritiki serije so si bili enotni, da je bil ravno Henry tista stvar, ki je Netflixovo uspešnico gnala naprej, pa čeprav scenarij v 2. sezoni ni bil ravno vreden občudovanja.
Henry se je od svoje markantne vloge poslovil na Instagramu, zraven pa je pripisal, da je bilo igranje White Wolfa zanj velika čast, a da je zdaj čas za druge stvari. The Witcher bo svojo zgodbo sicer nadaljeval tudi s 4. sezono, v tej pa bo Geralta odigral igralec Liam Hemsworth, ki je prav tako na Instagramu zapisal, da je velik oboževalec Witcherja in tudi zvest spremljevalec kariere Henryja.
Nihče pa ni točno povedal, zakaj se Henry poslavlja od svoje vloge. Zagotovo to ni bil denar, saj je Netflixu verjetno jasno, da bo izguba tega igralca pomembno vplivala na gledanost serije. Morda je razlog Henryjeva vrnitev v svet DC-ja, saj je Warner Bros. potrdil, da bo ta igralec zopet nadel pajkice Supermana in Henry preprosto ne bo imel časa za vse?
Morda pa je razlog tudi nedavni intervju z enim od producentov serije, ki je povedal, da so nekateri pisci preprosto sovražili scenarije iz knjig ter iger. Morda je zaradi tega trpela slabo sprejeta 2. sezona serije in čisto možno je, da Henry-ju ni bil preveč všeč razplet dogodkov v prihajajočih sezonah, zato se je raje predčasno poslovil od produkcije.
Dandanes se je težko lotiti ogleda povsem frišne serije, saj vse tisto vredno ogleda potrebuje tudi ogromno časa za izdelavo. Nekdaj smo bili vajeni, da je serija vsako leto dobila tudi novo sezono, v sodobnem svetu pretočnih servisov pa to ne velja več. Produkcije so postale dražje, vmes pa je ponagajal še Covid-19, zaradi katerega je veliko stvari pošteno zamudilo svoj datum izida.
Serija Russian Doll je denimo za svojo 2. sezono potrebovala tri leta, komični Barry pa je v več kot štirih letih predstavil tri sezone, s tem da vsaka od njih šteje vsega 8 epizod, te pa so dolge po nekje 30 minut.
Tudi zadnja uspešnica pretočnega servisa HBO Max, Zmajeva hiša, si bo za izdelavo 2. sezone očitno vzela svoj sladki čas. Casey Bloys, šef vsebine za HBO Max, je v intervjuju za spletno stran Vulture povedal, da seveda že delajo na 2. sezoni, a da so v bistvu šele začeli s sestavljanjem načrtov in da je pred njimi še veliko neznank. To jih ne skrbi, saj so se s tem spopadli tudi pri 1. sezoni in izziv so uspešno prestali, saj se serija trenutno ponaša z visoko oceno.
Je pa Casey še dodal, da takšna kvaliteta zahteva svoj čas, tako da 2. sezone ni za pričakovati v 2023, ampak šele enkrat v 2024. Serija je svojo finalno epizodo 1. sezone prejela 23. oktobra in oder lepo pripravila za nadaljnje pripovedi, ki v 2. sezoni ne bo več skakala skozi različna obdobja, ampak se bo dogajala v realnem času.
Problem pri teh razmakih med sezonami je tudi dejstvo, da človek vmes pozabi marsikakšno podrobnost od prej, tako da je treba za obnovo treba opraviti vnovičen ogled prejšnje sezone. A privrženci Westerosa ste takšnih stvari že vajeni, saj knjige avtorja Georga R.R. Martina izhajajo še bolj narazen – od zadnjega dela Ples z zmaji je preteklo že 11 let, avtor pa je nedavno navrgel, da je naslednje poglavje, The Winds of Winter, spisano do nekje 75 %.
Preteklo je že kar nekaj časa, odkar sem si nazadnje ogledal čisto pravo Call of Duty enoigralsko kampanjo. Tisočletja nazaj sem bil sicer velik privrženec teh zgodb, saj sem večkrat šel skozi štorijo prvih dveh Call of Duty-jev, še bolj pa so mi bile slastne izkušnje iz Modern Warfare ere.
Takrat pa sem se nekako od teh izkušenj poslovil, saj prideš do določene točke, kjer se enostavno naveličaš enega in istega. Activision seveda z delom ni odnehal, saj je Call of Duty njegova zlata gos, ki vedno proizvede dobičkonosna zlata jajca. Odkar sem prenehal s preigravanjem je založnik spočel skoraj deset ločenih naslovov in samo eden od njih ni imel enoigralske kampanje.
Sony mi je pred kratkim odstopil ključ za recenzijo najnovejšega dela Modern Warfare II in zato sem se odločil po dolgem času zopet nadeti vojaške škornje in si od blizu pogledati, kam vse je serija v tem času napredovala. Izkazalo se je, da grafično zelo, a igralno je zadeva dejansko naredila korak nazaj in razen redkih izjem je tole ena najbolj linearnih izkušenj, kar sem jih izkusil v svoji karieri opisovalca iger.
Razvojna ekipa: Infinity Ward Založnik: Activision Platforme: PS5, PC, XSX, PS4, XO Nakup:EIGRE.si Datum izida: 28. oktober 2022 Cena: 70,83 €
Zvrst: Prvoosebna streljačina
VIDEO RECENZIJA
Activision je v zgodovini že spočel trojico naslovov Modern Warfare, a se je odločil serijo zagnati znova in to s povem novo zgodbo in zapleti, ki imajo samo reference na prejšnje dele. Skratka, poznavanje prejšnje serije za uživanje v zgodbi ni potrebno, je pa priporočljivo preigrati Modern Warfare iz leta 2019, saj dvojka vsebuje veliko junakov iz prejšnjega dela, ki so tokrat naleteli na nov zaplet.
Nova nevarnost se je pojavila v obliki teroristov, ki so prodali nevarne rakete neznanemu kupcu, za katerega se kasneje izkaže, da je to mehiški kartel. Vse se zdi, da se pripravlja večji napad na ameriška tla, zato na pleča naše posebne enote, ki jo sestavljajo stari znanci Ghost, Gaz, Soap, Price in novoprišlek Vargas, pade naloga, ki zahteva izsleditev te rakete, zraven pa bi bilo prav fajn izvedeti, kdo je poskrbel za kupčijo med teroristi in kartelom.
Med igranjem včasih dobite dostop do naprednih igračk, kot je tale za zaznavanje sovražnih telesc.
Ta mešanica teroristov in mafijcev se na papirju sliši zanimivo, a v praksi izpade nekam čudno, saj bi bilo po mojem mnenju boljše, če bi se razvijalec odločil izključno za kartel in tako bi dobili neko zanimivo odpravo v Južno Ameriko, ki je v sodobnih Call of Dutyjih še nismo videli. Vendar je bilo treba žal notri vriniti Iran ter posledično utrujene teroriste, tako da bomo Mehiko obiskali le v eni manjši misiji, kakšen globlji spust v delovanje kartela pa nam je bil odvzet.
Modern Warfare II nas nato sprehodi skozi vrsto lokacij, ki jim raznovrstnosti ne moremo oporekati. Poleg prej omenjene mehiške soseske boste skočili še v dobri stari puščavski Iran, zaplavali skozi morje na naftno ploščad ter se povzpeli še na stolpnico znotraj ameriškega velemesta. Ob vsem tem bo seveda pelo orožje, naši junaki pa se bodo zapletali v naravnost nore situacije, kjer boste mestoma celo obviseli z glavo navzdol.
To je pač tipična Call of Duty kampanja in čeprav se teh nisem dotaknil že nekaj let, očitno vmes nisem zamudil nobene bistvene spremembe. Igranje je močno linearno, tukaj celo bolj, kot pa pomnim iz bolj zgodnjih delov. S tem ni nič narobe, saj sem Call of Duty kampanje že večkrat označil kot nekakšen akcijski film, kjer naše sprehajanje sproži naslednji kader. Med igranjem ti ni treba prečesavati mape za kakšnimi nadgradnjami, skrbeti za stopnjo lika ali pa morda gledati v kakšen merilnik lakote in žeje. Preprosto prideš na lokacijo, ustreliš določene tarče ali pa se presmukaš mimo njih in naloga je izpolnjena.
Ena od novosti je mestoma zbiranje dialogov, a ne pričakujte kakšnih različnih razpletov zgodbe.
Je pa ta linearnost tule pripeljana do ekstrema. Veliko manj je denimo misij, kjer bi se igralec prostoročno streljal, saj je večina misij prikritih, tako da se moraš najprej prismukati do cilja, brez da bi vmes na svojo prisotnost opozoril nasprotnika. To privede do situacij, kjer ti igra dobesedno zapove kam meriti in koga točno moraš ustreliti in če je vmes kakršnokoli odstopanje, misija spodleti ali pa pridejo okrepitve, ki te v sekundi pokopljejo pod zemljo.
Sicer obstaja ena misija, kjer se znajdeš povsem brez orožij in opreme, tako da se moraš plaziti naokoli in iz železa, vrvi in voska po MacGyversko sestaviti pripomočke, ki ti omogočajo preživetje, a tudi tule res kakšne svobode ne boste našli, je pa razvijalec vsaj poskušal nekaj novega. Poskrbljeno je tudi za nekaj popestritve, ki se jih spomnimo iz prejšnjih delov: dobili smo denimo predelavo ostrostrelske misije iz Černobila, le da je ta tu nekam manj napeta, premikanje merilnika in bombardiranje tarč iz varnega zavetja bombnika pa je vedno zabavno.
Igra nosi čudovito podobo in res me zanima, kakšna bo grafika, ko bo CoD zapustil konzole prejšnje generacije.
Vse misije niso uspešnice. Izstopa denimo prevažanje skozi konvoj vozil, kjer skačeš iz enega avta na drug, nadzor pa je enostavno obupen. Med streljanjem moraš držati volan, vmes pa moraš skočiti še na tovornjak, kjer ti zaradi nerodnih kontrol vse skupaj uspe bolj po naključju, s tem da se ta misija vleče v nedogled. Da boja proti tanku na koncu, kjer se ne boriš samo z njim, ampak tudi z neskončnim navalom močno oklepljenih vojakov, sploh ne omenjam.
Ko smo že pri sovražni zalegi, ta je enako tumpasta kot prej, a to nadomesti z izjemno in nečloveško preciznostjo. Igral sem na običajni težavnostni stopnji in tudi tu sem umiral kot za stavo. Igra te izjemno rada preseneti tako, da iz nekega kota nenadoma nekdo plane nate ali pa ti pripravi zasedo, še raje pa nate pošlje cel kup oklepljenih barab, ki jim moraš najprej odstreliti čelado in mu nato stisniti še en strel v nezaščiteno glavo. Soborci so redki in če že so tam, so skoraj popolnoma nekoristni.
Tole je morda videti kot nekaj iz zaključne scene filma Sicario, a žal je povezava s kartelom zgolj površna.
Grafično gledano je Modern Warfare II zanimiv naslov. Pridejo trenutki, ko si nad podobo enostavno očaran in slika ob pravi osvetlitvi izpade kot nekaj, kar je praktično resnično življenje. A že v naslednjem trenutku naletiš na nekaj, kar prekine iluzijo, pa naj bo to kakšna slaba tekstura, nizka meja izrisovanja ali pa kakšen hrošč, ki jih je v kampanji presenetljivo veliko. Čuti se, da je bila igra delana tudi za konzole prejšnje generacije in ta še vedno razvijalca drži na tehnološki verigi.
Modern Warfare II se izkaže za nekaj, kar sem tudi pričakoval, a po drugi strani sem bil presenečen, da po vsem tem času Activision pri kampanji še vedno vztraja na isti igralni formuli, ki se je zame izpela 10 let nazaj. Nekaj zabave sem iz igranja vendarle potegnil, a večkrat sem ob traparijah tudi skoraj obupal nad igranjem, tako da samo za uživanje v kampanji igre ob tej ceni ne priporočam.
Če si otrok 80. ali 90., si verjetno v mladosti igral Monkey Island – ali pa vsaj slišal zanj. Prihaja iz časov, ko so bile Point&Click avanture na vrhuncu in so jim konkurenco lahko delale zgolj realno-časovne strategije. Od Space Quest do Kings Quest in kasneje Grim Fandango in Deponia. Monkey Island je ena izmed iger, ki se jih mnogi še dandanes toplo spominjajo. Predstavlja enega najbolj priznanih naslovov tiste ere.
Sam žal do sedaj nikoli nisem igral iger te franšize, a to ne pomeni, da nisem slišal zanjo. kako le ne bi? Imam par prijateljev, ki so jo nadvse oboževali, a opičjega otoka moj računalnik ni še nikoli obiskal. Ko sem torej skupaj s preostankom internetnih obiskovalcev prvič slišal za Return to Monkey Island, sem to smatral kot znak vesolja, da seriji končno dam priložnost. To je šlo celo tako daleč, da sem namestil debitanta. Tu te morem opozoriti. Če kot jaz nisi igral teh iger v mladosti in nimaš nostalgičnih očal, boš zelo, zelo razočaran nad originalnimi izdajami.
Razvojna ekipa: Terrible Toybox Založnik: Devolver Digital Platforme: PC, Switch Steam:Povezava Datum izida: 19. september 2022 Cena: 22,99 €
Zvrst: Point&Click avantura
Dolgo pričakovano potovanje domov
Preigravanje prejšnjih naslovov brez kakršne koli zgodovine, na katero bi se lahko oprl, je bilo tako neverjetno boleče in skoraj sem k vragu poslal celotno franšizo, vključno z Return to Money Island. Žal sem kasneje uvidel, da nisem bil nič drugega kot naivnež.
Kljub temu, da rad razglašam, kako “grafika ni pomembna” in občasno razlagam, kako “takšnih iger ne delajo več”, v praksi vse ni tako rožnato. Drugi časi, druga pravila. Žal se nekatere igre enostavno postarajo slabše od drugih. Za vsak Age of Empires 2, ki še dandanes krasi marsikateri računalnik, obstaja Elder Scrolls III: Morrowind, kateri je podlegel toku časa.
Vse prepogosto se »oživljene« igre močno zanašajo na nostalgijo in ponujajo zelo malo zunaj tega področja. Tako sem tudi razmišljal ob nameščanju Return to Monkey Island. To je bila namreč (na srečo) moja zadolžitev, zato sem skušal zatreti refleks bruhanja ob razmišljanju o prejšnjih igrah in igro enostavno zagnal. In fant, o fant, kako sem vesel, da sem to storil.
Prva stvar, s katero sem se srečal ob prihodu na glavni meni, je bil poziv, ki me je vprašal, ali sem igral prejšnje igre ter ali bi bil hvaležen za osvežitev. Zgodba »catchup« traja približno pet minut in je predvajanje glavnih utrinkov prejšnjih iger, da se lahko na hitro spoznaš z dosedanjim dogajanjem. Funkciji sem bil neizmerno hvaležen, saj me je rešila pred preigravanjem prejšnjih iger, za katere je bolje, da ostanejo zgolj v spominu.
Znova na opičjem otoku
Pri vrnitvi na opičji otok je nostalgija za oboževalce zagotovo prisotna in če gojiš pozitivne spomine na franšizo, bo tvoja izkušnja verjetno globlja od moje. Vendar pa se nisem nikoli počutil, kot da se igra zanaša na poznavanje franšize. Tudi, če je to tvoja prva odprava na opičji otok, se boš imel odlično in ne boš zamujal drugega od lepih spominov na preteklost.
Nočem preveč govoriti o zgodbi, in to ni naključje. Nočem pokvariti izkušnje kogarkoli, ki si zaželi igranja. Rekel bom le to, da če uživaš v igrah “kazanja in klikanja” jo le preizkusi, ne glede na to, ali imaš izkušnje s serijo ali ne. In če bereš ta članek predpostavljam, da si nekdo, ki ljubi franšizo. V tem primeru je igra dobro oblikovan poklon njenim predhodnikom. Namesto novitet si Return to Monkey Island prizadeva, da bi bilo potovanje domov čim slajše, ne glede na to, če jo igraš na računalniku ali Nintendo Switch konzoli.
Vrnitev na Monkey Island je opazna vrnitev v franšizo iz več razlogov. Eden od njih je ta, da se ustvarjalec igre, Ron Gilbert, vrača po več kot 30 letih. In mislim, da vrnitev Rona Gilberta ni bila le odlična stvar za oživitev, ampak je bil to tudi eden najpomembnejših dejavnikov za uspeh igre. Monkey Island je smešna, zahtevna in norčava igra, kjer z miško klikaš po predmetih in jih dodajaš zbirki ter kasneje uporabljaš za razreševanje ugank. Še pomembneje pa je, da je to igra, ki praktično kar prekipeva od ljubezni. Tako intenzivno, da je skoraj nemogoče, da se ne bi nalezel tega občutka.
Druga funkcija, ki jo igra vključuje in ki potrjuje, da je franšiza zrasla skupaj z igralci, je priročna funkcija obnove. V bistvu je celotna igra, ki jo igrate, povedana skozi zorni kot Guybrusha (glavnega junaka), ki je zdaj oče in pripoveduje zgodbe o svojih dogodivščinah svojemu sinu. Dobrodošla funkcija je, da po oddihu od igre (v mojem primeru po tednu premora), se srečaš s prizorom, kjer Guybrush vpraša svojega sina, ali se še spomni, kje se trenutno nahaja. Če rečeš ne, te igra vodi skozi vse, kar se je zgodilo do tiste točke.
Stara igra, nove funkcije
Ne morem preceniti veličine te funkcije in kako močno si želim, da bi bila standard v vseh igrah, ki temeljijo na zgodbi. Ne morem ti povedati, kolikokrat sem bil predan igri, potem pa je nekaj prišlo vmes in je daljše obdobje nisem igral in ob vrnitvi sem se počutil odmaknjenega od zgodbe in izgubljenega in skoraj nemogoče je bilo priti nazaj. Vendar to ni edina priročna funkcija, ki jo ponuja Return to Monkey Island.
Druga zmagovalka zame osebno so možnosti težavnosti. Ob začetku igre lahko izbereš, kako želiš “uživati” ob igranju. To vodi celo do vprašanja, če ti ustreza malo lunine logike v ugankah. Nastavitve zapletenosti so komaj nekaj novega v igrah, in če sploh kaj, je bolj šokantno, če jih igra ne vključi. Vendar niso stalnica v žanru “pokaži in klikni”. Čeprav sem se odločil, da bom igro igral z vsemi frustracijami, ki pridejo s starošolsko lunino logiko, je lepo vedeti, da gre za dobro vstopnico za ljudi, ki žanr igrajo prvič.
Največji slon v sobi je razmik v vizualnem stilu. Bom iskren z vami, nisem nisem bil nor na čuden “Disneyjev” umetniški slog Curse of Monkey Island. Toda po nekaj urah igranja mi je prenovljen stil prirastel k srcu. Ob koncu sem ga že oboževal, predvsem zaradi tega, kako dobro ustreza stilu humorja in zgodbi igre.
Razsodba
(+) Odlična prenova obstoječe franšize (+) Veliko koristnih funkcij tako za stare, kot za nove igralce (+) Širok spekter prilagodljivosti (+) Šarmanten vizualni stil in humor (-) Žanr kazanja in klikanja ni za vsakogar
Če ima lahko Fortnite v svojih vrstah športnika LeBrona Jamesa, potem ima lahko Call of Duty Modern Warfare 2 nogometaše. No, zadevi se malce razlikujeta, saj naj bi serija Call of Duty ciljala na malce več realizma, a to ji ni preprečilo, da je v Vanguard in Warzone prišel prav poseben operator, ki je bil zasnova okoli znanega raperja Snoop Dogga.
Slavna imena in obrazi očitno prihajajo tudi v Modern Warfare 2. Na forumu Resetera sta se pojavili sliki nogometašev Neymarja in Pogbaja, oba pa enkrat za spremembo nista oblečena v drese, ampak v vojaško opremo. Pogba ima pred sabo celo nameščen mobitel, tako da ne bo slučajno zamudil kakšnega dogajanja na svojem pestrem Instagram računu.
Govorice o prehodu nogometašev v svet Call of Dutyja so se sicer začele že v začetku oktobra, ko je na splet ušel seznam še nenajavljenih operatorjev, ki naj bi se pojavili v Modern Warfaru 2. Kakor lahko vidite, seznam vsebuje kar nekaj večjih imen in očitno se bomo med drugim lahko preoblekli tudi v Messija, žal pa Ronaldu Activision očitno ni ponudil dovolj evrov za preslikavo njegovega obraza.
Activision sicer teh operatorjev še ni uradno potrdil, bodo pa zagotovo prodajani pod kakšno sezonsko prepustnico.
Pri testiranju naprave Steam Deck sem bil presenečen nad marsičem – med drugim me je nepripravljenega ujel tudi sam uporabniški vmesnik. Ta je sicer v določenih pogledih preslikava tistega iz PC-ja, ki ga lahko preklopimo v način Big Picture, ta pa je namenjen predvsem vsem tistim, ki bi radi vse nadzorovali preko televizorja in igralnega ploščka.
Big Picture na PC-ju živi že kar 10 let in vmes ni dobil kakšne bistvene vizualne prenove. To se bo kmalu spremenilo oziroma so bile spremembe že uveljavljene, saj je Valve začel s selitvijo uporabniškega vmesnika iz Decka na PC, zadeva pa je zdaj že na voljo za beta testiranje.
Prenovljeni Big Picture vsebuje povsem nov domači zaslon, boljše iskanje, napredni sistem obvestil in boljši sistem predrugačenja nadzornih shem kontrolerja. Vse je namenjeno temu, da lahko do raznih nastavitev, iger in prijateljev dostopate hitreje in bolj inovativno. Osebno zadeve še nisem stestiral, a res upam, da je Valve prenesel tudi možnost enostavnega preklopa med različnimi uporabniškimi računi, tako da ti ni treba vedno tipkati imena računa ter gesla, ampak samo preprosto klikneš na ikono drugega računa in vse je nared za uporabo.
Beta testiranje je na voljo vsakemu, boste pa v Steamu morali najprej privoliti v prenos beta verzije. To storite tako, da skočite pod “Settings” in nato greste pod “Account” in tam privolite v “Beta Participation”. Nato morate na namizju ustvariti bližnjico do Steama, kjer pod cilj dodate ukaz -gamepadui – pred tem ne pozabite še dodati presledka.
Za vse težave pri beta testiranju se lahko vedno obrnete na uradni forum.
Nekaj časa nazaj smo pisali o temu, da je piratstvo na PC-ju v zatonu, saj je zaščita Denuvo postala praktično neobhodna. Od vseh iger izdanih letos, ki vsebujejo Denuvo, je bila zlomljena samo ena, vsake toliko pa se zgodi, da pirati naletijo na nekaj sreče, saj včasih razvijalec po nesreči izda igro, ki te zaščite nima implementirane.
To se je zdaj zgodilo tudi v primeru igre Gotham Knights. Skupnost je sicer najprej mislila, da se je Warner Bros. sam odločil odstraniti Denuvo iz svoje igre. To se je v preteklosti zgodilo že večkrat, a navadno založnik kaj takšnega odobri šele mesece po izidu, ko navdušenje nad nakupom malce pade. Vendar pa se je v primeru Gotham Knightsa to zgodilo samo nekaj dni po izidu, zato je takoj celotna situacija postala nekam sumljiva.
No, 14 ur kasneje se je izkazalo, da je bila vse skupaj samo napaka, saj je razvijalec izdal nov popravek, ta pa je v kodo zopet vgradil zaščito Denuvo. A škoda je bila že storjena, saj so se pirati hitro polastili zlomljene kopije igre in jo veselo podelili širom interneta. S tem je spodletela glavna misija Denuva, ki mu je najbolj pomembno ščititi igro v prvih dveh tednih od izida, saj je takrat tudi največja prodaja.
Seveda takšna zlomljena kopija igre ni popolna. Ne omogoča denimo sodelovanja v večigralstvu, prav tako pa zadeva ne omogoča posodobitev, tako da jo lahko v bistvu izkoristimo samo za preigravanje enoigralske kampanje.
Warner Bros. za Gotham Knights pripravlja večjo posodobitev, ta pa se bo lotila izboljšanje optimizacije, ki je ena od glavnih pritožb te igre. Sicer sumimo, da bo posodobitev dovolj obsežna, da bi na konzolah omogočila 60 sličic na sekundo, a bo verjetno vsaj malce popravila težave na PC-ju.
Risana serija Simpsonovi bo tako kot vsako leto, tudi letos izdala posebno epizodo Treehouse of Horror, ki v tej seriji tradicionalno obeleži praznik Noč čarovnic. Letošnja se bo imenovala Treehouse of Horror XXXIII, za njo pa so se še posebej potrudili.
Bart, Lisa, Marge in Homer bodo namreč doživeli spremembo vizualnega sloga, saj se bodo spremenili v animejske podobe, razlog tega pa je parodija priznane japonske uspešnice Death Note. To je eden najbolj slavnih animejev, ki je priporočen ogled tudi za tiste, ki jim drugače japonske animirane serije ne dišijo. Death Note namreč vsebuje odličen zaplet, saj glavnemu junaku Lightu enega dne v naročje pade zvezek, ki ima posebne moči: vsako zapisano ime bo doletela smrt, avtor pa lahko celo nadzoruje kdaj in na kakšen način bo kdo umrl. Light se na ta način odloči znebiti vse kriminalne zalege, pri vsemu temu pa mu pomaga še shiginami Ryuk, ki je tudi originalni lastnik zvezka.
The first clip from ‘The Simpsons’ parody of ‘DEATH NOTE’ has been released.
Skratka, originalni Death Note je bil odličen, Netflix pa je želel zadevo enkrat že predelati v film, a mu je to grdo spodletelo. Parodija v Simpsonovih pa je zaenkrat videti odlično in gledalci so opazili, da je zadeva tudi nadpovprečno izrisana. To ni naključje, saj je pri izdelavi pomagal južnokorejski studio DR Movie, ki se je podpisal tudi pod originalno animacijo. Death Note je danes videti že malce zastarel in prav bi mu prišla ena poštena predelava v višje ločljivosti, tako da je lepo videti DR Movie produkcijo v moderni preobleki.
Treehouse of Horror XXXIII bo sestavljen iz treh parodij in Death Note bo samo ena od teh. Ostala dva segmenta se bosta dotaknila tudi grozljivke Babadook in serije Westworld.
Ta prav posebna epizoda izide 30. oktobra, gledali pa jo bomo na pretočnem servisu Disney+.
V tem digitalnem svetu se fizične kopije iger počasi poslavljajo, a ne povsod. Na PC-ju so DVD-ji praktično izginili, saj zelo malo računalnikov ali pa prenosnikov še vedno vsebuje bralnike ploščkov. Izjeme sicer obstajajo, saj Nemci še vedno radi prodajajo Farming Simulatorje v fizičnih izvedbah, a načeloma so fizični ploščki samo še v svetu konzol, kjer za hranjenje podatkov uporabljajo veliko bolj zmogljive Blu-raye.
Ti lahko nase brez problema spravijo tudi 100 GB podatkov, kar je dovolj za eno pošteno AAA igro, pa še ti ostane rezerve. A kljub tej silni količini shrambe, se je Activision odločil, da pri fizični prodaji igre Call of Duty Modern Warfare 2 ne bo na plošček zapekel skoraj ničesar.
Nekdo je namreč malce pobrskal po Blu-rayu za konzolo PlayStation 5 in tam presenečeno odkril, da se gor nahaja samo za 72 MB podatkov. Kaj za vraga je Activision spravil gor ni znano, a to zagotovo ni cela igra, kar je v bistvu presenetljivo. PlayStation 5 je izjemno učinkovit pri stiskanju podatkov in njegove igre so po obsežnosti običajno manjše od konkurence. Založnik je za Modern Warfare 2 prednaročnikom celo omogočil predčasno igranje enoigralske kampanje, ki je v obseg merila samo 36 GB, tako da bi Activision na Blu-ray spravil datoteke vsaj teh in to bi zagotovo prav prišlo nekomu, ki vsebuje slabo internetno povezavo in si ne more privoščiti sesanja datotek iz interneta.
Žal morajo tako tudi lastniki fizične kopije igre iz spleta prenesti čisto vse datoteke – tako večigralske, kot enoigralske. Modern Warfare 2 v celoti izide jutri in pred kratkim je dobil novo posodobitev, težko kar 40 GB, tako da po novem igra na PlayStationu 5 zasede 150 GB prostora, ta velikost pa se bo skozi nadaljnjo dodano vsebino in posodobitve zagotovo samo še napihnila.
