Zgodovina kriptovalut je polna zgodb vzponov in padcev, ki investitorje ves čas držijo na robu sedežev. Vsekakor smo bili v zadnjih letih deležni dovolj zgodb o prevarah tudi največjih kriptomenjalnic, zaradi česar je marsikomu upadlo upanje v to neodvisno valuto, ki bi morala biti v bistvu plačilna metoda prihodnosti.
Največji kripto žeton je skozi leta nabral že toliko vrednosti, da nanj marsikdo gleda kot na investicijo kot pa neko pravo plačilno sredstvo in nič čudnega potem, da je ameriški regulator za trg vrednostih papirjev prejšnji mesec omogočil investicijo v Bitcoin, kar je bila velika prelomnica za svet kripta, a mu ni takoj sledila nora rast vrednosti.
V bistvu se je zgodilo ravno nasprotno: vrednost enega Bitcoina je 26. januarja padla na nekaj več kot 36k evrov, a se je nato začela zlagoma dvigati. Razlog za padec je upravljavec skladov Grayscale Bitcoin Trust (GBTC), ki je prodal svoje zaloge te valute, zdaj pa se je to stanje umirilo in vrednost Bitcoina je zopet začela naraščati.
In pred kratkim je Bitcoinu spet uspelo prebiti magično mejo 50.000 $, ki je lepa okrogla številka, evropska pa je malce manj privlačna, saj znaša malce več kot 46.000 evrov. Lastnike kriptovalut je s tem oblil nov val optimizma, ki so ga v zadnjih letih krvavo potrebovali: Bitcoin je svoj rekord postavil 10. novembra 2021, ko je en BTC veljal skoraj 64k evrov, a že leto kasneje je bila slika povsem drugačna, ko je propadla menjalnica FTX, njen lastnik Sam Bankman-Fried pa se je znašel za zapahi. Cena enega Bitcoina je bila takrat mizernih 15k evrov in tudi leto 2023 ni postreglo s kakšnim večjim zasukom.
A stvari so v 2024 drugačne, saj je zdaj ameriški regulator za trg vrednostih papirjev Bitcoinu prižgal zeleno luč, s tem pa se je tudi vrnilo zaupanje v to valuto. Nas kmalu čaka nova rekordna vrednost, ki bo presegla tisto iz 2021? Vsaj za pomanjkanje grafičnih kartic se nam zdaj ni treba bati, kar je še en nor vidik preteklosti kriptovalut.
Kot vedno tudi tokrat svetujemo, da vsa gibanja kriptovalut spremljate na našem lastnem sledilniku.
Igra The Thaumaturge ima potencial biti eno večjih presenečenj leta 2024. Sicer bi samo največji optimisti gojili upanje, da se bo tole prodalo toliko kot je zmogel Baldur’s Gate 3, a čisto možno je, da se v naš kolektivni spomin zapiše na ravni igre Disco Elysium. Razvijalec Fool’s Theory, ki je sestavljen iz bivših zaposlenih Witcherjevskega studia CD Projekt RED, je do sedaj izdal zgolj eno igro: Seven The Days Long Gone, ki pa je pokazala dovolj kvalitete, da jim je CDPR zaupal delo na polni predelavi igre The Witcher 1.
Še pred to pa bomo dobili zanimivo RPG izkušnjo The Thaumaturge, ki nas postavi v leto 1905 sredi Varšave, le da ta vsebuje pridih temne fantazije. Nastopali bomo v vlogi Wiktorja Szulskega, ki lahko vidi bizarna bitja tuje dimenzije, imenovana “Salutors”, za povrh pa lahko pogleda v človeško dušo in se pogovarja z entiteto, znano kot Darkness.
Raziskovanje ulic fantazijske vzhodne Evrope je vsekakor zanimiva premisa, ki je v videoigrah ne obiščemo pogosto in zna biti, da bo ravno zaradi tega The Thaumaturge presneto privlačen tudi Slovencem. Igra se bo poleg temačne atmosferičnosti ponašala še z razvejanim sistemom veščin, naprednim poteznim bojem, med preigravanjem zgodbe pa bo treba sprejeti cel kup odločitev, ki naj bi, vsaj v teoriji, pomembno vplivale na nadaljnji razplet dogodkov.
With February’s busy launch period, we've decided to move the release of the Thaumaturge to March 4th, 2024.
The game is complete, but we want to give it space so it can be enjoyed the way we believe it deserves.
The Thaumaturge bi moral iziti že ta mesec, a zdaj ga je Fool’s Theory zamaknil na 4. marec. Razlog niso kakšne zamude sredi razvoja, saj naj bi bila igra v celoti nared, a da naj bi bil februar preprosto preveč natlačen z igrami, zato so zadevo raje zamaknili na datum, kjer mu bodo lahko igralci posvetili toliko pozornosti, kot je takšen naslov tudi zahteva.
Morda vam finale ameriškega nogometa Super Bowl ne pomeni veliko, vendar pa iz njega vseeno lahko potegnete nekaj koristi, saj v reklamne bloke med tekmo čisto vsak želi vriniti svoj izdelek in tako pokasirati milijone ogledov svojega produkta. Svoj prostor na odru si je izboril tudi film Deadpool 3, o katerem poslušamo že celo večnost, zdaj pa smo zanj končno dobili tudi prvi napovednik.
Video pokaže ravno tisto kar smo pričakovali: veliko komedije, akcije in rušenja četrtega zidu, kjer nam Deadpool, ki ga bo seveda zopet odigral Ryan Reynolds, napove, da je on sam Marvelov Jezus. Pogumna trditev, a morda ni čista izmišljotina, saj je Disney s svojimi Marvelovimi projekti v zadnjih letih večkrat brcnil v temo kot pa dostavil kakšno resno uspešnico. Zaradi tega je tudi upočasnil izdajanje novih projektov znotraj Marvelovega vesolja in Deadpool 3 je v bistvu edini takšen film, ki ga bomo letos gledali v kinodvoranah, saj je naslednji – Captain America: Brave New World – napovedan šele za čez eno leto.
Deadpool 3 je tudi spremenil svoje ime, saj ga bomo po novem klicali kot Deadpool & Wolverine. V vlogo slednjega se zopet vrača Hugh Jackman, s tem pa bo Disney tudi počasi začel uvajati občinstvo v znamko superherojev X-Men, ki jih v prenovljeni obliki prav tako že dolgo pričakujemo. Hugha sicer ne vidimo naravnost, saj so kadri izbrani specifično tako, da ga ne vidimo v obraz, a naslovno vlogo bo zagotovo prevzel, kar je že dolgo nazaj namignil Reynolds preko zabavnega dražilnika.
Deadpool & Wolverine v kina prihaja 26. julija, enkrat kasneje pa bo skočil tudi na pretočni servis Disney+.
Twister iz leta 1996 je film, ki je morda najbolj vplival na moje življenje doslej. Služil je kot moj sploh prvi film, ki sem si ga ogledal v kinu in kot nek fazan sem se usedel v prvo vrsto, saj sem menil, da bom tako dobil najboljšo filmsko izkušnjo. Zaradi tega me je stvar prestrašila do kosti in še danes se vsake toliko zalotim, ko me sredi noči napade nočna mora glede tornadov, ti vrtinci pa me fascinirajo zdaj že skoraj 30 let.
Založnik Universal zdaj dela na nadaljevanju, ki so mu nadeli ime Twisters, razen imena pa drugi del nima praktično nobene povezave z originalom v katerem sta glavni vlogi prevzela Helen Hunt in Bill Paxton. Sledili bomo novi četici junakov, ki jim je glavni cilj lovljenje tornadov, pri tem pa se večkrat zapletejo v zelo nevarne situacije, ki jih preživijo bolj po naključju kot pa zaslugi kakšne resne strategije glede pobega.
Original je bil med svojim izidom hvaljen glede posebnih učinkov, ki še danes izpadejo dobro, Twisters pa bo očitno nadaljeval to tradicijo, saj je stvar v prvem napovedniku videti spektakularno. Divji vrtinci so videti strah zbujajoči, med njihovim pohodom skozi podeželje ZDA pa hiše realistično razpadajo, v enem kadru pa vidimo tudi ogromne vetrnice, ki dobijo malce več vetra kot pa so ga vajene. Trik drugega dela je očitno dejstvo, da se bo na tleh pojavilo več tornadov hkrati, kar ni fikcija in se v naravi res dogaja, čeprav je to izjemno redek pojav.
Twisters bo v kina prihrumel 19. julija in trapast kakor sem si bom zagotovo zopet obnovil nočne more, saj namerava ta spektakel vsekakor zopet podoživeti preko ogromnega ekrana in vzdušnega ozvočenja.
Začetek leta 2024 bi se morda komu zdel igričarsko reven, a nekateri pred PC-ji in konzolami te dni preživimo še več ur kot pa smo jih v začetku lanskega leta, ki glede izdaj visokoprofilnih naslovov velja za enega najbolj rodovitnih v zgodovini igričarske industrije. V prvih dveh mesecih leta 2024 sta namreč izšli igri Like a Dragon: Infinite Wealth in Persona 3 Reload, gre pa za japonska RPG-ja, ki za eno igranje zahtevata desetine, če ne celo več kot 100 ur igralnega časa, tako da lahko samo za eno od teh iger tedensko vložite 8 urne “delavnike” pa še zmeraj ne boste dosegli niti polovice kampanje.
SEGA se je letošnji januar odločila popestriti z novim poglavjem serije Like a Dragon, ki smo jo včasih poznali pod imenom Yakuza, tega pa je zopet spočel japonski razvijalec RGG Studio. In ta je glede rednosti izdaj naslovov te serije naravnost trčen v glavo: med tistim obdobjem, ko je Rockstar iz GTA 4 skočil na GTA 5, je RGG Studio spočel nič manj kot 10 Yakuza naslovov, kar je enostavno nor dosežek – še posebej glede na to, da so skoraj vsi ti naslovi poželi visoke ocene.
Sam se s serijo Yakuza spogledujem že dolgo in čeprav sem malce preizkusil najbolj hvaljen del Yakuza 0, me ta enostavno ni potegnil v igranje. Zato mi je bilo vse to hvalisanje teh iger malce bizarno, a zdaj, po dolgotrajnem igranju najnovejšega dela Infinite Wealth, korenito spremenilo. Igre sicer še vedno ne bo označil za čisto mojstrovino, a me je končno prepričala, da RGG Studio ve kaj dela in da je več kot vreden vse te slave, ki si jo je nabral skozi dve desetletji obstoja.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Ryu Ga Gotoku Studio Založnik: SEGA Platforme: PS5, PS4, PC, XSX, XO Nakup:Steam, PS5 Datum izida: 25. januar 2024 Igrano na: PS5
Načeloma se sicer nerad spuščam v sredo tako dolge igričarske serije če prej nisem odigral vse pretekle dele, a ko sem dobil kopijo za recenzijo enostavno ni bilo izvedljivo, da bi se pred tem sprehodil skozi četo preteklih iger, saj bi drugače ta tekst pisal enkrat v 2035, vmes pa bi serijo zaradi prenaveličanosti zasovražil. Zato sem storil pogumno potezo in se brez preteklega znanja vrgel naravnost v Infinite Wealth in tako prvič spoznal lik Ichibana Kasuge, ki je titulo glavnega protagonista prevzel od prej bolj resnega Kazume Kiryuja.
In reči moram, da zaradi tega nisem utrpel kakšne resne škode. Jasno je, da pri takšnem igranju zgrešimo marsikakšno referenco iz preteklega dela, a Infinite Wealth nas dostojno vpelje v dogajanje, ki ga pričnemo, tako kot vedno, znotraj mesta Kamurocho. Ichiban se je v preteklem delu rešil svoje preteklosti, ki je tičala znotraj japonske mafije Yakuza in zdaj živi drugačno življenje. Na nekakšnem zavodu za zaposlovanje poskuša pomagati bivšim mafijcem zaživeti pošteno življenje, vendar pa se pri temu nekega dne opeče, izgubi službo, nakar začne iskati novo vodilo življenja. Odloči se podati za sledjo svoje davno izgubljene matere, pot pa ga zaradi tega odpelje znotraj sončnih Havajev, serija Like a Dragon pa je s tem tudi prvič skočila v raziskovanje nekega tujega otoka, saj smo do sedaj vedno raziskovali le in samo Kamurocho.
Pripravite se na kopico odlično režiranih vmesnih sekvenc.
Zgodba je sicer sama po sebi polna preobratov, jeznih tipov, ki probleme rešujejo samo s pestmi in razpletov, ki včasih nimajo smisla, a vse to so vidiki izkušnje, ki jih od Yakuza iger že pričakujemo in jih dolgoletni oboževalci tudi zahtevajo. Če morda še nikoli niste preizkusili tosortnih iger in morda iščete nekaj, kar bi bilo vsaj približno podobno zahodni franšizi Mafia, potem boste iz Infinite Wealtha potegnili kar nekaj zabave. Vendar pa se je hkrati treba zavedati, da boste poleg vrhunsko režiranih in resnih sekvenc nato dobili vložke, kjer pomagate svojemu jastogu do iskanja partnerke, prodajanje limonade žejnim strankam, igranje obalnega stražarja in dostavljanje hamburgerjev in pic preko vratolomnih potez na kolesu. Skratka, veliko je mešanja resnosti, komičnosti in blaznosti, zato morate na te stvari biti pripravljeni in treba se je enostavno prepustiti japonski domišljiji, ki je tule po originalnosti pripeljana do maksimuma.
Mesto znotraj Havajev je sicer majhno, a RGG Studio je v vsak kotiček stlačil neko zanimivost, tako da vas praktično na vsakem koraku čaka nekaj novega. To sicer za to serijo ni nič nenavadnega, saj je vedno slovela po močni glavni štorijalni niti in kupu stranskih opravil, vendar pa Infinite Wealth stopi še korak dlje. Med tekanjem po mestu lahko denimo pozdravljamo druge in si tako krepimo svoj status na družabnih omrežjih, pobiramo naokoli postavljene surovine, kupujemo novo opremo, nabrano bogastvo nadgrajujemo, hodimo na zmenke, se pogovarjamo z našimi kompanjoni in nabijamo avtomate ter pikado. Za popestritev igralne formule je RGG Studio vpeljal tudi dodatni igralni način Sujimon, ki so nekakšni Pokemoni, le da v arenskih bitkah nadzorujete prave unikatne pretepače in stvar je tako nalezljiva za igranje, da so se mi povrnili spomini na Gwent, ki mi je kradel ure znotraj igre The Witcher 3.
Stranskih nalog je ogromno in med drugim se bomo preizkusili tudi v vlogi filmskega kaskaderja.
A igra se ne ustavi niti tukaj in vas v bistvu vsake nekaj poglavij preseneti z novim igralnim načinom. Nekje na polovici kampanje boste dobili dostop do posebnega otočka Dondoko Island, ta pa se igra podobno kot Nintendov Animal Crossing, kar pomeni, da vas čaka veliko grajenja, nabiranja surovin in čiščenja smeti, vse to pa počnete zato, da bodo otočani lahko spet zaživeli normalno življenje. Samo tale ločen igralni način vas lahko zaposli za ducate ur, tako kot vse druge stranske naloge pa nosi pomembno funkcijo, saj je lep vir zaslužka, to pa vam bo prišlo še kako prav med raziskovanjem havajskega otočja.
Infinite Wealth sicer ni pretirano težka igra, a se boste za napredovanje skozi poglavja vseeno morali malce namučiti. Dovolj ni namreč samo sledenje glavni štoriji, saj se skoraj vsako poglavje zaključi z daljšo temnico, ta pa zahteva določeno stopnjo vaše igralne skupine, ki mora nositi tudi nadgrajeno opremo. Če tega nimate potem se lahko hitro znajdete v težavah, saj so temnice dolge, vmes pa lahko shranjujemo bolj poredko. Zato tu prav pridejo stranske naloge, ki vam prinesejo dobro opremo in posebne boje, ki nam nato dodajo izkušnje za tiste prepotrebne stopnje.
Od dostavljanja hamburgerjev, zbiranja bizarne različice Pokemonov do reševanja testov – Infinite Wealth skoraj vsako poglavje preseneti z nečim novim.
Pretepanje se vrši v poteznem načinu, ki mi je osebno hudo bolj privlačno od tistega realnočasovnega pretepanja iz prejšnjih Yakuza iger. Naenkrat imamo lahko v druščini štiri like, vsak od teh pa vsebuje svoje posebne napade, ki jih lahko še razširimo, če se s kompanjoni v prostem času pogovarjamo in z njimi spijemo kakšen kozarec žganja. Vse to poglablja naše medsebojne odnose, ki jih nato lahko pridno izkoristimo med tepežem, kjer šteje vsaka prednost. Redkokdaj se bomo namreč na bojišču srečali z enakim številom nasprotnikom in preden nas ti preplavijo, je pametno sestaviti pravilno taktiko napadanja, branjenja, zdravljenja, uporabe predmetov in razporejanja borcev. Med tepežem se lahko premikamo znotraj določenega kroga in našo pozicijo lahko nato izkoristimo, da sovražnika napademo izza hrbta, ga porinemo v drugega borca in s tem kombiniramo udarec ali pa ga vržemo med druge nastopajoče in s tem poškodujemo tudi njih. Boj je naravnost izvrsten in se ga kar ne morem naveličati in ga k sreči ni tako veliko kot v prejšnjih delih – razvijalec nam je končno omogočil, da se med tekanjem po mestu lahko elegantno izognemo nasprotniku, kar v zgodnjih delih preprosto ni bilo možno.
Poteznega boja se enostavno nisem mogel naveličati skozi celo kampanjo, ki mi je za igranje vzela dobrih 60 ur, pa še pri temu igralnemu času sem hitel, drugače bi zadevo zlahka raztegnil na več kot 100 ur.
Grafično gledano je to najlepši naslov znotraj te serije, čeprav lahko vsake toliko naletimo na nizko ločljivost tekstur, med plavanjem pa mi je na PlayStation 5 nekam upadlo število sličic na sekundo. Morda bi si želel, da bi RGG Studio malce nadgradil animacije premikanja, saj je vodenje glavnega junaka še vedno malce leseno in prav bi prišlo, če bi lahko kakšno oviro preskočili ali preplezali.
Skupno gledano je Infinite Wealth iz mene naredil pravega vernika te serije in zagotovo bom zdaj šel preigrati tudi kakšen prejšnji del – čeprav bo moralo za to preteči nekaj časa, drugače obstaja nevarnost, da se zadeve prenajem. Igra je namreč tako obilna, da se zna na trenutke že malce vleči – nekje na sredini bi lahko izrezali kakšna tri poglavja in zgodba ne bi preveč trpela, RGG Studio pa bi lahko tudi skrajšal nekatere dialoge, ki se vlečejo kot ponedeljek in trikrat razložijo eno in isto stvar.
Skratka, tole je odličen RPG z res unikatnimi idejami, ki bi ga priporočal tudi neljubiteljem japonskih iger. Le predpripravite se na določeno dozo odštekanosti in neresnosti, ki je v zahodnih igrah ne vidimo pogosto.
Podjetje NVIDIA je pred kratkim svojemu orodju RTX Remix omogočilo večjo funkcionalnost in modderji so preko njega že začeli ustvarjati prve projekte. Remix na dokaj enostaven način omogoča vpeljavo ray tracing učinkov znotraj starejših naslovov, ki so jim razvijalci že desetletja nazaj opustili podporo, poleg tega pa omogoča nadgradnjo tekstur preko umetne inteligence, tako da lahko posameznik na dokaj enostaven način spočne svojo lastno verzijo predelav, ki pa nato vseeno zahtevajo dodatno obdelavo.
V preteklosti smo tako dobili že kar nekaj takšnih projektov – zadnji večji primer je bila nadgradnja igre Max Payne – zdaj pa se je rodil nov mod GTASA RTX-Remix Project, ki v bolj sodobno grafično preobleko poskuša pretvoriti legendarni GTA San Andreas, ki je originalno izšel še za konzolo PlayStation 2, nakar je bil predelan še za cel kup drugih sistemov.
Razvijalec Rockstar je sicer že spočel svojo verzijo uradne predelave, vendar pa ta kakšnih sodobnih učinkov tipa ray tracing ni vsebovala in je bila na začetku bolj hroščata zmeda kot pa kakšna resna nadgradnja. Tale modderski projekt pa temeljev igre ne seli na nov pogon, ampak v podobo originala vcepi prenovljeno osvetljavo, za povrh pa še izboljša podrobnost nekaterih tekstur.
Končni rezultat pusti mešane vtise in je dober dokaz, da RTX Remix ni neko magično orodje, kjer bi nekdo samo kliknil en gumb in dobil moderno različico ostarelega naslova. Že v zgodnjem posnetku lahko vidimo kar nekaj grafičnih napak, ko svetloba enostavno ne deluje tako kot bi morala, glavni lik CJ pa je v nekaterih kadrih videti povsem plastično. A še huje jo odnese grafična paleta, ki je mestoma preveč svetla, s tem pa se uniči originalna vizija Rockstarja, ki je San Andreas namerno oblekel v bolj temačne, rjave odtenke, saj je s tem vplival na grajenje atmosferičnosti znotraj razbojniško obarvanih “ghetto” sosesk.
Modder bo prav tako moral še malce postoriti na optimizaciji, saj tako modificirana igra tudi na grafični kartici RTX 4080 mestoma pade globoko pod mejo 60 sličic na sekundo. Mod je sicer zdaj že na voljo za igranje, prevzamete pa ga lahko tule.
Že dolgo se sprašujem, zakaj v poplavi vseh teh predelav in manjših obnov pri Bethesdi nihče še ni prišel na idejo, da bi skupaj spravil večjo obnovo prvih dveh Falloutov. Morda ta dva izvirna projekta pri temu založniku nista preveč popularna, saj je igri spočel razvijalec Black Isle Studios, medtem kot je Bethesda nadzor nad franšizo prevzela šele leta 2008, ko je izšel Fallout 3.
Prvi dve igri tako dandanes uživata kultni status in čeprav sta to spoštovanja vredna naslova, dandanes njuno preigravanje zahteva veliko potrpežljivosti in privajanja na ostarele igralne mehanike. Stvar bi res zaživela v kakšnem modernem pogonu tipa Baldur’s Gate 3, a žal Bethesda ni napovedala nobenih takšnih načrtov glede obnove, zato je stvar, tako kot vedno, padla v roke modderjev.
Ti že nekaj let delajo na projektu Project Arroyo, ki si je zadal prenesti celotno kampanjo igre Fallout 2 v moderen pogon igre Fallout 4, kar je pogumen podvig, saj je Fallout 2 resda star, a vsebuje dokaj dolgo kampanjo, modderji pa so se morali še srečati z izzivom prenosa poteznega boja v prvoosebno streljanje in zamahovanje s hladnimi orožji.
Kljub temu, da je Project Arroyo zdaj v razvoju že nekaj let, je ekipa do sedaj ponudila samo bežne vpoglede v svojo kreacijo. To se je spremenilo nekaj dni nazaj, ko smo dobili čisto prvi napovednik, ta pa nam predstavi stopnje, ki so videti prepričljivo in se držijo duha originala. Morda mestoma celo preveč, saj original vase zaradi tehnoloških omejitev ni bil zmožen vdelati preveč podrobnosti in tudi Project Arroyo je v nekaterih pogledih videti čudno prazen.
Kdaj bo zadeva na voljo za igranje? Kdo bi vedel, je pa ekipa napovednik spočela z namenom, da v svoje vrste privabi nove prostovoljce. Medtem ko čakamo se bomo lahko že aprila poigrali z večjim modom Fallout: London, takrat pa se bo rodila tudi serija Fallout, ki jo bomo spremljali na pretočnem servisu Prime Video.
Od večjih visokoproračunskih naslovov ne pomnim nobenega, ki bi bil tolikokrat prestavljen kot pa Ubisoftova gusarska igra Skull and Bones. Zadeva je bila originalno začrtana kot izdelek, ki bi izkoristil navdušenost igralcev nad pomorskim delom igre Assassin’s Creed: Black Flag, ki pa je izšla leta 2013 in je zdaj tako stara, da naj bi založnik začel delo na njeni predelavi. Skull and Bones je med tem časom svoj razvoj večkrat začel znova, ob tem močno spreminjal igralne mehanike, vse to pa je zdaj privedlo do leta 2024, ko naj bi bila igra zdaj enkrat res in dokončno pripravljena za splavitev.
V prid temu, da se zna tokrat to zares zgoditi, priča odprta beta, ki je zdaj na voljo za vse igralce na PC-ju in konzolah PlayStation 5 ter Xbox Series X. Za igranje lahko preprosto skočite na uradno stran in sledite navodilom za prenos beta inačice igre, ki jo na PC-ju najdete preko trgovin Ubisoft Connect in Epic Games Store, Ubisoft pa še naprej bojkotira izdajo svojih novejših naslovov na Steamu.
Beta verzija vsebuje kar nekaj vsebine, saj se boste najprej priučili kontrol in navigacije manjše ladje, nakar boste postali kapetan večje barkače, nato pa vas čaka plovba preko različnih morij, opravljanje glavnih in stranskih nalog in sodelovanje v večjih dogodkih. Skull and Bones je v svoji srži večigralska igra, tako da ne pričakujte kakšne prevelike podobnosti z Black Flagom, niti ne boste v njej uživali kakšne zgodbe. Pomen je na nabiranju surovin, nadgrajevanju ladij in bitkah z drugimi, ki jih boste poiskali preko internetne povezave, igra pa tudi podpira navzkrižno igranje med platformami, tako da se boste konzolaši in PC-jaši zabavali na istih strežnikih.
Odprta beta bo omogočala tudi prenos vsega storjenega napredka v polni naslov, ki pa ga bo seveda treba kupiti in zanj Ubisoft na svoji uradni strani zahteva polnih 60 €.
V odprti beti se lahko zabavate vse do ponedeljka, polni izid igre pa je začrtan za 16. februar.
Veterani žanra igričarskega žanra grozljivk, ki ste preigrali vse klasike ste se zagotovo že kdaj znašli v situaciji, ko vam je preprosto zmanjkalo stvari za preigravanje, zato ste začeli iskati izdelke tudi znotraj kategorij, ki vas običajno ne bi zanimale. Anime bolj redko parimo s kakšnimi grozljivkami, a tudi na tem mestu obstajajo izjeme in v tem pogledu na že vse od leta 2017 straši unikaten naslov Doki Doki Literature Club, ki bi samo s svojo naslovnico marsikoga lahko pretental, da je tole čisto običajna in pisana anime avantura, kjer se ukvarjamo s srednješolskim življenjem japonskih dijakov.
In stvar se nekako tako tudi začne, saj nastopamo v vlogi študenta, ki lahko flirta z ostalimi člani knjižnega kluba Doki Doki, nakar se nenadoma začnejo stvari obračati na bolj temačno stran, razvijalec Team Salvato pa je ta preobrat stopnjeval mojstrsko, tako da igralec med nedolžnim preigravanjem počasi čuti, da je nekaj čedalje bolj narobe, nakar ti kar naenkrat začne po žilah poganjati adrenalin.
Doki Doki Literature Club je torej psihološka grozljivka, a v njej ne boste nabirali surovin in odstreljevali glave zombijev. V srži je tole vizualna novela, tako da vas čaka veliko branja in obračanja scen, a če se vam to zdi privlačno, potem lahko svojo kopijo lahko prevzamete znotraj trgovine Epic Games Store in to že ta hip.
Epic Games za povrh podarja še srednjeveško obarvano pretepačino Lost Castle, kjer se sprehajate skozi raznolike in naključno generirane temnice, uživate v roguelike mehanikah in se družno zabavate v večigralskem načinu, ki ga lahko izvajate s še tremi drugimi igralci v lokalni ali internetni navezi. Vaša kopija vas čaka tule.
Doki Doki Literature Club Plus! in Lost Castle bosta brezplačna do 15. februarja, nakar bo ponudbo zamenjala reli dirkačina Dakar Desert Racing.
Morda so nekateri igralci že dolgo pod vtisom, da je razvijalec FromSoftware, avtor priznanih iger tipa Dark Souls, Bloodborne in Elden Ring samostojen studio, ki se samostojno lahko odloča kdaj bo za koga sprejel kakšen projekt in na čem bo sploh delal. Spet drugi so morda mišljenja, da si studio lasti založnik Bandai Namco, kar bi bilo sicer razumljivo, saj je dvojec skupaj spočel že cel kup naslovov.
Nič od tega pa ni res, saj FromSoftware pripada japonski korporaciji Kadokawa Corporation za katerega so igre samo en del njegovega medijskega posla. A v tem vidijo veliko potenciala za širitev vpliva, zato so včeraj naznanili nakup razvijalca Acquire, ki je najbolj prepoznaven pod dvojcu RPG iger Octopath Traveler, ti pa sta bili spočeti pod okriljem založnika Square Enix.
Kadokawa pravi, da bo preko tega nakupa lahko ustvaril več licenc znotraj igričarskega posla, lastijo pa si tudi druge razvijalce med katerimi želijo ustvariti “sinergijo”. Kaj točno to pomeni, ne vemo, a jasno je, da je Acquire talentiran razvijalec, ki se je rodil leta 1994 in bo zagotovo lepo prispeval k njihovi liniji izdelkov. Le da ni za pričakovati, da bodo spočeli kakšen naslov, ki se bo vizualno ujela s čudovito ostarelo podobo Octopath Travelerja, saj si Square Enix dejansko lasti avtorske pravice, da grafičnega sloga “HD2D”.
Mislim, da ne bo nikogar presenetilo, da sem ljubitelj iger s kartami. Zato je Hellcard pritegnil moj pogled, saj bi naj šlo za napreden pristop do klasičnega roguelike kvartopirstva. Kljub preprostemu konceptu nudi zanimivo izkušnjo: preživi 12 stopenj, sestavljenih iz naključnih temnic, pri tem pa odklepaj nove sopotnike, karte in artefakte, ki ti bodo pomagali soočiti se z vedno močnejšimi sovražniki.
Obljubljajo torej svežino v žanru, ki daje občutek, kot da je že preživel vrhunec pred dobrimi 5. leti. Občutek imam, da se koncept RPG kartanja v 2024 počuti že zlajnano. A to ni prekrižalo načrtov razvijalcem te igre z unikatnim stilom, postavljene v svet fantazijske papirnate mreže iger, znane kot “Paperverse”, katera bo vsebovala več iger tega poljskega razvojnega studia. Moji prvi vtisi s tem razvijalcem in z njim povezano univerzo so zelo obetavni. Trenutno obstajata sicer zgolj dva naslova na koncept “živega” origami papirja, a oba sta bila dobro sprejeta med igralno bazo.
Razvojna ekipa: Thing Trunk Založnik: Skystone Games, Surefire.Games Platforme: PC Steam:Povezava Datum izida: 1. februar 2024 Cena: 16,79 €
Zvrst: Roguelike bojevanje s kartami
Delal bi krivico, če bi dejal, da je Hellcard kljub enostavnemu konceptu preprost ali netaktičen. Čeprav se na začetku soočaš zgolj z mizernimi odločitvami, se težavnost hitro poveča, naključna narava vsakega novega teka pa pomeni, da se je potrebno sproti prilagajati glede na razmere.
Začneš z izbiro enega od treh junakov – bojevnika, lokostrelca ali čarovnika. Ti osnovni razredi, drugače imenovani tudi kot “kostumi”, se izboljšujejo z igranjem, kar pa vzame nekaj časa. Obstaja pa tudi veliko drugih razredov, do katerih lahko dostopaš sredi igranja. Že kmalu po začetku dobiš na izbiro tri sopotnike, izmed katerih izbereš tebi najljubšega in le-ta ti bo nato stal ob strani vse do bridkega (prezgodnjega) konca. Naenkrat lahko nadzoruješ tri junake, in najbolje je imeti ravnotežje med napadalnimi in obrambnimi sposobnostmi, saj ima vsak tip junaka svojevrstne sposobnosti.
S to brezvoljno skupino mučenikov se tako odpraviš na lov za slovesom in bogastvom. Pred tabo stoji 12 nadstropij, polnih sovražnikov, ki se bodo tvojim junakom rade volje postavili po robu. Zato boš primoran pljuniti v roke in napeti konice prstov, saj lahko vsaka sekunda odloča o življenju ali smrti… ali pa tudi ne.
Celoten sistem bojevanja je namreč potezen. Imaš določeno količino energije, ki jo lahko uporabiš za igranje kart, ki povzročajo škodo, te okrepijo, oslabijo sovražnika ali dodelijo ščit tvojim junakom. Vsaka faza bo idealno mešanica drezanja in ščitenja pred nepridipravimi, saj bi ti rade volje uresničili mokre sanje; poslati pustolovca v onostranstvo. Zato pazi, saj energije ni na voljo za vse, kar želiš opraviti vsako rundo. Zato je seveda v ospredje postavljen poseben tip, ki je pomagal mnogim vojaškim genijem skozi zgodovino, kot so Aleksander Veliki, Cao Cao in Sun Tzu. Govorim seveda o fitnesu možganskih celic.
Sovražnik te bo številčno prekašal bolj kot zmešani kupci trgovine z elektroniko na črni petek, a ne predaj se še! Resda so grdavži razporejeni okoli tebe, ne le to, drznejo si tudi premikati po bojišču, medtem, ko si ti postavljen v vlogo lipovega boga! A nič za to, še bo čas za kardio, prva naloga je manjšanje njihove številčne prevlade. Različni razredi imajo v rokavu popolnoma drugačne ase, zato boš lahko zgolj upaš, da boš ob pravem času dobil na razpolago tistega, ki ga potrebuješ.
Čeprav na prvi posluh izgleda, kot da o tvoji usodi odloča zgolj sreča, temu ni popolnoma tako. V vsakem nadstropju (razen šefovskih spopadov) lahko izbiraš med dvema sobama. Vsaka bo imela tudi naključno dodelitev nagrad, ki vključuje orožarno za izboljšanje kart, taborišče za zdravljenje ali sobo z zakladi oziroma novimi kartami. Na koncu vsakega nadstropja prejmeš tudi dragulj, ki ga lahko uporabiš kot valuto za nakup specifičnih nagrad. Artefakti so stalni odklepi, ki jih lahko izbereš pred samim tekom in doprinesejo ti razne koristi, kar je ključno za meta-napredek v Hellcard.
Vendar se igra še vedno lahko čuti pristransko. Večina mojih poizkusov se je končala na petem ali šestem nadstropju. Sovražnik ti na višjih stopnjah ne prepusti niti sekunde miru za okrevanje in lahko se zavedaš, da te ne bodo zgolj prekašali, nekateri bodo imeli tudi ogromne zaloge zdravja. A na srečo je igranje napeto in v veliki meri zabavno tudi med izgubljanjem. Kot je običajno pri meta-napredku, je vsak nov odklep nadvse zadovoljujoč, saj postajaš vedno močnejši.
Široka paleta sovražnikov, sopotnikov in urokov naredi Hellcard raznolik in zanimiv, tudi ko postane frustrirajoč. In verjemi mi, da ima res veliko stvari, ki jih boš moral razumeti. Prav tako je treba upoštevati, da imajo mnogi sovražniki učinek protiudarca in te bodo rade volje treščili nazaj, v kolikor jih ne ubiješ s samo enim udarcem. To velja tudi za napade, ki ciljajo več tarč in ti lahko povzroči ogromno sivih las, v kolikor nisi previden in ne bereš sposobnosti sovražnikov.
Grafično nisem povsem prepričan v videz igre. Svet papirnatega origamija, vendar lahko prihaja do težav pri razlikovanju med pošastmi, saj sploh v skupini izgledajo precej podobno, medtem ko so dizajni junakov večinoma dobri, barviti, vendar ne preveč polni samega sebe. Dobra je tudi zvočna podloga, čeprav nikakor ne izstopa, zato ne pričakuj kakovosti na ravni polnega AAA naslova.
Zaključek
Razsodba
(+) Navdihujoča drugačnost (+) Nagrajuje taktično razmišljanje (+) Zadovoljujoč meta-napredek (+/-) Ne izstopa iz zlate sredine (-) Odvisnost od sreče (-) Trpi za ponavljajočimi se stopnjami in sovražniki
Hej, živjo. Sem eden tistih čudakov, ki si dejansko do sedaj še ni ogledal filma Dune: Peščeni pogled in to ne samo v kinu, ampak tudi ne preko domačega naslonjača. Samo zaradi tega dejstva sem pri srečanjih v živo pri nanosu pogovora na ta temo tega filma in priznanja, da si ga še nisem ogledal, instantno deležen čudnih pogledov, saj je Dune vse od svojega izida postal izdelek, ki si ga je ogledal praktično vsak in verjetno bi sredi začetka drugega tisočletja enake čudne poglede dobival, če bi takrat priznal, da nisem pogledal še nobenega od Gospodarja prstanov.
K sreči lahko te dni svojo napako popravim, saj mi je šel na roko slovenski kinematograf Cineplexx, ki je v svoje kinodvorane preko cele Slovenije zopet uvrstil predvajanje prvega dela, ki je originalno izšel leta 2021. Končno bom lahko tako tudi jaz uvidel, kaj točno je hec vseh tistih peščenih sipin in zakaj ima med sprehajanjem po mivki vsi liki fobije pred ogromnimi peščenimi črvi, ki se nahajajo tik pod površjem.
Tisti ogromni črvi so zagotovo najbolj prepoznaven del franšize, a Dune odlikujejo tudi druge zadeve, kot je denimo izjemno zakompliciran sistem političnih bitk, ki se borijo za oskrbo dragocenega vira, tega pa lahko najdemo samo na planetu Arrakis. Film je nastal po knjižni predlogi pisatelja Franka Herberta in ravno zaradi vseh teh političnih spletk in poplavi raznovrstnih likov prvi del knjižne povesti ni ravno lahko branje, saj vas avtor vrže kar sredi dogajanja, nakar skozi obračanje strani počasi razkrivate vse ozadne dogodke. Film vas v dogajanje spusti malce bolj nežno, a si za svojo zgodbo vzame kar konkreten čas predvajanja, saj v obseg traja 2 uri in 35 minut.
Cineplexx je ponovno predvajanje započel na račun dejstva, da bomo 29. februarja ugledali nadaljevanje Dune: Peščeni planet, 2. del in ogled originala je priročen način, da si obnovimo znanje glede zgodbe, čudaki kot sem jaz pa dobimo priložnost, da si stvar sploh prvič ogledamo.
Ponovno predvajanje se bo vršilo od danes, 8. februarja pa vse do 14. februarja, dnevno pa sta na voljo popoldanski in večerni termin. Več informacij lahko najdete na uradni strani.
Oboževalci vesoljske serije strategij Homeworld so pravi šampioni potrpežljivosti, saj na tretji del te hvaljene franšize čakajo že več kot dve desetletji. Homeworld 2 nas je zabaval leta 2003, od takrat pa je minilo že toliko časa, da sta se vmes zamenjala tako založnik, kot tudi razvijalec. Pravice do imena si namreč zdaj lasti Gearbox, ta pa je izdelavo tretjega dela zaupal studiu Blackbird Interactive, čigar ustanovitelja sta igrala pomembno vlogo pri oblikovanju prvih dveh delov, ki sta takrat nastala pod rokami studia Relic Entertainment.
Blackbird Interactive se je s Homeworldom dobro seznanil že leta 2016, ko je izdal ločen naslov Homeworld: Deserts of Kharak, pri tem pa se je dovolj dobro odrezal, da mu je zdaj Gearbox zaupal delo tudi na polnem tretjem delu. Nova strategija je že dobila nekaj napovednikov in pogovarjati smo se začeli tudi o datumu izida, ki pa je bil neprestano zamaknjen.
Homeworld 3 bi moral iziti že enkrat v 2022, nakar je bil zamaknjen v 2023, kasneje pa na 8. marec 2024. Od tega izida nas je zdaj ločil samo še mesec dni, a Gearbox je včeraj sporočil, da so naredili analizo ustvarjenega dela in se zato odločili, da izid zamaknejo na 13. maj 2024. Ekipa namreč potrebuje dodatni čas za poliranje kode in samo preko dodatne zamude bodo lahko igralcem dostavili takšen izdelek, kot si ga ti tudi zaslužijo.
Se pa lahko med tem časom vseeno že zdaj lahko malce poigrate s tem naslovom. Homeworld 3 bo namreč vseboval ločen večigralski del War Games, ta pa je v skladu Steamove ponudbe Next Fest na voljo kot demo in ga lahko brezplačno preizkusite na uradni strani in ga igrate vse do 12. februarja.
Ko je založnik Square Enix najavil polnopravno predelavo igre Final Fantasy 7, ki za mnoge velja kot najboljši del serije, si verjetno ni predstavljal, kako dolg, drag in časovno zahteven bo takšen projekt. Že original je vseboval presneto dolgo kampanjo, medtem ko se je predelava lotila nekatere vidike še razširiti, zato se je projekt ločil v tri ločene naslove, ki bodo skupaj tvorili eno titansko kampanjo.
Prvi del predelave je izšel leta 2020, drugi del, podnaslovljen Rebirth, pa je zdaj tik pred izidom in Square Enix je za to čast iz strani Sonyja iztržil prav posebno predstavitev State of Play, ki je izšla včeraj in je v obseg trajala kar 20 minut.
Rebirth je zaenkrat v vseh pogledih videti kot nadgradnja originalne kampanje. Mapa je veliko večja in se čuti kot manj zaprta, saj zdaj ne bomo raziskovali samo mestne predele mesta Midgar, ampak se bomo sprehodili skozi travnate in puščavske predele in to na hrbtu raznoraznih prevoznih sredstev, kjer nam bo vsaj eno omogočalo surfanje po morju. Grafično je zadeva videti fantastično in vidi se, da je lahko razvijalec zdaj končno lahko opustil optimizacijo za prejšnjo generacijo konzol in se povsem osredotočil na kovanje izkušnje znotraj naprednega drobovja PlayStationa 5.
Rebirth bo, logično, direktno nadaljevanje prvega dela iz leta 2020, tako da bomo gledali že znane obraze, obiskali pa bomo nekatere lokacije, ki smo jih v prvencu opustošili – dober primer tega je uničena Mako tovarna, ki jo je raznesla silovita eksplozija. Poleg tekanja po raznih lokacijah se bomo vmes lahko zaposlili z raznoraznimi stranskimi opravki, ki jih bo odlikovala igra s kartami Queen’s Blood. Te mini igrice so zdaj postale že sestavni del daljših RPG-jev in po Gwentu iz igre The Witcher 3 ter različici Pokemonov znotraj Like a Dragon: Infinite Wealth nas zdaj čaka spet neka nova zadeva, ki ji najprej nočeš posvetiti preveč pozornosti, nakar v njo vložiš čisto preveč igralnih ur.
Final Fantasy 7 Rebirth je včeraj dobil tudi demo, ki ga lahko igrate že zdaj in vam omogoča preigravanje uvodnega segmenta igre. Demo bo kasneje dobil še drugi del, kjer bomo lahko skočili še v raziskovanje regije Junon, a samo shranjen napredek iz prvega dela dema se bo nato prenesel tudi v polno igro, ki 29. februarja izide samo na konzoli PlayStation 5.
Ko je letos pošla licenca za originalno podobo Mikija Miške se je tako rodilo cel kup projektov, ki so ali pa bodo poskušali nekaj zaslužiti na račun slavnega imena, pri tem pa se ustvarjalcem več ni treba bati, da jih bo od kje udarila tožba Disneyja. In zaradi nekega razloga so prav vsi ti projekti grozljivke, kar že takoj nakaže na kakovost projekta, saj avtorji nimajo niti toliko ustvarjalnosti, da bi maskoto preselili na kakšen drug žanr.
Enako se je zgodilo tudi v primeru medvedka Pu-ja, ki je lani ravno tako stopil v javno domeno, zaradi česar se je nato rodil film Winnie the Pooh: Blood and Honey. Gre za grozljivko z nizkim proračunom in nikakršnim občutkom za grajenje atmosfere, zaradi česar se na spletni strani IMDb ponaša s katastrofalno oceno 2,9/10. A režiser Rhys Frake-Waterfield se požvižga na te slabe ocene, zato je hitro napovedal delo na drugem delu Winnie the Pooh: Blood and Honey 2, ki je zdaj dobil tudi prvi uradni napovednik.
Drugi del je videti praktično enako kot original, čeprav naj bi vseboval precej večji proračun. Za razliko od originala se bo zdaj klanju pridružil tudi lik Tiggerja, ki je v javno domeno stopil januarja letos, zaradi česar ga režiser v prejšnjem delu ni smel uporabiti. Tigger naj bi bil od druščine, ki jo bodo sestavljali še Owl, Pooh in Piglet najbolj nasilen, saj svoje žrtve rad tudi muči. V bistvu človek že malce težko loči med maskama Poohja in Tiggerja, saj sta si zelo podobni in stavimo, da bodo gledalci zaradi vse teme lika pogosto zamešali med sabo.
Zgodba pravi, da se je ekipa naveličala bivanja v gozdu, zato so se spravili proti mestu Ashdown, kjer bodo poskušali za vedno odpraviti Christopherja Robina. Njihov pohod bo zahteval veliko žrtev, ki se jih bodo lotili preko raznoraznih orožij: v enem kadru vidimo medvedjo past na verigi, ki jo nato nekdo vrže na glavo plesalca in jo ubožcu krvavo a elegantno odtrga.
Winnie the Pooh: Blood and Honey 2 zaenkrat še nima datuma izida, najprej pa bo na voljo znotraj kinodvoran, a imamo bolj malo upanja, da se bo izrisal tudi na velikih platnih slovenskih kinematografov.
Legendarni režiser James Cameron je v novem intervjuju za spletno stran People napovedal nekaj načrtov glede svoje filmske prihodnosti in ta je povsem usmerjena v izdelovanje novih poglavij franšize Avatar. V to je zaljubljen že vse od leta 2009, ko je izšel prvi film, nakar smo morali čakati vse do 2022 preden se je na kino platna prikotalil drugi del, nadaljevanj pa še ne bo kmalu zmanjkalo.
James ima namreč že začrtano vizijo za potencialni šesti in sedmi del, ki bi po trenutni časovnici morala iziti nekje med desetletjema 2030 in 2040. Tretji del je zaenkrat planiran za 2025, četrti v 2029 in peti za 2031. James sicer priznava, da ima vizijo za sedem delov franšize, a da bo poslednji dve poglavji najverjetneje režiral nekdo drug, saj te slej kot prej dohiti smrtnost, legendarni režiser pa jih že zdaj šteje 69.
James je pri svojih načrtih dodal, da je franšiza Avatar grajenje njegovega lastnega filmskega vesolja, nalik franšizam Zvezdne steze in Vojna zvezd, te pa so za vzpostavitev vse svoje zgodovine potrebovale ogromno izdelkov, medtem ko je Avatar proti njima precej mlajši, saj sta do sedaj izšla samo dva filma. Cameron sicer pri temu ni omenil Ubisoftove igre Frontiers of Pandora, ki je tudi prva prava ločena veja vesolja, ki ga je leta gradila njegova ekipa in je dovolj kvalitetna, da se glede zgodbe lahko enakopravno kosa z do sedaj izdanima filma.
James vsekakor gleda na filme Avatar kot na nekakšno svojo zapuščino in čeprav so ti filmi pravi vizualni spektakel, nekateri objokujemo dejstvo, da režiser noče delati na nobenem drugem projektu. Navsezadnje se pogovarjamo o človeku, ki nam je dostavil filme tipa Terminator 2, Osmi potnik 2 in Titanik, zdaj pa se zdi, da do konca njegove kariere ne bomo ničesar drugega kot pa novih izdelkov znotraj franšize Avatar, kar se nekaterim zdi kot potrata njegovega talenta.
Če morda malce spremljate igričarsko industrijo potem ste zagotovo opazili, da je internet te dni poln govoric glede ogromnega preobrata večnih tekmecev konzolnih vojn, ki jih že desetletja bijeta PlayStation in Xbox.
V začetku leta so se namreč pojavile govorice, da namerava Microsoft povsem ukiniti koncept preteklih in prihajajočih ekskluziv in jih bo začel prodajati in predelovati tudi za Sonyjevo konzolo PlayStation 5, nekaj od te ponudbe pa bo zašlo tudi na Nintendo Switch. Razlogov za takšno selitev je več, a primarni dejavnik naj bi bilo dejstvo, da konzole Xbox Series S in X preprosto preveč zaostajajo v prodaji, zaradi česar je tudi iztržek pri prodaji iger veliko manjši kot bi lahko bil.
Spletni pogovori in ugibanja so se medtem razpasla v vse kotičke interneta. Na znanem forumu ResetEra se je razpasla diskusija, ki je hitro presegla 140 strani, nakar je bila ta tema zaprta in je bila objavljena nova, ta pa ima že zdaj 50 strani. Pogovori so se najbolj razpasli po poročilu spletne strani XboxEra, ki je iz virov izvedela, da se je Microsoft res odločil svoje igre izdajati na konzoli PlayStation 5 in da je podjetje novico nameravalo najprej javno razglasiti konec februarja, a da so zaradi vseh teh govoric termin najave premaknili na začetek tega meseca.
We're listening and we hear you. We've been planning a business update event for next week, where we look forward to sharing more details with you about our vision for the future of Xbox. Stay tuned.
In to očitno zdaj drži. Phil Spencer, šef Xbox divizije, je na X-u včeraj zapisal, da Microsoft ni gluh in da se zaveda vseh govoric, zaradi česar bo že naslednji teden podelil podrobnosti glede prihodnosti konzole in znamke Xbox.
Ti trije kratki stavki morda resda niso preveč zgovorni, a če beremo med vrsticami lahko iz njih razberemo eno pomembno dejstvo: Phil vseh teh govoric ni zanikal, čeprav bi lahko enostavno zapisal, da so še vedno zavezani k ekskluzivam in da se igralcem ni treba bati za prihodnost konzole Xbox. Tega ni naredil zaradi česar lahko sklepamo, da se bo pri Microsoftovih igrah res nekaj spremenilo, vprašanje pa ostaja, kako korenite bodo te spremembe.
Microsoft je v zadnjih letih veliko svojih igričarskih upov začel polagati v svoj servis Game Pass, kjer ne samo da imajo igralci dostop do cele palete raznoraznih iger, ampak lahko tudi Microsoftove lastne igrajo od prvega dneva dalje. Morda se bodo tudi na tem področju zgodile spremembe, saj je razvoj AAA iger tipa Starfield, Awoved, Forza Motorsport in Fable enostavno postal predrag in traja predolgo, da bi nato za igre računali samo mesečno naročnino in to na konzoli Xbox, ki nima tako velikega obsega kot PlayStation.
Microsoft je po nakupu založnika Activision Blizzard pod svoje okrilje dobil res veliko razvijalcev in licenc, ki bi jih lahko tržili izključno digitalno in prodajati vse te naslove preko svojega in PlayStation sistema bi bila finančno smiselna odločitev. Težko pa je ob tem ostati optimističen glede prihodnosti konzole Xbox, saj bodo igralci upoštevali kmečko logiko: zakaj bi kupoval to konzolo, če pa na PlayStationu dobim tako ponudbo Sonyja kot tudi Microsofta? Ekskluzive so še vedno pomemben del konzolnega trga in brez njih bo prodaja Xboxa še bolj upadla, dokler ne bomo dosegli meje, kjer se studiem finančno ne bo več izplačalo svojih iger optimizirati za ta sistem, čemur bi nato lahko hitro sledila smrt znamke Xbox.
Pretekli petek nas je doletela tragična novica o smrti igralca Carla Weathersa, ki se je od nas poslovil v 76. letu starosti. Njegova družina je sporočila, da je umrl mirno, sredi spanja, novico o smrti pa je najprej objavila spletna stran Deadline.
Od takrat Hollywood žaluje, saj Carl morda resda ni bil tisti zvezdnik, ki bi samo s svojim imenom instantno razprodal sedeže kinodvoran, a vseeno je to legendaren igralec, ki je s svojo prisotnostjo marsikakšen film dvignil za stopničko višje. Ni bil samo igralec, ampak tudi športnik, ki je s svojimi mišicami kot Al Dillon v filmu Predator enakovredno stal ob strani takrat močno bolj popularnemu Arnoldu Scharzeneggerju. Ta je na X-u napisal, da Predator brez Weathersa preprosto ne bi obstajal in da je bil poleg odličnega športnika tudi dobrosrčna oseba.
Carl Weathers will always be a legend. An extraordinary athlete, a fantastic actor, and a great person. We couldn’t have made Predator without him. And we certainly wouldn’t have had such a wonderful time making it. pic.twitter.com/q4CWVVeyTK
Njegova druga popularna vloga je bil Apollo Creed – boksarski rival prvega Rockyja, ki nato z njim postane tudi dober prijatelj. Za to vlogo si je Carl velikokrat delil boksarski ring z igralcem Sylvestrom Stallonejem, slednji pa je se je svojemu soigralcu poklonil preko emotivnega videa na Instagramu. Weathersa je označil za ključni del svojega življenja in da je že ob prvem srečanju začutil, da pred njim stoji neka čudovita oseba, a da si takrat sploh še ni predstavljal, kako pomembno bo Weathers vplival na njegovo življenje. Tudi on je, tako kot Arnold, povedal, da Rocky brez Carla ne bi obstajal in hkrati pohvalil njegov športni duh ter dobrodušnost. Video je spočel pred čudovito sliko, ki pokaže Rockyja in Appola med svojim slavnim spopadom.
Carl Weathers je bil eden tistih igralcev, ki se je znal zavedati, kdaj ne more več igrati samo mišičnjaka in je prišel čas za kakšne druge vloge. Ta prehod je opravil več kot uspešno in v seriji Odbita rodbina je pokazal, da se prav dobro lahko znajde tudi sredi komedije, nakar je svoj talent preselil še v znanstveno-fantastiko, kjer je v seriji Mandalorian odlično upodobil Greefa Kargo, za to vlogo pa je bil tudi nominiran za nagrado Emmy.
Weathers je za sabo pustil bivšo ženo in dva sina, svet filmov in serij pa bo brez njega zdaj vsekakor bolj prazen.
Razvijalec FromSoftware in njegov zadnji naslov Elden Ring sta lep dokaz čiste enoigralske igre, kjer vso vsebino dobimo ob prvotnem nakupu in igranja ne prekinjajo prav nobene mikrotransakcije. Kitajski Tencent naj bi zdaj poskušal vse to obrniti na glavo, saj spletna stran Reuters poroča, da naj bi že dve leti nazaj začel delati na mobilni verziji te igre, ki bo na voljo samo za telefone in tablice ter bo za igranje povsem brezplačna, a bo seveda podprta z goro mikrotranskacij.
Takšni poskusi selitev popularnih franšiz v brezplačne vode niso nič novega, a navadno v teh primerih vidimo neke poceni kopije, ki z originalom, razen rahle podobnosti, nimajo ničesar res skupnega. To ne velja v tem primeru, saj je Tencent dejansko kupil pravice do uporabe licence za igro Elden Ring, tako da bo tudi končni izdelek nosil ta naslov, ko bo, če bo, ta kdaj izšel za telefonske sisteme. Viri, ki jih navaja Reuters, pravijo, da je bil razvoj dokaj počasen, a očitno je projekt še vedno v aktivni fazi programiranja, tako da obstaja možnost, da bomo stvarco res enkrat videli v polni obliki.
Tencent je kitajski mojster brezplačnih telefonskih iger, zaradi česar je trenutno tudi najbolj premožen igričarski založnik na svetu. Zaradi striktnih kitajskih zakonov so spremenili finančno taktiko in začeli investirati v zunanje, največkrat zahodne razvijalce in dandanes že bolj težko najdemo založnika ali razvijalca pri katerem nima Tencent kupljenega vsaj nekaj procentov delnic. Enako velja za razvijalca FromSoftware pri katerem si lastijo 16 % delež, zato jim tudi pot do nakupa licence verjetno ni povzročala preveč preglavic.
Vprašanje seveda ostaja, kako bi Elden Ring na telefonih sploh izgledal, saj bi moral razvijalec dodati kontrole na dotik, to pa bi pri naprednem boju, ki ga zahteva ta naslov, marsikomu lahko povzročalo težave, telefoni pa ob jeznih metih ob steno niti približno niso tako odporni kot navadni kontrolerji. Drugi vidik izkušnje so mikrotransakcije, ki bi jih bilo tule seveda polno in nekdo je že spočel lažni sliki, ki namignejo, kako grozno bi F2P Elden Ring na koncu izgledal.
Oboževalci post-apokaliptičnega sveta The Last of Us sicer redno dobivajo svežo vsebino, ki pa ni povsem nova. Razvijalec Naughty Dog nam je v bistvu dostavil samo dva poglavja zgodbe, ki pa so ju nato skozi leta na prodajne police poslali v obliki predelav, te pa kakšne nove štorije niso dostavile. Najbolj napredna v tem pogledu je istoimenska HBO-jeva serija, a tudi ta pokaže samo nekaj dodatne zgodovine likov, ki smo jih srečali v prvi igre, medtem ko glavna štorijalna nit sledi tisti iz originala.
Skrajni čas bi tako bil, da dobimo nekakšno nadaljevanje zgodbe Ellie in preostale, še živeče kompanije in morda bi nam vsaj nekaj te vsebine pripeljal tisti večigralski samostojni del, ki pa je bil kasneje preklican. Šef studia Neil Druckmann se je glede potencialnega tretjega dela oglasil znotraj dvournega dokumentarca Grounded II: Making The Last of Us Part II, ki bo enkrat zagotovo izšel, a zagotovo še ne za trenutno generacijo konzol.
Neil je v dokumentarcu povedal, da so imeli za prvi in drugi del iger The Last of Us že od začetka dober razdelan vodilni koncept, ki so ga nato razdelali v polni naslov. Pri prvem se je šlo za neumrljivo ljubezen do svojega otroka, za katerega bi naredil čisto vse na svetu. Drugi del se je po drugi strani vrtel okoli želje po maščevanju in po pravici zase in za tiste, ki jih imaš rad.
Druckmann se je nato spomnil enega intervjuja v katerem je povedal, da so spisali zgodbo za Joelovega brata Tommyja, ki bi se odvila po drugem delu. Mediji so tisti čas pisali naslovnice, da ima Naughty Dog jasno idejo o tretjem delu franšize The Last of Us, a to ni bilo res, saj je bila Tommyjeva zgodba precej manjša in ni bila polnopravno nadaljevanje. Naughty Dog je imel takrat težave z delovnimi navadami, ki jih je bilo najprej treba spraviti v red, zato je bil ta projekt postavljen na polico, a Neil upa, da bo enkrat le izšel – lahko pa je to v podobi videoigre ali pa serije.
Kar se tiče The Last of Us Part 3 je Druckmann dolgo iskal koncept, ki bi, tako kot v primeru prvega in drugega dela, lahko vodil idejo zgodbe do polne igre. Tega koncepta dolgo ni našel, a stvari so se pred kratkim spremenile in nad njim je navdušen. Tako je potrdil, da ima franšiza zagotovo v sebi vsaj še eno poglavje, a kot vemo je od ideje do finalne igre dolga pot, tako da je potencialni tretji del še dolga leta stran.
Naughty Dog nam bo seveda vmes dostavil nek drug naslov o katerem pa prav tako ne vemo veliko. Govoriči se, da naj bi razvijalec spočel svoj prvi naslov znotraj žanra znanstvene fantastike, Neil pa je lani v intervjuju izrazil zanimanje za igre izpod razvijalca FromSoftware, ki se je v preteklosti podpisal pod igre tipa Dark Souls in Elden Ring. Neil je navdušen nad tipom pripovedovanja zgodbe znotraj teh iger, saj se zanašajo na iskanje sledi iz igrinega sveta, medtem ko naslovi izpod Naughty Doga temu čisto nasprotje, saj tam štorija sloni na daljših vmesnih sekvencah. Se bo zdaj ta način podajanja zgodbe skozi nadaljnje igre Naughty Doga spremenil?
Do naslednje igre je tako še zelo daleč, vmes pa se bomo lahko pozabavali v 2. sezoni serije, ki naj bi izšla enkrat v 2025.
