Lani smo pri tej zadevi pomembno vlogo igrali tudi mi, saj smo imeli pod nadzorom lep del igričarskih razvajanj in tako kot se za vsakega pravega igričarja spodobi, ste nas našli v kleti zgradbe. Tam se bomo pojavili tudi letos, a z eno pomembno razliko, saj nam bo tokrat družbo delalo tudi podjetje Logitech, ki je za vse obiskovalce pripravilo prav posebno tekmovanje, imenovano Logitech McLaren G Challenge Race Days.

Gre za turnir, ki ga letos Logitech izvaja po celem svetu, njegov cilj pa je poiskati najboljše dirkače iz vsake regije, ki se bodo na koncu potegovali za glavno nagrado obiska McLarnovega tehnološkega centra v Združenem kraljestvu, zraven pa boste lahko domov odnesli cel kup Logitechove robe, ki se bo prav lepo sparila z vašim domačim dirkalnim kotičkom.

Gre za formulaško naravnano tekmovanje, tako da boste stopili v bolid formule McLaren MP4/4 in sicer znotraj igre Forza Motorsport. Tekmovali boste na progi Maple Valley in najboljši dirkači boste že na teh kvalifikacijah prejeli lepe nagrade, s svojim časom pa se boste nato prebili v fazo Regional Grand Finals, kjer vas bodo čakali novi, preizkušeni tekmovalci, od tam dalje pa vas loči samo še nekaj krogov do zlatega pokala.

Oprema za dirkanje bo tokrat nekaj posebnega, saj bomo tekmovali na povsem novi Logitechovi G dirkaški opremi RS 50, tako da boste v roke prejeli nov volan, se divili s nad močnejšo bazo in pritiskali na povsem sveže pedalke.

Več informacij glede tekmovanja najdete na uradni strani, predhodna prijava pa ni potrebna, saj boste to opravili na sami lokaciji tekmovanja. Udeležba je brezplačna – seveda boste morali plačati vstopnico za vstop na festival Na meji nevidnega, dirkanje pa boste lahko ponovili večkrat – ob tem bomo prednost dali vsem tistim, ki stojijo v vrsti in se še niso spravili v dirkaško preizkušnjo.

Vse je torej pripravljeno za zanimiv dirkaški vikend, seveda pa si lahko malce prednosti pred ostalimi priborite že zdaj, saj vam nihče ne preprečuje, da zadevo potrenirate doma. Oglejte si nastavitve pravil na uradni strani, igro Forza Motorsport pa lahko kupite na Steamu ali pa si jo za nižji strošek pridobite preko servisa Game Pass.

Objava Festival Na meji nevidnega prinaša prav posebno Logitechovo dirkaško tekmovanje se je najprej pojavila na HOPsi.

Ustvarjalcem je nato uspelo spočeti še boljše nadaljevanje, saj 2. sezona vsebuje nekaj najboljših epizod doslej, a na žalost jim v takšnem tempu ni uspelo nadaljevati in imam občutek, da so se v naslednjih sezonah osredotočili na napačne stvari. 3. sezona enostavno ni imela tiste magije – prva epizoda praktično nima dialoga in samo ponavlja eno in isto glasbeno podlago, ki mi je dobesedno sprožila blag glavobol, zaključek celotne sezone pa je okoli mize postavil kuharje, ki so v bistvu zgolj hvalili drug drugega. 4. sezona je bila malce boljša, ampak je še vedno daleč od odličnosti tistih prvih dveh sezon.

View this post on Instagram

A post shared by Ebon Moss-Bachrach (@ebonmossbachrach)

Med vzponi in padci te serije so igralci vedno dobro opravili svoje delo. Tu je treba še posebej izpostaviti Jona Bernthala, ki igra Mikeyja, in ta se pojavi zgolj v nekaj epizodah, a v vsaki od teh je Jon tako dober nastopač, da preprosto postane centralna figura vsake zgodbe. Mikey v seriji umre, še preden se zgodba sploh dobro začne, in njegova smrt je tudi glavni razlog, da se njegov brat Carmy vrne v rojstno mesto, kjer poskuša nadaljevati delo njegove restavracije. In zdaj smo dobili precej boljši vpogled v Mikeyjevo življenje, saj se je na Disney+ čez noč pojavila povsem nova, uro dolga epizoda z naslovom Gary, kjer v glavnih vlogah nastopata Mikey in njegov večni dobri prijatelj Richie.

To ni del 5. sezone, ampak je povsem unikatna epizoda, ki nas vrne v preteklost. Naslov Gary je referenca na mesto v Indiani, kamor Mikey in Richie odpotujeta zaradi dela – kaj točno se v epizodi dogaja, boste morali ugotoviti sami, in to boste naredili tako, da v Disney+ iskalnik vtipkate besedo Gary – te epizode drugače ne boste našli na domači strani serije The Bear.

Epizodo sta spisala Ebon Moss-Bachrach in Jon Bernthal, režiral pa jo je ustvarjalec serije The Bear, Christopher Storer.

Gledalci medtem še vedno čakajo na uradno najavo datuma 5. sezone, ki naj bi bila tudi zadnja. Sumi se, da bo ta izšla že enkrat naslednji mesec, saj je bil to običaj za vsako sezono doslej.

Objava Serija The Bear prejela povsem novo epizodo, ki je ni nihče pričakoval se je najprej pojavila na HOPsi.

Resynced se bo zvesto držal izvirne kampanje, tako da lahko v bistvu pričakujete enako zgodbo, ki pa bo vizualno videti še bolj privlačno kot prej. Predelava bo spočeta v Ubisoftovem pogonu Anvil, ki stoji tudi za najnovejšim poglavjem Assassin’s Creed Shadows, in treba je reči, da je novi Black Flag videti še bolj grafično impresiven. Sicer je tudi izvirnik še danes videti lep, pa čeprav je star že 12 let, Resynced pa vse skupaj dvigne na novo stopnjo, tako da bodo pomorske avanture videti kot prava paša za oči.

Vse pa ne bo samo v grafiki, saj Ubisoft pravi, da je določene spremembe naredil tudi znotraj igralnih mehanik. To bo sicer še vedno akcijski naslov, tako da ne pričakujte kakšnih RPG-mehanik, kot smo jih dobili v novejših poglavjih Origins, Odyssey, Valhalla in Shadows. Bodo pa prejšnje mehanike bolj izpiljene, tako da naj bi bil boj boljši, skrivanje nadgrajeno, pomorske bitke z ladjami pa še globlje kot prej. Dodano bo tudi nekaj povsem nove vsebine: naš junak Edward Kenway bo na svojo ladjo Jackdaw privabil tri nove pomagače, vsak od njih pa bo imel svojo osebno nalogo, in če jo uspešno opravite, boste za ladjo dobili posebno nadgradnjo. Ubisoft nam je v ločenem napovedniku predstavil tudi povsem novo misijo Blackbeard’s Treasure, ki nas bo očitno poslala v lov za zakladom legendarnega gusarja Blackbearda.

Predstavitev se sliši super in morda nam bo Ubisoft končno dostavil novo kakovostno pomorsko avanturo, ki bo popravila okus po nesrečnem projektu Skull & Bones.

Assassin’s Creed Black Flag Resynced bo na voljo za PC, PlayStation 5 in Xbox Series X, zadevo pa lahko že prednaročite po ceni 60 €.

Objava Predelava Assassin’s Creed Black Flag Resynced končno uradno razkrita se je najprej pojavila na HOPsi.

Leta kasneje so te njihove skromne želje končno postale izpolnjene, in za to so morali poskrbeti pridni modderji. Skyrim sam po sebi sicer ne vsebuje prav nobene večigralske povezljivosti, a mod SkyMP je nato to popravil in omogočil čisto pravo povezljivost med igralci, ki lahko zdaj celotno kampanjo podoživijo v družbi z drugimi. Kot je v navadi pri takšnih projektih, se stvari sčasoma razvijejo v nove smeri, in iz tega je nastal večji projekt, imenovan Keizaal Online, ki je postal pravi večigralski svet in je pred kratkim dosegel rekordno število igralcev: naenkrat se jih je v njegovem svetu mudilo kar 650.

Keizaal je unikatna zadeva, saj v bistvu to ni kampanja Skyrima, ampak bolj kot ne svet, kjer se lahko igralci zares vživijo v svoje vloge. Razvijalec ga zato primerja s FiveM strežniki za igro GTA 5, in takšno imerzijo igralcev so dosegli na prav poseben način, saj so iz sveta odstranili vse NPC-je, ki jih vodi umetna inteligenca. Vsaka oseba, ki jo boste srečali med igranjem, je tako dejanski igralec, strežnik pa vse sodelujoče spodbuja k igranju svojih vlog. Tako vam zdaj ni treba biti nek rešitelj dežele Tamriel, ampak lahko igrate vlogo preprostega trgovca ali pa nekoga, ki se za preživetje zanaša na kopanje rude v bližnjem rudniku, nato pa svoje dobrine prodaja drugim igralcem.

Iz tega se je oblikovala prava igričarska ekonomija in strežnik očitno nekaj dela prav, saj ves čas pridobiva nove igralce. Ta številka 650 igralcev bo verjetno hitro presežena, saj ima njihov Discord v času pisanja tega članka že skoraj 8 tisoč članov, zainteresirani za takšno igranje pa si lahko ogledate tudi uradno spletno stran tega projekta.

Objava Ta popularen Skyrim strežnik NPC-je zamenja z živimi igralci se je najprej pojavila na HOPsi.

Obnova tega legendarnega RPG-ja je imela pred sabo kar težko pot, saj je original izšel davnega leta 2001 in čeprav se sprva ni dobro prodal, je dobil kultni sloves in je postal popularen predvsem v Evropi. Založnik THQ Nordic je nato leta nazaj začel planiranje predelave in za te namene so najprej izdali kratek demo, ki pa je bil ravno nasprotno od tega, kar so oboževalci pričakovali od takšnega projekta. Demo je vseeno obrodil sadove, saj je založniku pokazal, da je zanimanja za to franšizo še vedno veliko, zato je odobril delo na polni predelavi, ki je zdaj že zelo blizu izida.

Originalni razvijalec Piranha Bytes je sicer zdaj na žalost mrtev, vendar to ne pomeni, da na igri ne dela prav noben veteran iz originalne ekipe. Ravno nasprotno: pri projektu je veliko pomagal Kai Rosenkranz, ki je za prvo igro skupaj spravil zapomljivo glasbeno spremljavo, ta pa bo zdaj v predelani obliki zaživela tudi znotraj predelave.

THQ Nordic je prednaročnikom na konzolah pripravil še eno lepo darilce. Na konzoli PlayStation 5 igra sicer stane 60 €, a v zameno za to boste prejeli takojšnji dostop do originalne igre Gothic 1 Classic, ki je zdaj sploh prvič prispela na to napravo. Gothic 1 Classic bo sicer kasneje na voljo tudi kot ločen nakup, a lepo je videti, da lahko največji podporniki tega projekta že zdaj izkusijo original, ki je dobrih 20 let nazaj očaral tudi marsikakšnega Slovenca.

Predelava igre Gothic 1 izide 5. junija.

Objava Predelava igre Gothic 1 odprla prednaročila in to po ceni 50 € se je najprej pojavila na HOPsi.

Po šestih letih se običajno proizvajalci konzol pripravljajo na novo generacijo, zato postopoma začnejo spuščati cene svoje starejše konzole. A živimo v novih in norih časih, kjer nam manjka pomnilnika in bencina, zato stara pravila ne veljajo več. Microsoft je nekaj mesecev nazaj že podražil svojo konzolo Xbox Series X, zdaj pa je enako potezo potegnil tudi Sony, ki je podražil vse svoje modele konzol PlayStation 5, in to za kar visok znesek.

Important price update for PS5 and PlayStation Portal: https://t.co/zFrI7uozps pic.twitter.com/Xih3ppppdu

— PlayStation (@PlayStation) March 27, 2026

Najavo si lahko preberete na uradni strani in Sony pravi, da se je bil prisiljen prilagoditi novim ekonomskim pogojem po svetu, kar ga je privedlo do podražitve konzol na vseh trgih. Za Evropo in Slovenijo so nove cene sledeče:

• PlayStation 5 – 649,99 €
• PlayStation 5 Digital Edition – 599,99 €
• PlayStation 5 Pro – 899,99 €

Razlika v primerjavi s cenami ob izidu je naravnost nora. PlayStation 5 z optično enoto se je ob izidu prodajal za 499 €, digitalna verzija pa za 399 €. Govorimo torej o kar 200 € razlike, medtem ko je močnejša verzija konzole Pro po novem dražja za “samo” 100 €. Cena se bo dvignila tudi v primeru prenosne naprave PlayStation Portal, ki se bo po novem prodajala za 249,99 €.

Nove cene bodo začele veljati od 2. aprila dalje.

Objava Sony napovedal podražitev konzol PlayStation 5 in PlayStation 5 Pro se je najprej pojavila na HOPsi.

Posnetek so objavili in v sodelovanje je Nvidia privabila tudi znani kanal Digital Foundry, ki je bil ravno tako poln toplih besed do nove tehnologije, Nvidia pa se je v ozadju pritajeno smehljala, vodilni pa so si podajali roke in se trepljali po ramenih zaradi nove, dobre marketinške kampanje.

A očitno niso pričakovali, da se bo igričarska publika na predstavitev tako negativno odzvala. Kmalu po objavi posnetkov so se v komentarje usuli posmehi s strani igralcev, ki so novo tehnologijo označili samo za nek zanič filter. Nekateri so bili enostavno zgroženi, da je Nvidia res mnenja, da je to tehnologija prihodnosti, in na splošno je prevladalo mnenje, da DLSS 5 uniči originalno vizijo ustvarjalcev. Ni trajalo dolgo, da so vsi začeli po stvari pljuvati in ji natikati nelaskavi naslov “AI slop”.

Negativen odziv je bil tako velik, da se je morala odzvati tudi Nvidia in pod objavljeni video so pripeli svoj komentar, ki navaja, da ima razvijalec nad DLSS 5 polno kontrolo in da se bo studio sam lahko odločil, na kakšen način želi dizajnirati svoj naslov in kakšno končno sliko bo ta nosil, saj jim je izjemno pomemben artistični vidik razvijalca. To so sicer lepe besede, a zgoraj predstavljeni demo velikokrat spremeni preveč, in to še posebej na področju obrazov. Dober primer je dekle Grace iz igre Resident Evil Requiem, ki ima zdaj bolj polne ustnice in drugačno strukturo obraza. Končni izgled je nekaj, kar je v bistvu instantno prepoznavno kot produkt umetne inteligence: vsak, ki je kdaj ustvarjal kako osebo v ChatGPT-ju, namreč ve, da umetna pamet skoraj ni zmožna ustvariti bolj preprosto izgledajočega človeka, saj najraje pred nas porine neke fotomodele.

A DLSS 5 kljub temu ni povsem za odmet, saj tehnologija vsebuje nekaj potenciala. V videu s strani Digital Foundry lahko v igri Assassin’s Creed Shadows vidimo gozd, ki ga zdaj res že težko ločimo od nečesa iz resničnega življenja, in tudi mesta v igri The Elder Scrolls: Oblivion Remastered so videti dokaj lepa, čeprav potrebujejo še nekaj dodelave.

DLSS 5 bo na voljo jeseni 2025 in bo sprva dobil podporo v igrah Assassin’s Creed Shadows, Hogwarts Legacy, Phantom Blade Zero, Resident Evil Requiem, Sea of Remnants, Starfield, Oblivion Remastered in Where Winds Meet.

Objava Nvidia predstavila tehnologijo DLSS 5 in bila deležna posmeha s strani igralcev se je najprej pojavila na HOPsi.

Novi Scary Movie, ki nima številke v naslovu, bo v osrednjo vlogo ponovno postavil Ghostfacea iz filmov Krik, in to si je izbral popoln trenutek. Tudi ta franšiza je namreč dolgo počivala, a je bila v zadnjih letih obujena, film Krik 7 pa prav zdaj straši po kinih in služi bajne denarje. Tako dobimo občutek, kot da sta bili obe franšizi 20 let v pokoju, zdaj pa sta znova skočili v ring. Njuna priljubljenost medtem očitno ni usahnila in je pripravljena na novo generacijo gledalcev.

Poleg Kriku v napovedniku vidimo tudi reference na filme Terrifier, Noč čarovnic, Ura izginotja, Substanca in M3GAN. V napovedniku se pojavijo tudi znani obrazi iz prvih dveh delov, med njimi Marlona in Shawna Wayansa ter igralki Anno Faris in Regino Hall, ki bosta znova nastopili v vlogah Cindy in Brende.

Film, da te kap bo v kina prispel 12. junija.

Objava Prispel je prvi napovednik za film Scary Movie se je najprej pojavila na HOPsi.

Roughly 70 employees will be impacted by the Bluepoint closure. Bluepoint was working on a God of War live-service game until it was canceled early last year. The studio then spent the last year pitching and trying to determine what it would do next. Full story: www.bloomberg.com/news/article…

[image or embed]

— Jason Schreier (@jasonschreier.bsky.social) February 19, 2026 at 7:50 PM

Takrat ti namreč grozi zaprtje studia in množična odpuščanja, tvoj pretekli katalog kakovostnih naslovov pa pri odločitvi založnika ne bo igral kakšne večje vloge. Ravno nekaj takšnega se je včeraj presenetljivo zgodilo razvijalcu Bluepoint Games, ki smo ga dolgo poznali predvsem po kakovostnih predelavah iger Shadow of the Colossus in Demon’s Souls. Novico je najprej objavila spletna stran Bloomberg, nato pa jo je Sony priznal tudi večini večjih igričarskih strani. Kakšnega posebnega razloga niso navedli, saj so zgolj zapisali, da je Bluepoint Games talentiran studio, a da so po pregledu zadnjih finančnih rezultatov prišli do odločitve, da razvijalca zaprejo. Zaradi tega naj bi službo izgubilo približno 70 ljudi.

Bluepoint Games je imel dolgo zgodovino s Sonyjem, a je svojo pot začel povsem neodvisno, in to že davnega leta 2008. Leto kasneje so ustvarili PlayStation 3 predelavi iger God of War in God of War II, leta 2018 pa so izdali svojo prvo večjo obnovo, in sicer igre Shadow of the Colossus. Leta 2020 je nato na vrsto prišel njihov največji projekt doslej, popolna predelava igre Demon’s Souls, in to je bil na žalost tudi njihov zadnji samostojni projekt.

Studio naj bi zadnjih nekaj let delal na večigralski igri znotraj franšize God of War, a je Sony nato zaradi katastrofalnega nastopa igre Concord preklical večino takšnih načrtovanih “live service” iger, med njimi pa se je znašel tudi Bluepointov projekt. Očitno ta razvijalec ni delal na nobenem drugem projektu, kar je Sonyja privedlo do odločitve, da studio zapre – za kakšen nov naslov bi namreč potrebovali dodatna leta razvojnega časa, Bluepoint pa že šest let na trg ni poslal nobenega novega naslova.

Vse skupaj se zdi kot še ena nepotrebna žrtev Sonyjeve nekdanje strategije, da razvijalce, ki so znani po drugih veščinah, uporabi za kovanje večigralskih naslovov, namesto da bi ti svoj čas vložili v nekaj drugega. Bluepoint Games bi lahko vmes denimo predelal igro Bloodborne za moderne sisteme, kar bi zagotovo navrglo kupe denarja. Demon’s Souls pa je še vedno vezan zgolj na konzolo PlayStation 5, čeprav bi jo zagotovo z veseljem preigral tudi kakšen PC-jaš.

Skratka, živimo v nevarnih časih in za svoje službe se upravičeno bojijo tudi tisti znotraj pisarn priznanih razvijalcev. Ena od potencialnih naslednjih žrtev zna biti Bungie, ki bo naslednji mesec izdal svojo novo igro Marathon, in če ta slučajno ne bo dosegla prodajnih rezultatov, bi se kaj kmalu znalo zgoditi, da bomo na Sonyjevem pokopališču zagledali novo ime.

Objava Sony zapira studio Bluepoint Games se je najprej pojavila na HOPsi.

Kako spoštovan je ta naslov, se Blizzard dobro zaveda, zato so leta 2021 spočeli odlično predelavo Resurrected, ki je zgolj obnovila grafično podobo, vse drugo pa pustila pri miru. Zdaj pa so zbrali pogum in nameravajo v igro dostaviti tudi povsem novo vsebino, saj so ob proslavi 30. obletnice te franšize najavili povsem nov igralni razred Warlock, ki bo za svoje bojevanje proti zlu priklical svoje lastne demone.

Warlock je bil napovedan tudi za Diablo 4, a se bosta igralna razreda v obeh primerih precej razlikovala, saj je med drugim in četrtim delom preteklo mnogo let, zato bomo v dvojki gledali malce šibkejšo verzijo tega igralnega razreda. K sebi boste lahko priklicali tri demone naenkrat in jih poslali v boj proti … no, drugim demonom, a tudi nekatere od teh boste lahko zavezali k svoji strani.

A dobrote se tu ne končajo, saj je Blizzard uvedel tudi spremembe v nekatere igralne sisteme. Inventar nam bo končno omogočal, da predmete v njem združimo, tako da bo 10 napojev zdaj zavzemalo samo en prostor znotraj vašega nahrbtnika. Prav tako lahko zdaj nastavimo, katere predmete naj naš heroj samodejno pobere, in vse to so dobrodošle spremembe za vse tiste, ki se jim z inventarjem ni dalo pretirano ukvarjati in bi se raje samo osredotočili na pobijanje demonov.

In kdaj bo posodobitev Reign of the Warlock na voljo za igranje? Tega se lahko lotite že zdaj, saj je igralni razred že na voljo na vseh strežnikih, a dodatni igralni razred ni brezplačen – na Battle.net boste zanj odšteli 24,99 €. Za novice je bolj priporočljivo kupiti Infernal Edition verzijo igre, ki je končno na voljo tudi prek Steama, tam pa stane 39,99 €.

Objava Diablo 2 dobil nov igralni razred in večjo posodobitev igralnih sistemov se je najprej pojavila na HOPsi.

Najavo večigralskega projekta v tej franšizi smo sicer že dobili lani novembra, ko je založnik NCSoft najavil Horizon Steel Frontiers. Hunters Gathering ima povsem drugačno vizualno paleto, ki se zdi bolj barvita in je videti kot nekaj, kar bi prej videli v Overwatchu, a po drugi strani to igro razvija Guerrilla Games, ki se je podpisal tudi pod originalna naslova Zero Dawn in Forbidden West.

Skratka, tole je nekaj povsem drugačnega, kar smo do sedaj v tej franšizi dobili, in lepo je videti, da je Guerrilla Games dobil priložnost malce eksperimentirati. V daljši predstavitvi smo dobili vpogled v nekaj igranja, ki je videti močno akcijsko in v bistvu vse skupaj malce spominja na Monster Hunter, kjer se bomo skupaj s prijatelji podajali na misije in love na zveri, vmes pa se bomo lahko malce odpočili v bazi, kjer bo moč tudi nadgraditi opremo. V tej prezentaciji nam je razvijalec pokazal dva igralna načina, ki se bosta igrala precej drugače.

Prvi je Machine Incursion, ki drži prijeme battle royala, vmes pa nas bodo napadali valovi mehanskih zveri, kjer bo na koncu treba poraziti tudi večjega šefa. Drugi igralni način je Cauldron Descent, ki je videti kot nekakšen raid, igralci pa se boste morali spustiti skozi več stopenj podzemnega proizvoda mehanskih zveri, vmes pa bo moč tudi izbirati poti naprej, ki bodo skrivale svoje zaklade in nevarnosti. Poskrbljeno je bilo tudi za navzkrižno igranje, tako da bodo igralci na PC-ju in konzoli PlayStation 5 igrali na istih strežnikih.

Čeprav je Hunters Gathering primarno večigralski naslov, bo vseboval tudi nekaj zgodbe, to pa bo Guerrilla Games ves čas dopolnjeval s svojo vsebino. Kampanjo boste lahko odigrali v družbi NPC-jev ali prijateljev, ti dogodki pa bodo zvesti zgodbi iz preteklih poglavij in bodo igrali neko vlogo tudi v prihajajočem polnem nadaljevanju Horizon 3 – kadarkoli že ta izide.

Datum izida ali cena še nista znana, je pa razvijalec za konec februarja napovedal omejen zaprti test, na katerega se lahko prijavite preko sledeče povezave.

Objava Guerrilla Games predstavil svoj naslednji projekt Horizon Hunters Gathering se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako v bistvu niti ni presenetljivo, da je Genesis tako popularen projekt, saj namesto da bi popravljal kampanjo Starfielda, to povsem zavrže in dostavi nekaj povsem novega. Kdo ne bi rad raziskoval Star Wars vesolja v slogu nekega najemnika, ki skače med planeti, kot so Nar Shaddaa in Tatooine, strelja zlobne imperialiste in celo suka žaromeč ter uporablja posebne moči Sile. Popularnost tega moda jasno pokaže, kaj točno oboževalci franšize Vojna zvezd zahtevajo, in zato je naravnost bizarno, da Disney ni zmožen dostaviti niti enega takšnega projekta, čeprav bi se ta zagotovo hudo dobro prodal.

Genesis je nedavno dobil novo posodobitev 8.6, ki predela glasovne vrstice, doda nove regije in mesta, zdaj pa je namestitev veliko preprostejša preko programa, ki mu samo pokažete, kje imate nameščen Starfield, nakar za vse ostalo poskrbi avtomatika.

Star Wars Genesis si lahko prenesete iz sledeče povezave, tam pa najdete tudi navodila glede postopka namestitve in kratko razlago zgodbe, ki jo boste spremljali med igranjem kampanje.

Objava Tale mod igro Starfield obarva v Star Wars barve in celo dostavi povsem svojo kampanjo se je najprej pojavila na HOPsi.

A kljub temu Ubisoft tej nalogi enostavno ni bil kos. Predelavo so širnemu svetu prvič predstavili leta 2020 in ta predstavitev je naletela na globalno pljuvanje, saj je bilo delo zaupano njihovi indijski veji razvijalcev, ti pa več kot očitno niso bili dovolj talentirani za takšen projekt. Nakar je založnik delo zaupal veteranskemu razvijalcu Ubisoft Montreal, ta pa je razvoj začel povsem na novo. A nato se je tudi ta zapletel v težave, Ubisoft pa je sam naletel na finančne škripce, kar je še otežilo razvoj.

pic.twitter.com/6Rv5CqZtQD

— Prince of Persia (@princeofpersia) January 21, 2026

In včeraj smo dobili tisto novico, ki smo jo potihem tudi pričakovali: projekt je bil uradno preklican, Ubisoft pa je sporočil, da namerava narediti večjo reorganizacijo znotraj podjetja.

Ta je bila sicer napovedana že nekaj časa nazaj, saj so skupaj s kitajskim Tencentom ustanovili ločeno vejo Vantage Studios, ki bo nadzorovala njihove največje franšize Assassin’s Creed, Far Cry in Rainbow Six. A zdaj so napovedali tudi ustanovitev drugih vej, kjer bo vsaka od njih delovala praktično samostojno in bo nadzorovala svoj del trga. Ena od njih se bo denimo osredotočila na strelske izkušnje v večigralstvu in tu notri so naštete franšize The Division, Ghost Recon in … Splinter Cell? Že zdaj vidim, da tole ne bo obrodilo sadov.

Ta reorganizacija bo zahtevala svoje žrtve in tako je bilo preklicanih šest nenapovedanih iger in med njimi se je znašla tudi predelava igre Prince of Persia: The Sand of Time. Za sedem drugih projektov so bili datumi izidov prestavljeni in med temi se najbrž nahaja tudi še neuradno napovedana predelava Assassin’s Creed: Black Flag.

Seveda prihajajo tudi odpuščanja. Ta so se že pripetila v razvijalskih hišah Ubisoft Massive in RedLynx, založnik pa je tudi že zaprl svoja Halifax in Stockholm studia, dodatna odpuščanja pa se bodo nadaljevala tudi v letu 2026.

Objava Ubisoft preklical predelavo igre Prince of Persia: The Sand of Time se je najprej pojavila na HOPsi.

Franšiza bo seveda dobila neko novo poglavje, ki pa do sedaj še ni bilo uradno najavljeno. Lahko pa zdaj vsi lastniki konzol PlayStation 5 skočite nazaj v igranje tretjega dela, ki je dobil presenetljivo brezplačno posodobitev, ta pa igri doda podporo za igranje pri 60 sličicah na sekundo.

Gre za nadgradnjo inačice igre Far Cry 3 Classic Edition, ki jo je Ubisoft skupaj spravil leta 2018 in to specifično za konzoli PlayStation 4 in Xbox One. Original je namreč tako star, da je prvotno izšel na PlayStation 3 in Xbox 360, tako da v bistvu gledamo predelavo predelave, ki obstaja samo zato, da igralcem na PlayStation 5 omogoči igranje pri višjih sličicah na sekundo. PC različica igre ni nikoli prejela Classic Edition različice igre, saj smo tam že od začetka lahko uživali v višjih ločljivostih in boljši optimizaciji, a težave kljub temu ostajajo. Ni bilo tako dolgo, ko sem se poskušal spet podati v svet tretje igre na PC-ju in presenečeno sem ugotovil, da se igra prav rada vsake toliko zruši in res bi nam prav prišel kak mod, ki bi izboljšal ločljivost zemljevida.

Nadgradnja je zdaj že na voljo za vse lastnike konzol PlayStation 5 in Far Cry 3 je tudi del Sonyjeve ponudbe PlayStation Plus Extra, tako da lahko že začnete načrtovati igranje kampanje – original je vseboval tudi večigralski način, a so tega iz edicije Classic izrezali ven.

Ubisoft je eden redkih založnikov, ki za svoje starejše igre redno izdaja takšne posodobitve in to povsem brezplačno. Igralci upajo, da bodo kmalu nekaj takšnega omogočili tudi za predelavo trilogije Assassin’s Creed The Ezio Collection, ki prav tako ni na voljo na PC-ju, na konzolah pa boste morali utrpeti nizko ločljivost in samo 30 sličic na sekundo.

Objava Far Cry 3 dobil posodobitev, ki na konzoli PlayStation 5 omogoči 60 sličic na sekundo se je najprej pojavila na HOPsi.

Čeprav morda res nismo naleteli na toliko igričarskih katastrof, kot sem pričakoval ob začetku pisanja tega seznama, je v spomin takoj prišlo nekaj naslovov. Ne gre nujno za katastrofalne igre, so pa zaradi enega ali drugega razloga naletele na medli sprejem. Najsi govorimo o slabi zgodbi, togemu igranju ali enostavno slabi optimizaciji, to so naslovi, ki jih najverjetneje ne bi igral, tudi, če ti jih stric Gabe podari.

Poudariti moram, da največ časa preživim ravno na PC platformi, tako, da na seznamu morda ne boš našel kakšne konzolne ekskluzive, ki je enostavno nisem imel priložnosti preizkusiti. Prav tako me ne navdušujejo razne igre, bazirane na anime stilu, zato tudi teh tukaj ne boš našel. Sedaj pa brez odlašanja, tu je pet iger, ki so nas razočarale v letu 2025.

10. WUCHANG: Fallen Feathers

Wuchang: Fallen Feathers je bil sprva predstavljen kot eden tistih ambicioznih soulslike projektov, ki bi lahko končno dokazali, da lahko tudi vzhodni manjši razvojni studii ustvarijo nekaj res posebnega. Temačna kitajska mitologija, srhljivo okolje in obljube o zahtevnem, a poštenem bojevanju so marsikoga navdušile za naslov, ki bi lahko konkuriral žanrskim velikanom. A že ob izidu se je pokazalo, da je ambicija prehitela tehnično izvedbo.

Največja težava igre je bila katastrofalna optimizacija, ki se je odražala predvsem na PC-ju. In to ni zadnjič, da se je drugače solidna igra znašla na tem seznamu. Padci sličic, zatikanje, nenavadni grafični artefakti in pogosto sesuvanje so stalnica ob igranju tega naslova. Igralci so hitro ugotovili, da težava ni v njihovi strojni opremi, temveč v sami igri, kar je vodilo v val negativnih ocen na Steamu. Kritike so pogosto poudarjale, da igra zahteva natančnost in hitre reakcije, a teh zaradi nestabilnega delovanja preprosto ni mogoče zanesljivo doseči.

Poleg tehničnih težav se je pokazalo tudi, da dizajn sovražnikov in bossov pogosto meji na nepravičnost. Namesto učenja vzorcev tu igralec pogosto dobi vtis, da je umrl zaradi neodzivnih kontrol ali tehničnih težav. Čeprav so razvijalci kasneje poskušali gasiti požar z obliži in popravki, je bil prvi vtis že nepopravljivo pokvarjen. Wuchang tako ostaja žalosten primer igre, ki ima dobro idejo, zanimiv svet in potencial, a jo lastna tehnična nedodelanost potegne na seznam razočaranj.

9. REMATCH

REMATCH je nov športni naslov, ki želi preko unikatnosti doživeti slavo, ki je leta nazaj doletela Rocket League. Ne zgolj še ena simulacija nogometa v slogu FIFA ali eFootball, temveč arkadni, hiter in tekmovalen nogomet, kjer so v ospredju refleksi, ekipno sodelovanje in čisti kaos. Na papirju odlična ideja. Še posebej za igralce, ki so siti letnih iteracij istih športnih naslovov. Žal se je že ob izidu izkazalo, da je igra na trg prišla prehitro in nedokončano.

Največja klofuta je bila slaba strežniška infrastruktura. Igranje preko spleta je bilo nezanesljivo, povezava je pogosto razpadla sredi tekme, latenca pa je bila pri hitri arkadni igri preprosto nesprejemljiva. Kot da to ne bi bilo dovolj, je ob izidu manjkala tudi podpora za igranje preko različnih platform, kar je dodatno razbilo že tako omejeno bazo igralcev. Posledično so se čakalni časi podaljševali, kvaliteta tekem pa je nihala iz ene v drugo.

Tudi vsebinsko je REMATCH deloval bolj kot osnova za igro kot pa končen izdelek. Slaba raznolikost, skromno napredovanje in pomanjkanje dolgoročne motivacije so povzročili, da je začetno navdušenje hitro izpuhtelo. Skupnost je bila jasna. Potencial je tu, a trenutna izvedba ne opravičuje ne časa, ne denarja. Namesto sveže alternative nogometnim gigantom je REMATCH postal še ena opomba, da dobra ideja brez tehnične in vsebinske podpore preprosto ne zadostuje.

8. Vampire: The Masquerade – Bloodlines 2

Če obstaja igra, katere razočaranje je bilo pričakovano, potem je to Bloodlines 2. Prvi del je na podlagi vrhunske atmosfere, svobode izbire in nepozabnega sveta kljub tehničnim težavam postal kultna klasika. Nadaljevanje je imelo vse možnosti, da to zapuščino povzdigne, a se je namesto tega zapletlo v razvojni pekel, menjave studiev in neskončne zamude.

Končni izdelek deluje kot kompromisna verzija vseh teh težav. Zgodba, ki bi morala biti srce igre, je presenetljivo plitva in predvidljiva, z malo resničnega vpliva igralčevih odločitev. Dialogi pogosto nimajo teže, liki pa niti približno ne dosežejo karizmatičnosti izvirnika. RPG sistemi, ki so bili nekoč prodajna točka, so zdaj poenostavljeni do te mere, da komaj še upravičujejo oznako žanra.

Bojevanje je še ena šibka točka. Nerodno, ponavljajoče se in brez prave globine. Namesto taktičnega pristopa smo dobili akcijo, ki hitro postane rutina. Tehnične težave, zlasti na konzolah, pa so le še dodale sol na rano, saj so številni igralci poročali o hroščih in slabem delovanju. Bloodlines 2 ni popolna katastrofa. A ravno to je tisto, kar najbolj boli. Gre za povprečno igro, ki nosi ime legende. To breme pa je preprosto pretežko za tako povprečen RPG.

7. Killing Floor 3

Serija Killing Floor je vedno temeljila na preprostem receptu. Brutalna Co-Op akcija, valovi sovražnikov in zadovoljivo orožje. Killing Floor 3 je obljubljal evolucijo tega koncepta, a je namesto tega dostavil občutek stagnacije in nedodelanosti.

Največ kritik leti na pomanjkanje vsebine ob izidu. Malo map, omejeno število načinov igranja in presenetljivo skromno napredovanje so pomenili, da se je igra zelo hitro začela ponavljati. Tudi balans orožij in sovražnikov je bil problematičen. Sreča je lahko povzročila, da je bilo včasih igranje prelahko, spet drugič pa frustrirajoče nepravično.

Tehnično stanje prav tako ni pomagalo. Animacije delujejo trše kot v prejšnjih delih, odzivnost orožij pa pogosto ni dosegla občutka, ki je serijo nekoč definiral. Veteranom franšize je bilo kmalu jasno. To ni nadgradnja, temveč korak nazaj in to se je odražalo tudi ob strmem padcu zanimanja za včasih tako priljubljeno franšizo. Tretja iteracija tako ostaja igra, ki ni povsem slaba, a hkrati ne dovolj dobra, da bi upravičila obstoj polnopravnega nadaljevanja.

6. Battlefield 6

Pri Battlefieldu 6 je zgodba razočaranja bolj subtilna. Ne gre za tehnično polomijo ali povsem zgrešen dizajn, temveč za zamujeno priložnost. Po preteklih spodrsljajih je skupnost pričakovala velik povratek serije. Nekaj drznega, inovativnega, nekaj, kar bi ponovno definiralo masovne vojaške spopade. Morda celo polnopravno enoigralsko kampanjo, ki smo jih bili deležni nekoč.

Namesto tega smo dobili kompetentno, a hkrati zelo varno igro. Večigralstvo deluje solidno, destrukcija je prisotna, orožje je zadovoljivo. A vse skupaj deluje znano do te mere, da ne pusti posebnega vtisa. Kampanja, ki bi lahko bila pripovedni presežek, je ostala povprečna, kratka in hitro pozabljiva.

Mnogi dolgoletni oboževalci so imeli občutek, da se je Battlefield 6 bal karkoli tvegati. Rezultat je zamujena priložnost. Prav to jo tudi uvrstilo med razočaranja leta. Ne popravljaj, kar deluje, praviš? Ne, ne kupuj, kar že imaš od lani, pravim jaz.

5. Call of Duty: Black Ops 7

Seveda istemu problemu kot prejšnji naslov ni ušel niti Black Ops 7. Le, da je tu stanje še hujše. Še en dokaz, da tudi največje franšize niso imune na utrujenost. Odločitev, da se klasična kampanja močno spremeni in da se vpelje skoraj izključno spletno strukturo, je razdelila skupnost. Za marsikaterega igralca je to pomenilo izgubo tiste intimne, kinematografske izkušnje, po kateri je bila serija nekdaj znana.

Zgodba je delovala razdrobljeno, brez pravega tempa, in pogosto bolj kot uvod v večigralstvo kot pa samostojna izkušnja. Seveda ni nobeno presenečenje, da je večigralstvo tudi to tehnično dodelano, a hkrati je polno znanih mehanik in agresivne monetizacije, ki je marsikomu dokončno presedla.

Call of Duty: Black Ops 7 tako ni nujno slaba spletna streljačina, a ne prinese ničesar novega ter je utrujena, preveč varna in ujeta v lastno formulo. Enostavno nevredno cenovne označbe, ki jo nosi.

4. Monster Hunter Wilds

Monster Hunter Wilds je na papirju točno to, kar si oboževalci serije želijo. Večji svet, več pošasti, več sistemov in še več svobode pri raziskovanju. Capcom je obljubljal naravno evolucijo formule, ki bi povezala odprt svet, dinamične ekosisteme in klasičen lov v enotno, brezšivno izkušnjo. In ko igra deluje, zna biti resnično impresivna.

A žal je celotno izkušnjo zasenčila tehnična plat, predvsem na računalnikih. Slaba optimizacija je hitro postala glavna tema razprav na forumih in Steamu. Dodatno težavo predstavlja agresivno zanašanje na tehnologije, ki sicer pomagajo doseči sprejemljivo zmogljivost, a za ceno zamegljene slike in izgube vizualne ostrine. Rezultat je izkušnja, ki je tehnično nestabilna in vizualno nedosledna, kar popolnoma razbije potopitev v sicer bogat svet igre.

Tudi zmogljive konfiguracije se spopadajo z nestabilnim delovanjem, nenadnimi padci sličic in konstantnim zatikanjem. To pa je tudi glavni razlog, da se je MHW znašel tu. Enostavno je enkrat potrebno reči ne in pokazati, da je takšno stanje ob izidu nesprejemljivo. Tu ni grešni kozel zgolj Capcom, ampak beseda leti na širok spekter AAA studiev.

Wilds bi lahko bil vrhunec franšize. Igra, ki bi definirala naslednjo generacijo Monster Hunter naslovov. Namesto tega je postal primer, kako lahko tehnična nedodelanost potopi še tako ambiciozen projekt in kljub dobrim prodajnim številkam je njen razlog tu še kako upravičen.

3. Avowed

Ko Obsidian napove nov RPG, pričakovanja samodejno poletijo v nebo. Avowed je bil predstavljen kot veliki povratek studia k prvosebnim fantazijskim izkušnjam. Obljube so bile velike. Globoka zgodba, svoboda izbire in svet, ki se odziva na igralčeve odločitve.

Ob izidu pa je postalo jasno, da Avowed trpi zaradi pomanjkanja jasne identitete. Svet je sicer lep, a presenetljivo statičen. Raziskovanje redko prinaša občutek odkritja, stranske naloge so pogosto generične, okolja pa se hitro začnejo ponavljati. Namesto živega sveta dobimo kuliso, ki obstaja predvsem zato, da jo prehodimo in ki razpade takoj, ko ji posvetiš malo več pozornosti.

Bojevanje, ki bi moralo biti eden ključnih stebrov igre, je presenetljivo plitvo. Magija in orožja nimajo prave teže, napredovanje pa ne prinaša občutka moči ali specializacije. RPG sistemi so poenostavljeni do te mere, da igra pogosto deluje bolj kot akcijska avantura kot pa polnokrvni RPG. V času, ko naslovi v žanru postavljajo vedno višje standarde, Avowed deluje kot igra, ki skuša biti primerna za “širše množice” a na koncu izpade kot preveč varna in premalo poglobljena, da bi zadržala interes igralcev.

2. FBC Firebreak

FBC: Firebreak je imel ob oznanitvi ogromno prednost. Postavljen je bil v izjemno zanimiv in atmosferičen univerzum uspešnice Control, ki mu je postavila odlično kuliso. Nenavadna estetika in paranormalna tematika sta ponujali skoraj neskončen potencial za inovativno kooperativno izkušnjo. A žal se je hitro izkazalo, da se igra zanaša predvsem na ime, ne pa na vsebino.

Osnovna igralna zanka je površna in hitro postane monotona. Misije so kratke, ponavljajoče in pogosto brez pravega konteksta. Co-Op igranje, ki bi moralo biti srce izkušnje, deluje mehansko in brez prave energije. Tehnične težave le še dodatno poslabšajo stanje. Nestabilni strežniki, težave z povezovanjem in občasni izpadi so odgnali igralce že v prvih tednih po izidu. Tisti, ki so ostali, pa so bili kmalu soočeni z manjkom vsebine.

Največje razočaranje pa je dejstvo, da Firebreak skoraj v celoti ignorira tisto, kar je Control naredilo poseben. Atmosfera je razredčena, čudaškost sveta potisnjena v ozadje, rezultat pa je generična streljačina, ki bi lahko obstajala v skoraj kateremkoli drugem univerzumu.

1. Mindseye

Mindseye je po vsej verjetnosti edina igra na tem seznamu, ki je dejansko zanič igra. Ostale so zgolj razočaranja, Mindseye pa je projekt, ki povzroči spahovanje ob omembi njenega imena. Predstavljena kot drzen, ambiciozen projekt, ki naj bi zabrisal meje med akcijsko igro, pripovedjo in igralčevo svobodo. Izkušnja, kjer odločitve oblikujejo potek zgodbe, svet pa se dinamično odzove na igralčeva dejanja. V praksi pa se je izkazalo, da so bile te obljube močno prenapihnjene.

Igra je presenetljivo linearna. Kljub navidezno odprtim območjem je pot igralca strogo vodena, z zelo malo prostora za eksperimentiranje ali resnične izbire. Mehanike, ki naj bi omogočale kreativno reševanje situacij, so omejene in pogosto le iluzija svobode. Zgodba želi biti globoka in filozofska, a se izgubi v lastni pretencioznosti. Likom manjka prepričljivost, dialogi pogosto zvenijo kot nedodelani koncepti, tempo pripovedi pa niha med razvlečenimi sekvencami in nenadnimi preskoki, ki nimajo nobene čustvene teže.

K vsemu temu se pridružijo še tehnične težave, ki dokončno razgalijo nedodelanost projekta. Na računalnikih in konzolah so prisotni vsi možni problemi, od nestabilnega delovanja in padcev sličic do nepričakovanega zamrzovanja in občasnega sesuvanja. Animacije se rade zataknejo, skriptirani dogodki pa se včasih sploh ne sprožijo, kar prisili igralca v nalaganje starega shranjenega položaja. V igri, ki tako močno stavi na tempo in pripoved, so takšni prekinitveni trenutki še posebej pogubni. Mindseye je igra, ki je obljubila več, kot je bila sposobna kadarkoli izpolniti. In v letu, polnem solidnih naslovov, je to zapečatilo žebelj v njeni krsti.

Objava 10 največjih razočaranj leta 2025 se je najprej pojavila na HOPsi.

Še posebej pestro je bilo na indie področju, kjer je bolj težko minil mesec, brez da ne bi gledali v neko zadevo, ki je takoj ob izidu privabila milijone igralcev in spletno slavo. Osebno sicer nisem tak navdušenec nad indie zadevami, niti mi preveč ne dišijo roguelite igre, tako da na spodnji lestvici ne boste našli zadev, kot so Hades 2 in Blue Prince – priznavam sicer, da so, vsaj glede na njihovo slavo, to odlični naslovi, ki pa mene osebno preprosto ne zabavajo, pa čeprav sem jih poskusil igrati že ničkolikokrat.

Na žalost sem očitno bolj dolgočasen tip, ki ga še vedno najbolj zabavajo visokoproračunski AAA naslovi, in s tem ni nič narobe. Tudi na področju teh iger mi namreč niti približno ni zmanjkalo ponudbe za igranje in malce težko sem izbral peterico tistih zadev, ki so me letos najbolj navdušile. Zanimivo pa je, da jim pri originalnih recenzijah nisem podelil najvišjih ocen, a so se mi kljub temu tako vtisnile v spomin, da sem jih preprosto moral uvrstiti na letošnjo lestvico najboljših iger leta 2025.

5. Clair Obscure: Expedition 33

Kaj naj sploh še povem o igri Clair Obscure: Expedition 33, kar še ni bilo povedanega? Tale zadeva je letos popolnoma odpihnila večji del igričarske skupnosti, kar je bilo očitno tudi na podelitvi The Game Awards, kjer je zmagala v skoraj vseh nominiranih kategorijah. Da je lahko razvijalec Sandfall Interactive s svojo prvo igro sploh dostavil tako slavno uspešnico, je že samo po sebi podvig, ki si zasluži kakšen zlati kipec, hkrati pa so dokazali, da se da formulo japonskih RPG-jev tipa Persona uspešno predelati za bolj zahodni trg in zraven dostaviti tudi odraslo zgodbo.

Ni pa to bila zame igra, ki bi letos premagala vse ostale, in roko na srce se mi zdi njen uspeh malce prenapihnjen. Ob igranju sem sicer užival, a sem med svojo pustolovščino zabeležil nekaj minusov. Pogovarjanje s kompanjoni se mi je zdelo površno, želel bi si še kakšne stranske aktivnosti poleg boja in zgodba, ki je bila sicer sprva zanimiva, v zadnji četrtini naredi preobrat, ki me ni ravno navdušil. Zdelo se mi je, da ta poruši dobršen del zgrajene štorije in se preusmeri v nek zaplet in like, ki me niso niti malo zanimali. Vseeno je to zavidljiv dosežek, ki ga lahko za povrh preizkusite tudi preko servisa Game Pass.

4. Mario Kart: World

Nintendo je letos dostavil novo konzolo Switch 2 in to bi morala biti veliko večja novica, kot pa je trenutno, saj se mi zdi, da smo na to zadevo po začetnem vznemirjenju kar malce pozabili. Razlog za to tiči najbrž v dejstvu, da je Switch 2 dobil bolj malo ekskluziv. Ob izidu je bila največja stvar Mario Kart: World in to upravičeno, saj je tole preprosto izjemno zabavna dirkačina, za katero stavim, da jo bo Nintendo podpiral še dolgo v prihodnosti.

Založnik pri tem naslovu kakšne revolucije ni delal, saj po vseh teh letih zdaj že dobro ve, kaj si igralci želimo. To so zabavne proge, dirkači iz Nintendovega kataloga in možnost igranja več igralcev za enim zaslonom, kar privede do vedno zanimivih dirk in preklinjanja med prijatelji. World je enako nezakompliciran za igranje kot predhodniki, a obenem ponuja možnost mojstrovanja prog za tiste bolj izkušene. Morda edini resni minus je odprti svet, ki se zdi neizpopolnjen, in sama cena, saj 80 € dandanes za eno igro ni ravno majhen strošek.

3. Doom: The Dark Ages

Tretji del prenovljene sage Doom mi je bil sicer resda najmanj všeč od celotne trilogije, a to samo priča o tem, kako kakovostna sta bila prva dva dela. The Dark Ages je namreč še vedno izjemno zabaven naslov in glede na to, da dandanes preprosto močno primanjkuje prvoosebnih streljačin z enoigralsko kampanjo, je to veliko bolj pomemben dosežek, kot pa je bil nekoč, ko se je na tem mestu trlo konkurence.

The Dark Ages akcijo v primerjavi s prejšnjim delom umiri, vendar je tole še vedno adrenalinski naslov, kjer je izjemno pomembno biti odziven na vsako dano situacijo, dodatek ščita pa k igranju doda dodaten element žongliranja orožij, premikanja in izkoriščanja ranljivosti nasprotnikov. Med igranjem se resnično počutite kot tank in čeprav ne bi imel nič proti, če bi id Software naredil segmente igre, kjer nadzorujemo ogromnega robota in kibernetskega zmaja, malce bolj raznolike, je akcija na peš poti dovolj razgibana, da nadomesti te zamere.

2. Kingdom Come: Deliverance 2

Moj opis je Kingdom Come: Deliverance 2 označil za mestoma dolgočasno igro in za tem še vedno stojim, a mesece kasneje po igranju imam kljub temu na ta naslov izjemno sveže spomine, ki me vedno znova mamijo v ponovno igranje.

Kingdom Come je bil že v originalu izkušnja, ki je nisi mogel doživeti nikjer drugje, drugi del pa ohrani vse prvine originala in ga izboljša na praktično vseh področjih. Realistično srednjeveško življenje je resda dolgočasno, a to je razvijalec Warhorse Studios naredil namerno, saj je ravno to bil tudi trik ustvarjanja pristne atmosfere, kjer ti ni bilo za početi drugega kot pa po cele dneve garati na njivi, zvečer kakšno pomoliti, vmes pa upati, da te na cesti ne pričaka kak bandit.

In za navdušence nad srednjim vekom je to lahko presneto zabavno. Warhorse pa je zraven dodal še zgodbo, ki na lep način zaključi potovanje glavnega junaka Henryja, a še vedno pusti odprta vrata za njegovo vrnitev. Po igranju drugega dela mi je postalo jasno, da bom od zdaj naprej primoran kupiti vse nadaljnje igre tega studia in čeprav bi rad videl, da morda skočijo še v kakšno bolj fantazijsko obarvano igro, en del mene upa, da bodo še vedno nadaljevali s to svojo brutalno realistično simulacijo srednjega veka, ki lahko v glavno vlogo postavi tudi še kakšnega drugega protagonista.

1. Death Stranding 2: On the Beach

Tako kot vsakemu igričarju so tudi meni že dolgo znana dela japonskega ustvarjalca, ki sliši na ime Hideo Kojima, a moram sramežljivo priznati, da nikoli nisem preizkusil njegove serije iger Metal Gear Solid. V mladosti nisem imel PlayStationa, tako da sem to franšizo enostavno moral spustiti iz rok, ko pa se je enkrat vendarle preselila na PC, pa zanjo preprosto nisem imel več zanimanja.

Zato tudi za prvi Death Stranding nisem pokazal preveč zanimanja, a sem se ga vseeno spravil igrati in čeprav ob igranju nisem trpel, zadeve vseeno ne bi označil za neko mojstrovino, ki bi jo nato veselo priporočil vsakemu, ki bi me povprašal za mnenje glede tega naslova.

Vmes pa se je nekaj spremenilo in ne vem, ali pri meni ali pa znotraj samega naslova. Death Stranding 2 namreč kakšne igralne revolucije ne prinaša, a Kojima Productions je med tem prehodom popravil kar nekaj napak originala in te spremembe so bile dovolj pomembne, da se preprosto od igranja nisem mogel odtrgati in sem v njem užival bolj kot v katerikoli igri leta 2025.

Levji delež pri tem je nosila emotivna zgodba, ki me je ob enem kadru celo pustila rosnih oči, in če ste morda starejši igralec, ki ima za povrh pod sabo že kak pomladek, potem se pripravite, da boste tudi vi potočili kakšno solzico. Igralna zanka se še vedno vrti okoli dostavljanja paketov, a zdaj so štorijalni preobrati dovolj udarni, da med potovanji razmišljate o nedavnih dogodkih, ob tem pa uživate tudi ob preprosto fantastični grafični podobi, ki je v bistvu najboljša, kar sem jih do sedaj izkusil v tem mediju. Death Stranding 2 je preprosto fantastičen izdelek in res objokujem dejstvo, da je Kojima v intervjuju že izjavil, da ima sicer načrte za tretji del, a se boji, da bo morda prestar, da bi ga tudi dejansko ustvaril.

Objava 5 najboljših iger leta 2025 se je najprej pojavila na HOPsi.

Naša predvidevanja so se izkazala za pravilna, saj je Larian res najavil novo igro, a se ta imenuje preprosto Divinity. Glede na prvi napovednik pa bo zadeva vzela precej bolj resen ton od tistega iz iger Original Sin, kjer smo spremljali komične dialoge in reševali naloge, v katerih smo morali združiti dva govoreča vodnjaka.

V bistvu je zgornji napovednik tako presneto krvav in brutalen, da smo sprva mislili, da je morda govora o kakšnem dodatku za igro Diablo 4. To morda niti ni takšno naključje, saj se je serija Divinity začela dobrih 20 let nazaj in se je takrat zgledovala po igrah Diablo 1 in 2, in čisto možno je, da se bo Divinity morda vrnil v svet akcijskih RPG-jev in da to ne bo več potezni naslov, kot je bil Baldur’s Gate 3.

I don’t think I’ve ever been so nervous about an announcement as this one but here it is – this is our biggest most ambitious rpg yet and we can’t wait to show it to you!!! pic.twitter.com/X0rMVFKxyR

— Swen Vincke @where? (@LarAtLarian) December 12, 2025

V bistvu nimamo za zdaj pojma, kako točno se bo ta zadeva igrala, saj Larian ni želel izdati, v kakšen žanr bo ta naslov sploh skočil. V izjavi za javnost so povedali, da bo to njihov največji naslov doslej in da bo Divinity začetek povsem nove zgodbe, za katero ni potrebno poznavanje prejšnjih iger iz te franšize, a bodo igralci, ki so preigrali Original Sin 1 in 2, od zgodbe odnesli veliko več.

Šef studia Swen Vincke je nato na X-u zgolj še zapisal, da je bilo to skrivnost težko zadržati zase in da komaj čakajo, da nam lahko pokažejo še kaj več.

Objava Larian razkril svoj naslednji naslov Divinity, ki bo še večji od Baldur’s Gate 3 se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako sem v Total Waru resnično užival skoraj dvajset let nazaj, ko je izšel Medieval II: Total War, in pri tem nisem edini, saj oboževalci že več kot desetletje razvijalca pozivajo, da naredi še tretji del in nas znova vrne v bojišča srednjega veka Evrope. In zdaj je tem prošnjam Creative Assembly končno uslišal, ki je včeraj najavil projekt Total War: Medieval 3.

Na žalost se tu dobre novice ustavijo, saj razen kratkega dražilnika in obljub o avtentični izkušnji srednjega veka dodatnih informacij še nismo dobili. Razvijalec pravi, da je projekt v zgodnji fazi predprodukcije, kar pomeni, da nas od dejanskega izida loči še nekaj let, a dobra novica je že to, da stvar dejansko obstaja in se na njej aktivno dela.

Creative Assembly poleg tega dela tudi na dodatni vsebini za Total War: Warhammer 3, ki bo naslednje leto dobil nov DLC Lords of the End Times, in ta bo v kampanjo Immortal Empires dodal štiri nove vladarje.

Studio dela še na enem novem projektu, ki pa ga bodo razkrili na podelitvi nagrad The Game Awards, in to 11. decembra. To naj bi bil njihov najbolj ambiciozen projekt do sedaj in v bistvu niti ni takšna skrivnost. Znano je namreč že, da Creative Assembly dela na nadaljevanju odlične grozljivke Alien: Isolation in čez teden dni se zna zgoditi njegova prva uradna predstavitev.

Objava Končno najavljen Total War: Medieval 3 se je najprej pojavila na HOPsi.

Valve je stvar razkril čisto po svoje – brez kakršnekoli predhodne najave konference in to na neko naključno sredo. Napovedal je trojico novih produktov, in sicer povsem nova brezžična VR očala Steam Frame, nov kontroler, imenovan preprosto Steam Controller, ter mini PC, ki so mu nadeli ime Steam Machine.

Poznavalci Valvove zgodovine boste znali pripomniti, da je to podjetje takšne izdelke v preteklosti že poskušalo predstaviti. Leta 2015 so prav tako predstavili serijo PC-jev Steam Machines, le da tistih niso izdelovali sami, ampak so zgolj zastavili specifikacije in nato proizvodnjo zaupali drugim podjetjem, ki so sicer pokazala interes, a končne stranke so bile vseeno zmedene, kaj točno ta naprava sploh je. Prodaja je bila na koncu porazna, a Valve je zdaj mnenja, da so iznašli pravo formulo in da je zdaj pravi čas za Steam mašine, ki jih bodo tokrat razvili sami.

Novi Steam Machine je videti kot črna kocka, zato se ga je že prijelo ljubkovalno ime GabeCube – to sta referenci na kockasto Nintendo konzolo GameCube in šefa Valva, Gabea Newella. Vsebuje AMD-jevo arhitekturo procesorja in grafičnega čipa, ta kombinacija pa naj bi bila štirikrat zmogljivejša od obstoječega Steam Decka ter omogočala igranje v 4K ločljivosti pri 60 sličicah na sekundo. Steam Machine bo vseboval operacijski sistem SteamOS in bo na voljo v različicah s 512 GB oziroma 2 TB diskom.

Tudi nova VR očala Steam Frame bodo vsebovala operacijski sistem SteamOS, le da bomo znotraj očal našli mobilni in presneto zmogljiv čip Snapdragon 8 Gen 3, 16 GB pomnilnika ter 256 GB oziroma 1 TB prostora za shranjevanje podatkov. Naprava je torej povsem samostojna, a Valve pravi, da je Frame namenjen predvsem pretočnemu igranju iger iz vašega PC-ja, saj je za te namene pripravil poseben 6 GHz brezžični adapter v obliki USB-ja, ki ga boste lahko vtaknili v svoj računalnik. Takšno pretočno igranje že zdaj omogoča denimo Meta Quest 3, a tam se je treba zanašati na močno zunanjo brezžično povezavo znotraj vašega doma, medtem ko se bodo tukaj očala povezala neposredno z vašim PC-jem. Na ta način bo mogoče pretakati tako VR kot tudi povsem običajne igre, kar je vsekakor zanimiv koncept uporabe, ki bi lahko odpravil potrebo po namenskem televizorju ali monitorju. Tudi same specifikacije teh VR očal so impresivne – leče so sicer le tipa LCD, a bodo omogočale 2160p ločljivost na vsako oko, 144 Hz osveževanje in podpirale sledenje očem, kontrolerji pa si bodo obliko sposodili od očal Meta Quest.

Na koncu je tu še prenovljeni kontroler Steam Controller. Tudi tega je Valve že prodajal, a takrat na blagajnah ni dosegel večjega uspeha. Zdaj je njegovo obliko predelal in pod paličici namestil dve sledilni ploščici, ki naj bi omogočali bolj udobno in natančno igranje prvoosebnih streljačin oziroma iger, ki podpore za kontrolerje sploh nimajo, kot so denimo realnočasovne strategije. Osebno ostajam skeptičen, saj se teh sledilnih ploščic na originalnem Steam Controllerju nikoli nisem mogel navaditi in jih redko uporabljam tudi na Steam Decku, a morda je Valve tokrat res skupaj spravil zmagovalno formulo za bolj inovativen nadzor.

Žal za zdaj nobenega od predstavljenih izdelkov še ni mogoče prednaročiti, saj zanje ne poznamo niti cen. Valve pravi, da bodo vsi ti produkti izšli v začetku leta 2026, igralci pa upajo, da bi naprave lahko pospremilo tudi novo poglavje franšize Half-Life.

Objava Valve najavil nova VR očala, kontroler in tudi mini PC se je najprej pojavila na HOPsi.

Takrat pa so očitno tudi zamolčali dejstvo, da igra kljub vsemu času, ki ga je prebila v razvoju, še vedno ni niti približno pripravljena za končni izid. To je nato potrdil tudi Rockstar, ki je izid zamaknil na maj 2026, in čeprav so bili igralci razočarani, jih je od takrat tolažilo dejstvo, da so vsak mesec bližje izidu.

Hi everyone,

Grand Theft Auto VI will now release on Thursday, November 19, 2026.

We are sorry for adding additional time to what we realize has been a long wait, but these extra months will allow us to finish the game with the level of polish you have come to expect and… pic.twitter.com/yLX9KIiDzX

— Rockstar Games (@RockstarGames) November 6, 2025

A Rockstar je zdaj ciljno črto ponovno zamaknil in včeraj napovedal, da igra ne bo ujela niti izida v maju, ampak jo gre na prodajnih policah pričakovati šele 19. novembra 2026. Ti dodatni meseci naj bi prinesli optimizacijo, ki jo igralci od takšnega naslova pričakujejo. To bi bil sicer dober izgovor, a ga malce pokvari dejstvo, da GTA 6 še vedno nima napovedanega datuma izida za PC, kjer je optimizacija navadno največji problem frišnih iger. In ne – Rockstar niti v tej najavi ni niti z eno besedo omenil računalniške verzije igre, tako da se očitno držijo svoje stare taktike, kjer PC-verzija izide z vsaj enoletnim zamikom. V tem primeru bo GTA 6 na PC-ju izšel šele nekje novembra 2027, kar je že zelo blizu datumu izida novih konzol, za katere bo založnik Take-Two zagotovo ponovno zapakiral igro in jo prodajal po polni cenovni nalepki.

NEW: Rockstar Games says the 30+ employees it fired last week were leaking confidential information, disputing allegations that the company is union-busting. The union says it was a private chat with labor organizers. This messy battle isn't over yet. www.bloomberg.com/news/article…

[image or embed]

— Jason Schreier (@jasonschreier.bsky.social) November 6, 2025 at 12:18 AM

Novica glede zamika izida prihaja ravno, ko so se po spletu razširile govorice, da je Rockstar odpustil kar nekaj delavcev, in to pod pretvezo, da so ti v javnost spuščali zaupne podatke glede razvoja igre, a naj bi bil to samo izgovor za zatiranje sindikalnega organiziranja. Novica o tem se je najprej pojavila na Bloombergu, nakar je eden od Rockstarjevih zaposlenih skočil na forum GTAForums in potrdil, da je razvijalec čez noč odpustil okoli 40 zaposlenih, in to so bili izkušeni, dolgoletni delavci, ki pa so bili znotraj sindikata. Rockstar pa jih je obtožil izdajanja skrivnosti na Discordu, a za te stvari ni pokazal nobenih dokazov. Zamik izida zna biti tako tudi posledica odpuščanja teh ljudi, ki naj bi igrali veliko vlogo znotraj razvoja igre GTA 6.

Objava Grand Theft Auto 6 zopet zamaknil datum izida se je najprej pojavila na HOPsi.

Microsoft seveda nad franšizo ne namerava obupati, saj je ta še danes legendarna, a njena pot v prihodnosti bo povsem drugačna kot doslej. Podjetje je namreč včeraj najavilo predelavo prve igre z naslovom Halo: Campaign Evolved, ta pa bo poleg Xboxa svoj izid doživela tudi na PC-ju in konzoli PlayStation 5 – in to že na isti dan. To lahko vzamemo kot jasno sporočilo, da je Microsoft uradno zaključil sodelovanje v »konzolnih vojnah« in da bodo zdaj poskusili s strategijo, po kateri bodo njihove igre prisotne povsod.

Kar se tiče same predelave, ta videti čudovito. Razvijalec 343 Studios, ki ga zdaj poznamo pod novim imenom Halo Studios, je v predstavitvi poudaril, da se zavedajo, kako pomemben je ta projekt, in da se ga bodo lotili z velikim spoštovanjem. Gre za precej večjo predelavo od tiste, ki smo jo dobili leta 2011, saj nas čakajo nove igralne mehanike, dodatna orožja in celo misije, ki se bodo dogajale pred dogodki iz prve igre.

Igra bo narejena v pogonu Unreal Engine 5, kampanjo pa bodo lahko hkrati igrali štirje igralci – to bo veljalo le prek spletnih povezav, medtem ko bosta pred enim zaslonom lokalno lahko igrala le dva. Poleg tega bodo predelani modifikatorji težavnosti »Skulls«, v igri pa bomo lahko končno tudi šprintali, kar bo velika sprememba pri igranju kampanje. Glede večigralstva v tej predstavitvi še ni bilo informacij, zato lahko sklepamo, da bomo ta del igre dobili šele po izidu kampanje.

Halo: Campaign Evolved izide enkrat naslednje leto.

Objava Halo dobiva predelavo in uradno prihaja na PlayStation 5 se je najprej pojavila na HOPsi.

Na Steamu se je tako tekom vikenda povsem nepričakovano rodila nova uspešnica, ki nosi naslov Escape from Duckov. Za njo stojita kitajski založnik Bilibili in razvijalec Team Soda, a če ste iz naslova sklepali, da gre za poceni kopijo izjemno priljubljenega večigralskega naslova Escape from Tarkov, bi se ušteli.

Over 500K of you joined the adventure — your support means everything. ​​

To celebrate, we’re giving away ​​20 FREE game keys​​ to lucky Ducklings!!

​​How to enter:​​
​​Follow​​
​​Repost this Tweet​​

We’ll DM the ​​20 winners on October 23th​​ — fingers… pic.twitter.com/xcEI8Zbh10

— Escape from Duckov (@GameDuckov) October 20, 2025

Duckov se sicer resda malce šlepa na naslov prej omenjene znane streljačine, a je po igralnosti povsem drugačna zadeva. Igro nadzorujemo iz izometrične perspektive, v glavnih vlogah pa nastopa jata prisrčnih račk. Gre za povsem enoigralsko izkušnjo, ki pa ohranja napete prvine Tarkova in vas popelje skozi pet različnih map. Vmes boste nabrali več kot 50 različnih orožij, nadgrajevali svojo orožarno in se zasvojili z igralno formulo, ki je očarala ogromno igralcev.

Escape from Duckov je očitno nekaj naredil prav, saj je igra v samo treh dneh prodala več kot 500.000 kopij, razvijalec pa seveda že načrtuje prihodnje posodobitve. Igro si lahko na Steamu do 30. oktobra privoščite po znižani ceni 15,83 €.

Objava Na Steamu se je pojavila nova uspešnica in ta se imenuje Escape from Duckov se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta mod je bil prvič najavljen leta 2014, nakar je bil v razvoju več kot desetletje. Vmes so se zamenjali ključni deli ekipe, ti pa so končno prvotno zamisel moda pripeljali do ciljne ravnine. A čisto do zaključne linije še niso prispeli, saj je mod sicer zdaj na voljo za igranje, vendar avtorji priznavajo, da še vedno dodajajo nove igralne mehanike in da vas ob igranju zagotovo čaka veliko hroščev. Pridne prostovoljce za nadaljnje delo zbirajo prek svoje uradne spletne strani.

Lordbound doda povsem novo mapo Druadach, kjer poteka konflikt med vojsko Imperial Legion in Orki. Oboji se borijo za prevlado gorske trdnjave, ki je ključna za nadzor regije in trgovskih poti, ki Druadach povezujejo s Skyrimom in High Rockom. Vi kot igralec se boste lahko pridružili eni od obeh strani, nakar vas bo pot popeljala skozi dve novi večji mesti in številne manjše naselbine. Vmes boste naleteli na nove nasprotnike, nabrali svežo opremo in preizkusili novo magijo. Razvijalci se hvalijo, da gre za najdaljšo glavno zgodbo v zgodovini Skyrima, saj vas čaka več kot 40 novih nalog, NPC-ji pa imajo tudi glasovno igro, kar je pri takšnih modih vedno dobrodošel bonus.

Lordbound od vas ne bo zahteval novega lika, saj boste lahko igranje začeli z že ustvarjenim herojem. Za začetek boste morali obiskati Solitude ali Whiterun, kjer vas bo poiskal sumljiv Khajiit, ki vam bo odprl pot do igranja dodatka. Za preigravanje moda boste potrebovali kopijo igre Skyrim: Special Edition, priporočamo pa, da si pred tem ustvarite varnostno kopijo shranjenih položajev, saj vas lahko kakšen hrošč drugače zaklene v neizhodno situacijo.

Objava Skyrim dobil nov večji mod Lordbound, ki je bil v razvoju več kot desetletje se je najprej pojavila na HOPsi.

Jesenski dnevi so nam zdaj dostavili novo uspešnico in ta nosi ime Megabonk. Gre za preživetveno roguelike igro, ki pa prinaša res unikatne igralne mehanike – veliko teh si sposodi iz uspešnice Vampire Survivors, ki je na podoben način igralce navdušila leta 2022.

Megabonk vzame to igralno formulo in jo prilagodi v 3D-obliko, kar je k sebi pritegnilo novo vrsto igralcev, ki se jim je zdela preprosta grafika Vampire Survivors malce preveč odbijajoča. Tudi Megabonk ni ravno grafični lepotec, a to niti ni tako pomembno, saj je igranje preprosto preveč zanimivo, da bi se glede tega preveč obremenjevali. Na začetku si izberemo enega od igralnih likov, nakar skočimo na naključno generirano mapo. Akcija te k sebi potegne že od začetka, saj je preprosto priučljiva, a vseeno težka za mojstrovanje.

Naš lik se ves čas premika in vihti sabljo, mi pa samo usmerjamo, kam gre, ter se na ta način poskušamo čim bolj učinkovito spopasti z valovi raznoraznih sovražnikov. Vmes svoj lik nadgrajujemo z raznimi veščinami in opremo ter se nato pomerimo še s šefi. Akcija se medtem nikoli ne ustavi, počitek pa si privoščimo samo takrat, ko umremo – nakar moramo vse skupaj začeti znova na frišni mapi.

Ta igralna formula je očitno igralcem zelo privlačna, saj je igro prejšnjo nedeljo naenkrat igralo več kot 117.000 igralcev. Razvijalec Vedinad se je pohvalil, da je v dveh tednih prodal več kot dva milijona izvodov svoje igre.

Megabonk je na voljo samo prek Steama, tam pa boste za svojo kopijo odšteli 9,75 €.

Objava Na Steamu se je pojavila nova indie uspešnica in ta se imenuje Megabonk se je najprej pojavila na HOPsi.

Licenco je zdaj nekako v roke dobil razvijalec Aspyr, ki se je v zadnjih letih oblikoval v studio za predelave starejših iger in je nekakšna konkurenca bolj znanemu razvijalcu Nightdive Studios. Aspyrju na žalost manjkajo izkušnje in nekateri njegovi projekti v preteklosti preprosto niso dosegli standardov, ki jih od takšnih predelav pričakujejo oboževalci. Deus Ex Remastered je eden njihovih največjih projektov doslej in včeraj ponoči smo zanj dobili prvi napovednik, ki je fenovsko bazo znova pustil razdeljeno.

Tole ne bo popolna obdelava, ampak bolj obnova tekstur. Dostavljena bo obnovljena osvetlitev in 3D modeli bodo izrisani na novo ter bodo zdaj med govorjenjem celo premikali ustnice. Aspyr želi ohraniti originalno igralno formulo, ki je med igralci še danes tako priljubljena, hkrati pa bo ponujena možnost za drugačen igralni vmesnik, ki bo zdaj prilagojen tudi kontrolerjem.

Spremembe so v nekaterih kadrih korenite in že zdaj je jasno, da vsem ne bodo všeč nove obrazne grimase glavnih nastopajočih. Na Steamu pa lahko vidimo nekaj primerjav z originalom in, kakor vidimo, je osvetlitev nekaterih scen naravnost čudna: nekaj bizarnega se dogaja s sencami, zdaj pa bolj podrobni NPC-ji in roboti bolj izstopajo iz betonske okolice, ki ostaja nekako tako preprosta kot v originalu.

Aspyr bo Deus Ex Remastered na trg porinil 5. februarja 2026, in sicer po ceni, ki v predprodaji na Steamu znaša 26 €.

Objava Originalni Deus Ex dobiva uradno predelavo se je najprej pojavila na HOPsi.

To je tudi pomemben dogodek za vse navdušence nad VR-tehnologijo, saj smo prav tam redno dobivali predstavitve novih očal Meta Quest. Za letošnjo konferenco sicer nismo pričakovali najave izdelka, kot je Meta Quest 4, a smo vseeno upali, da bo Meta vsaj namignila, kdaj bi lahko očala prišla in kaj lahko od njih pričakujemo. To se ni zgodilo.

Meta je namreč z obema rokama raje zagrabila za AR-rešitve, saj v njih vidi novo vizijo prihodnosti. V partnerstvu s proizvajalcem očal Ray-Ban so v prodajo že spravili prvi izdelek, na konferenci pa smo ugledali pravo evolucijo teh očal, ki jim je Meta nadela nekoliko dolgočasno ime Meta Ray-Ban Display Glasses.

Gre za res zanimiv izdelek, ki vsebuje čipovje Qualcomm Snapdragon AR1 Gen 1. Meti je uspelo v nekoliko debelejša sončna očala spraviti zaslon ločljivosti 600 × 600 slikovnih pik, ki se osvežuje pri 90 Hz in lahko prikaže ogromno informacij, kot so denimo zemljevid za navigacijo, pogovori v aplikaciji Messenger ali trenutno predvajani seznam skladb na Spotifyju.

Vse to bomo upravljali z impresivnim zapestnim trakom, ki zaznava naše miniaturne premike mišic. To pomeni, da bo znal brati kretnje s prsti, ki bodo služile kot glavna navigacija po AR-svetu. Tako bomo lahko pregledovali slike, odgovarjali na video klice, zvišali glasnost predvajane skladbe in celo odgovarjali na sporočila s preprostimi gibi prstov.

Na papirju se sliši odlično, a ker je predstavitev potekala v živo, smo na odru videli pravo komedijo. Ena predstavitev je vključevala kuharja, ki je želel preko očal in umetne inteligence pripraviti obrok, a Meta AI je bil prepričan, da je omaka že pripravljena. Kuhar je zato hitro obupal in za zmedo okrivil Wi-Fi. Težave pa se tu še niso končale – Zuck je želel sprožiti video klic, a zadeva preprosto ni delovala: na prihajajoči klic se ni mogel odzvati oziroma poklicati nazaj, kar je povzročilo precej smeha in nerodnosti na odru.

Kljub vsemu je izdelek impresiven, saj se je zelo dobro obnesel pri sprotnem prevajanju. Sogovorcu so se na očalih izrisovali podnapisi govorjenega besedila, kar je lahko izjemno uporabno, če se pogovarjamo z nekom v tujem jeziku.

Očala Meta Ray-Ban Display Glasses bodo na voljo od 30. septembra, a sprva le v ZDA, kjer bodo stala 799 $. Širitev na evropski trg se bo začela zgodaj naslednje leto, a tako kot pri vseh njihovih izdelkih Slovenija verjetno ne bo med državami z uradno podporo prodaje. Zato je najbolje, da svoj primerek kupite preko slovenskega uvoznika Legit.si.

Objava Meta predstavila impresivna AR očala, a sama konferenca je bila prava komedija se je najprej pojavila na HOPsi.

Končni izdelek me je nato malce razočaral, saj vseh svojih ambicij ni izpolnil. Svet mi na koncu ni bil tako zanimiv, kot sem sprva pričakoval, igralna formula pa se mi je začela ponavljati. Resda smo lahko tudi zapustili vozilo, a med raziskovanjem nisem naletel na kakšna res zapomljiva srečanja, začelo pa mi je presedati, da sem moral med preiskovanjem naključne bajte za surovinami nenadoma obupati, saj so neki nadležni stvori moj avto začeli riniti drugam.

Nekaj zabave pa sem iz igranja vseeno uspel potegniti in jasno je bilo, da mora razvijalec Ironwood Studios zgolj dodelati nekatere igralne mehanike ter igro pokazati v drugačni luči. To bo morda uspelo prvemu dodatku Whispers in the Woods, ki bo med vse nevarnosti vaših potovanj dodal tudi nek zloben kult, obseden z anomalijami. Glede na ime se bomo očitno v tem dodatku veliko vozili skozi gozd, kjer nas bodo čakale nove nevarnosti. Nabirali bomo tudi nove posebne predmete – Artifacts –, ki nam bodo lahko pomagali ali pa še otežili potovanje skozi stopnje in nazaj do garaže. Veliko večji poudarek bo na grozljivosti, kar je vsekakor dobra novica, saj ima Pacific Drive v tem pogledu še veliko neizkoriščenega potenciala.

Whispers in the Woods še nima točnega datuma izida – napovednik na koncu le obljubi, da ga bomo dobili enkrat letos. Osnovno igro lahko samo še danes kupite po močno znižani ceni 14,99 €.

Objava Pacific Drive dobiva prvi dodatek Whispers in the Woods se je najprej pojavila na HOPsi.

Vikendi so tako še edini čas, ko se lahko od vseh teh novih skrbi malce odpočijemo, idealna priložnost za kaj takšnega pa je obisk manjšega igričarskega sejma, ki ga bomo konec tedna pripravili v Cityparku. Obiskovalci tega našega dogodka že veste, kaj lahko pričakujete, saj so ta druženja postala tradicionalna.

To pomeni, da bomo pred trgovino Humanic zložili cel kup tehnološke opreme, vi pa se boste lahko zabavali na vrhunskih PC-jih, ki bodo omogočali poganjanje večigralskih iger, kot so Fortnite, League of Legends in Valorant, skočili v dirkaško izkušnjo na simulatorjih UVI Racing, se poigrali z VR-jem v igri Beat Saber ali pa preprosto sedli na stol in se s prijateljem pozabavali v igri FC 25 ali NBA 2K26.

Na lastne oči in otip se boste lahko hkrati prepričali, kako mogočni so dandanašnji najbolj zmogljivi računalniki, saj bo podjetje UVI na preizkus ponudilo svojo serijo UVI PC-jev, na katerih boste lahko preizkusili najbolj popularne večigralske igre in to pri res visokih sličicah na sekundo. Svoje izdelke bo predstavilo tudi podjetje Logitech, ki je na teh dogodkih naš dolgoletni in zvesti sopotnik.

Poseben kotiček bo tokrat rezerviran za prikupnega štirinožnega robota UVITREE, ki zna presenetiti marsikaterega obiskovalca. Čisto mogoče pa je, da bomo na sceno pripeljali tudi kakšnega vplivneža.

Na koledarju si obkrožite datuma 12. in 13. september, v navigacijo pa vtipkajte nakupovalni center Citypark Ljubljana, kjer nas boste našli pred trgovino Humanic. Vsa ta zabava bo seveda, tako kot vedno, popolnoma brezplačna.

Objava Gaming POP-UP že ta vikend zopet prihaja v Citypark Ljubljana! se je najprej pojavila na HOPsi.

Zombiji v obdobju, ki ni moderno, so redko izkoriščena ideja, in to tako v filmih, serijah kot tudi v videoigrah. S takšno idejo se je sicer poigrala Netflixova serija Kingdom, ki je bila vrhunska, a so jo nato zaradi neznanega razloga nehali snemati. God Save Birmingham pa najraje dela primerjave z zombijaško indie igro Project Zomboid.

Igralni posnetki nam kažejo impresivno grafično podobo, a navdušeni ne bomo samo nad grafiko, temveč tudi nad napredno fiziko, ki bo zelo pomembna tudi med samim igranjem. Vse je namreč vloženo v realizem in naš heroj je v bistvu običajni možakar, ki poskuša preživeti v okuženem mestu. Na začetku nismo izurjeni bojevniki, a znamo v sili zavihteti kakšno sekiro. Ob tem pa je treba biti pazljiv, saj lahko nasprotnika zgrešimo in sami pademo na tla, nakar postanemo lahek plen grabežljivih nemrtvih rok. Če orožja ne bomo imeli pri roki, lahko v počasi napredujočega nasprotnika vržemo lesen stol, in če ga zabijemo v noge, se zna zombi prevrniti, kar bo ravno dovolj časa, da pobegnemo iz nevarne situacije.

Velik poudarek bo tudi na preživetju, zato bo treba ves čas skrbeti za lakoto in žejo. Napreden sistem kuhanja bo denimo omogočil prekuhavanje vode, ki nas zaščiti pred okužbo, seveda pa bodo tu tudi recepti za razne kuharske podvige.ave Birmingham slišati impresivno, a seveda bomo prave vtise dobili šele takrat, ko bomo lahko igro sami preizkusili. Razvijalec trenutno išče igralce za zaprto alfa testiranje, nakar bo igra na Steamu izšla v programu Early Access. Tam bomo dobili zgolj golo mesto, kjer bomo poskušali preživeti, nakar bo kasneje igra dobila tudi polno enoigralsko kampanjo.

Objava Tale preživetvena igra z zombiji v srednjem veku je videti presneto impresivno se je najprej pojavila na HOPsi.

Očitno imajo ustvarjalci veliko povedati o tem vesolju in se pri snemanju zabavajo, kar je bilo jasno tudi na včerajšnji predstavitvi v sklopu prireditve Gamescom. Dobili smo tudi prvi dražilnik, ki je zdaj dokončno potrdil, da se bomo odpravili v mesto New Vegas, za katerega skrbi enigmatični Mr. House. Ustvarjalci na prvi pogled dokaj zvesto sledijo igričarski predlogi, zato se lahko veselimo kar nekaj vsebine, ki se nam je vtisnila v spomin leta 2010 v igri Fallout: New Vegas.

Med drugim bomo naleteli na krvoločno legijo banditov, videti pa je tudi, da bomo dobili ponovitev slavne stranske misije, kjer nekega ubožca zvabimo na samoten kraj, nakar mu nekdo z ostrostrelsko puško z vrha ogromnega kamnitega dinozavra odpihne glavo. Končno bomo ugledali tudi Deathclawa, ki je videti grozljivo, in na splošno se zdi, da ima 2. sezona precej višji proračun kot prva.

sezona serije se bo predvajala na pretočnem servisu Prime Video, in sicer od 17. decembra dalje.

Objava Serija Fallout pokazala prvi dražilnik za 2. sezono in ta je videti fantastično se je najprej pojavila na HOPsi.

EA bi rad iz originala potegnil še kakšen zlatnik, zato je nedavno napovedal predelavo Plants vs. Zombies: Replanted, ki bo ponudila prenovljeno grafično podobo, dodatne stopnje in celo možnost sodelovalnega igranja za dva igralca. Vse to se sliši super, čeprav original še danes ni videti slabo in ga lahko na Steamu kupite za vsega 4,99 €.

Yeah, I was the background artist for the original PvZ too and it felt super weird seeing all my work like redone in HD and of course I had nothing to do with it. Would've been happy to do those reworks myself

— Enrique Corts (@Kikekun) August 1, 2025

Kar ni ravno lepo, pa je dejstvo, da EA pri izdelavi predelave ni kontaktiral izvirnih risarjev, ki so zaslužni za tako prisrčno in prepoznavno podobo originalne igre. Rich Werner, ki je delal na originalni igri, se je oglasil na X-u in zapisal, da bi bil hvaležen, če bi ga EA vsaj kontaktiral, da bi pomagal pri obdelavi tekstur – a da ni slišal ničesar. To zgodbo je potrdil tudi Enrique Corts, ki je prav tako sodeloval pri umetniški podobi originala.

Plants vs. Zombies: Replanted izide 23. oktobra za PC, PS4, PS5, XO, XSX, NS in NS2, cena pa bo sprejemljivih 19,99 €.

Objava Igra Plants vs. Zombies dobiva predelavo se je najprej pojavila na HOPsi.

View this post on Instagram

A post shared by Dr. Squatch (@drsquatch)

Ampak če je bilo prodajanje mila stvar, ki se ji je internet malce posmehnil in nato šel s svojim življenjem naprej, je stvar tokrat veliko bolj resna, saj je bila igralka zaradi nedavne oglaševalske kampanje, ki jo je naredila v partnerstvu z modno znamko American Eagle, obtožena kar nacistične propagande – in splet se je zaradi te hitro razdelil na dva tabora: tiste, ki igralko obtožujejo nacistične retorike, in tiste, ki se jim vse skupaj zdi kot golo pretiravanje.

View this post on Instagram

A post shared by American Eagle (@americaneagle)

Kampanja se je vrtela predvsem preko Instagrama in se naslanja na iztočnico “Sydney Sweeney has great genes”, le da je to igra besed, saj so genes (geni) zamenjani z besedo jeans (kavbojke). To igro besed lahko vidimo tudi v kratkem oglasu, kjer Sydney na plakatu prečrta besedo geni in namesto nje napiše kavbojke, nakar v naslednjem oglasu pravi, da se geni podedujejo od staršev in da ti vplivajo na barvo las, osebnost in barvo oči, nato pa se obrne proti kameri in izreče besede: “Moje kavbojke so modre.”

V ameriški javnosti je zaradi tega završalo, saj bi lahko te besede vzeli tudi za prispodobo, ki namiguje na arijsko raso in da ima ta najboljše gene. Sydney je tudi svetlolasa belka z bujnim oprsjem, kar bi ravno tako lahko označili za promoviranje arijske rase, zato so nekateri to kampanjo označili tudi kot promoviranje nacističnih idej. Priljubljeni streamer Asmongold je nekaj teh obtožb zbral na kup in jih sam označil kot nesmisel, saj da te širijo ljudje, ki so enostavno ljubosumni na vizualni izgled privlačne igralke.

Spletno kreganje sicer ni tako presenetljivo, saj je ameriška javnost te dni zelo občutljiva na takšne teme. Republikanska stranka, ki skupaj s predsednikom Donaldom Trumpom trenutno nadzoruje Belo hišo, je bila že večkrat obtožena promoviranja nacističnih idej, in Trump je na splošno do svoje zmage prišel predvsem na račun problematike priseljencev, ki jo poskuša reševati preko masovnih deportacij. Zato je takšna promocija podjetja, ki za povrh v imenu nosi besedo American, hitro pritegnila pozornost javnosti.

American Eagle se sicer pritiskom ni uklonil in oglasi s Sydney so še vedno dostopni na spletu, a je v zadnjem oglasu pri promociji kavbojk moč opaziti temnopolto manekenko.

Objava Igralka Sydney Sweeney zaradi reklame za kavbojke obtožena nacistične propagande se je najprej pojavila na HOPsi.

Dear Galactic Citizens! We have received your SOS via skip drone about the pricing. As an organization devoted to making sure that corporations do not go unfettered, we at the Earth Directorate have worked with [REDACTED] to revise the price of The Outer Worlds 2.

[image or embed]

— Obsidian (@obsidian.net) July 23, 2025 at 4:02 PM

Zdaj pa so si očitno spet premislili in videti je, da so jim nedavna masovna odpuščanja prihranila dovolj sredstev, da so lahko znižali cene svojih visokoproračunskih naslovov. Tako razvijalec Obsidian Entertainment kot tudi Microsoft sta preko družabnih kanalov sporočila, da prihajajoči The Outer Worlds 2 ne bo več stal 80 €, ampak se bo ta cena zdaj znižala na 69,99 €. Tistim, ki so igro že prednaročili, bodo razliko v denarju povrnili – in to preko vseh trgovin, kjer je zadeva na voljo za prednaročilo.

Microsoft je nato za spletno stran Windows Central še potrdil, da bodo vsi njihovi večji prihajajoči naslovi stali 70 €, kar nakazuje na večjo spremembo finančne strategije tega založnika. Za spremembo taktike Microsoft s prstom kaže na trenutne ekonomske pogoje, a zna tudi biti, da prednaročila za The Outer Worlds 2 morda niso bila preveč obetavna in je založnik spoznal, da iz draženja igre ne bo veliko pridobil, niti ne bo toliko kupcev preusmeril na svoj servis Game Pass, kjer bo dotični naslov moč igrati že na dan izida.

The Outer Worlds 2 izide 29. oktobra, nova cena pa je že vidna na uradni strani Steama.

Objava Zgodil se je čudež in Microsoft je dejansko znižal cene svojih prihajajočih iger se je najprej pojavila na HOPsi.

Osebno sem se tudi sam spraševal, od kod so ljudje lahko tako zaljubljeni v Death Stranding, saj mi je bila sicer ob opisovanju prvega dela zadeva všeč, a je ne bi koval v zvezde. Preprosto je nekaj sproščujočega ob tem, da dostavljaš pakete po postapokaliptični okolici, v kateri prevladuje močan občutek izoliranosti, in najbrž zaradi tega ljudje tudi uživajo v igranju zadev tipa Euro Truck Simulator 2. Sčasoma mi je sicer igranje začelo presedati, saj imam za ponavljajoče igranje neko svojo mejo in dobro režirane vmesne sekvence tega ne morejo premostiti.

Zato za Death Stranding 2 nisem gojil kakšnih posebnih pričakovanj in odkrito povedano se niti nisem veselil preveč igranja, saj moraš za ta tip igralne izkušnje biti v stanju, ko ti nekaj takšnega dejansko “paše”. A zadevo sem po ducatih preigranih urah zapustil presenečen, saj je stvar veliko boljša od pričakovanega in je v vsakem pogledu nadgradnja originala, a je treba že vnaprej povedati, da če se vam je original že ob začetku igranja priskutil, vam tudi drugi del ne bo prinesel kakšnih večjih igralnih užitkov.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Kojima Productions
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Nakup: Povezava
Datum izida: 26. junij 2025
Cena: 79,99 €

Poznavanje zgodbe iz preteklika je zaželeno, a ni takšna nuja, da se brez predhodnega znanja ne bi bilo mogoče spraviti v igranje. Norman Reedus oziroma Sam Bridges iz prve igre je tudi tokrat glavni junak, ki se je po uspešno izpeljani misiji iz prve igre umaknil nekam daleč stran in to skupaj z dojenčkom Loujem, ki je zdaj že pravi mali fantič. Seveda mirno življenje ne traja dolgo, saj ga nekako izvoha naša stara znanka Fragile, ki ima zanj novo pomembno vlogo. Organizacija Bridges je namreč zdaj postala preveč komercialna, zato je ustanovila svojo lastno ponudbo dostave paketov Drawbridge, na nas pa je, da preko parih odprav med sabo povežemo Mehiko. To bi morala biti sicer kratka misija, a vmes se zgodi preobrat in kar naenkrat se pred nami odpre veliko večji svet, saj je na naša pleča padla naloga, da v mrežo pripeljemo celotni kontinent Avstralije.

Ta začetni zaplet je izjemno emotiven in Kojima nam tule dostavi zanimiv dogodek, ki je tako tragičen, da naš glavni junak najprej poskuša ignorirati in nekako nadaljevati življenje po starih tirnicah in tudi mi, kot igralec, samo upamo, da se stvar ni zares zgodila in ta občutek upanja držimo praktično celo kampanjo, dokler nam ostali spremljevalci na koncu ne dostavijo resnice. Sam zaključek je sicer srečen, a nekako si želim, da bi Kojima bil tule bolj pogumen, saj bi tako dobili resnično naslov, ki se od blizu loti občutka izgube nekoga bližnjega in kako lahko takšne stvari prebolimo preko stikov z drugimi, a namesto tega gre zaključek v drugo smer.

Od tu dalje se stvari začnejo voziti po ustaljenih tirnicah in v bistvu sem bil kar malce presenečen, kako podobno se dvojka igra v primerjavi z originalom. Pred nami so glavne in stranske misije in pri obeh je cilj nekako isti: dostaviti paket iz ene lokacije na drugo in po možnosti si vmes ne polomiti nog in s tem tudi ne poškodovati paketov. Uspešno opravljene misije nam prinašajo všečke, kar nam nato dviga sloves, med posameznimi odpravami pa lahko pobiramo tudi padli tovor iz strani ostalih igralcev ali pozabljene pakete različnih baz, včasih pa naletimo tudi na surovine, s katerimi lahko gradimo svoje lastne objekte, ki jih nato preko večigralske povezljivosti delimo z drugimi igralci.

Drugačne so tukaj finese, ki mehanike iz prve igre predrugačijo in tako izkušnjo naredijo manj duhomorno. Za začetek je tukaj denimo dejstvo, da dobimo dostop do vozil veliko prej kot v prvem delu in ta lahko tudi znatno nadgradimo. Poleg motorja se lahko usedemo tudi v manjši tovornjak in tega lahko zdaj nadgradimo tako, da ponuja samodejno streljanje sovražnikov, pakete pa lahko poberemo kar sproti, tako da nam ni treba vedno zapuščati vozila. Pot si lahko olajšamo tudi z drugimi zadevami, saj lahko ponovno vzpostavimo železnico ali pa skačemo med različnimi predeli preko ziplina. Igra sicer preferira, da čim več poti opravimo peš, saj s tem tudi nadgrajujemo vzdržljivost glavnega junaka, a osebno sem skoraj cel čas sedel v tovornjaku in zaradi tega kakšnih hudih minusov nisem utrpel.

Potovanje dodatno olajša še ogromna ladja DHV Magellan, ki je v bistvu nekakšna prenosna baza in na to boste redno odhajali na počitek in kramljanje s pisano četo raznovrstnih sopotnikov, ta baza pa ima še eno hudo koristno funkcijo. Preko posebne tehnologije namreč lahko plava skozi katran, tako da jo lahko prikličemo na različne točke mape in se tako lahko hitro teleportiramo naokrog. Omejitve pri tem sicer obstajajo in takšna dostava tovora te stane nižje ocene, a včasih se ti preprosto ne da riniti skozi novo večkilometrsko pot in bi rad samo dostavil paket in nadaljeval z zgodbo.

Štorija je tokrat bolje tempirana in me je že na začetku bolj povlekla v dogajanje. Seveda si lahko igralni čas podaljšate vmes tudi z opravljanjem stranskih misij, ki jih je tudi tokrat cel kup, a tudi to ni nujno, zato se lahko bolj ali manj osredotočite samo na glavne misije in te zopet spremlja lepa četa zanimivih oseb z imeni, kot je Tarman – kapetan ladje Magellan, ki je izgubil roko v katranu, zdaj pa lahko zaradi tega čuti tok te črne substance, kar mu omogoča boljšo navigacijo po njej. Tu je tudi lutka Dollman, ki si jo Sam na začetku pripne ob pas, in v bistvu sem od nje pričakoval, da bo na poti postala neka verzija Mimirja iz God of Wara in bo med odpravami povedala kakšno zanimivo stvar o tem svetu. A Dollman je večino časa tiha in ko že kaj izusti, je neka neumna pripomba, da mi je iz hrbta padel kakšen del paketa, medtem ko se kotalim iz gore.

Med potovanji nam pot zopet prečkajo razbojniki, ki so zdaj lahko tudi robotski, kot vedno pa po nekaterih delih mape stražijo BT-ji. Obe vrsti preprek sta tokrat veliko lažji od prej in mi v bistvu skoraj nikoli niso predstavljale resnega izziva. Sicer se lahko še vedno lotite prikritega pristopa in počasnega premikanja mimo BT-jev ter odstranjevanja banditov iz zasede, a v bistvu za to nikoli nisem čutil potrebe. Igra ti namreč ves čas dostavlja novo orožarno, tako da mi je bilo veliko hitreje, če sem preprosto iztrebil celo bazo nasprotnikov in nato na kamion naložil vse dragocenosti, sovražniki pa niti niso predstavljali kakšnega resnejšega izziva. Tudi BT-ji zdaj niso več tako strašni, saj se lahko preprosto zapeljemo mimo njih in tudi če nas ob tem opazijo, nas v bistvu nikoli niso zmožni dohiteti. Končni rezultat je, da na normalni težavnosti nisem skozi kampanjo niti enkrat umrl, kar je velika razlika v primerjavi z originalom. Osebno za to nimam kakšnih pritožb, saj mi je tiholazenje mimo BT-jev v originalu hitro postalo tečno in zdaj se mi s tem sploh ni treba ukvarjati, zaradi česar sem tudi v samem igranju bolj užival.

Death Stranding 2 je celokupno dokaj tipično nadaljevanje, ki vzame ideje predhodnika in jih zgolj nadgradi, ob tem pa ne inovira preveč. Kojima je tokrat igral na varno noto, kar je morda za nekoga presenetljivo, a hkrati je s tem dostavil prečiščeno formulo originala, kar je tudi vse, kar so nekateri igralci od njega zahtevali. Sama zgodba dostavi bolj emotivne trenutke, ki vam znajo, še posebej na začetku, iz očesa izvabiti tudi kakšno solzico, grafična podoba pa je tokrat ena najboljših v igričarski industriji in na konzoli PlayStation 5 Pro ter spodobnem OLED-televizorju je izkušnja naravnost fantastična, k dovršenosti pa prispeva tudi odlična glasbena podlaga ter vrhunsko glasovno podajanje.

Skratka, Death Stranding 2 je odlično nadaljevanje, ki mi je osebno izpolnilo vsa moja pričakovanja, in res upam, da Kojima še ni prestar, da nam dostavi še kakšen del tega izjemno zanimivega in presneto unikatnega sveta.

Objava Death Stranding 2 – nadgrajena igralna formula, ki ohrani glavno idejo originala se je najprej pojavila na HOPsi.

To nenehno spreminjanje strojne opreme in samega načina, kako igralci igrajo igre, se Nintendu ni vedno obrestovalo. Veliko prodajo je denimo zabeležil sistem Wii, a nato naslednika niso imenovali Wii 2, ampak WiiU, in to je privedlo do zmede pri kupcih, prodaja pa je drastično padla. Japonci te napake pri njihovi najbolj komercialno uspešni konzoli niso nameravali ponoviti, zato se novi izdelek imenuje preprosto Nintendo Switch 2, in čeprav je bilo že pri prvi predstavitvi jasno, da bo tole strojna nadgradnja originala s parimi dodatki, sem vseeno pričakoval, da bomo morda dobili kakšno dodatno skrito presenečenje. Zdaj lahko po obsežnem testiranju potrdim, da Nintendo v rokavu ni skrival ničesar, in čeprav je Switch 2 povsem spodobna konzola, ne morem mimo dejstva, da sem od nje vseeno pričakoval več.

View this post on Instagram

A post shared by HOPsi (@hop.si)

• Teža: 535 gramov
• Zaslon: ločljivost 1920 x 1080 – na televizorju možnost slike 4K
• Osveževanje: 120 Hz
• Podpora tehnologij: HDR, VRR
• Disk: 256 GB
• Polnjenje: USB-C
• Kontrolerja: Joy-Con 2
• Cena: 499 €
• Nakup: Konzolko.si

Če bi Switch 2 postavili ob bok predhodniku, bi vsak takoj opazil, da je nova konzola večja od predhodnika, na sebi pa nosi bolj umirjeno barvno kombinacijo. Paket je sicer lično majhen in v njem lahko najdemo polnilec, držalo za skupek novih kontrolerjev Joy-Con 2, HDMI-kabel in postajo, preko katere napravo nato povežemo na televizor.

Sam ekran je sicer večji, a ni spet tako velik, da bi se ga morda bal držati v rokah, celotni sistem pa je tudi presenetljivo lahek. Gledamo v LCD velikosti 7,9 palca, ki za razliko od originala zmore izvreči sliko ločljivosti 1920 × 1080 in se osvežuje pri kar 120 Hz, kar so seveda pritikline sodobnih sistemov in hudo prav pridejo tudi pri igrah. Dodana je bila podpora tudi za tehnologijo HDR, podatke pa lahko zdaj shranjujemo na disk velikosti 256 GB. Vse to so še kako potrebne nadgradnje konzole, ki je originalno izšla leta 2017, in razvijalcem se je zdaj končno odkotalil kamen od duše, saj je bila za marsikoga od njih optimizacija za originalni Switch pravi pekel in niti ni čudno, da si veliko večjih naslovov tipa Dying Light 2 na originalnem Switchu igral le preko oblaka.

LCD-zaslon zmore svetilnost 500 nitov in tole je dober ekran, ki žal ni OLED, a zna vseeno izdati pisane barve in se dobro obnese tudi na odprtem, saj bo zagotovo prišla priložnost, ko boste napravo s sabo odnesli na kak sprehod in si zaželeli igranja iger. In na tej zadevi boste samo in le igrali igre, saj Nintendo še vedno trdno verjame, da je Switch namenjen zgolj zabavi, in za razliko od kakšnih Steam Deckov in Legion Go-jev tega ne boste zmožni povezati na monitor in gor opravljati kakšna pisarniška dela ali pa se morda spraviti v brskanje po spletu.

Zaslon v sebi hrani tudi drobovje strojne opreme, tako da boste na vrhu našli tipko za vklop in izklop naprave, dva gumba za nadzor glasnosti, luknjo za žičnate slušalke in režo za vstavljanje microSD-kartic z igrami. Nintendo je pametno na vrh vgradil še en vhod za USB-C, kar pomeni, da lahko napravo zdaj polnite tudi medtem, ko jo brez postaje preprosto naslonite na naslonjalo, ki je precej kvalitetnejše od tistega, ki smo ga prejeli ob originalu.

Pomemben del vsakega Switcha so tudi njegovi kontrolerji. Tako kot ob predhodniku so ti odstranljivi, a namesto da bi jih morali zatikati po tirnicah na svoja mesta, jih zdaj preprosto priklopimo preko magneta. To je bila zame osebno ogromna nadgradnja, saj imam večje roke in mi je bilo zaradi tega pri originalu odstranjevanje kontrolerjev vedno muka, saj sem skoraj vedno nehote po nesreči stisnil nek dodaten gumb. Tule pa kontrolerja preprosto približamo ekranu in na svoje mesto klikneta z zadovoljujočim zvokom, naprava pa celo dovoli, da kontrolerja prisesate na napačno stran, na kar vas nato ob prižigu opozori začetni zaslon. Oblika kontrolerjev drugače ostaja nespremenjena: na vsakem Joy-Conu se nahajata po dva skupka četverice gumbov, z minusom in plusom na vrhu, to pa sta seveda tudi dve nadzorni paličici. Novost je C-gumb, ki sproži video pogovore, in to je v bistvu tudi njegov edini namen. Tako kot prej lahko z Joy-Coni mahate po zraku in tako upravljate nekatere igre, oba pa je moč uporabiti tudi z drsanjem po podlagi v slogu miške.

Če ste pričakovali, da boste ob zagonu konzole ugledali tudi povsem nov uporabniški vmesnik, potem boste na tem mestu zagotovo razočarani. Nintendo Switch 2 ima namreč praktično enako programsko opremo kot original, tako da je prečesavanje menijev še vedno preveč zamudno, kot bi moralo biti. Novost so virtualne kartice, ki jih iz svojega profila uvozite na novo konzolo in tako na enostaven način preselite svojo knjižnico iger iz originalnega Switcha. Na novi konzoli bodo delovale vse igre, ki ste jih kupili na pretekli konzoli, a nekateri naslovi so dobili unikatne nadgradnje, ki jih je treba doplačati in na Nintendo Switch 2 prinesejo dodatno optimizacijo, kot je možnost igranja pri višjih ločljivostih in sličicah na sekundo.

Prišli smo zdaj do iger, in na žalost je to stvar, ki je zaenkrat tudi največji minus tega izdelka. Uvoz starih iger in možnost preigravanja teh je sicer lepa noviteta Nintendovega ekosistema, a večina igralcev bo Switch 2 kupila za igranje novih iger, ki pa jih preprosto ni. Nobenega novega Maria, nobene sveže Zelda avanture – zadovoljiti se boste morali z novim poglavjem serije Mario Kart, ki je sicer dobro prodajan izdelek, a če vam ni do večigralskega dirkanja, potem je seznam naslovov kratek oziroma ga sploh ni, a še večje presenečenje je to, da za njih sploh še nismo dobili napovednikov. Tako sem ob testiranju moral igrati Mario Kart in Zeldo: Breath of the Wild, ki je sicer zdaj končno dobila podporo za 60 sličic na sekundo, vendar bi od novega sistema pričakoval veliko večji razpon iger. Naslednja večja zadeva pride naslednji mesec, ko izide Donkey Kong Bananza, a to ni videti kot res velik naslov, za povrh pa je treba zdaj tudi za takšne malce manjše naslove odšteti 70 €, medtem ko Mario Kart zahteva kar 80 €.

Kar se tiče baterije, je ta vzdržljiva, a zaradi večjih mišic strojne opreme na njej brez polnjenja ne boste mogli uživati tako dolgo kot pri originalni konzoli. Tule spet pride prav prej omenjena opcija dodatnega USB-C vhoda za polnjenje, medtem ko je konzola na naslonjalu, med uporabo v ročnem načinu pa sem tudi opazil, da se je ta hitreje segrela kot tista originalna.

In to je v srži Nintendo Switch 2: strojna nadgradnja originalne konzole, ki ponuja veliko združljivosti s preteklostjo, a se nato zanaša tudi pri katalogu iger. Ta se bo seveda sčasoma močno razširil, saj predvidevam, da bo tudi ta sistem Nintendo podpiral še vrsto let, a če trenutno niste res velik oboževalec Mario Karta in vam preigravanje starih naslovov v višji ločljivosti ni dovolj privlačen razlog za nakup nove konzole, potem je morda smotrno, da z nakupom malce počakate – in če ste dovolj potrpežljivi, boste celo pričakali OLED različico, ki jo imajo Japonci zagotovo že v planu in bo takrat imela tudi večjo zalogo iger.

Objava Nintendo Switch 2 – lepa strojna nadgradnja originala, ki pa ji manjka iger se je najprej pojavila na HOPsi.

Mario Kart je torej velika zadeva in zato ni presenetljivo, da je naslednika osmega poglavja Nintendo hranil za splavitev nove konzole Nintendo Switch 2. Mario Kart World je tako postal edina večja ekskluziva, ki jo lahko igrate ob nakupu te nove konzole – in tega izziva se ne ustraši. Dobili smo namreč izjemno zabavno dirkačino, ki bo prijala tako tistim, ki s takšnimi naslovi nimajo izkušenj oziroma so jim igre na splošno povsem tuje, kot tudi veteranom serije, ki bodo nato svoje mojstrovanje različnih prog prenesli tudi v večigralske obračune.

V bistvu sem se ob najavi Worlda spraševal, kam lahko sploh še Nintendo zapelje to serijo, saj je že prejšnji del ponujal toliko zabavne vsebine, da se je enostavno nisi mogel naveličati. Seveda to velja samo za tiste, ki imajo dirkanje radi, in če vam to ni po godu in imate v svojih Nintendo ekskluzivah raje neko zgodbo ali platformske izzive, potem Kart ne bo za vas. Tole je namreč golo dirkanje, ki si ne daje opravka z ničemer drugim – in to zadevi lahko štejem samo v plus. Strah me je namreč bilo, da bo Nintendo želel preveč inovirati in bi s tem izgubil tisto glavno privlačnost te serije, ki se vrti okoli vožnje po prisrčno obarvanih progah, vmes pa se lahko zabavate sami ali pa v družbi prijateljev, ki jim ravno pred ciljno črto od zadaj spustite uničujočo želvo ter jim kažete pravi ali virtualni jezik, medtem ko jih prehitite.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Nintendo
Založnik: Nintendo
Platforme: NS2
Nakup: Povezava
Datum izida: 5. junij 2025
Cena: 79,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Takšna izkušnja vas čaka tudi tule in, čeprav ste nemara pristaš večigralskih dirk, je najprej pametno pokukati v enoigralsko izkušnjo, ki je odlična. V začetnem meniju si lahko izberete standardni igralni način Grand Prix, nato vas čaka izbira dirkača iz res širokega seznama Nintendovih ikon, potem samo še izberete moč motorja, ki tu služi kot nekakšna težavnost, in že si lahko izberete turnir, ki vas bo popeljal skozi širok seznam dirk – te pa se bodo vedno odvile na dobro zamišljenih progah.

Kot rečeno, nazadnje sem se s to serijo srečal na konzoli Nintendo 64, zato sem tule debelo gledal, ko se je naenkrat na progo zapeljalo 24 različnih dirkačev, in začetek dirke je bil zato vedno kaotičen, saj se želijo vsi izboriti za najvišja mesta, pri čemer prav pride tudi pravočasno gasiranje, ki ti prinese dodatni pospešek. Vsi se tudi rinejo, da lahko poberejo svoj kos kockastih vprašanj, ki vam nato dajo bonuse pri dirkanju – naenkrat pa lahko na sebi držite dva. Bolj ko ste na repu kolone, boljša orožja boste dobili, medtem ko vožnja na vodilni poziciji prinaša svoja tveganja, saj se bodo tisti najbolj nevarni izstrelki zapodili ravno proti vam – vi pa pred tem kakšne resne obrambe nimate.

Vožnja je napeta od začetka do konca, saj vam bodo pozornost jemale tudi same proge, ki so izjemno žive, in okolica je včasih preprosto tako čudovita, da malce pozabiš na držanje plina. Mimogrede – tu moram pohvaliti opcijo v nastavitvah, ki omogoči samodejno pritiskanje na gas, saj tega itak držite neprestano in, glede na to, da so dirke dolge, vas lahko začne kmalu boleti prst. Prelestna okolica tam ni samo za okras, saj vsake toliko na progo stopi kakšna nevarnost, ki se ji je treba izogniti, obenem pa je obvezno skočiti tudi na tiste dele proge, ki vam dajo začasni pospešek. Potem so tu raznorazne bližnjice in novost, ki vaš mali bolid vrže na tirnice, po katerih nato lahko drajsamo v slogu Tonyja Hawka. Vse to prinaša svoje minuse in pluse, a glavno je, da se skozi cilj pripeljete na čim višjem mestu.

Tudi če na kakšni dirki ne dobite zlate medalje, to ne pomeni takojšnjega poraza. Točke se namreč med dirkami seštevajo, zato še vedno lahko na naslednji preizkušnji svojo uvrstitev popravite. Dirke tokrat niso strogo ločene na kroge – nekatere med njimi so takšne klasične preizkušnje, a velikokrat se boste preprosto vozili iz ene točke do druge, kar tudi pomeni, da si ob prvi vožnji preprosto ne morete niti približno zapomniti, kakšne trike lahko izvajate na določeni preizkušnji. Težavnost sicer ni pretirana – osebno nisem že leta preizkusil te serije in sem si kljub temu izbral najmočnejše bolide ter zmagal skoraj vsako dirko, a spet – včasih so za najvišjo stopničko odločale stotinke. Z uspešnim dirkanjem ne boste odklepali samo pokalov, ampak boste dobivali tudi cekine in odklepali nove dirkače ter dodatne bolide, tako da imate vedno razlog, da se potrudite kot prvi zapeljati skozi cilj.

Grand Prix ni edini igralni način, ki ga lahko preizkusite. Poleg tradicionalnega dirkanja na čas lahko zdaj sodelujete tudi v načinu Knockout Tour, ki bi ga lahko označil za nekakšen dirkalni battle royale. V tej dirki se peljete od ene točke do druge, na vsakem odseku ceste pa se morate uvrstiti na določena mesta, drugače ste lahko izločeni. Napetost začne proti koncu pošteno naraščati – in to že v enoigralskem načinu, medtem ko je med dirkanjem z drugimi živimi igralci stvar še bolj adrenalinska in hkrati presneto nalezljiva.

Edini minus pri celotni izkušnji mi je bil igralni način Free Roam. To je namreč Nintendov poskus dirkanja v odprtem svetu, kot ga poznamo iz serije Forza Horizon. Morda je ravno Free Roam razlog, da so proge tokrat tako dolge in široke – in te proge zdaj lahko prosto raziskujemo, kadarkoli se nam že zahoče: preprosto pritisnemo tipko in že smo osvobojeni mej, ki nam jih je prej začrtala posamezna proga. Problem je edino to, da v tem svetu nimaš kaj zares početi. Sicer lahko srečaš ostale dirkače, a teh ni možno pozvati na spontano dirko, niti ne boste v teh odprtih stopnjah naleteli na kakšne večje skrivnosti. Obstaja sicer nekaj manjših izzivov, vendar so ti tam bolj zaradi lepšega, in na splošno sem se tega brezglavega raziskovanja hitro naveličal.

A Free Roam ni glavna poanta tega naslova in o njem lahko razmišljamo zgolj kot o dodatku, ki ga je pač Nintendo vključil zraven kot bonus. Dirkanje in zabava sta ostala na visokem nivoju in, čeprav Mario Kart World stane kar 80 €, si to cenovno nalepko tudi prisluži – še posebej glede na dejstvo, da je to naslov, ki mu bo Nintendo ponudil še ogromno posodobitev in ima že zdaj dovolj vsebine, da se lahko ob dirkanju zabavate mesece, če ne celo leta.

Objava Mario Kart World – presneto zabavno dirkanje se je najprej pojavila na HOPsi.

To je dolg uvod za preprosto najavo, ki pravi, da so prijave za naš League of Legends turnir zdaj tudi uradno odprte! Ekipe, ki bi rade za svoje pridno igranje prejele tudi kakšno fizično nagrado, lahko svojo udeležbo potrdite na spodnji povezavi.

Prijavo je pametno oddati čim prej, saj so mesta omejena – in če so nas pretekle izkušnje česa naučile, je to, da se znajo zelo hitro zapolniti. Tako kot pri večini dosedanjih turnirjev bomo najprej izvedli spletne kvalifikacije, ki jih boste lahko igrali kar od doma. Te bodo potekale že v soboto, 7. junija, ob 13.00. Rezultate in udeležbo boste tudi tokrat potrjevali preko platforme 360Clash. Igralo se bo na strežniku EU West, kapetani ekip pa boste morali na dan turnirja, med 9.00 in 12.30, s preprostim klikom na gumb “Check-in” potrditi prisotnost svoje ekipe.

V finalni obračun se bodo izmed vseh sodelujočih kvalificirale štiri ekipe – skupno torej 20 tekmovalcev. Ti se bodo nato spopadli v živo, in sicer na lokaciji Mimovrste BTC Ljubljana. Finale bo potekalo v soboto, 14. junija, s pričetkom ob 10.00. Vsaka izmed finalnih ekip bo morala vplačati še prijavnino v višini 100 €, kar pomeni 20 € na člana ekipe. Celoten znesek bo šel v nagradni sklad, ki bo znašal 1.500 € v materialnih nagradah. Bodite brez skrbi – tudi če ne osvojite zlata, bo prav vsak sodelujoči prejel praktično nagrado, ki bo odtehtala vrednost prijavnine.

Torej – vse je pripravljeno! Kvalifikacije že čakajo na vaše prijave, več o pravilih pa si lahko preberete na sledeči povezavi.

Objava Prijave za turnir iz igre League of Legends zdaj odprte! se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta se od njihovega ustaljenega igralnega recepta ne bo bistveno razlikoval. Še vedno bo šlo za RPG s pogledom od zgoraj in poteznim bojevanjem, v katerem bomo vodili svojega ustvarjenega lika ter skupino spremljevalcev, ki jih bomo srečali tekom kampanje. Zgodba se bo vrtela okoli apokaliptičnega dogodka Noctis Aeterna, igralec pa bo v vlogi vesoljskega inkvizitorja, ki preiskuje krivoverce na enem večjem planetu. Za razliko od Rogue Traderja tokrat ne bomo veliko potovali med planeti, temveč bomo raziskovali en sam planet, ki pa bo vseboval raznolike pokrajine, zato igranje ne bi smelo hitro postati enolično.

Dark Heresy zaenkrat še nima datuma izida, zato letos igre bržkone še ne bomo dočakali. A nič zato – Owlcat Games še vedno redno izdaja posodobitve in vsebinske dodatke za Rogue Traderja. Naslednji DLC, Lex Imperialis, izide 24. junija, razvijalec pa je napovedal tudi drugo sezonsko prepustnico, ki bo leta 2026 prinesla še dve razširitvi. Rogue Trader je trenutno na Steamu znižan za 50 %, tako da ga lahko dobite za vsega 24,99 €.

Objava Razvijalec Owlcat Games dela na novem RPG-ju Warhammer 40k: Dark Heresy se je najprej pojavila na HOPsi.

Lahko pa končno odtrgate oči od nenehnega vrtenja prvega napovednika, saj se je danes na YouTubu – brez kakršnega koli predhodnega pompa – pojavil napovednik številka dve. Za razliko od prvega se ta bolj osredotoča na dva glavna protagonista, Jasona in Lucio, ki sta partnerja v kriminalnem svetu in hkrati ljubimca. Zdi se, kot da je video vzet iz začetka kampanje, zato bomo najverjetneje na začetku nadzorovali Jasona, ki se odpravi po svojih dnevnih opravkih – ti pa med drugim vključujejo pitje piva, dvigovanje uteži in frajersko vožnjo z avtomobilom po mestu, v katerem ima očitno policija polne roke dela. Ti opravki bi bili tudi odlično izhodišče za uvajalni del, kjer se na lep način priučimo kontrol, nakar na koncu iz zapora poberemo Lucio in se pred nami odpre širša zgodba.

Kar takoj pade v oči, je grafična podoba. Golega igranja sicer še vedno nismo dobili – to verjetno pride, ko bo igra bližje izidu – a se medtem lahko vsaj čudimo nad prelestno grafiko. Ne navdušijo samo podrobne teksture in prelepo osvetljevanje, temveč tudi ljubezen do podrobnosti, ki jih je Rockstar očitno znova vložil v vsak košček izrisane ulice – naj bodo to detajlno poustvarjene notranjosti hiš ali malenkosti, kot je presneto kuštravi brezdomec, ki Jasona zaprosi za drobiž pri njegovem odhodu iz trgovine.

Slabe tri minute dolg napovednik je vsaj nekakšen obliž na rano vaše potrpežljivosti, ki bo morala še malo potrpeti, saj GTA 6 po novem izide 26. maja 2026.

Objava Tule je drugi napovednik za GTA 6 se je najprej pojavila na HOPsi.

GTA 6 je s svojim prvim napovednikom decembra 2023 odpihnil igralce, ti pa so se močno slinili nad dodatnimi informacijami. Navsezadnje je napovednik nosil naslov Trailer 1, zato je bilo logično pričakovati, da bomo kmalu dobili še kakšnega novega. Internetni detektivi so medtem do obisti pregledali originalni napovednik, ki je te dni zabeležil že več kot 250 milijonov ogledov, a od prvega videa dalje je bil Rockstar čudno tiho.

Grand Theft Auto VI is now set to release on May 26, 2026. https://t.co/YgaIn1cYc8 pic.twitter.com/cyeK7GM6Ob

— Rockstar Games (@RockstarGames) May 2, 2025

Zdaj smo že na sredini leta 2025, o igri pa še vedno ni bilo slišati ničesar – vse do danes, ko se je pred dvema urama končno znova oglasil razvijalec in sporočil tisto, kar smo mnogi že potihem pričakovali: GTA 6 ne bo izšel letos, saj ekipa preprosto potrebuje dodatni čas za dokončanje svoje vizije. Zato je bil izid prestavljen na naslednje leto.

Ta novica ima vsaj eno pozitivno stran – zdaj vemo, da bo GTA 6 uradno izšel 26. maja 2026, medtem ko prej nismo poznali niti meseca izida. Slaba stran pa je seveda dejstvo, da bo treba na izid počakati vsaj še eno leto. Rockstar ob tem tudi ni razveselil PC-igralcev, saj bo GTA 6 maja 2026 še vedno izšel le za konzoli PlayStation 5 in Xbox Series X, medtem ko bodo računalničarji na svojo različico najverjetneje morali čakati še vsaj dodatno leto.

Objava GTA 6 prestavljen na maj 2026 se je najprej pojavila na HOPsi.

Bethesda je ob najavi objavila poseben video, v katerem so pred kamero stopili nekateri člani izvirne ekipe, ki je leta 2006 ustvarila zdaj že legendarni Oblivion. Vsak izmed njih je z nekaj besedami obudil spomine na igro in poudaril njen vpliv na nadaljnji razvoj Bethesdinih naslovov. Med govorci je bil tudi Todd Howard, ki je to priložnost izkoristil za ponoven namig na projekt The Elder Scrolls VI, ki ga zdaj razvija celotna ekipa Bethesde – predelavo Obliviona pa so zato zaupali zunanjemu studiu Virtuos.

Virtuos se ni zadovoljil zgolj z vizualno prenovo, saj so na novo zrisali vse teksture, posodobili 3D-modele in preko pogona Unreal Engine 5 igri vdahnili sodobno osvetlitev ter posebne učinke, ki prej enostavno niso bili mogoči. Kljub temu so se trudili ohraniti tiste posebnosti, zaradi katerih se o Oblivionu še danes govori – denimo legendarnega nadležnega oboževalca ali komične situacije v svetu igre. Glasovno igranje je bilo prečiščeno, NPC-ji pa so zdaj bolj raznoliki, saj so uporabili več različnih glasovnih igralcev.

Predelava, ki zasede kar 115 GB, poleg grafične prenove prinaša tudi spremembe v igralnih mehanikah. Napredovanje lika si zdaj nekaj sistemov izposoja iz Skyrima, a akrobacijo boste še vedno lahko trenirali z neumornim skakanjem po svetu. Tretjeosebna kamera je precej izboljšana – vključuje merek, med hojo pa lahko zdaj tudi tečete, kar je bilo prej možno zgolj z modifikacijami. In ko smo že pri tem: Bethesda je potrdila, da uradna podpora za mode ni vključena, a to velja le za njihove interne modifikacije, na spletni strani Nexus pa že najdemo nekaj modifikacij iz strani igralcev.

Virtuos je prenovil tudi uporabniški vmesnik, ki je zdaj bolj prijazen mlajši generaciji igralcev. Ti pa se bodo kljub vsem izboljšavam še vedno morali spopadati z mini igrami prepričevanja NPC-jev in vlamljanja v ključavnice.

Predelava se trži po osnovni ceni 54,99 €, vanjo pa sta poleg glavne kampanje vključena še dodatka Shivering Isles in Knights of the Nine. Za dodatnih 10 € je na voljo še Deluxe različica, ki vsebuje nekaj ekskluzivnih oklepov in orožij.

The Elder Scrolls IV: Oblivion Remastered je na voljo za PC ter konzole PlayStation 5 in Xbox Series X, igro pa lahko preizkusite tudi preko servisa Game Pass.

Objava Predelava The Elder Scrolls IV: Oblivion Remastered zdaj na voljo za igranje se je najprej pojavila na HOPsi.

Da se bo morda nekaj na tem res zgodilo, smo prvič izvedeli leta 2020, ko je na internet pobegnil Microsoftov interni dokument, v katerem je bila omenjena obnova igre The Elder Scrolls IV: Oblivion, ki jo je Bethesda prvič ponudila v igranje leta 2006. Sledilo je nekajletno zatišje, medtem pa so internetni novinarji v zadnjem mesecu neprestano namigovali, da je uradna najava predelave tik pred vrati, Microsoft pa naj bi igro izdal povsem nenapovedano.

Remake Screenshots from Virtuos’ Website:
byu/GhostofPuffers inoblivion

Nek uporabnik Reddita je nato na spletni strani razvijalca Virtuos naletel na del strani, ki je vseboval skrite, a javno dostopne slike. Te so bile vzete neposredno iz predelave in čeprav je Virtuos napako hitro popravil, so se slike hitro razširile po spletu. Tako imamo zdaj pred sabo prvi uradni vpogled v predelavo, ki bo očitno veliko več kot zgolj nadgradnja originalnih tekstur.

Oblivion images on Virtuos website
byu/Taurnil inoblivion

Že prej se je sicer govorilo, da bo Virtuos igro predelal v pogon Unreal Engine 5 ter ob tem posodobil tudi nekatere igralne mehanike. Slike nam sicer tega ne potrdijo, je pa jasno, da gre za popolnoma na novo zgrajen Oblivion, zato lahko poleg izboljšanih tekstur pričakujemo tudi prenovljene animacije, osvetlitev scen in morda celo kakšen košček povsem nove vsebine. Na spletni strani Imgur lahko najdemo še vrsto dodatnih promocijskih slik – na eni je vidna tudi najava Deluxe Edition igre ter informacija, da bo predelava na voljo tudi prek storitve Game Pass.

Vsi nad novimi slikami sicer niso navdušeni – marsikateri igralec se je na spletu že pritožil, da podoba deluje preveč rjavo, medtem ko je bil original znan tudi po svoji živobarvni paleti.

Manjka samo še datum izida, a če gre verjeti novinarju Jeffu Grubbu, naj bi predelava izšla že naslednji teden, nekje od 21. aprila dalje. Glede na to, da na promocijskih slikah ni nikjer jasno naveden datum izida, zna Microsoft igro resnično izdati brez večje marketinške kampanje.

Objava Na splet ušle prve slike predelave The Elder Scrolls 4: Oblivion se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta je bil pod pričakovanji že pri prvi kratki predstavitvi, saj se je zdelo, da Nintendo ni želel preveč tvegati. Izboljšali so zgolj strojno opremo predhodnika in nekoliko povečali zaslon. Konzola bo zdaj omogočala višjo ločljivost in večje število sličic na sekundo. To se je na koncu tudi potrdilo, a resnično me je presenetilo, da nismo dočakali napovedi povsem nove igre Mario, ki je bila od nekdaj prvodnevni spremljevalec novopečenih Nintendo sistemov.

Namesto tega smo dobili napoved novega Mario Karta in Donkey Konga ter kopico predelav iger zunanjih razvijalcev. To sicer ni slabo, a res smo pričakovali poplavo Nintendovih lastnih licenc. Te so se sramežljivo pokazale le v obliki predelav originalnih iger s konzole Nintendo Switch, pri čemer bo za te nadgradnje treba odšteti dodatne evre. Kar me je zares presenetilo, pa je pohlepnost založnika, saj zahteva dodatna plačila ali naročnino na storitev Nintendo Switch Online za skoraj vsako stvar. Se spomnite Sonyjeve igre Astro Bot, ki je na zabaven način predstavila specifikacije konzole PlayStation 5 in je bila brezplačna? Nintendo se je domislil nečesa podobnega s svojo igro Nintendo Switch 2 Welcome Tour, a je videti bolj kot grafični uporabniški priročnik, za katerega bodo igralci morali plačati. Nintendo je prav tako dvignil cene iger: digitalne kopije bodo zdaj stale 80 €, za fizične pa bo treba odšteti kar 90 €.

Tudi sama konzola je precej dražja od pričakovanega. Spomnimo, da je original ob izidu stal 330 €, za naslednika pa boste morali odšteti kar 470 €. Dvig cene je bil sicer pričakovan, a vseeno se zdi, da je Nintendo tu nekoliko pretiraval, saj je zdaj konzola dražja od PlayStationa 5, ki ima precej bogatejši katalog iger.

Glede specifikacij smo končno dobili nekaj konkretnih odgovorov. Zaslon zdaj meri 7,9 palca v premeru, medtem ko je imel original 6,2 palca. Gostota pikslov je višja, Nintendo pa pravi, da boste v prenosnem načinu lahko uživali v ločljivosti 1080p, ob priklopu na postajo pa v 4K. Konzola bo sposobna prikazati 120 sličic na sekundo, a bo pri najvišji ločljivosti omejena na 60 sličic na sekundo. Na žalost pa boste primorani gledati v navaden LCD-zaslon, čeprav je bila OLED-različica prvotnega Nintendo Switcha izjemno priljubljena med igralci.

Kontrolerji Joy-Con bodo še vedno odstranljivi, a bodo zdaj magnetni, kar bo olajšalo njihovo pripenjanje in odstranjevanje. Dodana je tudi nova tipka C, ki sproži video klice, a tudi ta funkcija ni navdušila. že med predstavitvijo se je slika zataknila, poleg tega bo za video pogovore treba dokupiti dodatno kamero. Mikrofon je vgrajen v konzolo, kar pomeni, da zvok ne bo najboljše kakovosti, če bo naprava pripeta na televizor in tako oddaljena nekaj metrov od igralca. Spletno komuniciranje bo omogočeno samo igralcem z naročnino na Nintendo Switch Online.

Dobili smo tudi datum izida. Nintendo Switch 2 bo izšel 5. junija, prednaročila pa se že zbirajo na Konzolko.si. Res bo zanimivo spremljati, kako se bodo obnesle zaloge, saj na splošno vlada občutek, da se igralcem z nakupom ne mudi preveč. Mnogi upravičeno čakajo na bogatejši katalog iger ali na morebitno napoved nadgradnje, ki bo vključevala OLED-zaslon.

Objava Nintendo Switch 2 izide 5. junija in to po ceni 469,99 € se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta izjemno popularni naslov že dolgo vlada Steamovi večigralski lestvici igralcev in tudi pri organizaciji turnirjev nam ekip nikoli ni bilo treba preveč dolgo iskati. Lani smo turnir iz te igre preskočili in smo se letos odločili, da ga zopet vrnemo v obtok in to se je vsekakor izkazalo za pravilno odločitev.

Po objavi kvalifikacij so se mesta ekip, željnih tekmovanja, hitro začela polniti. In polniti. In polniti. V bistvu smo skoraj na začetku takoj presegli mejo maksimalnih rezerviranih mest, saj je bil turnir začrtan za 16 ekip, kar pomeni 80 igralcev, v rezervi pa smo po zadnjem štetju imeli vsaj še enkrat toliko ekip, če bi slučajno kdo od prijavljenih odpovedal udeležbo, a tisti na klopi so za to imeli bolj malo upanja. Zakaj bi se kdo sploh odpovedal tekmovanju, za katerega smo malce predrugačili pravila in smo finalistom obljubljali denarne nagrade v skupni vrednosti 1.500 €?

V finale so se prebile štiri ekipe in sicer so to bile Diamant Esports!, MIS ESPORT, Fusion Gamingin JANNE_VEJM – Fusion Gaming se finala ni mogel udeležiti, zato ga je zamenjala ekipa GunRunners. Vse štiri grupe so se na finalni obračun dobro pripravile in znotraj prostorov trgovine Mimovrste se je odvilo nekaj napetih bojev, a na koncu je zmago zopet pobrala ekipa Diamant Esports!, ki ji je sledila grupa MIS ESPORT, bron pa si je priborila ekipa GunRunners. Četrto mesto je zato pripadlo ekipi z najbolj izvirnim imenom JANNE_VEJM, ki je sicer zgrešila stopničke, a dosežek je že sodelovanje na glavnem tekmovanju in tudi oni so domov odnesli nekaj vzpodbudnih nagrad.

Diamant je zdaj postal že večkratni tekmovalec naših turnirjev. Ekipa, ki je bila ustanovljena leta 2022 pod pokroviteljstvom T-2, se je skozi čas preoblikovala med vodilne e-športne ekipe v Sloveniji in njihova profesionalnost je privedla do oblikovanja lastnega portala, kjer iščejo pridne nove in talentirane igralce iz iger CS2 in Fortnite – več o tem izveste na njihovi uradni strani.

Osebno me je pri turnirju najbolj navdušilo to, da med obiskovalci ne gledamo samo tekmovalcev, ampak tudi njihove navijače. To je prav lepo videti v svetu, ko takšno fizično tekmovanje oziroma LAN zabave postajajo stvar preteklosti in druženje v živo izgublja na svoji veljavi.

Za izvedbo turnirja se zahvaljujemo partnerjem UVI, Logitech, Lenovo in Mimovrste, saj je vsak od njih prispeval svoj piskrček lepih nagrad in že se veselimo naslednjega turnirja, ki se bo odvil iz igre League of Legends. Prijave zanj se odprejo maja, do takrat pa si lahko ogledate kup slik iz aktualnega turnirja.

Objava Naš prvi letošnji turnir iz igre Counter-Strike 2 uspešno za nami! se je najprej pojavila na HOPsi.

Finalisti turnirja so zdaj znani in štiri izbrane ekipe, ki so se prebile skozi kvalifikacije, že ogrevajo motorje za finalni spopad, ki se bo zgodil v soboto, 29. marca na lokaciji Mimovrste BTC Ljubljana!

V finalu bomo gledali sledeče ekipe:

• Diamant Esports!
• MIS ESPORT
• Fusion Gaming
• JANNE_VEJM

Vabljeni vsi igralci, ki bi si radi ogledali nekaj napete Counter-Strike 2 akcije izpod prstov najbolj talentiranih slovenskih igralcev. Med te bomo podelili nagrade v vrednosti 1.500 € in kot že veste iz naših preteklih dogodkov so te vedno presneto mamljive. Vsi ti igralci bodo za svoj uspeh potrebovali podporo iz strani glasnih navijačev, zato se v soboto pridno naselite znotraj trgovine Mimovrste, akcija pa se začne že ob 10.00!

Lansko leto smo zaključili z epskim dogodkom Gaming Terminal, ki bi ga lahko označili za igričarski sejem, poln unikatne zabave. Čeprav se ni vse vrtelo zgolj okoli videoiger, so bile te ključna tema dogodka, kar nam je dalo odlično popotnico za leto 2025, v katerega smo zdaj že pošteno zakorakali. Tako je zdaj že napočil čas za novo serijo turnirjev!

Tudi tokrat smo pri snovanju turnirjev sodelovali s slovensko trgovino Mimovrste, ki postaja vse bolj dejavna v igričarskem svetu – in tako bo ostalo tudi letos. Prvi turnir znotraj sklopa dogodkov Gaming terminal se bo tako odvil znotraj popularne večigralske igre Counter-Strike 2, ki je med znalci bolje poznan pod imenom CS2 in zanjo bomo že čez en mesec skupaj pripravili kvalifikacije.

Pridni obiskovalci naših dogodkov že veste, kako potekajo ti naši turnirji. Najprej bodo na vrsti kvalifikacije, ki bodo tokrat potekale v soboto, 22. marca, s pričetkom ob 10.00. Za sodelovanje boste potrebovali ekipo petih dobro usklajenih igralcev, ki se bodo nato borili za čast nastopa v finalu, ki se bo odvil 29. marca. Kot vedno bomo tega organizirali v trgovini Mimovrste BTC Ljubljana.

Za sodelovanje v finalu bo vsaka ekipa morala vplačati prijavnino v vrednosti 100 €. Morda se sliši veliko, a če vsak član ekipe prispeva po 20 €, vas ta znesek ne bo preveč udaril po denarnici. Poleg tega bo vsaka kvalificirana ekipa prejela darilni paket, ki bo več kot odtehtal prijavnino. Igralo se bo za nagradni sklad v vrednosti 1.500 €, nagrade pa so lahko še bogatejše – lani nas je denimo presenetil Lenovo, ki je enemu izmed zmagovalcev podaril Lenovo Legion PC v vrednosti, ki je bila višja od celotnega denarnega sklada!

Skratka, če imate vsaj bežno znanje večigralskih streljačin, se vam vsekakor splača preizkusiti na turnirju. Prijave so že odprte! Za sodelovanje se morate prijaviti na platformo 360 Clash, kjer vas čakajo tudi podrobna navodila in pravila tekmovanja, uradni Discord kanal platforme pa vas čaka tule.

Se vidimo čez en mesec – najprej digitalno, nato pa še v živo! Preostali urnik turnirjev si lahko ogledate na naši uradni strani.

Objava Finalisti turnirja Counter-Strike 2 se v živo udarijo že to soboto! se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvijalec je že pred več kot letom napovedal, da bo igri dodal vsebino v obliki DLC-ja, zdaj pa je ta končno dobil ime in uradni napovednik.

Lies of P: Overture nas bo znova postavil v vlogo Ostržka, ki bo ponovno raziskoval mesto Krat – tokrat pa bomo njegove ulice doživeli v povsem drugi dobi. Overture nas bo namreč popeljal v zasneženo preteklost, kjer bomo spremljali dogodke, ki so pripeljali do norosti mehanskih lutk. Prav ta norost je bila v središču glavne kampanje igre.

Director's Letterhttps://t.co/4sXFY1JfFh pic.twitter.com/HikVnYncdp

— Lies of P (@Liesofp) February 12, 2025

Dodatek obeta obsežno vsebino in bo omogočal obisk tako starih kot novih lokacij. Tam bomo naleteli na nove sovražnike, orožja in raznovrstne šefe, ki so nepogrešljiv del vsake soulslike igralne izkušnje. Režiser Jiwon Choi je na omrežju X zapisal, da so v Overture vložili ogromno truda in ljubezni ter da dodatek vidijo kot nekakšno Director’s Cut različico igre, ki bo v celoti izpolnila prvotno vizijo studia Neowiz.

Točnega datuma izida dodatka še ni, vemo le, da bo izšel enkrat poleti.

Neowiz je v nedavno objavljenem finančnem poročilu razkril, da že delajo na nadaljevanju igre, ki naj bi izšlo leta 2026.

Objava Dodatek za igro Lies of P nas bo popeljal v preteklost lutkovne norije se je najprej pojavila na HOPsi.

Zgodba nas postavi v retro ameriško preteklost, ki bo pri gledalcih zagotovo vzbudila spomine na franšizo Fallout – le da je tukaj svet še razmeroma normalen in še ni doživel globalne apokalipse. To je tudi po zaslugi junakov Misterja Fantastica (Pedro Pascal), Susan Storm (Vanessa Kirby), Johnnyja Storma (Joseph Quinn) in Bena Grimma (Ebon Moss-Bachrach). A apokalipsa bi se lahko kmalu zgodila, saj grozi nova nevarnost v podobi zlobnega Galactusa in ogromnega robota, ki namerava uničiti zaščitni znak ZDA – Kip svobode.

Dražilnik nam predstavi osrednje like, ki imajo izjemne sposobnosti, kot so letenje, nevidnost in spreminjanje v ognjeno baklo, zanimivo pa je, da se Mister Fantastic v nobenem kadru ne raztegne kot elastika, kar je njegov najbolj prepoznaven dar. Vidimo pa lahko zabaven dialog med Thingom in robotkom Humanoid Experimental Robot B-Type Integrated Electronics oziroma H.E.R.B.I.E., ki sta se lotila kuharskega podviga.

Film The Fantastic Four: First Steps bo v kinematografih na ogled od 25. julija dalje, šef Marvela Kevin Feige pa je že potrdil, da se bodo ti junaki pojavili tudi v filmih Avengers: Doomsday in Avengers: Secret Wars.

Objava Film The Fantastic Four dobil prvi dražilnik se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar založnik EA v tej franšizi vidi še veliko neizkoriščenega potenciala, zato je v kreiranje nove izkušnje vložil ogromno denarcev, pri kovanju novega poglavja pa bi se radi zanesli tudi na skupnost. Tako so včeraj najavili novo iniciativo Battlefield Labs, kjer bodo v zgodnje testiranje povabljeni igralci in ti bodo nato svoje vtise sporočali direktno razvijalcem.

Teh bo kar precej, saj je EA kovanje večigralskega dela zaupal studiu DICE, medtem ko bo razvijalec Criterion delal enoigralsko kampanjo. Motive bo medtem razdeljen med izdelavo večigralskih in enoigralskih map, Ripple Effect pa ustvarja nek nov večigralski igralni način. EA je že sporočil, da bo Motive še vedno ob tem delal na že napovedani Iron Man igri, Criterion pa se bo po zaključku tega projekta vrnil v kovanje novih poglavij franšize Need for Speed.

Včeraj smo v obširnem videu čisto na koncu dobili tudi nekje 10 sekund igranja novega Battlefielda, ki še nima povsem uradnega imena. Vidimo lahko vojake med tekanjem in impresiven sistem realističnega razpadanja zgradb, igranje pa takoj navrže spomine na igri Battlefield 3 in 4, ki pri igralcih še vedno veljata kot najboljši poglavji celotne serije.

Kdaj bo novi Battlefield izšel v končni obliki še ni znano, saj je tudi igralni posnetek bil vzet iz pred-alfa verzije igre, se pa lahko za zgodnje testiranje že prijavite.

Objava Tule je nekaj sekund igranja povsem novega Battlefielda se je najprej pojavila na HOPsi.

Tole ne bo samo neko preprosto nadaljevanje, saj je studio povsem predelal igralno formulo predhodnika Eternal. V bistvu tole ne bo sploh nadaljevanje, ampak preddel igre Doom iz leta 2016, kjer bomo skočili v srednjeveški čas, a za razliko od Eternala se bo igranje nekoliko upočasnilo, tako da bomo postali nekakšen oklepljen tank in ne bomo ves čas samo švigali po bojišču in vmes premagovali platformske izzive – še posebej slednje je nekatere oboževalce franšize globoko razočaralo, saj so se v to igro prišli streljati in klati demone in ne simulirati življenje Maria.

The Dark Ages bo tako malce bolj umirjen naslov, a to ne pomeni, da bomo samo stali pri miru in prožili po nasprotnikih. Veliko se bo treba posluževati ščita, ki ga bomo lahko metali v nasprotnike, z njim parirali udarce ali pa ga bomo enostavno uporabili za zaščito pred sovražnimi izstrelki. Vračajo se nekatera standardna orožja, kot je slavna dvocevna puška, v pomoč pa nam bodo tri nova hladna orožja macola, elektrificirana rokavica in mlatilo in tudi te stvari bo moč nadgrajevati. Predelan je bil tudi sistem usmrtitev, ki bo zdaj bolj tekoče, tako da se ne boste več znašli v situacijah, kjer boste naenkrat onesposobili več sovražnikov hkrati, nakar boste skakali od enega do drugega in jim zabijali usmrtitve, medtem pa boste zaklenjeni v vmesne sekvence eksekucij.

Razvijalec je veliko pozornosti namenil tudi zgodbi, ki je zdaj ne bomo več spremljali preko zapiskov znotraj menijev, ampak znotraj vmesnih sekvenc. To spet nekaterim morda ne bo po godu, a očitno je, da želi id Software vesolje iger Doom narediti bolj široko in se ne osredotočati ves čas samo na golo klanje demonske zalege. Prav tako bodo v novi igri igralcem omogočili natančno nastavljanje vseh aspektov težavnosti, kar bi naslov moralo narediti bolj dostopen vsem, a brez skrbi, saj bomo v meniju še vedno našli klasične težavnosti in tisti pravi igralci Dooma za izziv ne bodo sprejeli nič manj kot pa težavnost Nightmare.

Na svežo dozo pobijanja demonov vam ne bo treba dolgo čakati, saj Doom: The Dark Ages izide že 15. maja in to za PC, Xbox Series X in PlayStation 5, na isti dan pa bo na voljo tudi preko servisa Game Pass.

Objava Doom: The Dark Ages izide maja in igralna formula bo pošteno spremenjena se je najprej pojavila na HOPsi.

Nintendo Switch 2 je tako glede na prvi dražilnik izboljšana originalna konzola, ki vsebuje večje kontrolerje, bolj obsežen zaslon in novo stojalo. Največje nakazane spremembe so se zgodile ravno pri krmilnikih Joy-Con, ki ne bodo samo večji, ampak se bodo na zaslon pritrdili preko magneta, ob tem pa bomo še vedno slišali tisti zadovoljivi “klik”, ki je spremljal pritrjevanje kontrolerjev na prejšnjo konzolo. Na zadnji strani se nahaja tudi posebno naslonjalo, tako da si bomo lahko konzolo prilagodili na različne kote.

V videu lahko vidimo poganjanje igre Mario Kart, a ni še jasno, ali je to povsem nov del franšize ali pa zadnji del Mario Kart 8 Deluxe, ki je postal najbolj prodajana igra konzole Nintendo Switch. Podjetje je namreč je najavo pospremilo z novico, da bo Switch 2 znal poganjati povsem nove ekskluzive, obenem pa bo združljiv z igrami iz prejšnje konzole – kompatibilne bodo celo kartuše. V drobnem tekstu je sicer dodano, da ne bodo čisto vse igre združljive, a verjetno se nam za tiste največje naslove ni bati.

To je v bistvu vse, kar smo lahko izbrskali iz tega videa in na več novic bo treba počakati do 2. aprila, ko bo na spored prišla zajetna predstavitev Nintendo Direct, ki se bo povsem osredotočila na Switch 2. Nova konzola bo na trg prišla enkrat letos, cena pa zaenkrat ostaja neznanka.

Objava Nintendo končno uradno napovedal konzolo Switch 2 se je najprej pojavila na HOPsi.

Tudi letos smo naleteli na kar nekaj smrdljivih min, ki smo se jih odločili obeležiti v lestvici petih največjih razočaranj leta 2024. Naštete igre sicer ne bi označil za naravnost zanič, saj nekatere od njih vsebujejo nekaj dobrih idej, a nato te niso bile dobro izpeljane ali pa že od začetka obstoj tega naslova ni imel nekega pravega smisla in je smrdel po želji hitrega zaslužka iz strani založnika.

Poglejmo si torej 5 največjih igričarskih razočaranj leta 2024 in ob tem potihem pomolimo, da ti večji neuspeli projekti tudi v letu 2025 ne bodo spet pripeljali do obsežnih odpuščanj.

5. Until Dawn

Še dobro so spomnim, kako so igralci leta 2015 pozivali Sony, da grozljivko Until Dawn predela tudi za PC. Založnik se je tem prošnjam takrat samo smejal, saj je bilo takrat nepredstavljivo, da bi Japonci kakšno od svojih ekskluziv preselili iz konzol PlayStation, a danes je realnost drugačna in malokdo si lahko še privošči izdati igro samo na eni platformi.

Žal je selitev igre Until Dawn prišla prepozno, saj je smo vmes dobili cel kup iger, ki so enako igralno formulo dopolnile in popestrile, Sony pa je sicer poskrbel za predelavo originalne igre, a je tej dodal bore malo novega, zaradi česar se igralno čuti zastarano, cena pa je naravnost komična, saj za ta devet let stari naslov založnik zahteva polno ceno. Until Dawn me je kot oboževalca grozljivk pustil hladnega in čeprav nova zaključna sekvenca namiguje na potencialno nadaljevanje, tega sam ne bom pričakoval z zadržanim dihom.

4. Skull and Bones

Še ena igra, ki je izšla daleč za svojim idealnim datumom je Ubisoftov Skull and Bones. Po njem smo ravno tako vzklikali dobro desetletje nazaj, ko nam je igra Assassin’s Creed 4: Black Flag predstavila superiorni sistem morskih bitk in igralci so orgazmično pričakovali ločen naslov, ki bi vse te mehanike samo še nadgradil in se povsem usmeril v življenje gusarja. Ravno to bi moral originalno biti Skull and Bones, nakar se je ta zapletel v razvojni pekel, leta so vmes minevala, vsaka novica glede razvoja igralne formule pa je igralcem nataknila cinične nasmeške.

Na koncu smo dobili neko večigralsko zadevo, ki ni bila ne tič, ne miš. Pomorske bitke so sicer še vedno tu, a Skull and Bones je bil daleč od gusarske avanture, ki nam je bila obljubljena leta nazaj. Krova ladje praktično ne smeš zapustiti, zato so po vodi splavale sanje, kjer bi s soigralci lahko po otokih iskal sledi zakopanih zakladov v obliki zlatnikov in zalog ruma in na splošno se zdi, da tale igra obstaja samo zato, ker je moral Ubisoft opraviti neko zakonsko obvezo, ki bi drugače pripeljala do mastne tožbe.

3. Dragon Age: The Veilguard

Leto 2024 je morda postalo tisto v katerem sem dokončno obupal nad kanadskim studiem BioWare, ki je več kot očitno postal samo še senca samega sebe. Po dveh neuspelih projektih Mass Effect: Andromeda in Anthem je po letih prestavljanj izšla igra Dragon Age: The Veilguard in čeprav bi to označil za boljšo od prejšnjih dveh iger, je celokupno bila igra še vedno eno gromko razočaranje.

Za The Veilguard sem gojil upanja vse do takrat, ko je režiser igre v intervjuju izjavil, da je prvi del Origins imel temačno pripoved, a da BioWare ni več takšen kot je bil, zato tudi ne želijo delati takšnih zgodb. Takrat se mi je pred očmi izrisala tema, saj je bil Dragon Age: Origins eden od redkih naslovov, ki se je upal povedati bolj odraslo fantazijsko zgodbo, vse to pa je zabelil z odlično spisanimi liki, ki so kar klicali po romancah.

The Veilguard je po drugi strani povsem oropan svoje identitete in čeprav je boj bolj zabaven kot v prejšnjih poglavjih, je vse drugo podpovprečno – od medle zgodbe, preveč živobarvne palete in kompanjonov, ki ne poznajo nobenega konflikta sploh in se zato zdijo kot statisti, ki so tam samo zato, da glavnega lika vzpodbujajo in mu pojejo hvalnice.

2. South Park: Snow Day!

Zadnji dve igri na tem seznamu postavljata vprašanje: “Zakaj tole sploh obstaja?”. No, odgovor je jasen: zaradi želje po zaslužku, a ta odgovor je sprejemljiv samo za založnika, medtem ko smo igralci zaradi teh projektov lahko samo žalostni in razočarani.

South Park: Snow Day! je tretji večji igričarski projekt, ki se naslanja na slavno licenco animirane serije in pričakovanja igralcev so bila zato velika. Predhodni igri The Stick of Truth in South Park: The Fractured but Whole sta bili namreč odlični, saj sta to bili RPG izkušnji iz katerih se je prav cedila ljubezen do risane serije, pri ustvarjanju igralne podloge pa sta celo sodelovala originalna avtorja Trey Parker in Matt Stone.

Žal je Snow Day! zavrgel praktično vse, kar je iz prvih dveh delov naredilo tako popularni igri. Enoigralska kampanja, dobra zgodba in zvrhan kupček originalnega straniščnega humorja so postale stvari preteklosti, saj se Snow Day! vrti okoli večigralstva, prepoznavna grafična podoba serije pa je zdaj skočila v neprivlačne 3D modele, ki so odbijajoči že v napovedniku, medtem ko je samo igranje ena velika žalost, ki bi verjetno kmalu zaprla strežnike. Snow Day! je dokaz, da je nekatere stvari dobro soditi že po platnicah in tole stvar bi bilo pogojno zanimivo igrati le če bi bila zastonj, a založnik zanjo zahteva konkretnih 30 €.

1. Suicide Squad: Kill the Justice League

Suicide Squad je še ena igra, ki je že ob prvem napovedniku sprožala pomisleke, nakar smo dobili igro, ki je morda za vedno pokopala dobro ime razvijalca Rocksteady Studios, ki je pred tem spočel izjemno spoštovano trilogijo iger Batman: Arkham, nakar je skoraj desetletje delal Kill the Justice League.

Spet smo torej bili priča razvijalcu, ki je znan po kovanju enoigralskih izkušenj, da mora zdaj vse delavne navade spremeniti in ustvariti live service naslov, ki je povsem usmerjen v skupinsko igranje in bo ves čas dodajal novo vsebino, obenem pa bo založniku prinesel gore denarja. Igralci so se tej ideji uprli, kar ni bilo težko, saj je Kill the Justice League izšel v več kot očitno nedokončanem stanju in ga zato ni bilo težko popljuvati.

Prodaja je bila slaba, tisti, ki pa so vseeno vztrajali ob igranju, so morali preigravati izjemno ponavljajočo se vsebino, nakar so DLC-ji bili še bolj revni in so izšli samo zato, ker je založnik ob igri prodajal sezonsko prepustnico.

Kako slabo sprejet je bil ta naslov vam pove že dejstvo, da je bila ta 10 mesecev stara igra nedavno znižana za -95 % na vsega 3,5 €, kar pomeni, da si želi založnik od nje čimprej oprati roke in dvomimo, da bodo strežniki sploh preživeli tekoče leto, zato je tudi ob tej nizki ceni nakup odsvetovan.

Objava 5 največjih razočaranj v 2024 se je najprej pojavila na HOPsi.

Skratka, prenovljeno DC vesolje je zdaj pred nami in se je v bistvu že začelo, saj smo na Maxu dobili risano serijo Creature Commandos, ki je prvi takšen izdelek, ki se dogaja znotraj ponovno rojenega univerzuma. A tista prava stvar je seveda visokoproračunski film in prvi od teh bo postal Superman za katerega smo včeraj dobili dokaj obsežen dražilnik.

Modre pajkice bo tokrat nadel dokaj neznani igralec David Corenswet, ki bo, tako kot je že dolgo v navadi, preklapljal med svojim alter egom Clarkom Kentom in svojo superherojsko persono. Tu bo tudi njegova večna izvoljenka Lois Lane (Rachel Brosnahan) ter njegov doživljenjski sovražnik Lex Luthor (Nicholas Hoult). Na spored pridejo tudi drugi superjunaki kot so Hawkgirl (Isabela Merced), Green Lantern (Nathan Fillion) in Metamorpho (Anthony Carrigan). Superman enkrat za spremembo v boju za pravico ne bo povsem sam, saj mu bo ob boku stal njegov zvesti kuža Krypto the Superdog.

Dražilnik vsekakor obeta in tudi posebni efekti so videti primerno visokoproračunski. Zanimivo bo videti Supermana v moderni eri, kjer ga bodo iz tal slikali in snemali pametni telefoni, v zraku pa bo morda moral sklatiti tudi kakšnega nadležnega drona.

Superman v kina prihaja 11. julija, nakar ga bomo enkrat kasneje lahko spremljali tudi preko pretočnega servisa Max.

Objava Film Superman dobil svoj prvi dražilnik in s tem naznanil rojstvo novega DC vesolja se je najprej pojavila na HOPsi.

Igralci so leta po izidu igre The Witcher 3 pozivali po avanturi, kjer bi glavno vlogo prevzela Ciri, a nekateri so bili mnenja, da je punca enostavno premočna, da bi se ji sploh kdo lahko postavil po robu in bi bila tako nezanimiva za igranje. Spet drugi so bili mnenja, da se je njen štorijalni lok čudovito zaključil v prejšnji trilogiji in so zdaj pripravljeni za nekega povsem novega protagonista. Morda so ravno zaradi tega vtisi glede napovednika pri igralcih nekam mešani.

Tudi mi smo pričakovali povsem novo zasedbo likov, saj je na to namigoval tudi sam razvijalec, a očitno je bila želja po Ciri enostavno premočna. V napovedniku jo lahko vidimo, kako rešuje lokalno krizo vaščanov, ki so brlog neke zveri poslali neko mladenko, a to nato reši Ciri, nakar se mora spopasti z monstrumom, ki je za njo dokaj zahteven. Ciri je očitno od tretjega dela dalje nekje izgubila svoje božje moči in se je preobrazila v Witcherja, saj vmes popije napoj, ki bi bil za kogarkoli izven njihove kaste smrtonosen. Na koncu opravi z zverjo in odnese v vas trofejo, a tam naleti na temačen prizor, kjer mladenka kljub vsemu umre. Nakar slišimo dobro znani rek, ki pravi, da so prave pošasti ljudje, kar je seveda referenca na napovednik igre The Witcher 3.

The Witcher IV je še daleč od izida, kar je na The Game Awards potrdil tudi voditelj Geoff Keighley, saj je še pred prikazom videa najavil, da si bomo ogledali naslov, ki izide enkrat izza leta 2025. Do takrat se bo zagotovo spremenil tudi naslov igre, saj nekako dvomimo, da se bo nova trilogija avantur začela s številko 4.

Objava Tule je prvi napovednik za igro The Witcher 4 se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar je trg kriptovalut nepredvidljiv in čeprav je vrednost kmalu po objavi naše novice padla za nekaj procentov, se je nato spet hitro pobrala in včeraj prebila vredno 100k ameriških zelencev.

Največjo zaslugo za ta zadnji dvig valute nosi novoizvoljeni predsednik ZDA Donald Trump, ki je za razliko od prejšnje administracije kriptovalutam precej bolj naklonjen. Njegove besede so blagodejno vplivale na trg in od njegove izvolitve se je vrednost Bitcoina dvignila za več kot 50 % in danes je en sam rumeni žeton vreden 103.093 $, približuje pa se tudi magični evrski vrednosti, saj je trenutno vreden 98.645 €.

$103,288.73

— Bitcoin (@Bitcoin) December 5, 2024

Valuta je samo včeraj narasla za 6 % (gibanje lahko spremljate tudi na naši spletni strani), k temu pa je pripomoglo tudi dejstvo, da je Trump na čelo komisije za vrednostne papirje in borzo oziroma SEC postavil Paula Atkinsa, ki je za razliko od svojega predhodnika kriptovalutam precej bolj naklonjen. Kot nekdanji komisar ameriške komisije za vrednostne papirje je bil dolgo aktiven na področju kripto regulative kot sopredsednik organizacije Token Alliance, ki si prizadeva za razvoj najboljših praks pri izdaji digitalnih sredstev in trgovalnih platformah. Tip ima tako izkušnje glede kripto trga, zaradi česar so tudi investitorji za Bitcoin zagrabili z obema rokama.

Kje se bo ustavila vrednost kriptovalut ni jasno nikomur, a nikoli ni prepozno za vstop na ta trg. Kriptomenjalnica Binance je najbolj ugoden način nakupa vaših prvih kripto žetonov in če to naredite preko naslednje povezave, boste pri provizijah prejeli popust v višini 20%.

Objava Bitcoin uradno prebil mejo 100.000 dolarjev se je najprej pojavila na HOPsi.

Nedavno je izšla nova verzija tega neverjetnega filma in sicer pod založništvom Second Sight Films. Ta je izdal omejeno količino blu-rayev, ki poleg čudovite naslovnice držijo tudi več verzij originalnega filma, zraven pa dobimo še dokumentarec, ki je zares fascinanten in nam pokaže, kako je ekipa sploh lahko naredila takšen film. Trije igralci denimo niso imeli nobenega scenarija: produkcijska ekipa jih se samo selila med različnimi točkami skozi gozd, kjer so nato naleteli na majhne listke, ki so jim zapovedali motivacijo in razmišljanje njihovega lika. Vse ostalo je bila improvizacija in zaradi tega se je Čarovnica iz Blaira čutila tako avtentično in ljudje so tistega leta dejansko verjeli, da so vsi trije igralci bile resnične osebe, ki so nato izginile v gozdu.

Blu-ray vsebuje tudi izbrisane prizore in teh je toliko, da v dolžino znašajo kar uro in pol. Večino teh scen nismo videli nikoli prej in dodajo veliko k filmu, saj globlje raziščejo osebnosti vsakega od treh nesrečnežev in med njimi lahko vidimo veliko več interakcij.

Nek obiskovalec spletnega foruma Blairwitch.net je zdaj naredil tisto, kar smo tudi pričakovali: skupaj je spravil scene iz originalnega filma in jih organsko združil s kadri izrisanih prizorov ter tako ustvaril ultimativno verzijo filma, ki je za oboževalce te grozljivke prava poslastica. Če ste se kdaj želeli izgubiti v gozdu za tri ure, medtem ko se napetost neprestano stopnjuje in ležerno sprehajanje skozi listje prekinjajo dih jemajoče sceni ponoči, ko se na uboge študente spravi čarovnica, potem ste tule našli svoj dom.

Tale razširjena verzija filma je na voljo za ogled na prej omenjenem forumu, avtor pa obiskovalce spodbuja k nakupu verzije filma izpod Second Sight Films, a žal so bile kopije tega že davno razprodane.

Žal igralcev Heather Donahue, Michael C. Williamsa in Joshue Leonarda v dokumentarcu ne boste videli. Vsi trije so namreč nedolgo nazaj javno razkrili, da so bili za snemanje filma plačani v drobižu in čeprav je nato film zaslužil ogromno denarja, igralci od tega niso dobili ničesar. Na film jih niti ne vežejo topli spomini: igralka Heather Donahue je leta kasneje celo spremenila svoje ime v Rei Hance.

Franšiza Čarovnica iz Blaira je leta 2016 dobila nekakšno predelavo izvirnika, ki pa je bila daleč od prvotne ideje originala. Blumhouse trenutno dela na novem filmu, a žal tudi pri temu ne bodo sodelovali originalni ustvarjalci.

Objava Na spletu se je pojavila verzija filma Čarovnica iz Blaira, ki je dolga kar 3 ure se je najprej pojavila na HOPsi.

Koliko truda je zahteval tale festival vam pove že dejstvo, da naša stran skoraj en teden ni ven izdala nobene nove novice, saj je bil naš celoten fokus usmerjen samo in le v izpopolnjevanja aktivnosti na temu dogodku. In teh je bilo toliko, da jih je že malce težko našteti, a bomo to vseeno naredili, pa naj me prsti še tako bolijo zaradi prenašanja racing simulatorjev po stopnicah!

Začnimo na desni strani pred odrom, kjer se je naselil UVI, ki je predstavil svoj nabor brezžične periferije, nakar je obiskovalce zaposlil z bazenom, polnim žogic, ki je vseboval eno takšne posebne barve in ta je bila na moč dragocena, saj je s sabo prinesla zlate UVI kovančke. Ti so bili prisotni na vseh stojnicah in pridni obiskovalci so preko njih lahko zavrteli prav posebno kolo sreče, ki je na vsakem polju držalo neko posebno nagrado. Ti kovančki so se izkazali za uspešnico, saj smo preko njih aktivirali maso ljudi, ki bi drugače samo stala v vrstah in postala hitro zdolgočasena.

Naslednji na vrsti je bil Game Boost, ki je vsem ponujal brezplačne konzerve svoje energijske pijače, navdušenci nad igro Fortnite pa so lahko poprijeli za licenčne plastične puške iz te igre in se preizkusili v streljanju tarč. Družbo jim je delalo društvo DriftSquadron, ki je držalo tako dirkalni kot tudi letalni simulator, obiskovalci pa so tam lahko obiskovali lepo okrancljan dirkalnik, ki bi se v filmski franšizi Hitri in drzni počutil kot doma.

Druga stran dvorane je držala partnerja in pokrovitelja dogodka Mimovrste, kjer so se lahko obiskovalci preizkusili v hitrem tipkanju pod pokroviteljstvom Microsofta, ravno tam pa so lahko svoje žetone izmenjali za vrtenje kolesa sreče. Verjetno ni treba dvakrat poudariti, da je bila tista stojnica vedno polna in da se je iz nje vsake toliko izvil krik sreče.

Na naslednjem koraku smo lahko srečali LG, ki se je tako tudi prvič udeležil našega dogodka. Obiskovalce so pričakovali LG-jevi monitorji z igro Fortnite, obenem pa so se lahko pozabavali v fizični igri metanja vreč, ki jo Američani poznajo pod imenom Cornhole in imam občutek, da se bo zdaj ta igra pojavila na marsikakšnem podalpskem pikniku, saj je bila pri njej vedno vrsta.

Na isti strani smo našli tudi našega zdaj že dolgoletnega podpornika Logitech, ki je igralcem nudil preizkus dirkalnega simulatorja UVI Racing V2 PRO in to v navezi z volanom Logitech G923 in VR očali PS VR2. Takšno dirkalno izkušnjo v igri Gran Turismo 7 si hitro zapomniš, za povrh pa so se udeleženci lahko preizkusili v testu hitrega tipkanja.

Tu je bil tudi Lenovo, ki je na mize postal vrsto svojih prenosnikov ter tudi prenosno napravo Legion Go, za razgibavanje pa je na tistem mestu poskrbela plesna igra Just Dance.

Spodnji del hale je skrival še nekaj presenečenj. Tam smo lahko namreč našli podjetje Razer, ki je predstavljalo svojo periferijo, omogočalo sedenje na njihovih stolih in igranje igre Fortnite, za malce razgibavanja pa je poskrbela igra virtualnega kegljanja in tenisa.

V ločeni sobani smo lahko nato naleteli na prav posebne postaje, ki so preko simulatorja UVI Racing LITE omogočale preigravanje igre Farming Simulator 25 in to še pred njenim uradnim izidom.

Malce bolj levo nas je pričakal center zabave Woop!, ki je postavil prav posebno stojnico za testiranje refleksov, zraven pa smo imeli še cel kup VR štantov, ki so omogočili preigravanje zabavne igre Beat Saber. Ne smemo pozabiti še na Hisense, ki ni samo priskrbel cele vrte televizorjev, ampak je na prav posebnem kotičku predstavilo pošastni TV premera 100 palcev, na njem pa smo lahko doživeli igro Black Myth: Wukong na res bombastičen način.

Skočimo zdaj v drugo nadstropje, kjer so obiskovalci lahko na eni strani skočili v objem racing simulatorjev z igro Assetto Corsa Competizone, ob tem pa so se nahajale tri postaje, ki so vsebovale najnovejše konzole PlayStation 5 Pro. Marsikdo je lahko tako prvič lahko to konzolo tudi fizično preizkusil in to preko iger FC 25 in Call of Duty: Black Ops 6.

Na drugi strani balkona se je naselil Valu, ki je ponujal ustvarjanje prav posebnih fotografij, ob strani pa sta podjetji PCPlus in ASUS postavili zavidanja vredne PC postaje, ki so bile tako mogočne, da so v bistvu segrele celotni prostor na nadpovprečno temperaturo. Zakaj bi kdo kupoval toplotno črpalko, če lahko isto nalogo opravi RTX 4090 in vam s tem omogoča tudi preigravanje iger na najvišji stopnji grafičnih nastavitev? Tu se je naselilo tudi največ igralcev, saj je bilo na mizah postavljenih 20 PC-jev z igro Fortnite, zaradi česar si je ta del prostora upravičeno nadel naslov Fortnite Arena.

Skozi vse tri dni je bilo poskrbljeno tudi za dogajanje na glavnem odru. Tam sta gledalce zabavala hrvaška vplivneža Gallasandalla in Bibo, zvezda večera pa je bil slovenski YouTuber Wortex, ki je skupaj s svojo ekipo Sloveniji prvič predstavil igranje vlog v igri GTA.

Z odra smo razmetali toliko nagrad, da bi preko njih lahko napolnili proračun manjše obskurne države, za povrh pa smo na njem prirejali aktivnosti kot je plesanje obiskovalcev preko igre Just Dance, metanje vreč v tarčo in igranje večigralske igre Stumble Guys, kjer sta se za piko na i Gallasandalla in Bibo preoblekla v komične kostume in preko njih igralce spodbujala k sodelovanju. Ob tem so obiskovalce zabavali tudi cosplayerji, ki so si nadeli prepričljive preobleke Deadpoola, Vi iz serije Arcane in 2B iz igre Nier: Automata.

In po treh dneh se lahko zdaj končno oddahnemo, se še enkrat zahvalimo vsem zgoraj omenjenim partnerjem dogodka ter kako hvalnico sprožimo tudi v smeri voditelja Uroša Bitenca, ki je mojstrsko zvozil vse dni dogodka ter improviziral takrat, ko je bilo to nujno potrebno. Izmučeni in zadovoljni smo z dogodki za letos zaključili, za konec pa lahko prst usmerimo še na našo Facebook stran, kjer najdete vse slike iz dogodka.

Objava Tridnevni igričarski spektakel Gaming terminal prinesel veliko zabave in nasmejanih obrazov se je najprej pojavila na HOPsi.

Konzole so se s tem znašle v težavah in tudi te so se začele spreminjati. Ne povsod – Nintendo še vedno drži originalno idejo, da bi za igranje moral uporabnik zgolj zagnati igro in se tako spustiti v zabavo, Sony in Microsoft pa sta morala svojo taktiko spremeniti, zato smo tudi na konzolah začeli dobivati možnosti za nastavljanje grafike, kar je izkušnjo približalo PC igričarstvu.

Stvari pa niso tako enostavne kot pri računalnikih, ko je nadgrajevanje strojne opreme del vsakdanjika in moraš za to samo odstraniti nekaj vijakov in notri zadegati novo grafično kartico. PlayStation 5 je leta 2020 pogumno vstopil na trg in igralcem predstavil čudovito grafično podobo, tega pa sparil z novostmi kot je instantno nalaganje stopenj, naprednim kontrolerjem DualSense in 3D zvokom, ki ne potrebuje kdo ve kako dragih slušalk.

Igralci so bili štiri leta nazaj navdušeni, a od takrat so se stvari začele nekoliko upočasnjevati. Zaloga novih iger se je osušila, Sony pa se je čedalje bolj začel zanašati na predelave, kjer je želel igralcem predstaviti na novo obarvane stare igre in to z možnostjo poganjanja pri višjih ločljivostih in s podporo ray tracinga. Pri tem pa je naletel na težavo: grafična naprednost iger je medtem šla naprej, originalna strojna oprema pa vsega tega ni mogla več dohitevati. Iz tega se je rodil prenovljeni PlayStation 5 Pro, ki na enem mestu poskuša rešiti trenutne zagate igralcev, ki se morajo odločati med ločljivostjo in sličicami na sekundo in ponuditi najbolje iz obeh svetov. Po tednu testiranja nove konzole sem ugotovil, da mu ta naloga uspe, a rezultati se razlikujejo glede na vsak posamični naslov, ogromna cenovna nalepka pa mi preprečuje, da bi prenovljeno konzolo priporočil čisto vsakemu.

Izid konzole PlayStation 5 Pro se je zgodil ravno sredi našega dogodka Gaming Terminal, zato sem zanimanje potencialnih kupcev lahko izkusil iz prve roke. In pri teh je bilo eno vprašanje vedno isto: “V čem se Pro razlikuje od običajne konzole in zakaj bi za njo odštel 800 €?”. In pri temu sem spoznal, da odgovor ni tako preprost, saj PS5 Pro ne vsebuje ene takšne značilnosti, ki bi jo lahko izstrelil kot iz topa, ampak več manjših prednosti, ki skupno sestavijo sliko bolj napredne konzole.

Takšnemu potencialnemu kupcu bi sicer lahko začel razlagati o temu, da ima nova konzola 16,7 teraflopov moči, medtem ko je prejšnja znala iztisniti samo 10,3 teraflopov, ampak to so samo neke številke, ki bi pri sogovorniku znale sprožiti zavijanje z očmi in nemara celo zehanje.

Zato se je treba spustiti v podrobnosti in pri teh je treba najprej izpostaviti dejstvo, da imamo zdaj pri igrah na razpolago nove grafične opcije, ki izboljšajo vizualno plat igre. Čisto vse takšne izboljšave niso dobile, saj mora razvijalec za vsak posamični naslov vdelati svojo podporo in Sony je pred izidom na takšen način pod svojo streho uspel nabrati več kot 50 iger, ki se ponašajo z nalepko podpore PS5 Pro. Med temi igrami najdemo poslastice kot so The Last of Us Part I in II, Marvel’s Spider-Man 2, Hogwarts Legacy, Final Fantasy 7 Rebirth, Dead Island 2, Star Wars: Jedi Survivor in Demon’s Souls. Takšno podporo so dobile tudi povsem frišne igre kot so denimo Call of Duty: Black Ops 6, Dragon Age: Veilguard, Horizon Zero Dawn Remastered in Alan Wake 2.

Kot rečeno, pri vseh teh igrah so več ali manj izpolnjene obljube, kjer se igralcu ni treba več odločati med ločljivostjo in sličicami na sekundo, vendar boste vseeno morali pred igranjem malce pobrskati po nastavitvah in si na ta način prikrojiti izkušnjo igranja svojim željam. Primer tega je denimo Spider-Man 2, ki je že tako čudovit naslov, zdaj pa tega lahko izkusite pri 60 sličicah na sekundo, skupaj z visoko ločljivostjo preko nastavitve “Performance Pro”, a sliko lahko zdaj dvignemo na novo stopnjo preko opcije “Fidelity Pro”, ki v vse to pridoda še napredne ray tracing učinke z enim hakeljcem – ob tej možnosti boste spet morali gledati v 30 sličic na sekundo.

Drug primer je Alan Wake, ki je ravno tako zdaj izboljšan, a če želite gledati v realistične odseve bližnje luže preko ray tracing osvetljevanja, potem bo treba zopet pozabiti na 60 sličic na sekundo.

Ta dva naslova sta dober pokazatelj, kaj točno nam dostavi PlayStation 5 Pro, saj ta v sebi, kljub impresivnim strojnim specifikacijam, ne nosi neke magične formule, kjer bi zdaj lahko konzola kazala tako napredno sliko kot jo denimo dostavi grafična kartica RTX 4090. Povedano z drugimi besedami: razlike so tu, vendar niso tako velike, da bi vam ob igranju povsem zamajala tla in drznim si celo trditi, da bodo včasih bile za koga povsem neopazne. YouTube kanal Digital Foundry je denimo bil edini, ki se je dokopal do res zgodnjega testiranja te konzole in če si pogledate te boste opazili, da se velikokrat osredotočijo na stvari kot je denimo malce izboljšana meja izrisovanja, kjer so nekatere teksture pod 3x povečavo zdaj malce bolj ostre kot prej, a to so stvari, ki jih igralec med šviganjem skozi stopnje niti približno ne bo opazil.

Po drugi strani pa vseh teh naprednosti konzole tudi ne moremo povsem zanemariti. Sony je v novo konzolo vdelal svojo lastno tehnologijo preračunavanja slike PSSR in ta zna že zdaj prikazati nekaj impresivnih rezultatov. Kot vemo se ta tehnologija, tako kot je bilo to v primeru Nvidie in njihovega DLSS-a in AMD-ja ter tehnologije FSR, sčasoma razvije v nekaj bolj izpopolnjenega in to bo zagotovo obveljalo tudi za PSSR. Že zdaj pa so nekatere igre od nje močno profitirale: Final Fantasy VII Rebirth zdaj končno ni več videti kot nek zamegljen zmazek in razlika v primerjavi z originalno sliko je tako impresivna, da bi se dejansko spustil v vnovično preigravanje, če bi mi to dopustil moj urnik. Potem je tu dvojec iger The Last of Us, ki nam zdaj na enem mestu ponuja preigravanje tako pri 60 sličicah na sekundo kot tudi pri ločljivosti 4K in za tiste prave navdušence nad to atmosferično pripovedjo kot sem jaz je to dovolj velik razlog za ponovno preigravanje pred naslednjo sezono serije.

Seznam iger je že zdaj velik in novi prihajajo sproti, a obenem ni popoln: podpora za PlayStation 5 Pro denimo manjka pri igrah Cyberpunk 2077 in Final Fantasy XVI – še posebej slednji bi od nadgradnje močno profitiral, saj je ena njegovih največja težav nizka meja sličic na sekundo.

Izkušnjo z igrami bi celokupno označil za dobro in ta se bo skozi čas zagotovo samo še izboljšala. Me pa pri tej konzoli pestijo nekatere druge stvari in te se tičejo aspektov izven igranja. Sama konzola je zdaj malce lažja od predhodnika, a me je zmotilo dejstvo, da je treba zdaj stojalo dokupiti posebej. Oblika je ostala nekako enaka, le da imamo zdaj na sprednji strani dva vhoda USB-C, medtem ko smo na originalni konzoli imeli enega USB-C in enega USB-A. Sony je to spremembo naredil že pri “Slim” verziji konzole PlayStation 5 in že tam mi ta ni bila všeč: osebno imam konzolo spravljeno pod televizor in pri tem mi je USB-A na sprednji strani prišel zelo prav za vtikanje USB ključka na katerega sem kopiral posnetke in slike iz igre. Zdaj moram vsakič vleči konzolo ven, da se dokopljem do vhoda USB-A na zadnji strani, kar je tečno in zamudno. Problem bi lahko rešil z nekim pretvornikom iz USB-C na USB-A, a s tem bi konzola izgubila svoj “čisti” videz.

Razočaran sem tudi nad tem, da Sony razen treh črnih zarez na samem ohišju ni spremenil praktično ničesar drugega. V škatli dobimo enak DualSense kontroler kot ob originalni konzoli in tudi sam uporabniški vmesnik ne doda ničesar novega – za vse te silne denarce bi si zaslužili vsaj eno fino animacijo, ki bi nam čestitala za nakup.

Je torej PlayStation 5 vreden svojega nakupa? Vsekakor bi konzolo priporočil povsem frišnim kupcem, ki se z originalom še niso poigrali, saj bodo na en mah dobili lep katalog naprednih iger, ki jih bodo zdaj lahko izkusili na najboljši možni način. Obstoječi lastniki pa morajo o nadgradnji malce razmisliti. Nakupa zagotovo ne boste obžalovali, a 800 € danes ni malo denarja – ob tem vzemite v zakup tudi dejstvo, da boste morali stojalo in optično enoto za sukanje Blu-rayev dokupiti posebej in da trenutno beseda teče o nadgradnji konzole, ki bo aktualna še nekje štiri leta, nakar bo Sony že začel pripravljati teren za PlayStation 6. Vse je tako odvisno od globine vaše denarnice, potrpežljivosti ter moči volje – štiri leta spet ni tako kratek čas, kjer boste priseljeni v slinjenje nad napovedniki grafično izboljšanih naslovov, ki jih vaš osnovni PS5 ne bo mogel dostaviti. PlayStation 5 Pro je trenutno nosi krono najmočnejše konzola na trgu in upam si trditi, da tega naslova ne bo izgubila vsaj še nekaj let.

PlayStation 5 Pro lahko preko obročnega plačevanja naročite preko slovenske spletne trgovine CyberPiggy.

Objava Je PlayStation 5 Pro vreden svoje cene? se je najprej pojavila na HOPsi.

BREAKING

YouTube is testing a homepage without view counts and dates. pic.twitter.com/UQEobxSVaR

— vidIQ (@vidIQ) October 28, 2024

Testiranje te funkcije je na X-u pokazal uporabnik vidlQ, ki je pokazal domačo stran YouTube računa, kjer lahko vidimo več posnetkov, noben od njih pa pod sabo ne vsebuje števila ogledov in datuma, ko je bil ta video naložen na platformo. To je pošten odmik od ustaljenega obratovanja in tudi navade uporabnikov bi se s tem lahko drastično spremenile, saj ti največkrat kliknejo na video, ki ima veliko ogledov in vsebuje tudi najbolj aktualne informacije.

Takšna poteza bi sicer lahko pomagala manjšim kanalom do prepoznavnosti, saj so ti velikokrat ignorirani na račun nizkih ogledov in so tako ujeti v začarani krog: za večjo prepoznavnost potrebujejo več ogledov, a teh ne dobijo ravno zaradi tega, ker je njihova številka ogledov pod videom premajhna.

S tem se strinjajo tudi komentarji in zanimivo je, da večina njih niti nima veliko pritožb glede umika cifre ogledov, jim pa ni všeč ukinjanje datuma, saj lahko samo na ta način preverijo, da je video dejansko aktualen in da ne gledaš v nek posnetek, ki ti kaže rešitev določenega problema z računalnikom, a je ta zastarana, ker je video danes star že 7 let.

Ni še jasno, ali bi ta ukinitev ogledov in datumov veljala samo za domačo stran in bi vpogled v te številke dobil, če bi dejansko kliknil na posnetek ali pa bi te statistike manjkale tudi tam.

V vsakem primeru stvar še ni uradna in je zgolj v fazi testiranja, a YouTube ni tujec takšnim drastičnim potezam. Vsi se denimo še spomnimo, kakšen kraval se je zgodil, ko so umaknili javni vpogled razmerja všečkov in nevšečkov, a pri tem so vztrajali in odločitve očitno ne bodo spremenili.

Objava YouTube začel testirati funkcijo, ki bi iz posnetkov umaknila število ogledov in datum objave se je najprej pojavila na HOPsi.

—- Interaktivna mapa aktivnosti —-

{"mainImage":{"id":1799,"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/FloorPlan-F3WH.png","size":"full"},"dots":[{"position":{"x":67.07027684818983,"y":23.762924667651404},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Kolo sre\u010de, Office 365, Flight Simulator","productPermalink":"","productShortDescription":"Lastniki 10 UVI kovancev lahko na Mimovrste zavrtite kolo sre\u010de in se potegujete za nagrade. \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003EPretegnite prste, zmagajte  hitro tipkanje in osvojite 50 % popust na \n programsko opremo Office 365. \nHitro tipkanje vam prinese 1 kovanec.\n\u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E\nPreizkusite tudi va\u0161e letalske sposobnosti in to na posebnem letalskem simulatorju ter s tem pridobite 1 kovanec.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/mimovrste-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1669},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"bottom","layout":"horizontal","width":"240px","height":"360px","background":{"hsl":{"h":60,"s":0,"l":1,"a":1},"hex":"#ffffff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1},"hsv":{"h":60,"s":0,"v":1,"a":1},"oldHue":60,"source":"hsv"},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"auto","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":0,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hsl":{"h":350.4,"s":0,"l":1,"a":1},"hex":"#ffffff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1},"hsv":{"h":350.4,"s":0,"v":1,"a":1},"oldHue":350.4,"source":"hsv"}}},{"position":{"x":56.69475655430712,"y":23.319662963239132},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Cornhole in Fortnite","productPermalink":"","productShortDescription":"Odigrajte igro Cornhole (3 poskusi) in pridobite 1 kovanec oziroma 2 kovanca v kolikor zadenete dvakrat (dve od \u0161tirih vre\u010d). \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E Odigrajte igro Fortnita na vrhunskih LG monitorjih in pridobite 1 kovanec.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/lg-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1670},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"bottom","layout":"horizontal","width":"300px","height":"287px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":0,"l":1,"a":1},"hex":"#ffffff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":0,"v":1,"a":1},"oldHue":0,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hsl":{"h":0,"s":0,"l":1,"a":1},"hex":"#ffffff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":0,"v":1,"a":1},"oldHue":0,"source":"hsv"}}},{"position":{"x":18.134063482405434,"y":20.61176760216642},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Hisense 100\u0022 TV in Black Myth: Wukong","productPermalink":"","productShortDescription":"Poskusite premagati \u0161efa v igri Black Myth: Wukong in to na vrhunskem HISENSE 100\u0022 E7NQ PRO gamerskem TVju in prejmite 2x kovan\u010dek ali 1x kovan\u010dek, v kolikor ne uspete premagati izziva v treh poskusih.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/hisense-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1671},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"right","layout":"horizontal","width":"240px","height":"330px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.45675,"a":1},"hex":"#e90000","rgb":{"r":233,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":0.9135,"a":1},"oldHue":359,"source":"hsv"},"size":"17px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hsl":{"h":0,"s":0,"l":1,"a":1},"hex":"#ffffff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":0,"v":1,"a":1},"oldHue":0,"source":"hsv"}}},{"position":{"x":45.7823750126762,"y":22.71253897915641},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Postavi na pravo mesto","productPermalink":"","productShortDescription":"Pravilno razporedite Logitechove izdelke in prejmite kovance (3 poskusi): \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E2 pravilno postavljena: 1 kovanec \u003Cbr\u003E 3+ pravilno postavljeni: 2 kovanca\u003Cbr\u003E4+ pravilno postavljeni: 3 kovanci\u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003EPrav tako se lahko pomerite v hitrostnem tipkanju  na odli\u010dnih Logitechovih mehanskih tipkovnicah in preizkusite Logitech G923 volan - v primeru dobrega dirkalnega \u010dasa lahko pridobite 1 kovanec!\n","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/logi-mapa-1024x948.jpg","size":"large","id":1667},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"bottom","layout":"horizontal","width":"300px","height":"360px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":359,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":35.5278369333739,"y":22.18734613490891},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Just Dance, Lenovo PC in ro\u010dna konzola","productPermalink":"","productShortDescription":"Lenovo bo tudi tokrat postregel s prepoznavno plesno aktivacijo Just Dance. Zaple\u0161i in prejmi 1 kovan\u010dek. \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E Obenem preizkusi vrhunsko ro\u010dno konzolo Lenovo GO in zmogljive LEGION ra\u010dunalnike, kjer lahko odigrate Fortnite in ob tem naklju\u010dno prejmete 1 kovan\u010dek.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/lenovo-mapkca-1024x948.jpg","size":"large","id":1665},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"bottom","layout":"horizontal","width":"260px","height":"340px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":0,"l":1,"a":1},"hex":"#ffffff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":0,"v":1,"a":1},"oldHue":0,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hsl":{"h":0,"s":0,"l":1,"a":1},"hex":"#ffffff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":0,"v":1,"a":1},"oldHue":0,"source":"hsv"}}},{"position":{"x":41.4988337896765,"y":52.254636468078125},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"UVI zlata \u017eoga in Racing SIM","productPermalink":"","productShortDescription":"V UVI bazenu 5.000 \u017eogic najdi zlato \u017eogico v roku 60-ih sekund, kar ti takoj prinese nagrado  plus 1 kovan\u010dek. Vijoli\u010dna \u017eogica prinese kupon za 10 \u20ac popusta na Wortex Emona podlogo, medtem ko vam roza \u017eogica (vnov\u010dite lahko samo eno), prinese 1 kovan\u010dek. \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E\nNa voljo za preizkus bo tudi nova UVI Wireless linija produktov (Leaf, Ant, Bee), ostali UVI produkti ter sanjski UVI Extreme dirkalni simulator s Fanatec opremo.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/uvi.mapca_-1024x948.jpg","size":"large","id":1666},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"top","layout":"horizontal","width":"300px","height":"350px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":212.18911536654133,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":51.88317614846365,"y":52.64853110126374},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Streljanje, \u017eerjal, Icy Tower","productPermalink":"","productShortDescription":"Gameboost bo omogo\u010dil prav posebne izzive streljanja plo\u010devink, lovljenja palic in ve\u010d! \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E V kolikor opravite izziv podiranja plo\u010devink boste prejeli 1 kovan\u010dek in mo\u017enost uporabe Game Boost \u017eerjava, kjer si lahko priigrate energijsko pija\u010do GameBoost. \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E Na razstavnem prostoru boste na\u0161li tudi posebne Fortnite replike s katerimi se lahko slikate ali odigrate Icy Tower, kjer vam dober rezultat prinese 1 kovan\u010dek.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/gb-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1668},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"top","layout":"horizontal","width":"300px","height":"350px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":359,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":62.39732278673563,"y":53.305022156573116},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"32DriftSquadron in Tomcat S14","productPermalink":"","productShortDescription":"Lahko se boste slikali s pravim drift avtom Nissan S14 Tomcat voznika Dreya. \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003EPoleg spektakularnega avtomobila se lahko preizkusite na UVI Racing Extreme simulatorju, prilagojenim za drift in Flight Simulatorju, kjer lahko pridobite 1 kovan\u010dek.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/32drift-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1678},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"top","layout":"horizontal","width":"270px","height":"330px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":359,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":14.888956495284454,"y":34.92327260791072},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Virtualno kegljanje, Razer oprema in Fortnite","productPermalink":"","productShortDescription":"S prijateljem se preizkusite v virtualnem kegljanju in prejmite 1 kovan\u010dek.  \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E \n\nRazi\u0161\u010dite sve\u017eo Razerjevo opremo v njihovem prepoznavnem RGB bli\u0161\u010du in jo preizkusite na Fortnite postajah.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/razer-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1676},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"right","layout":"horizontal","width":"260px","height":"310px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":600,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":359,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":8.26893824155765,"y":12.208682094206466},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"META Quest 3 VR\/AR","productPermalink":"","productShortDescription":"Zamigaj z boki v  igri Beat Saber VR, preizkusi povsem nova o\u010dala Meta Quest 3S in prejmi 1 kovan\u010dek.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/legit-mapa-1024x948.jpg","size":"large","id":1728},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"right","layout":"horizontal","width":"270px","height":"250px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":359,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":16.446607849102524,"y":6.431560807483998},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"WOOP aktivnosti","productPermalink":"","productShortDescription":"Razli\u010dne zabavne aktivnosti za vse generacije! Uspe\u0161no opravi dve od treh aktivnosti in prejmi 1 kovan\u010dek.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/woop-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1731},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"right","layout":"horizontal","width":"260px","height":"290px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":359,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":29.556840077071293,"y":6.956753651731495},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Farming Simulator","productPermalink":"","productShortDescription":"Doka\u017ei, da zna\u0161 kmetovati na posebnem volanu za Farming Simulator ali kar preko kontrolerja na PS5. Opravi izziv, ki ti ga poda osebje in prejmi 1 kovan\u010dek. \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E Farming Simulator 25 izide 12. novembra 2024!","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/fs25-mapa-1024x948.jpg","size":"large","id":1677},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"bottom","layout":"horizontal","width":"225px","height":"310px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":67.5,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":9.696785315890883,"y":63.41498440833744},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Dirkalni simulatorji","productPermalink":"","productShortDescription":"Podjetja UVI, Hisense in Logitech so zdru\u017eila mo\u010di za ustvarjanje dostopnega dirkalnega simulatorja.\u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E UVI Racing SIM PRO V2, Logitechov volan in pedalke G923 ter televizor  Hisense U7 s 144Hz osve\u017eevanjem je odli\u010den paket tako za za\u010detnike kot tudi za napredne dirka\u010de. Odpeljite hitri krog in prejmite 1 kovan\u010dek.","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/uvi-logi-ihisense-1024x948.jpg","size":"large","id":1740},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"right","layout":"horizontal","width":"270px","height":"330px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":17.770939316860463,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":18.393672041375115,"y":72.21196454948301},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Hisense in PS5 PRO","productPermalink":"","productShortDescription":"Sve\u017ea nogometna razli\u010dica igre FC 25 in Fortnite! Odigraj igro FC 25 in kot zmagovalec bo\u0161 s sabo odnesel 2  kovan\u010dka, kot pora\u017eenec pa 1 kovan\u010dek. Na voljo bo tudi igra Fortnite, ki ti prinese 1 kovan\u010dek. \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E Za brezhibno delovanje bo poskrbela povsem sve\u017ea konzola PS5 PRO in televizor Hisense U7 s 144 Hz osve\u017eevanjem zaslona!","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/hisense-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1671},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"right","layout":"horizontal","width":"240px","height":"350px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":0,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0000","rgb":{"r":255,"g":0,"b":0,"a":1},"hsv":{"h":0,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":359,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":11.903458067133151,"y":76.28220909240112},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"\u0160e nima\u0161 VAL\u00da naprednega profila?","productPermalink":"","productShortDescription":"Odli\u010dno! Pridi na dogodek, oglasi se pri VAL\u00daj-u, nadgradi profil in prejmi 10 \u20ac ter 2 kovan\u010dka. \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003EDenar lahko takoj porabi\u0161 v BARu na dogodku ali ga prihrani\u0161 za  bodo\u010de nakupe!","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/valu-mapa-1024x948.jpg","size":"large","id":1680},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"right","layout":"horizontal","width":"270px","height":"310px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":352.47058823529414,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0020","rgb":{"r":255,"g":0,"b":32,"a":1},"hsv":{"h":352.47058823529414,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":352.47058823529414,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":9.956393874860561,"y":87.31125882159856},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Monitorji in brutalne ma\u0161ine","productPermalink":"","productShortDescription":"Ste se spra\u0161evali kak\u0161na je razlika med 144 in 520 Hz? Ali morda \u0161e ne lo\u010dite med IPS in OLED zasloni? ASUS bo poleg brutalne PC ma\u0161ine demonstriral tudi primerjave med monitorji. Prepoznaj razlike in prejmi 1 kovan\u010dek!","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/asus-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1679},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"right","layout":"horizontal","width":"270px","height":"290px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":220.00000000000017,"s":0,"l":1,"a":1},"hex":"#ffffff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1},"hsv":{"h":220.00000000000017,"s":0,"v":1,"a":1},"oldHue":220.00000000000017,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}},{"position":{"x":43.05648514349458,"y":92.43188905301166},"wcProduct":{"productId":null,"productName":"","productPermalink":"","productShortDescription":"","productFeaturedImage":{"url":"","size":"large"},"productStockStatus":"","productPrice":""},"customProduct":{"productName":"Hitro sestavljanje in Fortnite Arena","productPermalink":"","productShortDescription":"Hitro sestavite PCPLUS ra\u010dunalnik in prejmite 1kovan\u010dek. Izjemno hitra sestava prinese 2 kovan\u010dka (glede na povpre\u010dni \u010das predhodnih obiskovalcev). \u003Cbr\u003E\u003Cbr\u003E\n\nOdigrajte igro Fortnita na vrhunskih PCPLUS ra\u010dunalnikih in prejmite 1 kovan\u010dek!","productFeaturedImage":{"url":"https:\/\/gaming-terminal.si\/wp-content\/uploads\/2024\/10\/pcplus-mapca-1024x948.jpg","size":"large","id":1681},"productPrice":""},"tooltip":{"direction":"column","style":{"position":"top","layout":"horizontal","width":"300px","height":"300px","background":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}},"triangle":true},"containers":[{"type":"container","style":{"gridSize":"140px","padding":{"left":0,"top":0,"right":0,"bottom":0}},"blocks":[{"type":"media","source":"productFeaturedImage","options":{"size":"large"},"style":{"backgroundPosition":"center"}}]},{"type":"container","style":{"gridSize":"1fr","padding":{"left":16,"top":16,"right":16,"bottom":16}},"blocks":[{"type":"text","source":"productName","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":700,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productShortDescription","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":12,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}},{"type":"text","source":"productPrice","options":[],"style":{"color":{"hex":"#000","rgb":{"r":0,"g":0,"b":0,"a":1}},"fontSize":16,"fontWeight":300,"margin":{"left":0,"top":8,"right":0,"bottom":8}}}]}]},"style":{"pulsating":"always","opacity":1,"background":{"hsl":{"h":352.2352941176471,"s":1,"l":0.5,"a":1},"hex":"#ff0021","rgb":{"r":255,"g":0,"b":33,"a":1},"hsv":{"h":352.2352941176471,"s":1,"v":1,"a":1},"oldHue":352.2352941176471,"source":"hsv"},"size":"16px","borderWidth":"1px","borderColor":{"hex":"#fff","rgb":{"r":255,"g":255,"b":255,"a":1}}}}],"wppbContentRestriction":{"user_roles":[],"users_ids":"","display_to":"all","enable_message_logged_in":false,"enable_message_logged_out":false,"message_logged_in":"","message_logged_out":"","panel_open":false}}

A vse to smo vedno počeli z veseljem, saj smo vedno na prvem mestu želeli vsakdanježu predstaviti vse pritikline najnovejše tehnologije, hkrati pa jim omogočiti preizkus najnovejših iger. Zdaj nameravamo to našo dolgoletno vizijo prepeljati na novo stopnjo in to preko dogodka Gaming terminal 2024, ki se bo odvil med 8. in 10. novembrom na lokaciji MEDIA CENTER Ljubljana.

Kaj torej je Gaming terminal in zakaj bi bil vreden odštevanja denarja za vstopnico?

Naša ekipa je skozi leta izvedla in obiskala cel kup takšnih in drugačnih igričarskih ter tehnološko obarvanih dogodkov in vmes smo spoznali, da smo se jih enostavno naveličali. Naj bo to kakšna balkanska produkcija ali pa nemški velesejem, kot je IFA – pri vseh si se enkrat sprehodil čez štante, si ogledal izdelke in nato si se morda celo usedel za kakšno konzolo, malce igral neko igro in ponovil vajo.

Nam je to sčasoma postal živ dolgčas, zato smo se domislili dogodka, kjer bi imel človek ves čas nekaj za početi, gledati, sodelovati, se zabavati in se potegovati za možnosti pridobitve mamljivih nagrad.

Vse to bo omogočal dogodek Gaming terminal, ki ga bomo izpeljali v partnerski navezi s trgovino Mimovrste, ki si z nami deli enako vizijo. Nakar smo v svoje naročje privabili še večje partnerje kot so VALU, PCPLUS, LENOVO, LOGITECH, RAZER, MICROSOFT, LG, UVI, WOOP, FS5, 32DS, HISENSE, in GAMEBOOST. Vsak od teh bo imel postavljeno svojo stojnico, kjer bodo kazali svoje najnovejše izdelke, a hkrati vam pri nobenem od njih ne bo dolgčas. Čisto vsak bo namreč držal svojo zabavno preizkušnjo, ki je lahko igričarska, fizična ali nekaj čisto tretjega, sodelovanje pa bo zabavno, enostavno in vam lahko prisluži kakšno nagrado – te bodo skozi tri dni dobesedno deževale, saj jih bomo podelili več kot 1.000.

Seveda bodo prisotne tudi naše lastne aktivacije, ki ste jih v preteklosti že lahko obiskali. Tu bo cela vrsta računalnikov za igranje najnovejših iger, potem bo tu raznovrstna VR zabava, preizkus racing in letalnih simulatorjev ter preigravanje iger na konzolah PlayStation 5. In to ne samo na običajnih različicah, saj bo moč preizkusiti nadgrajene konzole PlayStation 5 Pro, ki bodo takrat ravno prišle iz Sonyjeve pečice.

Poanta vseh teh stojnic je nabiranje posebnih zlatih kovančkov, ki vam nato prinesejo možnost, da zavrtite kolo sreče in to vam lahko prinese še kako mikavne nagrade. In s tem mislimo res mikavne, saj bodo v ponudbi tudi zadeve tipa iPhone 16 in pa zbirateljska verzija konzole PlayStation 5 30th Anniversary Collection, kar pomeni, da je obisk vseh stojnic in nabiranje zlatih kovančkov nujen, saj si s tem ne boste samo popestrili dneva, ampak si tudi prislužili šanso za osvojitev res lepih nagrad.

Glavnem odru? Tako je, za vas smo pripravili tridnevni šov in na glavnem odru se bodo ves čas odvijale aktivnosti, ki jih bodo vodili znani vplivneži. Naš stari znanec Wortex bo svoje virtualno preigravanje igre GTA 5 RP prvič preselil v resnično življenje in to na način, ki ga do sedaj še niste videli. Pridružila se mu bosta še balkanska vplivneža Gallasandalla in Bibo, ki bosta z gledalci igrala igre Stumble Guys, nakar se bodo vmes odvijale še razna tekmovanja, glasbene točke, ples v igri Just Dance, sprehajanje cosplayerjev in vrtenje kolesa sreče.

Gaming terminal torej upravičeno nosi podnaslov “nevidena gamerka izkušnjo” in v njo boste lahko vstopili od 8. pa vse do 10. novembra. Vstopnice so zdaj že na voljo za nakup in si jih lahko rezervirate preko sledeče povezave.

Objava Naš največji dogodek Gaming terminal je zdaj že tik pred vrati! se je najprej pojavila na HOPsi.

Obstajajo pa projekti, ki takšnih obdelav preprosto ne potrebujejo – vsaj ne še zdaj. Sem notri uvrščam tudi grozljivko Until Dawn, ki je prvič izšla leta 2015 in je takrat predstavila surovo moč konzole PlayStation 4. Stvar je izjemno dobro videti še danes, zato mi je bila bizarna odločitev Sonyja, da namerava to stvar zdaj obdelati v nov pogon, zraven pa bo računal polno ceno 70 €.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Ballistic Moon
Založnik: Sony
Platforme: PS5, PC
Nakup: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 4. oktober 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Grozljiva avantura

In ti dvomi so se izkazali za pravilne, saj mi po preigravanju kampanje še vedno ni čisto jasno, zakaj ta stvar obstaja, obstoječim lastnikom originala pa bolj težko priporočim odštevanje denarcev za nadgradnjo.

Originalno igro je leta 2015 spočel studio Supermassive Games in s tem se je začel tudi njihov, skorajda lastno ustvarjeni žanr grozljivk, ki so v bistvu interaktivni filmi. Na zaslonu boste tako večino časa spremljali dialoge, ki jih velikokrat prispevajo kvalitetni igralci, nakar vsake toliko dobite nad njimi nadzor, sprejemate odločitve in ob “akcijskih” momentih ob pravem trenutku pritisnete tipko, ki se izriše na zaslonu.

Supermassive Games je to formulo nato preselil v svoje ostale igre in jo minimalno spreminjal, vendar je formulo skozi leta vseeno malce razvil. Predelava Until Dawn nas medtem vrne na začetek njihovih iger, za njo pa je poskrbel studio Ballistic Moon, ki je zdaj kampanjo preselil v pogon Unreal Engine 5, igralnih elementov in zgodbe pa se ni dotikal, čeprav v bistvu originalna igra ni bila neka nedotakljiva mojstrovina.

Štorijalno spremljamo skupino najstnikov, ki se spravijo v neko oddaljeno zasneženo kočo in to po tragičnih dogodkih iz uvoda, kjer je ta ista skupina prisostvovala skrivnostnemu izginotju dveh sester, ki sta v bistvu izginili po njihovi krivdi. Po takšni tragediji se marsikdo ne bi želel vrniti na takšno lokacijo, a tule imamo pred sabo skupino izjemno potrebnih najstnikov, ki so se od takrat poparčkali med sabo, kar je med njimi sprožilo tudi nekaj zamer. Igra nam lepo prikaže njihove raznolike osebnosti, ni pa nihče med njimi kakšna takšna dobričina, da bi zanj res navijal. V bistvu mi je bila med njimi res všeč samo Sam, pogojno pa sem prenašal še Chrisa.

Kampanja se začne dokaj nedolžno, saj skupino teh oseb, med katerimi nam igra redno preklaplja nadzor, pripeljemo do koče, a vmes dobimo občutek, da je razvijalec komaj čakal, da damo ta uvod za sabo in se začnejo dogajati grozljive stvari. Tako nismo v koči niti 5 minut, preden nekdo pride do ideje, da bi bilo pametno vse te ljudi izolirati in poslati na različne lokacije, tako da v bistvu nimamo niti časa, da bi v koči prižgali luči, preden Mike in Jessica odideta v temo proti neki ločeni kolibi.

In tu se začnejo dogajati strašljive stvari in če ste v zadnjih letih igrali kakšno od iger razvijalca Supermassive Games, potem vam bodo vse te stvari že znane. Until Dawn veliko stavi na strašenje filmskih slasherjev, kar pomeni obilico tako imenovanih “jump scareov”, kjer nenadoma nekaj na vas skoči, a se ta nekaj na koncu izkaže za dokaj nedolžno stvar.

To strašenje je najprej bazirano na realističnosti: na gori je očitno nek serijski morilec, ki je pred tem ubil tudi prej omenjeni sestri in je zdaj prišel dokončati delo. Nekje na polovici igre se štorija nato zasuka v povsem drugo smer in zadnja četrtina mi je bila osebno dokaj velika bedarija, ki se izneveri dokaj učinkovitemu začetnemu grajenju srhljive atmosfere.

Kot rečeno: igranje je v glavnem sestavljeno iz gledanja vmesnih sekvenc in sprejemanja vmesnih odločitev, ki nato vplivajo na nadaljnje igranje. Te odločitve lahko sprejemate znotraj akcijskih sekvenc in se tako denimo med bežanjem odločite, ali boste splezali po kakšni bližnjici ali pa jo ucvrli po daljši poti, nakar bo vmes treba še pritisniti na kakšno tipko. Bolj malo je počasnega raziskovanja, kjer lahko poberemo kakšen predmet ali pa preberemo odvržen košček dnevnika, vendar tudi med temi igralni segmenti lahko vplivamo na nadaljnji potek štorije. Naš cilj je, da poskušamo vse člane ekipe pripeljati do konca žive in če vmes sprejmemo kakšno neumno odločitev, to lahko za nekoga pomeni gotovo smrt. Včasih ta pride, pa čeprav smo uspešno vmes pritisnili vse tipke, a smo spregledali vmes pobrati kakšen predmet, ki bi ga nato lahko kakšen lik v kritičnem elementu uporabil za samoobrambo. A to ni vedno naša krivda: takrat ko lahko malce raziskujemo vas bo zamorilo boleče počasno premikanje lika in dal bi celo kraljestvo za gumb, ki bi sprožil tek. Zato sem se včasih zalotil, da sem preprosto šel naravnost naprej, namesto da bi zgubljal čas z raziskovanjem in zaradi tega nisem preveč trpel: na koncu sta mi poginila samo dva osebka. Počasno premikanje gre bržda na račun tega, da je igranje zdaj preseljeno v tretjeosebno maniro, namesto da bi lokacije gledali iz statične kamere, s čimer ne bi bilo nič narobe, če bi igra dejansko kaj od tega pridobila, a se to ne zgodi.

Grafično gledano je tole lepa obnova originala. Prenovljena osvetlitev scen je dobrodošla, nadgrajene teksture pa dajo nekaterim obrazom fotorealistični videz. A ta grafična lepota ni popolna: včasih vidimo animacije ustnic, ki ne ustrezajo izgovorjeni besedi, mestoma pa animacije izpadejo prav smešno: kot da bi povsem nehale delovati. V zadnji četrtini igre sem naletel tudi na nekaj težav z osvetlitvijo, hudo pa najeda tudi dejstvo, da je konzola PlayStation 5 zmožna vsega 30 sličic na sekundo in da izbire pri temu nimamo.

Until Dawn ni sicer katastrofalna predelava, a je po mojem mnenju nepotrebna, usluge pa ji ne dela niti dejstvo, da je izšla ob boku grozljivke Silent Hill 2, ki je po vsebini in kvalitete predelave kilometre pred svojim konkurentom. Cena za tole stvarco je absurd in čeprav dobimo povsem nov konec, ki več kot očitno namiguje na nadaljevanje, bi vseeno nakup priporočal čez nekaj mesecev, ko razvijalci malce popravijo hecnosti z animacijami in morda tudi znižajo ceno.

Objava Until Dawn – zakaj popravljati nekaj, kar ni pokvarjeno? se je najprej pojavila na HOPsi.

Ob tem pa sem pogrešal eno franšizo, ki je to mojo ljubezen do neizrekljivih grozot sploh začela. Govorim o igri Silent Hill 2, ki jo je leta 2001 spočel zdaj že dolgo mrtvi razvijalec Team Silent, založil pa ga je Konami, ki se je po dolgem izostanku začel zopet vračati v igričarske vode. Silent Hill 2 je od svojega izida dalje upravičeno dobil status legendarnega naslova, saj nas je 20 let nazaj naravnost odpihnila njegova zgodba, igra pa se je lotila tako globokih tem, ki jih v igričarstvu ne zasledimo pogosto, za povrh pa je bilo vse skupaj začinjeno z grozljivostjo takšne stopnje, da se o vseh kreaturah, ki smo jih srečali med igranjem, še danes pletejo teorije.

Kakor lahko o originalni igri govorimo o samih presežnikih, pa je igralno in grafično danes zadeva zastarala. Konami se je tako odločil zadevo obnoviti, delo pa je zaupal razvijalcu Bloober Team, ki je sicer v preteklosti pokazal nekaj talenta, a kakšnega res vrhunskega naslova še ni izdal. Med igralci so se tako pojavile skrbi, ali bo ta razvijalec lahko dosegel visoke standarde skupnosti, ki za to mojstrovino pričakujejo samo najboljše.

Za to vam lahko že na začetku razblinim vsaj en strah: Bloober Team je namreč svojo nalogo opravil mojstrsko in skozi celotno igralno izkušnjo lahko prav čutiš njihovo spoštovanje in ljubezen do te franšize, hkrati pa jim je uspelo originalno igralno formulo spremeniti v nekaj bolj privlačnega sodobni publiki, a hkrati ohraniti tiste prvine originala, zaradi katerih je ta sploh postal takšna ikona igričarskih srhljivk.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Bloober Team
Založnik: Konami
Platforme: PS5, PC
Nakup: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 8. oktober 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Preživetvena grozljivka

Zgodba nas postavi v vlogo nesrečnega, a povsem običajnega možakarja Jamesa Sunderlanda, ki nekega dne dobi pismo iz strani svoje žene in ta ga povabi na novo snidenje znotraj mesta Silent Hill in to na njunem posebnem kotičku. To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi bilo dejstva, da je Jamesova žena mrtva že tri leta in jo je v onostranstvo odpeljala neka bolezen. James se vse od njene smrti valja v depresiji in čeprav se zaveda, da tega pisma ni zares mogla poslati njegova žena, nima za izgubiti nič in pripravljen je zaupati tudi čistim nesmislom, če bi pri tem obstajal vsaj kakšen procent možnosti, da je zadeva resnična in da bo lahko vsaj za trenutek lahko videl svojo ženo.

Tako se začne naše turobno potovanje, ki vam bo skozi eno preigravanje vzelo nekje 15 ur igranja in nostalgiki boste že ob prvih korakih debelo zijali v zaslon. Bloober Team je namreč igranje preselil v moderen, tretjeosebni pogled, medtem ko smo original gledali iz statičnih zornih kotov. Kot poznavalec originala sem se naježil že ob sprehajanju po začetnem parkirišču, saj sem si zdaj vse zadeve, ki so se mi vtisnile v spomin iz originala, ogledal ob blizu, zraven pa sem se čudil podrobnim teksturam, animacijam, osvetlitvi in megli, ki nas spremlja skozi celotno igralno izkušnjo in se realistično vali skozi ulice.

Grafična podoba je naravnost fantastična in tole je zagotovo eden najlepših naslovov, ki jih je ugledalo moje oko. Igro sem igral na konzoli PlayStation 5 in ta ponuja dva standardna načina, ki v zameno za večjo ločljivost zviša ali zniža sličice na sekundo. Sam sem se odločil, kot vedno, za višje sličice na sekundo, a sem ob tem opazil, da imajo nekatere teksture nazobčane robove, odseve luž in drugih sijočih objektov pa je spremljalo neko čudno migetanje. A to je edina pripomba, ki jo imam glede vizualne prezentacije, saj je vse ostalo na najvišji ravni.

Uvodno poglavje vsebuje kar nekaj tihega sprehajanja, kjer v bistvu ne počnemo drugega kot pa občudujemo okolico. Šele ob prihodu v mesto spoznamo, da je Silent Hill tih tudi zaradi tega, ker se naokoli sprehajajo grozote, ki so ušle direktno iz nočnih mor in James se kmalu zateče v pomoč bližnjega kola, ki je okrašen z žeblji in se spusti v prvi bojevalni segment.

Eden največjih minusov originala je bil boj, saj je bil ta preprosto tako neroden, da bi ga človek najraje preskočil. Predelava na tem področju naredi ogromne spremembe, saj lahko zdaj z orožji na blizu izvajamo udarce ter se hkrati umikamo in do teh srečanj z nasprotniki je treba pristopiti presenetljivo taktično. Skozi igranje sicer dobimo dostop tudi do strelnih orožij, a pretepanje od blizu bo naš stalni spremljevalec, saj je treba biti s strelivom varčen in ga uporabiti v spregi s fizičnim bojem, saj tako metke prihranimo za kakšne bolj nevarne sovrage.

James ni nek super vojak, ki bi delal neke spektakularne poteze, a ga je dovolj skupaj, da zna s cevjo pošteno udariti po sovragih. Ti spreminjajo napadalne vzorce, tako da je včasih treba počakati na njihov zamah, nakar jim podarimo par zaušnic, ob pridnem udrihanju pa jih nato lahko spravimo na tla, kjer jih je dobro še malce potacati. Vaja dela mojstra in skozi kampanjo boste čedalje bolj učinkoviti pri boju, a tudi nasprotniki dobivajo nove poteze in so na naše udarce in strele bolj odporni. Stvar nikakor ni lahka in se zakomplicira, ko vas napade več grdavžev in pri temu se pojavi problem, saj so včasih pet metrov stran, a ko sprožijo udarec kar zaplavajo skozi prostor in vas poškodujejo.

Na splošno mi je bil boj presenetljivo zabaven, čeprav nekam živčen, pri občasnih obračunih s šefi pa sem bil hvaležen, da sem si vmes nabral dovolj veliko zalogo streliva in zdravilnih napitkov, saj te znajo v onostranstvo spraviti v samo nekaj potezah in je goltanje sirupov redna praksa.

Silent Hill 2 je v osnovi preživetvena grozljivka, tako da se ne boste samo pretepali, ampak tudi raziskovali glavne in stranske poti, nabirali surovine in reševali uganke. Mesto sicer omogoča nekaj raziskovanja, a je to zaradi navala sovražnikov manj priporočljivo, zato je po ulicah najbolj pametno pred sovražnikom zbežati do naslednjega cilja, ki je navadno neka zaprta stavba. Te sestavljajo glavnino naše igralne izkušnje in vsebujejo več nadstropij in cel kup sob z zaprtimi vrati, na nas pa je, da poiščemo ključe, kode ključavnic in raznorazne predmete, ki jih potrebujemo za rešitev ugank. Slednje so odlične in so razširjene ideje iz originala: niso pretežke, a vseeno zahtevajo nekaj razmisleka in povezovanja raznih sledi, ki vam na koncu izdajo rešitev.

Že originalni Silent Hill 2 je v svoji zgodbi obravnaval odrasle teme in je bil hkrati ob tem grozljiv, predelava pa vse to ohrani in popelje grozljivost na naslednjo stopnjo. James med svojim iskanjem žene naleti na več stranskih oseb in vsi te so videti malce zasanjani – kot da niso res tam in to v bistvu niso, saj jih oblegajo njihovi lastni demoni. Vse kar James namreč vidi in pošasti, ki jih pretepe, so del njegove zgodbe, ki se napajajo iz njegove vesti in krivde, ki jo nosi. Kako se vse to poveže v celoto vam bo jasno proti koncu, ki nam dogodke in samega glavnega junaka predstavi v novi luči in ta zasuk je še vedno tako zapomljiv, kot je bil dobri dve desetletji nazaj.

Selitev pogleda v tretjeosebnega je stopnjo horrorja preselila na novo raven. Podoživel sem že veliko grozljivk, a ob igranju te predelave sem dejansko čutil nelagodje, ki mi je pritiskalo na prsi, kar se ni zgodilo nekje od igre Dead Space. Levji delež za grajenje prepričljive atmosfere vzame zvočni aspekt, saj je ta nekaj najboljšega, kar sem slišal v grozljivkah. Ko se počasi sprehajaš skozi temačne hodnike in vam pomaga samo svetilka in slišiš naokoli šepetanje nečesa, nakar začne prenosni radio opozarjati na nevarnost in nato še slišiš nečloveško žlubodranje nasprotnika te prime, da bi kontroler odložil in šel raje početi nekaj drugega. Silent Hill 2 me je dejansko prestrašil in prisilil do vmesnih počitkov, kar je dober pokazatelj, koliko napora je Bloober Team vložil v grajenje pristne grozljive atmosfere.

Igra pa ni povsem brez napak. Razvijalec je namreč nekoliko razširil originalno kampanjo in dodal nekaj novih področij za raziskovanje, s tem pa je tudi razširil igralni čas. A zaradi tega se kampanja čuti nekam razvlečeno: še posebej zamorijo stopnje proti koncu, ko se preselimo pod zemljo in ure preživimo v nepredirni temi in labirintastih stopnjah. Tam je tudi na splošno čisto preveč bojevanja, najedati pa začne nov sovražnik, ki zna plezati po stenah in hitro napadati, naš James pa je za tega tolovaja čisto prepočasen.

Silent Hill 2 na koncu ne morem označiti za drugo kot pa mojstrovino najvišjega kova. Bloober Team si je pridobil moje spoštovanje in če bo kdaj padla odločitev za predelavo tretjega ali četrtega dela serije, potem sem zdaj prepričan, da je kos takšnim projektom. Manjše napake pri tempiranju kampanje igro sicer stanejo najvišje ocene, a te vas od igranja ne bi smele odvrniti. Dostavili so nam resnično nepozabljivo igralno izkušnjo, ki bo všeč tako veteranom franšize, kot tudi povsem svežim igralcem in samo upam lahko, da bo licenca Silent Hill zopet zaživela v očeh nove generacije navdušencev horrorja.

Objava Silent Hill 2 – skoraj popolna predelava se je najprej pojavila na HOPsi.

Morda so se sčasoma takšne zabave naveličali tudi drugi igralci, saj je prodaja upadla, Capcom pa je licenco spravil v arhiv in na njej sedel nekaj let, nakar se je po 18 letih od izida prvega naslova odločil znamko znova obuditi preko predelave originalne igre.

Tokrat sem za vabo zagrabil tudi jaz in preko igre Dead Rising Deluxe Remaster sem prvič spoznal karizmatičnega junaka Franka Westa, ki je zdaj grafično bolj podroben kot kadarkoli prej, a kljub novim teksturam igra s sabo potegne kar nekaj ostankov preteklosti, ki izkušnjo nekam priskutijo.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 19. september 2024
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijska avantura v pol odprtem svetu

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Dead Rising Deluxe Remaster nas postavi na sam začetek zombijaške apokalipse, kjer ljudem še ni jasno, da počasi bližajoče se truplo slinastega zombija za njih ne pomeni nič dobrega. Igra se odpre z res dolgo uvodno sekvenco, nakar skočimo na krov helikopterja, kjer se mudi naš junak Frank West – profesionalni fotograf, ki je opazil, da so se v mestu Willamette začele dogajati bizarne stvari. Naš pilot nas odloži sredi nakupovalnega središča in tule bomo preživeli našo celotno kampanjo, ki nam da 72 igrinih ur, da opravimo z vsemi izzivi in pobegnemo na prostost.

Že ob prvih minutah igranja postane jasno, da je Dead Rising Deluxe Remaster sicer resda predelava znotraj Capcomovega pogona RE Engine, vendar pa stvar ni bila obnovljena tako celovito kot Capcomove predelave tipa Resident Evil 2 in 3. V primerjavi z originalom so bile obnovljene nekatere animacije, teksture so postale bolj podrobne in osvetljevanje bolj realistično, a sama sredica igranja je ostala nespremenjena, kar bo pristašem originala zagotovo všeč, medtem ko zna to odvrniti novejše igralce.

Osebno me prve ure igranja niso navdušile preveč in v bistvu sem bil presenečen, da igra, ki velja za nekakšno brezmožgansko akcijado, vsebuje toliko vmesnih sekvenc. Zgodba sama sicer sploh ni vredna prevelike omembe, zato je čudno, da nam je tolikokrat vzet nadzor nad likom in smo primorani gledati v vmesne filmčke, ki so včasih povsem preveč razvlečeni. Poleg tega igra zelo rada neprestano objasnjuje stvari, zaradi česar nam je spet vzet nadzor, saj nam je treba pred oči zadegati objasnilo glede neke nove sposobnosti, ki jo je dobil Frank ali pa kako točno lahko uporabimo svoj fotoaparat.

K sreči je teh uvodnih zagat kmalu konec in pred nami se odpre glavna igralna formula tega naslova, ki se vrti okoli sprehajanja skozi nakupovalno središče, opravljanja glavnih in stranskih misij in reševanja redkih preživelih, ki jih moramo nato prepeljati na varno točko. Te stvari nam zvišujejo stopnjo in Frank ob tem pridobiva nove sposobnosti, ki pa jih dobimo samodejno in tole ni RPG, kjer bi sami izbirali veščine.

Kot rečeno, zgodba vas ne bo preveč privlekla v dogajanje, medtem ko so stranske misije ostale ujete v preteklosti in so največkrat sestavljene iz reševanja določenih osebkov, ki jih morate nato pospremiti na varno. Ti NPC-ji po novem posedujejo tudi merilnik njihove sreče, kar je nekam bizarna stvar, saj se z njimi družite samo takrat, ko jih prepeljete do zavetišča, nakar ste z njimi opravili, ne vsebujejo pa niti nobene globine. Eno žensko sem srečal, ko se je panično skrivala pred nemrtvimi in ob mojem prihodu mi je povedala tragično zgodbo glede svoje hčerke, ki ni mogla ubežati zombijaškem krempljem. Ko ji odvrnem, da jo lahko pospremim na varno, od veselja skoči v zrak in se na ves glas zadere “Jupi”, medtem ko se truplo njene hčerke še sploh ni ohladilo.

Večino časa svoje igranja boste preživeli med sprehajanjem od ene točke do druge, kjer boste za reševanje preživelih imeli samo omejeno količino časa. Vmes bo treba iztrebiti horde nemrtvih in ko rečem horde, s tem res mislim nepregledne gmote razpadajočega mesa. Zombiji niso preveč agresivni, tako da jim zlahka lahko pobegnemo ali se jim izognemo, včasih pa bo treba preprosto zagrabiti za bližnje orožje in si narediti nekaj prostora. Za orožje lahko uporabimo praktično karkoli, kar najdemo v bližini, pa naj bo to pečena pita, bejzbolski kij, nakupovalni voziček, macola, steklenica ali koš za smeti. Vsa ta orožja sčasoma razpadejo, a nič ne de, saj vas na vsakem koraku čaka nekaj novega, prostora v inventoriju pa imate dovolj, da naenkrat lahko nosite cel nabor takšnih in drugačnih orožij – med njimi se najdejo tudi strelna, ki pridejo prav za tiste redko posejane človeške nasprotnike. Boj s temi ni tako zabaven, saj vas lahko poškodujejo od daleč in samo njihovi tumpavosti se lahko zahvalimo, da se jim lahko zlahka prikrademo za hrbet in jim nato v glavo pošljemo nekaj uničujočega svinca.

Akcija na splošno je zadovoljiva, a se čuti zastarano. Strelska orožja ne ponujajo kakšnega omembe vrednega odziva, zato se je bolj pametno posvetiti hladnim orožjem in ubijanje nemrtvih preko macole je zabavno kar nekaj časa. A kot sem rekel na začetku, me je vedno bilo strah, da bi mi te stvari v tej igri sčasoma postale dolgočasne in zgodilo se je prav to. Kmalu sem želel samo čimprej se prebiti skozi hordo zombijev, ob tem pa me je zmotila tehnična pomanjkljivost, kjer je igra kar iz zraka pred mano izrisala nov skupek nemrtvih, kar uniči nekaj tistega malega atmosferičnosti, ki jo zgradi igra.

In to je v bistvu tudi vse, kar nam ponuja Dead Rising Deluxe Remaster. Dobro, tu je še fotografiranje, ki nam prinaša točke, če v objektiv ujamemo bolj napete scene, a to točkovanje je nekam zmedeno in na splošno nisem nek resen igričarski fotograf, da bi se res s tem delom igre resneje ukvarjal.

Dead Rising Deluxe Remaster me tako ni ravno preveč prepričal v nadaljnje igranje te serije in čeprav je to zagotovo najboljša verzija originalne igre, igralna formula preprosto ni dovolj zabavna oziroma posodobljena, da bi upravičila svojo ceno 50 €. Dead Rising v tej obliki ne more konkurirati bolj izpopolnjenim zombijaškim izkušnjam, zato bi Capcom moral v to franšizo vložiti več proračuna in izdelati nekega resničnega naslednika, ki bi serijo novi generaciji igralcev predstavil na bolj svež način.

Objava Dead Rising Deluxe Remaster – zabavno pretepanje nemrtvih se čuti malce zastarelo se je najprej pojavila na HOPsi.

Originalna igra je sicer še danes videti impresivno, a vsebuje določene pomankljivosti, ki znajo sodobnega igralca zmotiti. Tu najbolj v oči bodejo nekam plastični obrazi nastopajočih in slabe mimike obraza, kar bo Remastered verzija popravila, zraven pa bo dodala še kopico privlačnih posodobitev.

Poleg izboljšanih obraznih grimas bodo nadgradnje dobile tudi teksture, osvetlitev scen in animacije. Na novo je bilo posnetih za do deset ur dialogov, ki so jim bili dodani izboljšani koti kamere.

Nadgradnja bo na voljo samo za PC in konzolo PlayStation 5, to pa s sabo prinaša napredno podporo kontrolerja DualSense, 3D zvok in višje ločljivosti, ki bi morale udobno bivati z višjimi sličicami na sekundo.

Predelava je plod skupnega dela razvijalcev Guerrilla Games in Nixxes, ki sta kodiranje praktično že zaključila, zato je datum izida zastavljen že za 31. oktober letos!

In dobrih novic tule še ni konec, saj bo Sony Horizon Zero Dawn Remastered prodajal po res ugodni ceni 49,99 €, obstoječi lastniki originalne igre pa boste lahko nadgradnjo na novo verzijo izvedli za pičlih 9,99 €.

Objava Predelava igre Horizon Zero Dawn je resnična in prihaja že naslednji mesec! se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa se tega slovesa nikakor ne morejo znebiti in za te stvari so včasih krivi kar sami. Res je, da včasih pretiravajo tudi igralci, ki vsak nov Ubisoftov naslov že ob najavi označijo za “prazen svet, kjer moraš plezati na radijske stolpe”, čeprav smo te nazadnje našli v igri Far Cry 4 iz leta 2014.

Po drugi strani pa igralci in tudi kritiki že dolgo tolčemo po bobnu, da mora podjetje nekako spremeniti igralno formulo, saj je stara postala že presneto utrujajoča. In treba je reči, da se Ubisoft trudi in poskuša dostaviti nekaj svežega, a obenem ga je strah povsem zavreči obstoječe navade, ki se v takšni ali drugačni obliki prikradejo tudi v njihove novejše igre. Pri tem ni bil izjema Avatar: Frontiers of Pandora in enako pravilo velja tudi za Star Wars Outlaws.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Massive Entertainment
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Ubisoft Connect
Datum izida: 30. avgust 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Akcijska pustolovščina

Ubisoft je kmalu po najavi igre Outlaws to označil kot za sanjski naslov, ki si ga je že dolgo želel vsak pravoveren oboževalec franšize Vojna zvezd. In to na nek način drži, saj so se igralci skozi desetletja do obisti prenajedli žaromečev, Sile, Jedijev in Sithov in bi radi iz tega vesolja potegnili nekaj drugačnega. Kako privlačni so lahko liki, ki ne znajo uporabljati Sile in delati akrobatskih premetov med sabljanjem je dobro dokazala že serija Mandalorian in na podobno vižo poskuša zaigrati Outlaws, ki nam predstavi vesoljsko tatico Kay Vess in ta marsikak vidik svoje osebnosti povzame po bolj znanem vesoljskem junaku Hanu Solotu.

Outlaws se dogaja v že ustaljenem vesolju štorije Vojne zvezd in kakšnega posebnega znanja iz filmov stvar ne zahteva. Dovolj je že bežno znanje dogodkov – torej da je Imperij trenutno zelo močan in zganja represijo na vsakem planetu kjer se pojavi. Vseeno je priporočljivo si ogledati mnogokrat spregledani film Solo: Zgodba Vojne zvezd, saj bomo v njem videli kar nekaj najemniških taborov, ki se nato pojavijo tudi v igri.

Med temi najemniškimi grupami se začne tudi naše potovanje, saj Kay poskuša pobegniti bednemu vsakdanu in preko drznih ropov nabrati dovolj bogastva, da si skupaj s svojim prisrčnim štirinožnim prijateljčkom Nixom odpre novo življenje, a enega dne oropa napačnega človeka, ki nato na njeno glavo razpiše bogato nagrado. Kay nato začne sodelovati z različnimi najemniškimi grupami, ki so si med sabo konkurenca in izdaje so naš redni popotnik, ki jih lahko tudi sami prosto izbiramo. Outlaws nam tako lepo ponudi vpogled v skrivne organizacije, ki so zaslužne za tiste največje rope in uboje preko celega univerzuma, kar je pohvalno, saj je ta vidik v filmih bolj kot ne samo bežno omenjen, v igrah pa ga sploh še nismo nikoli tako podrobno izkusili.

Na žalost splošna zgodba v Outlaws ni nekaj, kar bi bilo vredno resnega študiranja. Po uvodni sekvenci se Kay znajde na planetu Toshara, kjer si poskušamo priboriti nekaj cekina preko opravljanja manjših nalog za klane Pykes, Hutts, Crimson Dawn in, malce kasneje, še Ashiga Clan. Prvi vtisi so dokaj skromni in presenečen sem bil, da lahko v Ubisoftovi igri enkrat končno odprem mapo in me na njej takoj ne napade cel kup ikon, ki zahtevajo mojo takojšnjo pozornost. Prve ure tako opravljate misije iz glavne zgodbe in samo občasno naletite na kakšen stranski opravek, ki ne zahteva preveč mučenja.

A to je samo na začetku, saj skladno z opravljanjem nalog višate tudi svoj sloves in enkrat pridete do točke, kjer vam posamezni klan ponudi svoje lastne opravke. In ravno na tej točki me je zlagoma začelo minevati zanimanje tele igre in spoznal sem trik, ki ga poskuša prikrito tule speljati Ubisoft. Po nekje desetih urah igranja na prvem planetu spoznaš, da teh brezveznih stranskih opravkov ni nič manj kot v preteklih Ubisoftovih igrah, le da ti jih tule igra dostavlja bolj postopoma, tako da na mapi nimaš preveč ikon. Kar je v bistvu še bolj tečno kot prej, saj si v pretekliku te stvari vzel kot nujno zlo in si preprosto šel na določeno točko in par teh opravkov naredil naenkrat. Tole tu ni možno, saj lahko od klanov naenkrat držiš samo nekaj nalog, za povrh pa te igra ves čas pošilja na ene in iste lokacije, ki si jih v prejšnji nalogi že obiskal in ob tem spucal bazo grdavžev. Seveda ob vsakem vnovičnem obisku sovragi spet oživijo in v eno bazo Imperija sem bil poslan na tak način trikrat, četrtič pa mi odneslo pisker in sem glasno nalogi rekel ne.

In vse te stranske naloge so povsem MMO-jevske in so tam samo za podaljševanje igralnega časa. Velikokrat moraš dobesedno samo pobrati nek predmet in ga nato odnesti do določenega cilja, vdreti v računalnik za informacijami ali pa koga osvoboditi. Pri brskanju v bazah boste morali odigrati kakšno mini igro: za vlamljanje ključavnic bo treba ritmično pritiskati tipke, kar na PlayStation 5 in kontrolerju Dualsense dejansko izpade zabavno, medtem kot pri vdiranju v računalnike skupaj sestavljate seznam ikon.

Praktično za vsako od teh mini nalog bo treba vdreti v neko bazo, ki jo poseljuje eden od klanov in pristop do situacije je odvisen samo od nas. Stvari se lahko lotimo strelsko, kjer imamo na voljo samo svojo pištolo Blaster, ki jo lahko sčasoma nadgradimo in vmes pobiramo orožja padlih nasprotnikov, a s tem se bomo nato zamerili določeni frakciji, ki nam ne bo nato želela podarjati nove naloge ali pa nas ne bo spustila v bazo. Brez skrbi: vaš sloves pri določeni organizaciji nikoli ne more pasti tako nizko, da ga ne bi mogli popraviti, zato to žongliranje z njihovo odobritvijo ni tako pomembno kot želi predstaviti igra.

Špil ima veliko raje, da se vsake situacije lotite skrivalniško, kjer vam je v izdatno pomoč vaš spremljevalec Nix, ki lahko nasprotnika zamoti, dokler se Kay ne priplazi iz skrivališča in mu zada pijanski udarec. Če predmet izmaknete, brez da bi vas opazili, potem vam tudi klan ne bo zameril, a na žalost skrivanje ni tako dodelano kot pa bi moralo biti. Manjkajo namreč funkcije, ki bi skrivanje naredile malce bolj izpopolnjeno in najbolj bizarna je odločitev, da Kay ne more skriti trupla padlega falota, kar lahko hitro privede do alarma in vsesplošnega kaosa. Zanimivo je, da se pri ropanju Imperija stvari ne zaključijo, ko pobegnete iz baze, saj se za vami zapodi prava vesoljska policija, ki vam v slogu GTA-ja za vrat napoti patrulje, ki znajo celo postaviti zasedo in na pot se vam postavijo celo tiste ogromni samohodni AT-ST-ji.

Outlaws igralno formulo občasno popestri s platformskimi izzivi, ki pa niso pretirano zahtevni. Pač skačemo med različnimi previsi, vihtimo kavelj z vrvjo in vsake toliko Nixa pošljemo, da odpre določena vrata, ki so nam nedosegljiva. Izven misij stranskih opravkov ni kaj preveč, saj lahko stavimo na dirke z vesoljskimi konji ali pa iščemo sled za kakšnim skritim zakladom. Izjema tule je mini igra Sabacc, ki smo jo videli tudi v filmu Han Solo in čeprav je sprva videti zakomplicirana, je dokaj enostavna in nas spremlja tudi na drugih planetih ter služi kot lep vir kreditov.

Denarce lahko porabimo za nakup nove opreme, saj na Kay lahko navesimo različne dele oblačil, ki ji izboljšajo statistike ali pa kupimo dele za nadgradnjo orožja. S pridnim igranjem lahko tudi nadgrajujemo naše veščine vendar je ta sistem nekam zmeden: igra ne vsebuje sistema nabiranja izkušenjskih točk, ampak stvari odklepamo tako, da opravimo določene izzive tipa “5x zamoti nasprotnika” ali pa “uspešno odkleni skrinjo v manj kot dveh poskusih”. Te nadgradnje so bile tako velikokrat presenečenje, saj se niti nisem trudil, da bi jih odklenil, a znajo pomembno vplivati na razvoj našega lika.

Kar me je morda najbolj razočaralo je sam igrin svet. Ta sicer vsebuje lepo grafično podobo, čeprav opcija “Performance” na konzoli PlayStation 5 malce preveč ubije ločljivost, a je preveč sterilen. Podrobnosti v njem ne manjka in NPC-ji se sprehajajo naokoli, med sabo čebljajo, se vozijo po cesti in preklinjajo vaše zabijanje v njih. A po drugi strani civilistov ne moreš ustreliti ali povoziti s svojim zvestim Speederjem, stranske osebe, ki vas spremljajo na potovanju pa tudi niso preveč zapomljive. Sem notri bi prištel tudi Kay, ki ima nekam bledo osebnost in ji manjka karizma. Rešuje jo Nix, ki je presneto prikupna zverinica in je zvesti sopotnik v vseh situacijah.

Star Wars Outlaws se izkaže za zanimiv produkt, ki vas bo velikokrat navdušil in občasno tudi razočaral. Največ boste iz igre potegnili tisti, ki obožujete tako Vojno zvezd, kot tudi formulo Ubisoftovih iger in se te do sedaj še niste naveličali. Gre za spodoben izdelek, ki pa bi bil lahko veliko več, če bi se razvijalec Massive in založnik Ubisoft zares upala povsem opustiti preteklost in dostaviti nekaj povsem svežega, a po drugi strani se sprašujemo, če po vseh teh letih kaj takšnega sploh še znajo dostaviti.

Objava Star Wars Outlaws – neizpolnjen potencial se je najprej pojavila na HOPsi.

Tokrat tekmovalce vabimo v navezi s še enim prijateljem, saj bo tekmovanje potekalo v Duos igralnem načinu, kar pomeni, da se boste proti drugim nastopajočim pomerili v dvojicah. Za veteranske igralce to ne bi smel biti prevelik izziv, tisti, ki pa ste navajeni povsem samostojnega igranja, pa boste morali iztrenirati partnersko navezo z nekom, ki mu zaupate kritje svojega hrbta in ki pri hitremu pritiskanju tipk na tipkovnici spominja na res zagretega pianista.

Tako kot na prejšnjih turnirjih bomo najprej čez spravili kvalifikacije, ki so za udeležbo povsem brezplačne in se na njih lahko že prijavite preko naslednje povezave.

PRIJAVA NA TURNIR

Kvalifikacije se bodo odvile v nedeljo, 1. septembra ob 14.00, medtem ko se čas za prijave izteče na isti datum, le da bo prijavnico moč oddati samo še do 10.00. Točkovanje bo enako kot na uradnem tekmovanju Fortnite Championship Series oziroma FNCS, igrali pa bomo s pomočjo Yunite Bota, zato je obvezna prisotnost kapetana na Discordu. Več informacij glede pravil najdete na sledeči povezavi, vedno pa lahko skočite na uradni Discord kanal in pod razdelkom #fortnite-duos zastavite svoje vprašanje.

Glavni dogodek se bo nato odvil 7. septembra, saj se bodo kvalificirani tekmovalci pomerili znotraj fizične trgovine Mimovrste, ki se nahaja na lokaciji BTC Ljubljana. Napredovanje si bo zagotovilo 20 ekip, kar skupno znese 40 tekmovalcev, ti pa bodo za udeležbo morali kupiti vstopnico preko Eventko.eu, ki stanejo 30 € na ekipo. 15 evrov na tekmovalca res ni neka pretirana vsota, s tem pa si boste zagotovili tekmovanje med najboljšimi in možnost sodelovanja za mične nagrade, čigar denarni sklad znaša kar 1.500 €. A te številke so samo osnova: spomnimo, da je na prejšnjem turnirju zmagovalec turnirja domov odnesel Lenovo PC, ki je vreden veliko več. Čisto vsak od kvalificiranih bo prejel tolažilno vrečkico dobrot, ki bo odtehtala vplačano prijavnino.

Na lokaciji vas bo čakala vsa oprema, ki jo potrebujete za tekmovanje, seveda pa lahko igralci prinesete svojo lastno periferijo kot so tipkovnice, miške in slušalke, saj nekateri tekmovalno igranje prisegajo izključno na svojo lastno opremo.

Letošnje tekmovanje bo popestril še popularni slovenski YouTuber Wortex, ki bo turnir prenašal na svojem uradnem kanalu in za povrh bo dogajanje še pokomentiral.

Tako, vse je pripravljeno za naš naslednji turnir, zato pridno začnite s treningom, čez mesec pa se bomo srečali tudi v živo!

Objava Prijave za naš Fortnite turnir zdaj odprte – denarni sklad tokrat znaša kar 1.500 €! se je najprej pojavila na HOPsi.

Osebno sem sicer mnenja, da je za splošno rabo takšnih videoposnetkov umetne inteligence še vedno malce prezgodaj, saj ob malce bolj pozornem gledanju vsakemu hitro postane jasno, da se pred njimi ne odvija nekaj, kar je spočela človeška roka. A morda pri kratkih oglasih takšne stvari niti niso pomembne, saj vsebina reklame ne igra neke večje vloge in je pomembno zgolj to, da se na ekranih izriše promovirana znamka.

Tako je tudi pri Sparovem pionirskem umetnopametnem oglasu, ki sicer z naslovom “Tisti občutek svežine” obljublja promoviranje ženskih higienskih vložkov, a v bistvu je reklama namenjena svežemu sadju, ki naj bi bil v njihovih trgovinah tako slasten, kot da je ravno padel iz drevja. Moram reči, da je stvar videti dejansko impresivno in med oglasom nisem naletel na kakšne večje napake: nastopajoča dekla ima na rokah pravilno število prstov in morda edina napaka se pojavi pri prvi sekundi, kjer jabolka silijo iz polic, tablice izdelkov pa vsebujejo tipični nesmisel umetne inteligence, ki ji črke še vedno povzročajo veliko preglavic.

Oglas je spočelo slovensko podjetje Bright Visuals, ki je za snovanje oglasa uporabilo platforme Runway 3 in Dream Machine, ob to pa so dodali še platforme Mid Journey, Krea in Magnific. Reklama je torej nastala v celoti na podlagi tekstovnih ukazov, a še vedno je za to potrebno določeno znanje, da nato nastane končni izdelek, ki ni samo neka zmeda kadrov kot je tisti prvi obljubljeni umetnopametni celovečerec.

Objava Trgovina Spar pokazala prvo reklamo, ki je bila narejena preko umetne inteligence se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj so se mize zasukale v drugo smer, saj je FromSoftware dve leti sestavljal prvo in edino razširitev Shadow of the Erdtree, ta pa je bila ustvarjena primarno zato, da igralcem ponudi novo vsebino in izkušnjo odkritja v Elden Ring svetu, a pod površjem se skriva tudi goreča želja ustvarjalca Miyazakija, da poniža vse tiste igralce, ki so njegovo kreacijo označevali za prelahko. Rezultat je sicer fantastičen kos dodatne vsebine, ki je bila več kot očitno ustvarjena za največje oboževalce, a hkrati se na momente zdi, da je FromSoftware s težavnostjo vseeno malce pretiraval, kar zna izkušnjo priskutiti tistim manj potrpežljivim igralcem.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: FromSoftware
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO
Nakup: Steam
Datum izida: 21. junij 2024
Cena: 39,99 €

Zvrst: Soulsborne

Sam sem se v preigravanje dodatka spravil s svojim prej ustvarjenim likom stopnje 153, ki je že opravil osnovno kampanjo, tako da je imel za pasom oprtano glavo poslednjega šefa Elden Beasta. V raziskovanje nove dežele Realm of Shadow sem se tako spravil poln optimizma, saj sem bil v osnovni kampanji dovolj nabildan, da mi praktično nihče od nasproti stoječih ni predstavljal bistvenih težav. A že prvo srečanje opcijskega šefa, kjer je moj Blasphemous Blade proti izredno gibljivemu vitezu izpadel kot goreč zobotrebec, mi je dalo vedeti, da tule pretekle izkušnje pomenijo bolj malo in da je pred mano presneto trnava pot.

In ta ni niti približno tako kratka kot sem pričakoval. Resda sem po dveh letih dela domneval, da nam bo FromSoftware prinesel zajeten kupček nove vsebine, a ta stvar je naravnost gigantska. Ne bodite presenečeni, če boste zaradi ogromne težavnosti in velike mape, polne skritih kotičkov, opcijskih šefov, previsov, jam in temnic, ki imajo več stopenj, v igri pustili več kot 40 ur in niti ni nujno, da boste v tem času raziskali in premagali vse ponujeno. Zaradi vsega tega bi lahko Shadow of the Erdtree označili za praktično novo kampanjo oziroma Elden Ring 1.5.

Razvijalec je ohranil vse elemente osnovne igre in te tudi predrugačil, tako da med igranjem naletimo na izzive, ki jih v osnovni kampanji nismo srečali. Miyazaki je v predhodnih intervjujih povedal, da mu je bila glavna naloga igralcem predstaviti tisti občutek začudenja, ki smo ga dobili ob preigravanju osnovne kampanje in to nalogo je razvojna ekipa več kot uspešno opravila. Impresiven je že prihod v deželo Realm of Shadow, kjer se nam na ogromnih planjavah izriše tisoče spiritualnih nagrobnikov, medtem ko se v daljini sprehaja neka ogromna stvar, ki je videti kot titanska košara oglja na dveh nogah. Seveda je bila moja prva naloga, da sem ga na hrbtu svojega konja z mečem malce pobožal po podplatih, a ko nekaj zamahov ni njegove življenjske črte znižalo niti za milimeter, sem se odločil raje srečo preizkusiti drugod.

In smeri za raziskovanje ne manjka, kot tudi ne raznolike okolice. Odprti svet je sicer še vedno prisoten, a je razumljivo nekam manjši od tistega v osnovni kampanji. Nič ne de, saj je razvijalec zato več napora vložil v manjše, skrbno skovane temnice, ki spet skrivajo ogromno kotičkov in stranskih poti, med katerimi najdemo tudi take, ki nas pripeljejo na povsem nov del mape, ki navadno v sebi vsebuje vsaj enega šefa.

Pretepanje z glavarji je tokrat veliko težje od prej, saj so sovražni tolovaji dobili nove trike in odpornosti. So veliko hitrejši od prej, skoraj vsak njihov udarec pa vas bo stal vsaj polovico življenjske črte in stopnja vašega lika tule ne igra velike vloge. Zadana škoda gre na račun samega stopnjevanja sovražnikov, ki se prilagodijo vaši, tako da bosta lika stopnje 150 ali 200 na koncu naletela na isti izziv, ki ga lahko sicer malce omilite preko nabiranja posebne surovine Scadutree Fragments. Te lahko najdete razpršene po svetu in jih aktivirate na Grace shranjevalnih točkah, dvignejo pa vašo odpornost na udarce in škodo, ki jo zabijete nasprotnikom. Prav tako dvignejo škodo, ki jo povzročajo vaš drugi jaz oziroma Mimic, tako da so ključni za uspešno bitko.

Sprva sem se DLC-ja nameraval lotiti povsem brez pomoči, a moja trma ni trajala dolgo, zato sem začel hitro klicati svojega Mimica. Kljub temu so se mi zdeli nekateri šefi enostavno preveč napadalni, saj njihovi napadi včasih kar ne poznajo premora, na vas pa velikokrat navalijo že takoj ko stopite na njihov teren, tako da velikokrat sploh nimate časa, da bi na pomoč priklicali Mimica.

Dodatku bi tako prav prišlo malce balanciranja, spotaknil pa bi se tudi ob ponujene zaklade, ki jih najdemo med našim igranjem. Nekaj novih orožij in oklepov sicer najdemo, a teh je presenetljivo malo, večino časa pa boste naleteli na kuharske knjige in kamne za nadgrajevanje orožja, kar so nekam gnile nagrade za vloženi trud – še posebej zaradi tega, ker igralec, ko pride do tega dodatka, te stvari že ima.

Kljub tem manjšim zameram pa je tole naravnost fantastičen kos dodatne vsebine v katero je razvijalec vložil nepredstavljivo količino truda. Težavnost je resda visoka, a kot vedno so nam ponujene opcije, da te ovire preplezamo, bo pa kakšen igralec zaradi tega moral malce požreti ponos in sprejeti ponujeno pomoč Mimic Teara ali kakšnega NPC-ja. Naj vas to ne odvrne od igranja, saj je FromSoftware za nas ustvaril epsko novo mapo, s čudovitim epilogom ene najboljših iger zadnjega desetletja.

Objava Elden Ring Shadow of the Erdtree – napake niso več dovoljene se je najprej pojavila na HOPsi.

Stvari so od takrat za Doktorja, čigar pravo ime je Guy Beahm, šle samo še strmo navzdol. Na X-u se je sicer poskušal zagovarjati z daljšo objavo, ki pa je za sabo pustila več odprtih vprašanj. Priznal je, da se je res dopisoval z mladoletno osebo, a da so bili ti pogovori dokaj nedolžni in so se včasih nagnili v neprimerno smer. Ni pa v svoji izjavi povedal tiste najbolj pomembne stvari in sicer, če se je med pogovori zavedal, da ima nasproti mladoletno osebo ali pa je bil ves čas mnenja, da je ta polnoletna.

Namesto njega je odgovor podala spletna stran Rolling Stone za katero je spregovoril bivši zaposleni pri Twitchu in ta je potrdil, da je Guy sredi pogovora zvedel, da je oseba mladoletna, a ji je navrgel, da to njemu ne predstavlja problema in nadaljnji pogovori so bili enako seksualno obarvani kot prej. K temu je dodal, da se ti pogovori niso samo “nagibali v neprimerno smer”, ampak so bili pošteno seksualno grafični.

"The channel memberships feature on DrDisRespect has been paused, so your membership has been paused. We'll let you know when it starts up again and you resume your recurring payments."

Via Reddit: https://t.co/qHRnZY33Mg pic.twitter.com/ZdS83pzvoL

— Zach Bussey (@zachbussey) June 28, 2024

Kmalu po obtožbah so se začeli ostali streamerji distancirati od bivšega kolega, ukinjati pa so se začele tudi poslovne vezi. Guy je bil odpuščen iz razvijalca Midnight Society, izgubil je sponzorstvo s podjetjem Turtle Beach, vezi z njim pa je prekinila tudi športna ekipa San Francisco 49ers. Stvari so šle celo tako daleč, da bo streamer preko prihajajočega popravka odstranjen iz igre NBA 2K24.

The developer of 2K24 will do this once the Season 9 patch releases, as the update for Season 8 was released just a few days earlier. Season 8 will go live on June 28, 2024.

https://t.co/1zkbvyTrp4

— Dexerto (@Dexerto) June 26, 2024

A najbolj boleč finančni udarec je prišel šele v zadnji urah, saj se je dvignil tudi YouTube. Ta je bil po Twitchu za tega streamerja novi dom in tam trenutno drži 4 milijone naročnikov. Po vseh prekinjenih partnerstvih je bil to njegov glavni vir prihodka, zdaj pa je bila zaprta tudi ta pipica, saj je YouTube za spletno stran Kotaku sporočil, da je zaustavil monetizacijo njegovega kanala. Razlog zaustavitve je kršenje njihovega pravilnika, ki pravi, da od svojih kreatorjev pričakujejo določeno obnašanje tudi izven platforme in če je to škodljivo do drugih oseb ali njihovemu ekosistemu, potem zadržujejo pravico, da takšnemu ustvarjalcu ustavijo monetizacijo.

Zdi se, da bo moral tako Dr Disrespect pri nadaljnjem ustvarjanju vsebine poiskati neko drugo platformo. Tu je vedno Kick, ki je v svoje roke sprejel že več kontroverznih streamerjev, a kljub temu lahko že zdaj zapišemo, da takšnih denarcev kot do sedaj ne bo služil več, hkrati pa se lahko poslovi od vseh večjih partnerstev s prepoznavnimi znamkami.

Objava YouTube ustavil monetizacijo kanala Dr Disrespect se je najprej pojavila na HOPsi.

On Friday evening we became aware of an allegation against one of our co-founder’s Guy Beahm aka Dr Disrespect.

We assumed his innocence and began speaking with parties involved. And in order to maintain our principles and standards as a studio and individuals, we needed to act.…

— Midnight Society (@12am) June 24, 2024

Pri tej pogodbi Guy vztraja še vedno, čeprav so vzklikanja po javnem linču streamerja vsak dan glasnejše. Včeraj ga je zadel nov udarec, saj je izjavo za javnost podal razvijalec Midnight Society, ki si ga je v bistvu delno lastil Guy, saj je bil eden od njegovih soustanoviteljev. Govorimo v pretekliku, saj je Midnight Society včeraj s streamerjem prekinil sodelovanje.

V izjavi na X-u je studio zapisal dokaj težke besede, saj so najprej verjeli v nedolžnost Dr Disrespecta, nakar so se začeli pogovarjati z vsemi vpletenimi in njihova načela jim niso dovolila, da bi še naprej sodelovali s streamerjem. Kaj točno je njihova lastna inšpekcija razkrila seveda ni znano, a očitno je moralo biti nekaj dokaj smrdljivega, da so se odločili za tako drastično potezo. Midnight Society je v partnerstvu s streamerjem razvijal streljačino Deadrop, ki je med drugim vsebovala tudi NFT-je, trenutno pa lahko za 15 € dobite dostop do alfa različice igre.

You can see the exact moment Dr Disrespect appears to find out that Midnight Society is dropping him, or some other seemingly bad news related to his Twitch ban allegations.

He had just defeated Bayle The Dread and went to look at his phone after fast travelling to Scadu Atlus pic.twitter.com/CwgPSVYCXc

— AmericanTruckSongs9 (@ethangach) June 24, 2024

Dr Disrespect je vse obtožbe do sedaj zavračal, v ponedeljek pa je zagnal svoj prvi prenos v živo v katerem je igral prvi dodatek za igro Elden Ring. V streamu je povedal, da ga je dogajanje tekom vikenda izmučilo do te mere, da razmišlja o začasnem umiku iz sveta streaminga, namignil pa je, da se zna umakniti tudi iz razvijalca Midnight Society. Pozorne oči gledalcev so med prenosom v živo ujele trenutek, ko se je Dr Disrespect ravno veselil zmage nad težkim šefom, nakar je pogledal v telefon in postal smrtno resen. To naj bi bil moment, ko naj bi ga Midnight Society obvestil o prekinitvi sodelovanja, čeprav to ni bilo uradno potrjeno. Vsekakor je v tem kratkem posnetku videti, da je streamer ravno prijel neko zelo neprijetno novico in da se bo moral z obtožbami javno spoprijeti, drugače bodo stvari samo še polzele navzdol.

THE TWITCH BAN

Hello, I'd like to make a quick statement..

Lets cut the fucking bullshit, as you know there's no filter with me. I've always been up front and real with you guys on anything that I can be up front about, and I'm always willing to accept responsibility… which…

— Dr Disrespect (@DrDisrespect) June 25, 2024

Govorice kar niso želele potihniti, zato je Dr Disrespect včeraj končno podal javno izjavo in ta je celo njegove največje podpornike ujela nepripravljene. Guy je namreč priznal, da je leta 2017 res klepetal z mladoletno osebo ampak da so bili to povsem vsakdanji pogovori, ki pa so se vsake toliko malce nagnili v smer neprimerne vsebine. Pred tem javnim priznanjem je spletna stran Bloomberg poročala, da si je Guy s to mladoletno osebo izmenjeval seksualno obarvana sporočila in tega Guy v X objavi ni eksplicitno zanikal, a je dodal, da niso bile izmenjane nobene slike in da proti njemu ni bila dodana nobena kazenska ovadba, hkrati pa ni imel nobenih resnih načrtov, da bi se s to osebo srečal v živo. Originalna obtožba bivšega zaposlenega pri Twitchu je namreč navajala, da je imel Guy že dokončane načrte, da se s to mladoletno osebo sreča na Twitchconu in naj bi bil tudi to razlog njegove odstranitve iz Twitcha.

Hell nah this mf heard “40 minors” https://t.co/xITtrRyJhw

— ²³ (@DPOYTranquill) June 25, 2024

Razvoj te drame je presenetljiv, saj nihče ni pričakoval, da bo Dr Disrespect izmenjavanje sporočil z mladoletno osebo tudi javno priznal. Nekateri ugibajo, da je morda v delu večja zgodba, ki bo kmalu splezala na površje in da trenutno streamer samo poskuša malce ublažiti ta udarec. Njegova izjava namreč za sabo pušča pomembna vprašanja: je Guy vedel, da se pogovarja z mladoletno osebo in kljub temu nadaljeval s pogovori in je to edini takšen primer pogovorov ali pa jih je nemara več? Glede na hitro nizanje dogodkov znamo kmalu dobiti odgovore tudi na ta vprašanja.

Medtem ko čakamo na razvoj dogodkov, so se stvari že začele premikati tudi v ozadju in partnerske naveze so se že začele prekinjati. Priznani proizvajalec slušalk Turtle Beach je za IGN sporočil, da ne nameravajo nadaljevati partnerstva s streamerjem in iz njihove strani so bili že umaknjeni izdelki z njegovim logotipom

Objava Dr Disrespect priznal krivdo dopisovanja z mladoletno osebo se je najprej pojavila na HOPsi.

60-letni Dan Clancy pa se je lotil tudi sprememb glede načina obratovanja Twitcha in kako lahko njegovi uporabniki gledajo vsebino. Dan se zaveda, da čedalje več ljudi prenose v živo spremlja preko telefona in da ta generacija gledalcev svojo vsebino konzumira v vertikalnem položaju, ki ga poznamo preko platform tipa TikTok in Instagram.

Dan je novo funkcionalnost aplikacije pokazal v družbi Twitch streamerja NateGentile7 in čeprav so bili vertikalni posnetki pravilno predstavljeni, so se gledalci hitro začeli norčevati iz vsebine, ki jo je kazal Dan. Kamorkoli je Dan skočil, tam se je izrisala podoba mlade ženske, ki se je bodisi ravno pripravljala za prenos v živo preko sedenja v bazenu ali pa je kazala razgaljene prsi in gledalce napovedovala, da se pridružijo njenemu prenosu v živo. Dan začne hitro tapkati po zaslonu in kar čuti se, da moli za prikaz neke vsebine, ki ne bi v ekran rinila par konkretnih dojk, a žal se mu ta želja ne izpolni – še posebej komično je dejstvo, da je prijavljen v svoj lastni račun, tako da mu algoritmi predlagajo novo vsebino glede na njegova pretekla zanimanja.

Dan Clancy se ni predal in v družbi španskega streamerja Rubiusa zopet poskušal prikazati nove funkcije aplikacije in zgodba se je spet ponovila: med drsanjem po zaslonu se je zavrtel kratek posnetek streamerke v jacuzziju, Dan pa je bil tokrat toliko pri pameti, da je krivdo zvalil na algoritem Twitcha.

Objava Šef Twitcha poskuša pokazati nove funkcije platforme, a se ne more izogniti razgaljenim ženskam se je najprej pojavila na HOPsi.

Osebno nisem preveč seznanjen s štorijalno preteklostjo Doom iger in čeprav ta obstaja in se poigrava tudi z idejo alternativnih dimenzij, za uživanje iger niti ni pomembna. Dovolj je že znanje, da je Doom Guy presneto jezen na demonska bitja in da je naša naloga, da iz vsakega zlobca izčrpamo zadnjo kapljico krvi.

Tudi v igri Doom: The Dark Ages bo klanja na pretek in tega bomo izvajali preko novega arzenala orožij. Govorice so pravile, da nas zna dočakati srednjeveška okolica, vendar to ne drži povsem: Doom Guy bo še vedno vihtel strelna orožja in bo na poti srečal že večkrat videne nasprotnike, bo pa zdaj v rokah držal ščit, ki nas bo ščitil pred sovražnimi naboji, hkrati pa ga bomo lahko zalučali skozi horde demonov in ta se bo nato v slogu bumeranga zopet vrnil v naše roke.

Poleg streljanja in lučanja ščita se bomo lahko usedli tudi v ogromnega robota ter se nato vrgli v spopad s tistimi titanskimi nasprotniki, ki bi jim naša navadna orožja le žgečkala podplati. V napovedniku sem malce skeptično pogledal le na kader, kjer se usedemo na hrbet robotskega zmaja in se nato z njim spustimo v letanje, saj tole nekako ne spada ravno v Doom igro.

A po drugi strani me razvijalec id Software zaenkrat še ni razočaral in kdo ve: morda bo tole jahanje zmaja in delanje spektakularnih zračnih salt na koncu celo izpadlo privlačno in bo potrebno za prečkanje sveta, ki zna zdaj delovati bolj odprto?

Na odgovore bo treba še malce počakati, saj Doom: The Dark Ages izide šele enkrat v 2025, poleg PC-ja in konzole Xbox Series X pa bo tale Microsoftova streljanka na isti dan izšla tudi za PlayStation 5.

Objava Doom: The Dark Ages uradno najavljen in stvar je videti fenomenalno se je najprej pojavila na HOPsi.

PC igralci boste tako poslednjo avanturo Kratosa doživeli z dvoletno zamudo, kar je precej manjši razpon kot pri originalu, ki je na konzoli PlayStation 4 izšel v 2018, na računalnike pa je nato prispel 4 leta kasneje. Čas predelav se krajša, a zdaj so tudi malce drugačni časi, ki so spremenili Sonyjevo strategijo iger – čeprav se je ta zavezal, da bodo enoigralske ekskluzive še vedno najprej prispele na njihovo konzolo in se šele kasneje pojavile na PC-ju.

PC predelava s sabo prinaša odklenjene sličice na sekundo, podporo tehnologijam DLSS 3.7, FSR 3.1 in Xess 1.3, prikazana slika pa bo prilagojena razmerjem stranic ultra širokih monitorjev. Čeprav zgornji napovednik tega sicer ne omeni, lahko pričakujemo tudi dobro podporo PlayStation kontrolerju DualSense, saj se je Sony nedavno zavezal, da bo poskušal na PC-ju čim bolje poustvariti tisto izkušnjo, ki jo dobimo ob igranju na konzoli.

Skladno s tem bo za igranje potrebno ustvariti in se prijaviti v PlayStation račun, kar je bila sprememba, ki je pri igri Helldivers 2 spočela cel vihar pritožb in čeprav je Sony od tam nato to zahtevo odstranil, nad njo ni obupal in po novem bo treba za vse bodoče takšne predelave opraviti še prijavo v dodaten račun. K sreči je Slovenija med tistimi državami, ki podpira Sonyjev servis, a vse države na svetu nimajo te sreče in pri njih God of War Ragnarök preprosto ne bo moč kupiti.

PC izdaja bo vsebovala tudi brezplačni dodatek Valhalla, ki je na konzoli PlayStation 5 izšel naknadno, a se je presenetljivo dobro odrezal, saj je tole privlačen roguelike igralni način, ki v sebi vsebuje tudi nekaj štorije in predstavi nekakšen zaključek Kratosove sage.

God of War Ragnarök na PC-ju izide 19. septembra, v trgovinah Steam in Epic Games bo zanj treba odšteti 60 €.

Objava God of War Ragnarök uradno napovedan za PC se je najprej pojavila na HOPsi.

V to dobo je preskočil God of War in tudi Ubisoft je serijo Assassin’s Creed preko Valhalle preselil na zmrznjeni sever Evrope. Vmes pa smo dobili še malce drugačen vpogled v to kruto, s krvjo prežeto ljudstvo, saj nas je razvijalec Ninja Theory leta 2017 tja odpeljal preko igre Hellblade: Senua’s Sacrifice, ki se je takrat ponašala z nenavadnim naslovom “AAA igre v indie vodah”. Igra je nase navlekla tako veliko pozornosti, da je razvijalca kupil Microsoft, nakar se je Ninja Theory par let potikal po Islandiji ter pridno virtualno poustvarjal njene čare, dokler ni po vseh teh letih nadaljevanje Senua’s Saga: Hellblade II končno postalo nared.

In rezultat finalnega izdelka je fascinanten in čeprav se igra še vedno malce preveč oprijema šibkih igralnih temeljev predhodnika, je prezentacija vikinških bajk in povesti tako prepričljiva, da ji lahko oprostimo kakšen manjši mimosunek.

Razvojna ekipa: Ninja Theory
Založnik: Microsoft
Platforme: PC, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 21. maj 2024
Igrano na: PC

VIDEO RECENZIJA

Drugi del še vedno sledi avanturam bojevnice Senue, ki nas je v originalni pripovedi popeljala skozi njeno notranjo borbo proti demonom, ki so jo zasledovali na vsakem koraku, njen cilj pa je bil rešiti svojega ljubega iz prijemov vikinškega pekla Hel. Vmes jo je naskočilo cel kup nepridipravov ter bajeslovnih bitij, medtem ko so ji Furije ves čas šepetale v uho in jo vodile skozi njeno pot. A igra je hkrati namignila, da se te stvari okoli nje niso zares dogajale in da so vse te njene borbe le posledica duševnega bolnika, ki se bori s psihozo, zaradi katere vidi in sliši stvari, ki jih tam v bistvu ni.

Hellblade II nadaljuje to zgodbo, vendar pa so stvari že od začetka bolj zakoličene v realnosti. Senua se znajde ujeta na ladji sužnjelastnikov, nakar jim po spletu naključij uspe pobegniti, a njena pot naprej niti približno ne bo lahka. Da bo pot trnava nam nakaže že uvodna sekvenca, saj ubogo dekle nima niti minute predaha, da bi si iz obraza izprala kri, že je vržena v naslednji spopad oziroma jamo, ki je noče in noče izpustiti iz svojih krempljev, zato nas bo naprej gnala samo sla po preživetju in maščevanju proti tistim, ki so ji uničili domačo naselbino.

Bomo pa tokrat na naši poti manj osamljeni. Dobra, Senua tako ali tako nikoli ni zares sama, saj ji v glavi šepeta več različnih glasov in ti imajo skorajda svoje osebnosti, ki jih skozi igranje lahko izluščiš iz ozadja. Vendar pa jo bodo zdaj na poti spremljale takšne čisto prave osebe iz mesa in krvi, ki se zanašajo na njeno pomoč, saj severnjaškim deželam grozijo velikani, ti pa bodo tokrat naše glavne tarče, saj jih bo treba izničiti, kar je praktično nemogoča naloga, saj so označeni za nesmrtne bogove.

Že od uvodnega kadra je hitro jasno, da Ninja Theory teh zadnjih nekaj let ni sedel na rokah, ampak je izpopolnjeval tehnologijo realistične grafične podobe in ta je v končnem izdelku naravnost neverjetna. Mislim, da lahko upravičeno Hellblade II označim za grafično trenutno najbolj izpopolnjen izdelek, ki smo ga videli na vseh platformah do sedaj in čeprav so igre kot so The Last of Us Part 2 in Cyberpunk 2077 videti impresivno, je Hellblade vseeno videti kot naslednji korak sestavljanja realistične grafične podobe. Obstajajo kadri, kjer se Senua in njeni spremljevalci čutijo kot da bi jih samo preslikali iz resničnega življenja in čez njih poveznili kakšen filter, zato sem se med igranjem nekajkrat ustavil in preprosto zijal v ekran, saj nisem mogel verjeti, da je grafika res napredovala do te stopnje, ki jo zdaj lahko spremljal. Podoba, ki jo čara pogon Unreal Engine 5, ni impresivna samo na obraznih animacijah, ampak tudi pri slikanju fotorealistične okolice, za katero se vidi, da je bila poustvarjena po resničnih skalah Islandije. Hellblade 2 je tako impresiven, da lahko nekaj minut samo stojiš ob potočku in spremljaš njegovo realistično žuborenje.

Vse to podpira fantastična zvočna slika, ki je bila že v prejšnjem delu impresivna, tule pa zna celo pošiljati srh po telesu. Ninja Theory se je zopet poslužil tehnike binauralnega zvoka, kar pomeni, da imate res občutek, da vas iz različnih strani nagovarjajo razni glasovi in ti celokupno dodajo neverjetno stopnjo imerzije. To je eden od redkih naslovov, kjer sem izklopil podnapise, saj me je kakršenkoli element uporabniškega vmesnika samo odklopil od zatopljenosti in res me zanima, kako globoko bi v igro padel, če bi okoliški glasovi govorili slovenščino. Šepetanje, ki ga ves čas sliši Senua, je namreč velikokrat odražalo moje trenutne misli in prepričan sem, da bi glasovno podajanje v slovenščini izkušnjo prepeljalo na naslednjo stopnjo, zato lahko samo zavidam vsem tistim, ki jim je angleščina materni jezik.

Prezentacije je torej vrhunska, kaj pa igralnost? No, že prejšnji del na ta vidik igralne izkušnje ni stavil veliko in nadaljevanje gre bolj ali manj po korakih predhodnika. Večino časa boste tekali med lokacijami, poslušali notranje glasove ali pa tiste od spremljevalcev, nakar bo vsake toliko treba rešiti kakšno manjšo uganko, ki pa niso preveč zakomplicirane. Še vedno boste po okolici iskali simbole, ki jih bo treba ujemati s tistimi, ki jih ima Senua v glavi, a k sreči je teh delov manj kot v prejšnjem poglavju in njihove rešitve so lažje. V bistvu bi lahko shajali tudi brez njih, saj res ničesar ne prinesejo k izkušnji, ampak samo upočasnijo že tako počasno odvijanje dogodkov, zato so ti segmenti bolj nadležni, kot pa privlačni za igranje. Najbolj zabavni segmenti so tisti, kjer se moramo boriti proti velikanom, saj je tam igralna formula veliko bolj razgibana, a teh trenutkov je na žalost bolj malo in bi hkrati lahko bili malce težji.

Potem je tu boj, ki v primerjavi s predhodnikom ni naredil kakšne resne evolucije. Senua se tokrat zopet lahko bori samo z mečem in na voljo imamo lahek in težji udarec. Sovražniki, ki so zopet premalo raznovrstni, so presneto hitri in v bistvu je najboljša taktika, da počakamo na njihov zamah, tega pariramo, nato jih udarimo s težkim udarcem in nato spet ponovimo vajo. Ko se nam napolni merilnik lahko upočasnimo čas, kar nam omogoči hitro uničenje določenega grdavža, nakar na vrsto pride naslednji. Pariranje se mi je tokrat zdelo težje kot v predhodniku in čeprav boj ni preveč raznovrsten, se vsaj malo odkupi na račun spektakularnih kadrov in realističnih animacij.

Hellblade 2 je v svoji srži čistokrvno nadaljevanje, tako da samo nadgradi že vzpostavljene elemente prejšnjega dela, k izkušnji pa ne doda nič resnično novega. To je še vedno izjemno linearna avantura, ki nas naprej pelje samo po eni in edini poti, Senua pa je včasih tako lesena, da ne zna preskočiti niti najmanjše prepreke, ampak lahko skoči ali spleza samo tam, kjer si je to začrtal razvijalec. Zaradi te premočrtnosti raziskovanje stranskih poti nima res kakšnega pomena, zato boste skoraj vedno držali gobico ali tipko za naprej, včasih pa vas zna od tega zaboleti prst. Hellblade 2 namreč vsebuje polno ozkih prehodov skozi katere se mora nato Senua boleče počasi premikati in ob tem včasih ne veš, ali se premika sama od sebe ali na račun našega držanja tipke. Ninja Theory je v tem pogledu včasih pretiraval in stavim, da zna ta počasnost kakšnega igralca odvrniti že v uvodnem segmentu igre, kjer Senua več kot 2 minuti pleza po kamnih.

Omeniti moram še optimizacijo. Zadevo sem igral na PC-ju in čeprav je stvar v redu optimizirana, je izjemno požrešna do pomnilnika grafične kartice. Moja RTX 3070 vsebuje 8 GB tega pomnilnika, a vsake toliko se je zgodilo, da je igra preprosto presegla to velikost – navadno se je to zgodilo ob prehodih scen, zaradi česar se je vse skupaj začelo hudo zatikati in sličice na sekundo so zgrmele na številko 10 in manj. Pomagal je samo skok nazaj v začetni meni, a s tem sem velikokrat izgubil storjeni napredek, kar je še posebej najedalo, če se je to zgodilo sredi daljše bitke.

Celokupno gledano je Senua’s Saga: Hellblade II odlična izkušnja, vendar pa se morate pred igranjem zavedati, da je to linearna igra, ki zahteva veliko potrpežljivosti igralca in vam po končanju dokaj kratke kampanje ne ponuja resnih izgovorov za ponovno preigravanje. A če vam je to po godu, potem je tole vsekakor stvar, ki jo morate preigrati, saj tako intimnega spusta v vikinške bajke še nisem izkusil, fantastičen dizajn okolice, sovražnikov, velikanov ter naravnost neverjetna grafična preobleka pa iz zadeve naredijo zapomljiv izdelek, ki si zasluži še vsaj en del in morda bo ta naredil nekaj večjih potrebnih sprememb tudi na dejanskem igralnem področju, zaradi katerega bi franšiza lahko postala zanimiva tudi širšemu krogu igralcev.

Objava Senua’s Saga: Hellblade II – vikinška zgodovina še nikoli ni bila tako privlačna se je najprej pojavila na HOPsi.

Včerajšnji napovednik je poleg lokacije dogajanja razkril tudi dva glavna junaka. Vlogo pretkane in tihe ninje bo zastopala Naoe, medtem ko bo samurajski oklep nataknil Yasuke.

Razkritje obeh protagonistov je pri nekaterih igralcih sprožilo pritožbe, da se je Ubisoft zopet izneveril zgodovini, saj je Yasuke temnopolt, medtem ko so bili samuraji takrat tradicionalno belci. Ampak temu ni čisto tako: zgodovina pravi, da je Yasuke res obstajal in je bil leta 1550 prvi temnopolti samuraj, čeprav se o njem in njegovem rojstvu ne ve veliko. Kot tak je idealen kandidat za videoigro, ki nam bo pri vsaki misiji na razpolago ponudila dva junaka, vsak od njiju pa se bo do cilja lahko prebil na svoj način.

Ubisoft je po napovedniku malce bolj jasno razložil igralno formulo Shadowsa in kako se bosta v njem znašla naša dva protagonista. Naoe v odprtem boju ni močna, zato se bo zanašala za skrivanje po sencah in hitre usmrtitve nasprotnika. Za razliko od prejšnjih modernih Assassin’s Creedov bo Shadows dejansko nekaj dal na prikrit dostop, saj nas bo pri igranju spremljal merilnik svetlobe, ki nam bo dal vedeti, kako dobro smo skriti, Naoe pa bo imela celo sposobnost daljinskega ugašanja virov svetlobe, določene razdalje pa bo lahko prečkala preko kavlja z vrvjo, kar ji bo odprlo nove poti naprej. Shadows naj bi bil celo tako napreden, da bodo vremenski pogoji vplivali na obnašanje sovražnih patrulj: če bo padal dež, se bodo stražarji skrili pod streho, a če bo padal sneg, se lahko na strehah pojavijo ledene sveče in naši neprevidni koraki znajo te zrušiti na tla, kar bo sovražnika opozorilo na našo lokacijo.

Yasuke bo po drugi strani skrivanje zavrgel in se raje lotil odprtega boja. To je navsezadnje tudi logično, saj se Yasuke naknadno ne bi mogel preveč dobro skrivati znotraj množic, saj bi bil zaradi svoje barve kože takoj prepoznaven. Poprijel bo torej raje za katano in temu bo sledila karnaža manjših in večjih nasprotnikov, tistim bolj zaščitenim pa bo preko spretnega mahanja najprej odbil oklep, preden se bo dokopal do slastnega mesa, ki ga je ta pred tem skrival. Takšnemu boju se bom sam raje izogibal, saj me bojevanje v igrah Assassin’s Creed Origins, Odyssey in Valhalla ni preveč navdušilo, zato bo Naoe, vsaj pri meni, glavna zvezda predstave.

Predčasno razkrit datum izida se je izkazal za pravilnega in Assassin’s Creed Shadows bo tako na prodajne police prispel 15. novembra in to za PC, PlayStation 5 ter Xbox Series X. Pozorne oči igralcev so že opazile, da naj bi Shadows zahteval neprestano povezavo na internet, vendar to še ni bilo uradno potrjeno. Igralni napovednik ni več daleč stran, saj bo založnik že 10. junija predstavil svojo lastno vsakoletno konferenco Ubisoft Forward, tam pa bo Shadows zagotovo igral centralno vlogo.

Objava Assassin’s Creed Shadows dobil prvi napovednik in igra je videti vzpodbudno se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta simulacija vožnje ni samo zelo popularna na vseh naših dogodkih, ampak tudi na splošno v Sloveniji drži bogato igralno skupnost, ki se zelo rada poigra z igrino napredno fiziko vožnje, tisti bolj napredni dirkači pa si nato v dnevno sobo stlačijo pravi simulator dirkanja, nanj posadijo kakšen dober volan in nato s tresenjem in vernim zvočnim sistemom strašijo celo sosesko.

Ravno takšni predani dirkači so vabljeni na ta turnir, ki se bo odvil 18. maja in sicer ob 11.00, trgovina Mimovrste pa nam bo tudi tokrat dobrodušno ponudila prostor za tekmovanje, tako da bomo digitalne bencinske izpuhe vohali na lokaciji BTC City Ljubljana, kjer se nahaja tudi prevzemna točka te trgovine.

Za razliko od prej omenjenega turnirja v igri League of Legends, tule spletnih kvalifikacij ne bo. Bodoči tekmovalci morajo tako skočiti na spletno stran Eventko, kjer lahko opravijo nakup vstopnice v vrednosti 15 €, s tem pa si tudi rezervirajo mesto v vrsti tekmovalcev. Nakup vstopnice je nujen, saj si le tako lahko zagotovimo, da bodo tekmovalci nato turnir tudi zares obiskali, število prostih mest pa je omejeno na 32 tekmovalcev.

Vse udeležence čakajo lepe nagrade iz strani naših partnerjev UVI, Lenovo in Logitech, saj bo najboljših 8 tekmovalcev prejelo materialne nagrade v skupni vrednosti 1.500 €, ostali pa bodo v roke prejeli darilne vrečkice, ki bodo odtehtale vplačano prijavnino. Kot vidite lahko tako od tekmovanja samo profitirate, saj vas čaka tudi druženje z drugimi navdušenci nad digitalnim dirkanjem, pred Mimovrste pa bo postavljen tudi čisto pravi športni dirkalnik, ki ga bo tja postavilo društvo 32nd Drift Squadron.

Tekmovalci boste izziv opravili na novih in izpopolnjenih simulatorjih UVI Racing SIM PRO in UVI Racing SIM Extreme ter volanu in pedalkah Logitecha G923, igro pa bo poganjal zmogljivi igričarski računalnik Lenovo Legion T5. Pravila tekmovanja si lahko preberete na sledeči povezavi, za dodatna vprašanja pa je vedno na voljo tudi Discord.

Vabljeni tako tekmovalci, kot tudi tisti, ki bi si tekmovanje samo radi od bližje ogledali in morda vzpodbujali virtualne dirkače. Vstop za te je seveda brezplačen, poleg ogleda prej omenjenega resničnega dirkalnika pa se boste lahko usedli v ločen simulator, ki se bo ravno tako nahajal pred vhodom v trgovino Mimovrste.

Objava Prijave za turnir iz igre Assetto Corsa Competizione zdaj odprte! se je najprej pojavila na HOPsi.

Veliko igralcev se je namreč poskušalo te dni vrniti tudi v starejše igre in čeprav je Fallout 4 še danes povsem igralen, se težave pojavijo v primeru iger Fallout 3 in New Vegas, čeprav sta ti štorijalno boljši od četrtega dela. K sreči pa imamo vedno na razpolago pridno moddersko skupnost, ki tudi za takšni starejši igri delata novo vsebino, odpravljajo hrošče, nekateri pa skupaj sestavljajo celo seznam kupa stotin modov, ki jih nato preko mukotrpnega razreševanja konfliktov naredijo kompatibilne med sabo, te skupke pa nato delijo z drugimi.

Oglejmo si torej, kako bi igri Fallout 3 in New Vegas na najbolj preprost a hkrati globok način naredili bolj privlačna sodobnim igričarskim zahtevam.

Za začetek seveda potrebujemo obe igri in za naše namene je najbolje poiskati kompletni ediciji obeh naslovov, ki hkrati vsebujeta vse do sedaj izdane DLC-je. Bethesda te dni oba naslova prodaja močno znižana: Fallout 3: Game of the Year Edition na Steamu stane vsega 4,99 €, enako pa velja za Fallout New Vegas: Ultimate. No, če smo že tule si lahko privoščite še Fallout 4: Game of the Year Edition za 9,99 € in tako boste pripravljeni tudi na ogromni mod Fallout: London, ki bo slednjo igro potreboval za svoje delovanje.

Za moddanje lahko izkoristite tudi Fallout 3, ki ste ga morda v preteklosti brezplačno prevzeli v trgovini Epic Games. Nato seveda namestimo obe igri, ob tem pa je treba opozoriti, da morebitni prej shranjeni položaji tule ne bodo delovali več, zato bo treba začeti igranje na sveže.

Naslednji korak je poiskati skupek modov, ki jih bomo uporabili pri našem moddanju. Načeloma lahko skočimo na spletno stran Nexus Mods in tam poiščemo najbolj popularne izdaje modov, a veliko lažje je vse skupaj spraviti v samo en ličen in bolj optimiziran paket. Tule bomo izkoristili titansko modifikacijo Tales of Two Wastelands, ki Fallout 3 in New Vegas spravi v eno skupno igro, med katerima nato lahko prosto prehajamo. Na ta način si lahko ustvarimo res ogromno kampanjo, s tem bonusom, da Fallout 3 deluje na nadgrajenem in načeloma bolj stabilnem pogonu igre New Vegas.

Tales of Two Wastelands pa lahko še bolj začinimo. Za te namene bomo skočili na poseben program Wabbajack, ki ponuja ogromne sezname modov iz strani skupnosti, vsi ti pa so med sabo že vnaprej kompatibilni. Tako samo snamemo program, ga prekopiramo na neko dobro lokacijo na disku, ga sprožimo in nato levo spodaj izberemo možnost Browse Modlists. Pred tem se je pametno prijaviti še v spletno stran Nexus Mods, saj bomo lahko samo tako prenašali modifikacije, to pa naredimo tako, da kliknemo kolesce na zgornji desni strani in opravimo prijavo oziroma registracijo.

Pod seznamom iger nato izberemo Fallout New Vegas, izberemo seznam imenovan “Begin Again” in nato kliknemo ikono “Play”, nato izberemo dve lokaciji za namestitev modov in njihovih datotek. Pod “Modlist Installation Location” izberemo mesto, od koder bomo mode dejansko poganjali, zato je tule pametno izbrati lokacijo na hitrejšem, SSD disku. “Resource Download Location” pa je namenjen samo prenosu datotek, tako da lahko izberemo tudi počasnejši, trdi disk. Ko je vse to pripravljeno pritisnemo na ikono “Play”, nakar se začne postopek prenašanja več kot 400 modifikacij.

Postopek je poenostavljen, saj morate samo klikniti na gumb za prenos datotek, stvar pa si lahko še olajšate tako, da se naročite na storitev Nexus Mods Premium. To vas bo stalo nekaj evrov, dodatno pa se vam bo s tem odklenila polna hitrost prenosov, storitev pa lahko nato izkoristite tudi za druge naslove, ki jih podpira Wabbajack, kot sta denimo Fallout 4 in The Elder Scrolls: Skyrim.

To je v bistvu to in na tem mestu nam ne ostane drugega kot pa da počakamo, da se prenosi zaključijo in si vmes čestitamo, saj je najtežji del za nami, a še ni povsem dokončan.

Nadaljnja navodila ni smiselno prevajati, saj so podrobno razložena na Nexus Mods strani. Potrebno je prenesti še ločeni mod Tales of Two Wastelands, ki vse skupaj poveže med sabo, za prenos datotek pa bo potrebna brezplačna registracija. Nakar naredimo še nekaj manjših korakov znotraj programa Mod Organizer 2 in na koncu vas pričaka zaključena inštalacija, ki samo še zahteva pritisk gumba in že se lahko pozabavate v bolj oiptimizirani igralni izkušnji obeh naslovov. Wabbajack sicer vsebuje tudi alternativni seznam modov imenovan Capital Punishment, a ta po mojem mnenju vnese preveč sprememb, medtem ko je Begin Again samo bolj zloščena izkušnja originalnih iger, ki se jih splača preizkusiti tudi danes. Kompilacija modov naredi streljanje bolj moderno, omogočeno je šprintanje, kampanji pa sta malce težji od tistih, ki smo ju doživeli v originalih.

Če se vam je pri tem vodiču kje zapletlo ali pa imate še kakšno vprašanje, vam rade volje pomagamo: samo oglasite se v komentarju in če bo le možno bomo za vas pripravili hiter odgovor.

Objava Kako Fallout 3 in New Vegas spremeniti v bolj moderni igralni izkušnji? se je najprej pojavila na HOPsi.

Koliko teh ogledov gre pripisati YouTuberju Andrewju Levittu ni znano, a verjetno je tip stvar gledal kot obseden, saj se je odločil natančno rekreirati vse kadre in te poustvariti v resničnem življenju. Naloga je bila velika, vendar pa ne spet nemogoča, saj si napovednik sam sposodi veliko scen, ki so postale viralne in so se odvile znotraj Floride. Andrew se tako ni zapodil v lov za krokodili, niti mu ni bilo treba nag tekati po cesti in z ritjo opletati po strehi avta, saj so ta material priskrbeli nori prebivalci Floride.

Vseeno pa je bilo pred njim veliko dela, zato sta s prijateljem za en teden odpravila na Florido, tam pa sta uspešno poiskala vse tiste lokacije, ki jih vidimo znotraj napovednika in so bile narejene znotraj grafičnega pogona igre. Preko drona sta tako posnela tisti začetni prelet plaže in nočnih ulic Miamija in predstavila tudi svoje verzijo protagonistke Lucie, ki jo internet besno išče vse odkar je izšel originalni napovednik.

Čisto vseh scen pa nista bila zmožna zajeti. Andrew je naknadno izdal tudi video, ki pokaže zaledje snemanja in v enem trenutku se dotakne slavne scene na strehi nekega apartmaja, kjer vidimo prelestno žensko v bikiniju. Žal dostopa do bazena ni dobil, saj je nočitev stala skoraj 5k evrov, kar je bilo preprosto preveč za njegovo produkcijo, zaradi česar tega kadra ni bil zmožen rekreirati.

A celokupno gledano je tole lepa rekreacija napovednika in je veliko boljša od tiste, ki jo je na začetku leta poskušal ustvariti francoski YouTuber CyrilMP4, ki pa je v svoje delo vložil manj truda kot pa Andrew. Ta nas na koncu videa celo nagradi s smešnim kadrom, kjer slavni dvojec protagonistov v rokah držita banane namesto pištol, kar je pametna poteza, drugače bi kakšen mimoidoči stvar vzel zares in bi hitro izza šanka potegnil šibrovko. Nenazadnje je to Florida in Rockstar si je z namenom izbral to lokacijo za svoj navdih.

Objava Nekdo je poustvaril GTA 6 napovednik v resničnem življenju se je najprej pojavila na HOPsi.

Za letošnje prvo tekmovanje iz serije turnirjev, ki jih bomo v 2. sezoni zopet spočeli s trgovino Mimovrste, smo si izbrali vedno popularni večigralski fenomen League of Legends, ki je v Sloveniji že dolgo na najvišjem položaju popularnosti medmrežnega merjenja moči. Da bo to veljalo tudi za letos je nakazala že udeležba na turnirju, ki je v tekmovanje privabila nič manj kot 20 ekip, med njimi pa so si čast za udeležbo na fizični lokaciji prodajalne Mimovrste v Hali 8 kompleksa BTC City Ljubljana izborile ekipe Bronzići, Zajčje tačke, Team Epic in Sneaky Foxes.

Skozi napete bitke, ki so 30. marca potekale praktično cel dan, si je zlati pokal na koncu priborila ekipa Zajčje tačke. Ta petčlanska ekipa je po pravilniku “Best of 3” v prvem tekmovanju s prepričljivim rezultatom 2:0 najprej odpravila tim Sneaky Foxes, nakar jih je v finalu namučila ekipa Bronzići, a je ta na koncu klonila pod rezultatom 2:1.

Bronzići so si tako med sabo razdelili srebrne medalje, za tretje mesto pa je bila bitka še bolj napeta, saj se je šlo na eno samo zmago, ki jo je na koncu Team Epic iztrgal iz rok ekipe Sneaky Foxes.

Vse ekipe so si seveda razdelile tudi lepe materialne nagrade, ki so jih prispevali partnerji dogodka: med drugim so se igralci poveselili igričarskih slušalk Arctis 1 Wireless podjetja SteelSeries, tipkovnic Origins, ki jih je prispeval HyperX, cele periferije znotraj znamke Alienware, svoje dobrote pa je dostavilo tudi podjetje Logitech, ki je prispevalo kamero StreamCam, miške G Pro X Superlight 2 in slušalke G733 in Pro X 2 Lightspeed.

Takšne nagrade so vedno lepo poplačilo za trud, ki ga vsi ti igralci skozi leto vlagajo v svojo priljubljeno igro, a še več kot to šteje samo druženje na fizični lokaciji, kjer se spletajo nova prijateljstva, vse to pa je mlin na vodo ešporta, ki je dandanes v Sloveniji čisto nekaj drugega kot pa kakšno desetletje nazaj. Ponosni smo, da smo lahko delček teh zgodb in izkušenj, obenem pa se zahvaljujemo vsem partnerjem, ki nam to omogočajo: tu je treba še posebej izpostaviti podjetja UVI, Lenovo ter Logitech ter seveda Mimovrste, ki darežljivo in vedno nasmejano odstopijo prostor za takšna druženja.

POP-UP turnirji v spremstvu Mimovrste se bodo nadaljevali tudi naprej v 2024: v sredini maja se bomo zapodili po cestah igre Assetto Corsa Competizione, o prijavah na ta turnir pa vas še obvestimo.

Objava Tule je razvrstitev našega prvega turnirja v 2024! se je najprej pojavila na HOPsi.

UVI se je zdaj odločil malce stopiti stran od osredotočenosti samo na gaming trg, zato so spočeli tudi dva nova izdelka na področju mišk in slušalk. Eden od teh sliši na ime UVI ANT, gre pa za njihovo čisto prvo brezžično miško, ki cilja nižjecenovni trg takšne periferije, a kljub ugodni ceni zna dostaviti praktično vse tisto, kar od svojega mišona tudi zahtevamo: enostavno uporabo, vzdržljivo baterijo in kanček okraševanja za vse tiste, ki si svojo opremo na mizi radi prilagodijo do zadnje potankosti.

Ime izdelka: UVI ANT Wireless

• Senzor: PIXART 3370
• Kapaciteta baterije: 730 mAh
• Aktivna doba uporabe: do 70 ur
• Čas polnjenja: ~ 2 uri
• DPI: od 100 – 19.000
• Stikala: Kailh GM8.0 (do 80 milijonov klikov)
• Teža: 83 g
• Dimenzije: 120 x 58 x 38 mm
• Cena: 69,90 €
• Nakup: UVI.gg

VIDEO RECENZIJA

Na prvi pogled ANT dokaj spominja na njihovo žičnato miško Envy v2, a UVI je na marsikakšnem mestu naredil spremembo, ki vam da vedeti, da gledate v bolj izpopolnjen izdelek. Začne se že pri pakiranju, ki je bolj premijsko in je narejeno iz tršega kartona: zadevi enostavno odstranimo pokrov in že se lahko najemo njene slastne vsebine, ki vsebuje samo miško, kratka navodila, kabel za polnjenje, ki vsebuje tudi priročni pretvornik za vhod USB-A ter par drsnih nožic iz plastike, ki vam služijo za rezervo v primeru da se originalne kje preveč opraskajo ali odstopijo.

Tako kot UVI Envy v2 tudi ANT vsebuje ohišje iz trde plastike, kar pomeni, da sta desni in levi miškin gumb ob kliku dokaj glasna, na vrhu pa jima družbo dela še kolesce, ki je odeto v gumo ter dodaten gumb, ki skrbi za instantno preklapljanje med DPI nastavitvami. Teh je tule 6 in zaradi nadgrajenega optičnega senzorja Pixart PMW 3370 lahko občutljivost zvišamo vse do 19k, kar je bilo sicer zame osebno čisto preveč občutljivo in bi mi bila zadeva smiselna samo ob nekih res gromozanskih ekranih, zato sem se raje udobno namestil na 2.400 DPI, kar mi je zadoščalo za udobno delo in hkrati tudi igranje iger.

Dodatna gumba najdemo na levi strani in sicer gre za klasični tipki, ki nam navadno služita za premikanje po spletnih straneh in za aktivacijo zahtevata nekaj malega pritiska, tako da ju ne boste ravno sprožili po nesreči. Morda znajo malce težav imeti levičarji, saj je miška UVI ANT sicer namenjena tako desničarjem kot tudi levičarjem, a slednji znajo z enim prstom ob držanju kdaj nehote sprožiti kakšno stransko tipko, vendar pa se to zgodi bolj izjemoma, saj kot rečeno tipki zahtevata nekaj sile preden se sprožita.

Skok na spodnjo stran razkrije senzor ter stikalo, ki omogoča dve nastavitvi: ON in Eco. ON pomeni normalno obratovanje miške, medtem ko premik na označbo Eco izključi RGB osvetlitev, ki se nahaja na zadnji strani miške. Ta zna kakšnega pisarniškega delavca zmotiti, zato je priročno dejstvo, da lahko stvarco izklopimo kar preko namenskega gumba. Na spodnji strani najdemo še plastični drsali, ki jima pred uporabo ni treba odstranjevati nobenega dodatnega zaščitnega sloja ter mali utor, kamor lahko pospravimo USB oddajnik. Tega pred uporabo moramo priklopiti na ustrezno mesto na PC-ju ali prenosniku, stvar pa je za brezžično uporabo nujna, saj miška ne vsebuje vgrajena Bluetooth povezovanja, a jo lahko kadarkoli priklopimo preko kabla in to na vhod USB-C, kar nam hkrati tudi zagotovi hitro polnjenje.

Kar se same oblike tiče je to v bistvu to in treba je ob tem dodati, da UVI ANT ni ravno lahek mišon, saj njegova teža znaša 83 gramov, kar je za pikico manj od miške UVI Envy v2, ki tehta 90 gramov. Osebno sem pristaš malce težjih mišk, saj se mi tako zdi, da jih imam pod večjo kontrolo, vendar pa je ANT kljub temu še vedno dovolj lahek, da se vam ob njegovem šviganju po mizi ne bo kmalu utrudila roka.

UVI ANT je dostojno opravil z vsemi nalogami, ki sem mu jih dostavil. Stvarca se dobro obnese pri vsakdanjem pisarniškem delu in kljub temu, da imam dokaj velike dlani je moja desnica udobno počivala na miškini površini in z malce privajanja sem se celo izognil tistemu zoprnemu občutku, ko pri premikanju drsaš po podlagi s spodnjo površino dlani. Akcijo sem nato preselil tudi med igre, kjer ravno tako nisem imel kakšnih problemov: pri strategijah in bolj naprednih streljankah sem bil celo tako predrzen, da sem preklopil na višji DPI, nakar sem ob skoku nazaj na namizje preko zgornjega gumba hitro povrnil ekosistem pisarniškega dela.

Nastavitve sicer lahko vedno bolj finmehanično prilagodimo tudi preko programske opreme UVI One. Ta za uporabo ponuja izbirno registracijo, a jo lahko uporabljamo tudi brez e-poštnega naslova, aplikacija pa nam ponuja razporejanje funkcij posameznih gumbov, nastavljanje makrojev ter upravljanje RGB osvetlitve, ki lahko utripa v šestih različnih načinih, pri vsakem ob teh pa lahko nadzorujemo tudi vsako posamezno barvo in prilagajamo njihovo intenzivnost.

730 mAh baterija je odlična in res drži njihova obljuba, da bomo z enim polnjenjem doživeli 70 ur uporabe – ob tem je treba biti pozoren, da bo miška obratovala veliko dlje, če ji izklopimo RGB osvetlitev, kar bo verjetno postorila večina pisarniških delavcev. S priklopom na polnjenje preko vhoda USB-C bomo dobili dokaj hitro polnjenje, ki za polno baterijo zahteva nekje 2 uri – zadevo lahko polnimo tudi čez noč, ko je računalnik v mirovanju – za ta del si oglejte sledeči vodič.

UVI ANT je presenetljivo vsestranska miška in res sem vesel, da je zdaj tudi podjetje UVI na polno objelo svobodo, ki jo s sabo prinaša brezžičnost. Za svojo ceno 70 € je tole res odličen produkt, ki bo prav prišel tako igralcem kot tudi tistim, ki bi radi ob delu držali v rokah nekaj kvalitetnega, vzdržljivega in s kančkom ponosa, saj se pred njimi nahaja slovenski izdelek, ki jih je dandanes čedalje manj in zato je treba njihovo redkost in unikatnost spoštovati in tudi podpirati.

Objava UVI ANT Wireless – vsestranska brezžična svoboda se je najprej pojavila na HOPsi.

Serijo turnirjev bomo odprli z vedno popularno igro League of Legends, ki je sicer morda resda stara, a je še vedno izjemno popularna – ne samo po svetu, ampak tudi v Sloveniji. Razvijalec Riot je nato to silno popularnost razširil še v televizijski svet in za letošnji november že zdaj težko pričakujemo 2. sezono serije Arcane, pred tem pa se bomo pozabavali v turnirju 5v5 znotraj strežnikov EU West za katerega so prijave zdaj že odprte.

Tekmovanje bo izvedeno preko platforme 360clash in sicer najprej preko kvalifikacij, ki se bodo odvile že v soboto, 23. marca ob 14.00. Za priprave imate tako na voljo še slabe tri tedne, nakar vas čaka burna bitka za najboljša mesta, top štiri ekipe pa se bodo nato kvalificirale na zaključni turnir, ki se bo odvil v soboto, 30. marca ob 10.00 in sicer na prevzemnem mestu Mimovrste BTC Ljubljana, tam pa se bodo ekipe potegovale za materialne nagrade v skupni vrednosti 1.500 €.

Kot rečeno, prijave so zdaj že odprte in jo lahko izvedete tule, kapetani ekip pa morajo biti prisotni tudi na 360clash Discordu – pravila tekmovanja vas čakajo na sledeči povezavi.

League of Legends bo samo prvi turnir letošnjika, saj se bo karavana spletne zabave 18. maja preselila na igro Assetto Corsa Competizione, 7. septembra bo preskočila na Fortnita, tako kot lani pa bo zadnja igra Counter-Strike 2, čigar tekmovalci bodo na oder stopili 7. decembra.

Več o tem dogodku in celotnem seznamu turnirjev si lahko preberete na uradni strani.

Objava Tudi v 2024 bomo z Mimovrste spočeli cel kup turnirjev in prvi je na vrsti League of Legends! se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj stvar tudi uradno prihaja na PC in s sabo prinaša vrsto impresivnih nadgradenj, ki jih bo vesel vsak pravoveren PC-jaš. Sony je na svojem blogu zapisal, da bo računalniška verzija vsebovala cel kup grafičnih nastavitev, podporo za raznorazne ločljivosti in razmerje stranic 21:9, 32:9 in 48:9, za povrh pa bo poskrbljeno za preračunavanje slik preko tehnologij DLSS 3, XeSS in FSR 3 – slednje podpore bodo še posebej veseli lastniki prenosnega Steam Decka.

Za selitev bo poskrbel studio Nixxes, ki je specializiran za PC predelave in se je pri tej nalogi že večkrat dobro odrezal. Podpora za miške in tipkovnice je logična, a Ghost of Tsushima na PC-ju bo držal tudi podporo za kontroler DualSense, ki ga najdemo na konzoli PlayStation 5, kar pomeni, da bomo vse tisto verno tresenje lahko začutili tudi preko računalnika.

Gre za predelavo Director’s Cut inačice igre, tako da bomo poleg osnovne kampanje našega junaka Jina preselili tudi na otok Iki Island, ločen večigralski del Legends pa bo ravno tako vključen v paket, zaradi česar bo njegova igralna baza zagotovo pridobila lepo število novih igralcev.

Ghost of Tsushima: Director’s Cut na PC prihaja 16. maja in bo zase zahteval 59,99 €. Prednaročilo lahko izpolnite na Steamu ali trgovine Epic Games Store, to pa vam bo v igri prineslo nekaj manjših dobrot v obliki dodatne preobleke in posebnega konja, ki ga lahko preigravate med preigravanjem New Game+.

Objava Ghost of Tsushima končno uradno najavljen za PC se je najprej pojavila na HOPsi.

In priznati moram, da me je drugi del precej bolj navdušil od izvirnika, čeprav si oba delita isti problem. Če ste morda ogled prvega film zapustili z občutkom, da ste šele dobro zagrizli v meso pripovedi, nakar se je že odvila zaključna špica, zato ste kinodvorano zapustili nepotešeni, potem vas enako razočaranje čaka tudi v 2. delu, ki je več kot očitno sredina daljše pripovedi, tej pa manjka tisti pravi zaključek.

NAPOVEDNIK

V bistvu 2. del ni neko samostojno poglavje, ampak točno to, kar je zapisano v imenu: 2. del pripovedi, ki jo je Villeneuve započel leta 2021. Poznavanje dogodkov iz prvega dela je tako nujno, saj je ta opravil levji delež pripravljanja terena za nadaljnji razplet zgodbe, kar so mu nekateri tudi zamerili, saj se je zaradi tega slišalo veliko pritožb glede “dolgočasnosti” prvenca. A vsa ta ekspozicija je zdaj poplačana, saj že v prvi uri filma vidimo veliko več akcije kot v celotnem predhodniku, Denis pa se hkrati ne rabi več obremenjevati z razlaganjem različnih frakcij in želj ter ambicij tistih najbolj pomembnih likov.

Največ pozornosti kamere še vedno prevzame Paul Atreides, ki ga zopet odigra Timothée Chalamet, ki se postopoma spreminja iz Padawana v pravega Jedija in zna proti koncu filma s svojimi bučnimi govori sprožati mravljince po telesu. Paul še vedno išče maščevanje za izdajstvo, ki je pokopalo praktično njegovo celo družino, zatočišče pa najde pri domorodcih Fremenih, kjer mu srce prevzame bojevnica Chani, ta pa ima tokrat veliko večjo vlogo kot pa prej.

2. del je resda bolj akcijski, vendar pa si film vseeno vzame čas za razvoj likov, ki se vrtijo okoli Paula in njegovega postopnega razvoja v vodjo, ki ga že dolgo napovedujejo prerokbe Fremenov. Velik del filma preživimo znotraj tega ljudstva, ki po cele dneve žuli riti na vročem pesku, izjemno cenijo pa vsako kapljico vode, ki jo znajo iztisniti iz vsakega organskega vira: trupla pri temu niso izjema. Prav tako dobimo vpogled v njihov verski aspekt, ki ni tako klišejski kot pa bi morda nekdo predvideval: starešine resda verjamejo v prerokbe, saj že desetletja čepijo na peščenem planetu in tam lahko preživijo samo tisti najbolj goreči verniki, ki jih naprej pelje misel na odrešitev in prerod celega planeta. Mlajši, med katere lahko prištejemo tudi Chani, pa vse to označujejo za čisto bedarijo, saj raje verjamejo vase in kakšnih resnih upanj za obnovo peščenih sipin v rodovitna zelena polja niti nimajo.

Malce več izvemo tudi o zlobnih Harkonnenih, ki so sicer uspešno prevzeli nadzor nad planetom, a ne v celoti. Fremeni jih namreč pridno napadajo in uničujejo zaloge Spicea, zato se baron Vladimir posluži alternativne taktike in v pomoč vpokliče svojega nečaka Feyd-Rautha, ki ga odlično odigra Austin Butler. Feyd-Rautha je bil velik del promocije 2. dela, vendar pa se v filmu pojavi šele nekje na polovici in takoj sproži zanimanje gledalca, saj je tole izurjen vojščak, ki mu pobijanje ni samo v interesu, ampak v njem pravzaprav uživa. Njegov prihod v film je dobrodošel, saj so mi Harkonneni splošno bolj ubogi zlikovci, ki pobijajo ljudi okoli sebe samo zaradi tega, ker jim je nekdo postavil vprašanje in rezanje grl samo za testiranje novega noža postane že malce trapasto. Primerjajte Harkonnene s kakšnimi Lannisterji iz Igre prestolov in takoj je jasno, da jim preprosto manjka neke resne osebnosti oziroma političnih ciljev, saj so zlobni zato ker pač morajo biti zlobni in kakšnega večjega vpogleda v njihovo zgodovino ali pa ambicije posameznih likov tekom filmov ne dobimo.

To je morda moj največji problem s temi filmi, saj je posamezen del dolg skoraj tri ure, a še vedno se zdi, da samo praskamo po površini vsega tega, kar si je leta nazaj zamislil avtor Frank Herbert in še posebej proti koncu filma se zdi, da je moral Denis rezati vsebino in skrajšati nekatere pomembne kadre, ki bi si zaslužili malce več raziskovanja. Na splošno se ne morem znebiti občutka, da bi Dune zares zaživel šele v podobi serije, ki bi štela več sezon in bi nam omogočila večji vpogled v zgodovino tega izjemno fascinantnega sveta in raziskovanje vseh političnih tvorb, ki so v filmih samo nakazane, a jih nikoli zares ne vidimo na platnu.

Akcija je tokrat konkretna in če ste v prvem delu pogrešali eksplozije ter jahanje ogromnih črvov, potem vam bo dvojka odpravila vse te zamere. Jezdenja črvov je v bistvu toliko, da se na stvar kmalu navadiš in dobiš občutek, da je za Fremene vožnja na njih kot klicanje Uberja. Več je tudi fizičnih bitk in to takšnih masivnih, kot tudi pretepanja 1v1, vse skupaj pa je podprto z veličastno, teatralno glasbo izpod rok Hansa Zimmerja, ki je svoje delo tudi tule opravil odlično. Vendar pa še bolj kot to včasih navdušijo trenutki čiste tišine: ko v bistvu cela dvorana pričakuje razplet nekega boja ali pa čaka, kako se bo iz tal pojavil titanski, vedno lačen deževnik. Čedalje bolj mi je tudi všeč jezik Fremanov, ki bi ga lahko označil za sodobno klingonščino in ta govorjena beseda se tako lepo ujame z vsem dogajanjem, da mi je angleščina postala tuja – še posebej tista, ki jo govori Chani, saj ne vsebuje nobenega naglasa in je čista amerikanščina.

Splošno gledano je Dune: Peščeni planet, 2. del ena od obveznih izkušenj kina leta 2024, a glede na razplet zgodbe in konec mi je res bizarno, da je 3. del zaenkrat samo predmet govoric in da že ni sredi aktivnega snemanja, saj tale zgodba niti približno ni dokončana in Paul se s svojimi največjimi izzivi v bistvu sploh še ni srečal. Me je pa ta dvojec izdelkov definitivno navdušil do te mere, da zdaj slinast pričakujem tiste izdelke, ki so do sedaj že bili uradno najavljeni: igro Dune Awakening in serijo Dune: Prophecy.

Objava Dune: Peščeni planet, 2. del – spektakel je skočil na naslednjo stopnjo se je najprej pojavila na HOPsi.

Po izidu napovednika so se na spletu pojavili tudi zanimivi intervjuji, kjer je na vprašanja medijev odgovarjal sam Hidetaka Miyazaki, šef razvijalca FromSoftware.

V intervjuju za IGN je Hidetaka izdal marsikakšno informacijo, ki iz napovednika ni bila razvita. Priznal je, da bo Shadow of the Erdtreee njihova največja razširitev do sedaj in njegova površina za raziskovanje bo malce večja od pokrajine Limgrave, ki je bila tista prva večja mapa v osnovni kampanji. V dodatku se bomo znašli na povsem novi lokaciji, sam preplet igranja pa bo podoben kot v izvirni kampanja: skočili bomo na konja in zajahali skozi odprti svet, ta pa bo skoraj na vsakem koraku skrival nekaj novega – bodisi slastne zaklade ali pa mini temnice z opcijskimi manjšimi šefi.

Šefetin ne bo manjkalo, saj nas čaka kar 10 večjih nasprotnikov, vsi od teh pa ne bodo nujni za dokončanje zgodbe dodatka. Hidetaka je k temu dodal, da se zaveda želje igralcev po težji vsebini in jasno mu je, da so nekateri pripravljeni ure življenja posvetiti pretepanju kakšnega res zagonetnega šefa. Pri tem je specifično omenil šefinjo Malenio in da nas tudi v tem dodatku čakajo podobni naporni, a na koncu koncev zabavni boji. In da, tudi Shadow of the Erdtree bo vseboval vsaj eno lokacijo s strupenim močvirjem, kar je postal že štempelj razvijalca FromSoftware.

Je pa Hidetaka z informacijami tudi presenetil. V intervjuju je omenil, da bo Shadow of the Erdtree edini dodatek za igro Elden Ring in da trenutno nimajo načrtov za izdelavo novih DLC-jev ali pa nadaljevanja. To me je presenetilo, saj sem po ogromnem uspehu Elden Ringa predvideval, da se je razvijalec hitro vrgel v izdelavo nadaljevanja, vendar pa temu očitno ni tako. Hidetaka sicer pravi, da to ne pomeni, da Elden Ring nikoli več ne bo dobil nove vsebine, a če bo ta kdaj prišla jo verjetno lahko pričakujemo šele z naslednjo generacijo konzol.

V intervjuju za spletno stran Eurogamer se je Hidetaka dotaknil tudi igre Bloodborne. Na vprašanje o morebiti predelavi te igre kakšnega resnejšega odgovora ni podal, saj je samo omenil, da je vesel odziva oboževalcev nad to igro in da jo tudi FromSoftware močno ceni, vendar pa kakšnih planov o predelavi in nadaljevanju ni potrdil, a je prepričan, da Bloodborne še ni rekel zadnje in ga bomo morda enkrat ugledali na konzoli PlayStation 6.

Dodatek Shadow of the Erdtree izide 21. junija, igra pa je brž po objavi napovednika prešla tudi v prednaročilo. Na Steamu bo treba za dodatek odšteti 40 €, na voljo pa so tudi zbirateljske verzije igre, kjer se boste za 250 € na mizi lahko pozabavali s 46 cm visokim kipcem Messmer The Impalerja.

Objava Dodatek za Elden Ring izide junija, a razvijalec FromSoftware trenutno ne načrtuje izdelave nadaljevanja se je najprej pojavila na HOPsi.

Shōgun bo spočet po istoimenski knjigi, ki jo je leta 1975 spisal James Clavell, to pa je postala avtorjeva daleč najbolje prodajana knjiga in je bila tisti čas tako popularna, da se je leta 1980 rodila mini serija. FX bo zdaj to idejo obnovil preko sodobnih filmskih prijemov, kar pomeni, da bomo na zaslonu gledali ogromne bitke vojskujočih se samurajev, cel kup spektakularnih učinkov, vsaj ena bitka pa se bo odvila medtem, ko zemlja zaradi plazu dobesedno spreminja bojno polje.

Zgodba se odvija leta 1600, ko John Blackthorne, član nizozemske bojne ladje Erasmus, nasede na obali japonske in tako postane prvi Anglež, ki je obiskal ta otok. Blackthorne na obalo spleza sredi najbolj turbulentnega obdobja japonske zgodovine, kjer so se klani med sabo ves čas vojskovali in iskali prevlado, Anglež pa vsebuje znanje, ki bi znalo tehtnico prevlade nagniti v strah tistega, ki bo z njim vzpostavil zavezništvo.

Štorija je presneto zakomplicirana, kar niti ni presenetljivo, saj originalna knjiga vsebuje več kot 1100 strani. Vsi ti klani ves čas sklepajo razna zavezništva, dogajajo se tudi izdaje, Blackthorne pa ima svoje motivacije in sovražnike. Ustvarjalce tako čaka težko delo, saj bodo v 10 epizodah morali izpovedati vse te dogodke, vmes pa ne zmesti gledalca do te mere, da bi gledanje na sredini opustil.

Spletna stran IGN ima izjemno dobro spočeto predstavitev, ki oriše vse tiste najbolj pomembne like, tam pa najdemo celo interaktivni zemljevid.

Premierna predstavitev bo vsebovala dve epizodi, ki bosta izšli 27. februarja – pri nas bomo zadevo lahko spremljali preko pretočnega servisa Disney+.

Objava Serija Shōgun je videti kot prava poslastica za navdušence nad japonsko zgodovino se je najprej pojavila na HOPsi.

SEGA se je letošnji januar odločila popestriti z novim poglavjem serije Like a Dragon, ki smo jo včasih poznali pod imenom Yakuza, tega pa je zopet spočel japonski razvijalec RGG Studio. In ta je glede rednosti izdaj naslovov te serije naravnost trčen v glavo: med tistim obdobjem, ko je Rockstar iz GTA 4 skočil na GTA 5, je RGG Studio spočel nič manj kot 10 Yakuza naslovov, kar je enostavno nor dosežek – še posebej glede na to, da so skoraj vsi ti naslovi poželi visoke ocene.

Sam se s serijo Yakuza spogledujem že dolgo in čeprav sem malce preizkusil najbolj hvaljen del Yakuza 0, me ta enostavno ni potegnil v igranje. Zato mi je bilo vse to hvalisanje teh iger malce bizarno, a zdaj, po dolgotrajnem igranju najnovejšega dela Infinite Wealth, korenito spremenilo. Igre sicer še vedno ne bo označil za čisto mojstrovino, a me je končno prepričala, da RGG Studio ve kaj dela in da je več kot vreden vse te slave, ki si jo je nabral skozi dve desetletji obstoja.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Ryu Ga Gotoku Studio
Založnik: SEGA
Platforme: PS5, PS4, PC, XSX, XO
Nakup: Steam, PS5
Datum izida: 25. januar 2024
Igrano na: PS5

Načeloma se sicer nerad spuščam v sredo tako dolge igričarske serije če prej nisem odigral vse pretekle dele, a ko sem dobil kopijo za recenzijo enostavno ni bilo izvedljivo, da bi se pred tem sprehodil skozi četo preteklih iger, saj bi drugače ta tekst pisal enkrat v 2035, vmes pa bi serijo zaradi prenaveličanosti zasovražil. Zato sem storil pogumno potezo in se brez preteklega znanja vrgel naravnost v Infinite Wealth in tako prvič spoznal lik Ichibana Kasuge, ki je titulo glavnega protagonista prevzel od prej bolj resnega Kazume Kiryuja.

In reči moram, da zaradi tega nisem utrpel kakšne resne škode. Jasno je, da pri takšnem igranju zgrešimo marsikakšno referenco iz preteklega dela, a Infinite Wealth nas dostojno vpelje v dogajanje, ki ga pričnemo, tako kot vedno, znotraj mesta Kamurocho. Ichiban se je v preteklem delu rešil svoje preteklosti, ki je tičala znotraj japonske mafije Yakuza in zdaj živi drugačno življenje. Na nekakšnem zavodu za zaposlovanje poskuša pomagati bivšim mafijcem zaživeti pošteno življenje, vendar pa se pri temu nekega dne opeče, izgubi službo, nakar začne iskati novo vodilo življenja. Odloči se podati za sledjo svoje davno izgubljene matere, pot pa ga zaradi tega odpelje znotraj sončnih Havajev, serija Like a Dragon pa je s tem tudi prvič skočila v raziskovanje nekega tujega otoka, saj smo do sedaj vedno raziskovali le in samo Kamurocho.

Zgodba je sicer sama po sebi polna preobratov, jeznih tipov, ki probleme rešujejo samo s pestmi in razpletov, ki včasih nimajo smisla, a vse to so vidiki izkušnje, ki jih od Yakuza iger že pričakujemo in jih dolgoletni oboževalci tudi zahtevajo. Če morda še nikoli niste preizkusili tosortnih iger in morda iščete nekaj, kar bi bilo vsaj približno podobno zahodni franšizi Mafia, potem boste iz Infinite Wealtha potegnili kar nekaj zabave. Vendar pa se je hkrati treba zavedati, da boste poleg vrhunsko režiranih in resnih sekvenc nato dobili vložke, kjer pomagate svojemu jastogu do iskanja partnerke, prodajanje limonade žejnim strankam, igranje obalnega stražarja in dostavljanje hamburgerjev in pic preko vratolomnih potez na kolesu. Skratka, veliko je mešanja resnosti, komičnosti in blaznosti, zato morate na te stvari biti pripravljeni in treba se je enostavno prepustiti japonski domišljiji, ki je tule po originalnosti pripeljana do maksimuma.

Mesto znotraj Havajev je sicer majhno, a RGG Studio je v vsak kotiček stlačil neko zanimivost, tako da vas praktično na vsakem koraku čaka nekaj novega. To sicer za to serijo ni nič nenavadnega, saj je vedno slovela po močni glavni štorijalni niti in kupu stranskih opravil, vendar pa Infinite Wealth stopi še korak dlje. Med tekanjem po mestu lahko denimo pozdravljamo druge in si tako krepimo svoj status na družabnih omrežjih, pobiramo naokoli postavljene surovine, kupujemo novo opremo, nabrano bogastvo nadgrajujemo, hodimo na zmenke, se pogovarjamo z našimi kompanjoni in nabijamo avtomate ter pikado. Za popestritev igralne formule je RGG Studio vpeljal tudi dodatni igralni način Sujimon, ki so nekakšni Pokemoni, le da v arenskih bitkah nadzorujete prave unikatne pretepače in stvar je tako nalezljiva za igranje, da so se mi povrnili spomini na Gwent, ki mi je kradel ure znotraj igre The Witcher 3.

A igra se ne ustavi niti tukaj in vas v bistvu vsake nekaj poglavij preseneti z novim igralnim načinom. Nekje na polovici kampanje boste dobili dostop do posebnega otočka Dondoko Island, ta pa se igra podobno kot Nintendov Animal Crossing, kar pomeni, da vas čaka veliko grajenja, nabiranja surovin in čiščenja smeti, vse to pa počnete zato, da bodo otočani lahko spet zaživeli normalno življenje. Samo tale ločen igralni način vas lahko zaposli za ducate ur, tako kot vse druge stranske naloge pa nosi pomembno funkcijo, saj je lep vir zaslužka, to pa vam bo prišlo še kako prav med raziskovanjem havajskega otočja.

Infinite Wealth sicer ni pretirano težka igra, a se boste za napredovanje skozi poglavja vseeno morali malce namučiti. Dovolj ni namreč samo sledenje glavni štoriji, saj se skoraj vsako poglavje zaključi z daljšo temnico, ta pa zahteva določeno stopnjo vaše igralne skupine, ki mora nositi tudi nadgrajeno opremo. Če tega nimate potem se lahko hitro znajdete v težavah, saj so temnice dolge, vmes pa lahko shranjujemo bolj poredko. Zato tu prav pridejo stranske naloge, ki vam prinesejo dobro opremo in posebne boje, ki nam nato dodajo izkušnje za tiste prepotrebne stopnje.

Pretepanje se vrši v poteznem načinu, ki mi je osebno hudo bolj privlačno od tistega realnočasovnega pretepanja iz prejšnjih Yakuza iger. Naenkrat imamo lahko v druščini štiri like, vsak od teh pa vsebuje svoje posebne napade, ki jih lahko še razširimo, če se s kompanjoni v prostem času pogovarjamo in z njimi spijemo kakšen kozarec žganja. Vse to poglablja naše medsebojne odnose, ki jih nato lahko pridno izkoristimo med tepežem, kjer šteje vsaka prednost. Redkokdaj se bomo namreč na bojišču srečali z enakim številom nasprotnikom in preden nas ti preplavijo, je pametno sestaviti pravilno taktiko napadanja, branjenja, zdravljenja, uporabe predmetov in razporejanja borcev. Med tepežem se lahko premikamo znotraj določenega kroga in našo pozicijo lahko nato izkoristimo, da sovražnika napademo izza hrbta, ga porinemo v drugega borca in s tem kombiniramo udarec ali pa ga vržemo med druge nastopajoče in s tem poškodujemo tudi njih. Boj je naravnost izvrsten in se ga kar ne morem naveličati in ga k sreči ni tako veliko kot v prejšnjih delih – razvijalec nam je končno omogočil, da se med tekanjem po mestu lahko elegantno izognemo nasprotniku, kar v zgodnjih delih preprosto ni bilo možno.

Grafično gledano je to najlepši naslov znotraj te serije, čeprav lahko vsake toliko naletimo na nizko ločljivost tekstur, med plavanjem pa mi je na PlayStation 5 nekam upadlo število sličic na sekundo. Morda bi si želel, da bi RGG Studio malce nadgradil animacije premikanja, saj je vodenje glavnega junaka še vedno malce leseno in prav bi prišlo, če bi lahko kakšno oviro preskočili ali preplezali.

Skupno gledano je Infinite Wealth iz mene naredil pravega vernika te serije in zagotovo bom zdaj šel preigrati tudi kakšen prejšnji del – čeprav bo moralo za to preteči nekaj časa, drugače obstaja nevarnost, da se zadeve prenajem. Igra je namreč tako obilna, da se zna na trenutke že malce vleči – nekje na sredini bi lahko izrezali kakšna tri poglavja in zgodba ne bi preveč trpela, RGG Studio pa bi lahko tudi skrajšal nekatere dialoge, ki se vlečejo kot ponedeljek in trikrat razložijo eno in isto stvar.

Skratka, tole je odličen RPG z res unikatnimi idejami, ki bi ga priporočal tudi neljubiteljem japonskih iger. Le predpripravite se na določeno dozo odštekanosti in neresnosti, ki je v zahodnih igrah ne vidimo pogosto.

Objava Like a Dragon: Infinite Wealth – zdaj končno razumem slavo te igričarske serije se je najprej pojavila na HOPsi.

Spletna stran XboxEra je iz svojih virov izvedela, da so znotraj Microsoftovih pisarn potekali intenzivni pogovori glede nadaljnje strategije izdajanja naslovov in na koncu naj bi prevladalo gibanje, ki bi dosedanje in prihajajoče ekskluzive poleg PC-ja in konzole Xbox Series X dostavila tudi na Sonyjev sistem PlayStation 5. Vsi s to odločitvijo niso zadovoljni, a ta naj bi bila dokončna, Microsoft pa naj bi svojim razvijalcem že začel dostavljati razvojno strojno opremo za predelavo kode na konzole PlayStation 5.

Razlog za takšno odločitev je preprost: konzole Xbox v prodaji enostavno preveč zaostajajo za PlayStationom in v preteklosti je bil tudi sam šef divizije Xbox, Phil Spencer, skeptičen do tega, da bo Xbox kadarkoli lahko spet ujel PlayStation. Microsoft je v nakup založnika Bethesda in Activision Blizzard vložil ogromno denarja, ki pa ga pušča na mizi če svojih naslovov ne ponudi tudi na konzolah, ki so preprosto bolj popularne. Xbox Series X in PlayStation 5 sta si na ameriškem trgu še nekako enakovredna, a drugod po svetu je situacija povsem drugačna in močno nagnjena v prid Sonyjevim sistemom.

Indeed, Starfield isn't new anymore though. I expect it to be on PlayStation eventually too.

— Jez (@JezCorden) February 4, 2024

Prva izmed ekskluziv, ki bo doživela prehod na nove platforme je mega zabavni Hi-Fi Rush, ki smo mu lani nadeli naslov igre leta, predelava za PlayStation 5 – in po možnosti tudi Nintendo Switch – pa naj bi se zgodila že v prvi četrtini tega leta. Takšen prehod naj bi doživela tudi večigralska gusarska igra Sea of Thieves, vendar pa viri spletne strani XboxEra tega naslova niso navedli.

Vendar pa Microsoft ne bo ostal samo pri predelavah manjših naslovov. Skok na PlayStation 5 naj bi doživela tudi največja Xboxova ekskluziva doslej: Starfield. Gre za najnovejši naslov razvijalca Bethesda in čeprav morda ni prejela najbolj visoke ocene se je vseeno dobro prodala, saj je v enem tednu od izida presegla 6 milijonov igralcev. Koliko od teh je igro dejansko kupilo in koliko je vanjo skočilo preko naročniškega servisa Game Pass je težko oceniti, a te metrike nam dajo vedeti, da je to popularen izdelek, ki bi na novi konzoli srečal frišno publiko, željno vesoljskih avantur. Starfield naj bi na novo konzolo skočil skladno z izidom dodatka Shattered Space, ki bo izšel enkrat kasneje v 2024.

Nova Microsoftova strategija bi bila naravnost tektonska in že zdaj odpira cel kup vprašanj. Kaj se bo potem zgodilo z naslednjo generacijo Xbox konzol? Bomo lahko na PlayStationu dostopali tudi do servisa Game Pass? Bo šel Microsoft morda po poti založnika SEGA, ki je včasih prav tako izdeloval svoje konzole, nakar se je preusmeril samo v založništvo?

XboxEra pravi, da nam na te odgovore ne bo treba dolgo čakati, saj naj bi Microsoft že v tem mesecu uradno napovedal to svojo novo strategijo, ki naj bi med drugim tudi povsem opustila fizično prodajo Xboxovih naslovov. Phil Spencer pa je pred kratkim napovedal, da bomo že naslednji teden dobili novice glede prihodnosti Xboxa.

Objava Konec konzolnih vojn? Microsoft naj bi svoje igre pripeljal tudi na PlayStation se je najprej pojavila na HOPsi.

Na nov del smo nato morali čakati vse do leta 2011, ko je franšizo pod roke vzel Eidos-Montréal in ta je takrat ustvaril odlični Human Revolution. Žal je bila ravno takrat licenca pod vplivom založnika Square Enix, ki je iz nje želel iztisniti vsak dodaten evrov, kar je naslednji del Mankind Divided iz leta 2016 marsikomu izkušnjo priskutilo, nakar je v letu 2022 franšiza romala pod okrilje novega založnika Embracerja.

Ta ni dobil samo licence, ampak tudi razvijalca Eidos-Montréala, ki mu je skoraj takoj naložil nalogo delanja novega dela in v letu 2022 se je zdelo, da je Deus Ex končno pristal v rokah, ki njegovo ime ceni in bo razvoju namenil tudi ves proračun, ki ga potrebuje.

pic.twitter.com/L3Pq3V8OlL

— Eidos-Montréal (@EidosMontreal) January 29, 2024

Na žalost so se stvari od takrat korenito spremenile: Embracer je lani padel v ogromen finančni dolg, zaradi česar so se začela masovna odpuščanja in zdaj je na vrsto prišel tudi razvijalec Eidos-Montréal. Ta je včeraj sporočil žalostno novico, da je bilo iz ekipe odpuščenih 97 delavcev, službe pa niso izgubili samo tisti, ki so nudili podporo in delali znotraj administracije, ampak tudi tisti iz razvojnega oddelka.

I told you guys it wasn’t happening. https://t.co/euKMkGbIYk

— ᴇʟɪᴀꜱ ᴛᴏᴜꜰᴇxɪꜱ (@EliasToufexis) January 29, 2024

Studio v svojem pismu ni omenil usode nastajajočega Deus Exa, a novo poročilo spletne strani Bloomberg pravi, da je bila igra v razvoju dve leti, zdaj pa je bil projekt preklican. Embracer je sicer že prej napovedal, da bodo preklicani vsi projekti, ki so v nastajanju in ne kažejo resnega potenciala za visoko prodajo. Novi Deus Ex bi sicer zagotovo pokril stroške razvoja, a morda Embracer trenutno sploh nima financ, da bi se lotil tako velikega projekta. Usoda franšize je tako (spet) zapečatena, zato nam zaenkrat ne ostane drugega kot pa da spet obujamo spomine na pretekle igre in te morda preizkusimo tudi preko kakšnega moda.

Objava Založnik Embracer preklical razvoj novega Deus Ex-a se je najprej pojavila na HOPsi.

Microsoft je sicer delovno silo manjšal že lani, a to je bilo preko svojega celega sektorja, medtem ko se je zdaj osredotočil na svoj igričarski oddelek. Šef Xbox divizije Phil Spencer je zaposlenim poslal daljše pismo, v njem pa je sredi olepšanih stavkov zapisal tudi grdo resnico: službo bo izgubilo okoli 1.900 ljudi, kar je naravnost gromozanska številka in predstavlja skoraj 10 % vseh zaposlenih, ki jih pokrivata igričarski veji Microsofta in Activion Blizzarda.

Odobreni nakup slednjega je verjetno največji razlog za izgubo vseh teh služb, saj je takšna združitev oddelkov masivna in med vsemi temi delavci se najdejo takšni, ki so opravljali enake naloge. Potrebe po dveh delavcih za nalogo, ki bi jo lahko opravil en ni in tako se morajo nekateri posloviti od pisarn.

A huge amount of community managers have also lost their jobs across the company.

Less community building for Xbox games in Microsoft's future it seems like.

— Jez (@JezCorden) January 25, 2024

Razlogi za odpuščanja pa morda tičijo tudi drugje. Znani insajder Jez Corden je na X-u zapisal, da naj bi po njegovih informacijah Microsoft razpustil celotno ekipo, ki je včasih skrbela za podporo iger založnika Activision Blizzard. Poleg tega naj bi bil tudi povsem razpuščen oddelek, ki je skrbel za proizvodnjo Xbox iger na fizičnih ploščkih. S tem bi znala biti tudi dokončno potrjena govorica, da namerava Microsoft povsem opustiti fizično prodajo svojih naslovov in se osredotočiti samo na digitalni trg.

I want to thank everyone who is impacted today for their meaningful contributions to their teams, to Blizzard, and to players’ lives. It’s an incredibly hard day and my energy and support will be focused on all those amazing individuals impacted – this is in no way a reflection…

— Mike Ybarra (@Qwik) January 25, 2024

Pretresi pa prihajajo tudi iz vrst razvijalca Blizzarda. Studio je zapustil šef Mike Ybarra, ki je sicer hvaležen za svoj čas pri temu založniku, a da je zdaj čas za druge izzive. Mike je ob koncu lanskega leta izjavil, da bo studio zapustil samo v primeru, če ga odvlečejo iz pisarn, zato je zdaj malce čudna odločitev, da je v samo dveh mesecih povsem spremenil svoje mišljenje, kar je sprožilo pomisleke, če je svoje mesto res zapustil prostovoljno ali pa je bil tudi on odpuščen. Poleg njega je razvijalca zapustil tudi Allen Adham, ki je bil eden od soustanoviteljev Blizzarda in je bil eden od najbolj pomembnih stebrov tega razvijalca.

Microsoft's Matt Booty said in a note that Ybarra chose to leave his position as president of Blizzard, but in November at BlizzCon, Ybarra told me that he wanted to stay for the long haul. "Someone will drag me out of Blizzard," Ybarra told me. "That's how long I will be here."

— Jason Schreier (@jasonschreier) January 25, 2024

Slabih novic tu še ni konec. Spletna stran The Verge poroča, da je bila preklicana tudi nenajavljena Blizzardova preživetvena igra, ki je bila v razvoju šest let in je bila interno tretirana kot nova uspešnica tega razvijalca. Sam Mike Ybarra je izjavil, da je preigral že kar nekaj ur te igre in da je nad njo neizmerno navdušen, zdaj pa sta čez noč v koš romala tako on kot tudi njegov projekt. Poročilo iz spletne strani Bloomberg pravi, da je nenajavljena preživetvena igra, z internim nazivom Odyssey, imela počasen razvoj, saj je ekipa presedlala iz pogona Unreal Engine na svoj lastni pogon Synapse. Tisti, ki so na njej delali, bodo zdaj preusmerjeni na druge Blizzardove projekte, ki so v zgodnjih fazah razvoja, a kažejo potencial za dober zaslužek.

Objava Masivna odpuščanja pri Microsoftu, Blizzard preklical ambiciozno igro se je najprej pojavila na HOPsi.

UVI pa je zdaj v prodajo spustil svoje prve brezžične slušalke UVI BEE, ki ponujajo ravno dovolj naprednih lastnosti, da bo z njimi zadovoljna večina uporabnikov, vse to krasi pa še naravnost imenitna cena 60 €, ki jo ta izdelek definitivno upraviči.

Ime izdelka: UVI BEE

• Enota gonilnika: 40 mm
• Polnjenje: USB-C
• Aktivna doba uporabe: do 18 ur
• Mikrofon: Da
• Doseg delovanja: do 10 m
• Teža: 168 g
• Način povezave: brezžično, BT5.2, žično
• Cena: 59,90 €
• Nakup: UVI.gg

VIDEO RECENZIJA

Da bomo na glavi nosili hudo lahak izdelek nam obljubi že škatla, ki je tako peresno breztežna, da sem se najprej ustrašil, če je morda kdo notri pozabil vstaviti slušalke, a ob odprtju šatuljice sem bil prijetno presenečen, saj notri nisem našel samo slušalk, ampak tudi navodila za uporabo, kabel za polnjenje USB-C in premijsko vrečico, v katero lahko slušalke pospravimo in jih tako na enostaven način vzamemo s sabo na pot.

Slušalke UVI BEE so na voljo samo v črni barvi, ki je kombinirano z živo rumenimi odtenki. Barvna kombinacija tako odgovarja svojemu čebeljemu nadimku, vtis pa dopolni še tekstura na penastih naušnikih, ki so narejeni v obliki čebeljega panja. Manjkajo samo še tipalke na vrhu in dobili bi res prisrčne čebelje slušalke, ki bi popestrile prenose v živo kakšnega streamerja.

Gre za res posrečen dizajn, ki pa smo ga nekje že videli in sicer pri Logitechovih slušalkah G435, le da imajo tiste bolj kvadratno obliko naušnikov, medtem ko tule gledamo v bolj jajčasto obliko. Slušalke so same po sebi narejene iz trde plastike in to ne samo na lupinah, ampak tudi preko ramenskega obroča, ki ga lahko tekoče, brez zatikanja premikamo navzgor in navzdol, tule pa bi si želel malce večjega razpona za tiste malce večje glave. Sam sicer z nameščanjem nisem imel problemov, a če bo za BEE poprijel nek enormen možakar, sem pa moral za optimalno uporabo slušalke raztegniti do maksimalne mere, tako da bi mi prav prišlo še kakšnega pol centimetra “rezerve”.

Zgornji del obroča je zavit v fino blago, tako da na glavi ob uporabi ne boste čutili kakšnega pritiska ali pa občutka gole plastike.

Morda bi si želel malce večje naušnike, saj moji uhlji niso majhni, a kljub manjši velikosti ob ure dolge uporabi nikoli na njih nisem čutil pritiska ali pa kakšne odvečne teže, zaradi česar bi si moral kdaj privoščiti oddih. Za udobje se vam tako ni treba sekirati in največja zahvala za to gre na račun teže, ki znaša samo 168 gramov.

Vsi gumbi se nahajajo na zadnji levi strani slušalke in so med uporabo lahko dosegljivi. Na vrhu se nahaja tipka za vklop in izklop, spodaj sta dodatni tipki za nadzor glasnosti, čisto ob robu, kjer se potem na dnu nahaja še vhod USB-C, pa najdemo še tipko za vklop in izklop mikrofona.

Hvalevredno je dejstvo, da lahko mikrofon povsem odstranimo, saj zaradi tega slušalke dobijo veliko na prenosljivosti in tako jih lahko uporabljamo tudi med sprehodom, le paziti moramo, da nas kje na poti ne ujame dež, saj proti vodi ne vsebujejo zaščite. Mikrofon je gibljiv in se med uporabo obnese solidno. Njegova občutljivost znaša med -42 do 3 dB in čeprav z njim ne boste zajemali profesionalno govorjenih videov, je za večigralske spopade in pogovarjanje preko videokonferenc čist v redu.

Sama zvočna izkušnja je odlična. Slušalke vsebujejo 40 mm gonilnike in znajo dobro reproducirati nizke in visoke tone, tako da je z njimi veselje sukati glasbo ali pa se z njimi ponuditi znotraj iger. Predvsem me je navdušila njihova vsestranskost, saj jih lahko povežemo preko Bluetootha, kar pomeni, da jih lahko povežemo na telefon, združljive pa so tudi s prenosnimi igričarskimi napravami tipa Steam Deck. Seveda povezava Bluetooth zaradi svoje nravi in zamika ni idealna za igričarje, zato je UVI v paket dodal še ločen sprejemnik, ki ga nato lahko priklopimo na PC ali pa konzolo PlayStation 4 in 5 ter se tako zabavamo v bolj odzivni igralni izkušnji.

Povezovanje na različne naprave je povsem preprosto: ob prvi uporabi zgolj držimo tipko za vklop in prijazni ženski glas nas bo znotraj slušalk opozoril, da so slušalke BEE vklopljene, to pa samodejno sproži iskanje Bluetooth naprav. Če se želimo povezati preko sprejemnika enostavno dvakrat pritisnemo gumb za vklop, nakar nam ista gospa sporoči, da smo preklopili v gaming način, nato pa se slušalke samodejno povežejo na napravo, ki trenutno vsebujejo sprejemnik. Tako smo lahko naenkrat povezani na dve napravi in med njima preklapljamo preprosto tako, da dvakrat pritisnemo na tipko za vklop. Stvarca je tako hudo priročna, če jo denimo želite najprej uporabljati na PC-ju, nakar se želite preseliti nekam drugam in jih samo preklopite na Bluetooth telefona ali Steam Decka.

Odličen je tudi domet slušalk, saj sem občasno vstal od računalnika in oddajnik je še vedno lovil zvok do 10 metrov stran. Omeniti je treba tudi odlično baterijo, ki mi je omogočala tudi dva dni večurne uporabe, preden sem jih moral zopet priklopiti na napajanje, tako da res drži zapis na škatli, da lahko iz enega samega polnjenja ven stisnemo tudi do 18 ur uporabe.

Slušalke UVI BEE so me res presenetile s svojo vzdržljivostjo, enostavnostjo uporabe in vsestranskostjo, vse to pa nadgradi še peresna lahkost in naravnost izjemna cena, saj zase zahtevajo vsega 60 €, kar je precej manj tudi od konkurenčnih izdelkov večjih podjetij, ki so že veliko dlje na trgu.

Objava UVI BEE – brezžične slušalke, vredne vsakega evra se je najprej pojavila na HOPsi.

Nekdo pa se je dokopal do domene Partis in nekaj časa nazaj se je na originalnem naslovu pojavila stran, ki je obljubljala veliko predstavitev na novo zagnanega portala, napovedan izid tega pa je bil začrtan za novo leto. Odkrito povedano sem na to veliko predstavitev enostavno pozabil, saj več kot očitno za novo stranjo stoji nekdo, ki nima veliko povezav s prejšnjo verzijo Partisa in je domeno zakupil zgolj zato, da bi na njej prodajal oglase.

Nova stran je zdaj živa in naši dvomi so se izkazali za pravilne napovedi. Novi Partis je le bleda senca samega sebe in v bistvu gledamo v seznam raznih serij in filmov, ki jim je nekdo prevedel naslove in kratke opise v slovenščino pa še to naredil polovičarsko, saj je na seznamu kar nekaj stvari, ki enostavno niso prevedene. Filmi in serije so razdeljeni po kategorijah in za njih še vedno lahko prenašamo torrente, le da jih zdaj ne gosti več Partis, ampak popularna piratska stran YTS, pri filmih in serijah pa lahko izbiramo ločljivost in velikost posameznega torrenta.

In to je v bistvu to kar nam zdaj ta portal ponuja. Povezav do iger, programov, slovenskih podnapisov in e-knjig tule preprosto ne boste našli, tako da v bistvu stvar niti nima veliko smisla, razen če res iščete nek torrent sledilnik, ki mora nujno imeti stvari prevedene v slovenščino. Prijava in registracija še nista omogočeni, a že zdaj lahko pozabite, da se boste v portal prijavljali s starim uporabniškimi podatki, saj teh osebje nima.

Gledamo torej v stvar, ki je tam bolj zaradi lepšega, novi lastnik pa s to stranjo nima skorajda nobenih stroškov obratovanja, zato verjetno računa na hitri zaslužek preko prodajanja oglasov. Infire je tako še vedno tisti pravi duhovni naslednik Partisa in v tej vlogi se očitno odlično znajde – stran je nedavno prejela popolno vizualno prenovo, število uporabnikov pa je preseglo magično mejo 100.000, medtem ko se je na stran naložilo že več kot 10k različnih torrentov.

Objava Novi Partis je že nazaj, a je daleč od originalne vizije tega portala se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa mi je na koncu, po burnem debatiranju samim s sabo, iz bogatega kataloga leta 2023 uspelo izluščiti tistih pet najbolj prepričljivih iger, ki so me najbolj navdušile in me hkrati prepričale, da igričarski industriji še ni zmanjkalo svežih idej za ustvarjanje privlačnih igralnih formul.

5. Baldur’s Gate 3

Baldur’s Gate 3 je tista igra, ki si preprosto zasluži mesto na vrhu lestvic pa naj jo dela kdorkoli hoče – tudi tisti, ki jim morda niso preveč blizu RPG-ji. Razvijalec Larian Studios je s to igro dokazal, da ga lahko od zdaj naprej prištevamo med najbolj spoštovane studie igričarske industrije in ta sloves si je prislužil upravičeno. Baldur’s Gate 3 je dolgo preživel znotraj programa Early Access, med tem časom pa je pilil igralno formulo, upošteval želje in kritike igralcev, nakar je v končni verziji dostavil izjemno globoko fantazijsko izkušnjo, z naprednim poteznim bojem in zanimivimi liki.

Ni pa Baldur’s Gate 3 moja najljubša igra letošnjika in šel bi celo tako daleč, da bi zanikal trditve, da je Larian s to igro postal novi BioWare. Slednji je v svoji zlati dobi, ko je spočel legendarne igre tipa Dragon Age: Origins in Mass Effect, še vedno znal spisati bolj zanimivo zgodbo in privlačnejše spremljevalce. To je morda moja edina večja pritožba nad tem naslovom: da je morda tempo občasno prepočasen in da bi pisci skupaj spravili malce bolj zanimivo štorijo, ki bi bolj povlekla k tisti stari navadi, ko se preprosto nisem mogel odtrgati od igranja. Zato je Baldur’s Gate 3 še vedno pri meni spoštovanja vreden naslov, ki pa ga osebno ne bi postavil na sam vrh letošnjega igričarskega pridelka.

4. Armored Core 6

Visokooktanska akcija, ki jo je s sabo prinesel Armored Core 6 je tako nepopustljiva, da sem se moral občasno vstati izza mize in se malce sprehoditi po stanovanju, preden sem se spravil nazaj v akcijo. Ogromni roboti mi navadno niso privlačni, vendar pa me je razvijalec FromSoftware hitro prepričal, da se morda temu naslovu splača ponuditi priložnost in kar naenkrat sem počel stvari, ki jih v igrah ne maram preveč: kupoval in nadgrajeval sem opremo, primerjal statistike oklepov in orožij, brskal po internetu za optimalno kombinacijo orožarne, večkrat povsem spremenil sestavo svojega robota, za povrh pa sem se še malce pomudil ob barvanju in natikanju nalepk na različne predele pločevine.

Armored Core 6 je tako odlično tempiran, da ti misije vzamejo včasih 20 minut, občasno pa si s stvarjo zaključil v manj kot 5-minutnem segmentu, zraven pa te spremlja zgodba, ki sicer ni preveč globoka, a vsebuje dovolj misterioznosti, da te presneto zanima, kaj se bo zgodilo v naslednji odpravi. Nakar skočiš v akcijo, ki se na začetku zaradi vsega zdi kar malce preveč zakomplicirana, a ne traja dolgo in že hitro preklapljaš med orožji, prožiš specialke, se hitro izmikaš napadom, medtem pa na ekranu vrši serija eksplozij, ki bi te lahko hitro zmedla, če ne bi FromSoftware izgotovil tako dobrega nadzora in preglednosti, zato boš ob smrti, in teh bo proti koncu veliko, večkrat zaklel, a boš nato po kratkem premisleku ugotovil, da si za neuspeh kriv sam, nakar boš poizkusil še enkrat. In potem še enkrat. In tako do konca kampanje, kjer boš lahko stvar z oddihom odložil ali pa pljunil v tla in se lotil novega izziva v obliki New Game+.

3. Dead Space

Predelava ene mojih najljubših igričarskih grozljivk Dead Space je praktično popolna. Studio Motive je izvirni material poprijel z rokavicami in z velikim spoštovanjem ohranil praktično vse njene vidike, razen nadležnega streljanja asteroidov, in vse skupaj nato prenesel v izboljšan pogon, ki hodnike vesoljske ladje USG Ishimura naredi še bolj srhljive in zapomljive.

Rezultat je oživljena legenda, ki je pridobila tudi nekaj na izboljšanem nadzoru in vsebini, naš protagonist Isaac pa zdaj lahko tudi spregovori kakšno besedo, kar je bila tista sprememba, ki mi je povzročala največ skrbi, a se je na koncu izkazala za povsem sprejemljivo potezo.

Dead Space v prenovljeni obliki še bolj izkaže ves svoj potencial intrigantne zgodbe, kjer skrivnostni artefakt spremeni ljudi v grozljive mutirane, ki jim kosti prebadajo meso in edini način, da jih pokorimo, je streljanje v njihove okončine, ta del igranja pa je tokrat tako nagnusno podroben, da zdaj lahko celo vidimo, kako iz kosti odpadajo posamezni medaljoni mesa.

A žal imamo občutek, da predelava ni dosegla prodajnih pričakovanj in da bo EA zopet upokojil to presneto ambiciozno vesoljsko srhljivko, ki v nadaljnjih delih v dogajanje vplete še verski kult. O predelavi drugega dela ni bilo slišati prav ničesar, Motive Studio pa trenutno dela na Iron Man igri, ker očitno Marvela nikoli nimamo dovolj.

2. Lies of P

Igro Lies of P sem med svojim preigravanjem iz računalnika izbrisal vsaj trikrat in se nato po kakšnem dnevu premisleka zopet spravil v ponovno inštalacijo, saj mi zadeva preprosto ni dala miru in vedno znova sem se vračal v njen negostoljubni objem, saj sem med obdobjem ohlajanja jeze prišel na idejo nove taktike ali pa sem na YouTubu videl nekoga, ki je mojega nepremagljivega šefa odpravil z nekim orožjem, ki ga sam še nisem preizkusil.

Studiu Neowiz je v prvem poskusu uspelo opraviti nemogočo nalogo: dostaviti “soulslike” izkušnjo, ki ni samo oponaševalka iger izpod razvijalca FromSoftware, ampak jim lahko konkurira in nekatere celo premaga – Lies of P bi denimo postavil pred predelavo igre Demon’s Souls in Dark Souls 2.

Lies of P s sabo prinese odličen sistem bojevanja, dobro sestavljene stopnje, dokaj zanimivo zgodbo, šefe, ki vsebujejo več stopenj in dobro stopnjevanje akcije, ki nam včasih nasproti postavi sovražnika, ki se sprva zdi kot nemogoča naloga, a z vadbo preko desetin smrti se da na koncu zaobvladati vsakega tolovaja.

Prostora za izboljšave je še veliko, vendar je že ta prvi poskus razvijalca Neowiz tako impresiven, da res komaj čakamo na nadaljevanje, ki je že napovedano, saj znamo dobiti izdelek, ki bo zapustil oznako soulslike in ga bomo vpisali kar pod soulsborne.

1. Hi-Fi RUSH

Kdo bi si mislil, da me bo letos najbolj navdušila igra, ki je izšla že januarja in to tako nepričakovano, da ji založnik Bethesda ni namenil prav nobenega proračuna za oglaševanje: igra Hi-Fi RUSH je bila najavljena in nato takoj na voljo za igranje, kritiki in igralci pa smo bili naravnost odpihnjeni nad njeno kvaliteto, presenečeni pa smo bili tudi nad razvijalcem Tango Gameworks, ki je pred tem izdeloval samo grozljivke tipa The Evil Within in Ghostwire Tokyo.

Hi-Fi RUSH pa se od teh iger ne bi mogel bolj razlikovati. Gre za barvito tretjeosebno avanturo, ki je v bistvu ritmična igra, saj se naš heroj Chai nad sovražnike spravi s svojo kitaro, tako da je treba zamahovati v ritmih ozadne glasbe in na ta način ga muva v bistvu cel svet okoli njega. Boj je preprost, a vseeno zahteva kar nekaj preciznosti in kombiniranja udarcev, glasbena podlaga pa je naravnost odlična – v enem segmentu skozi zvočnike udari skupina Prodigy s komadom Invaders Must Die in takrat me je igra dokončno prepričala, da ji bom podaril naslov najboljše igre letošnjika.

Vendar pa Hi-Fi Rush ne dostavi samo odlične tempirane kampanje, ki redno dostavlja nove nasprotnike, ti pa zahtevajo različne pristope napadov, saj se zabavamo tudi ob odlično spisanih likih in komediji, ki je za razliko od kakšnega Borderlandsa dejansko smešna, spremljamo pa tako verbalno kot tudi fizično komedijo.

Hi-Fi Rush je preprosto spektakularen in je ravno dovolj dolg, da se stvar ne čuti preveč razvlečeno in nobena njegova sestavina se ne zdi odvečna. Odlično tempiran izdelek je tole pri katerem praktično ne najdem minusov, dostopen pa je tudi vsem naročnikom servisa Game Pass.

Objava 5 najboljših iger leta 2023 se je najprej pojavila na HOPsi.

Pri teh novicah glede razprodaj vedno zapišemo, da je popustov enostavno preveč, da bi jih lahko efektivno zaobjeli v samo enem članku in ta trditev je resnična tudi tokrat. Zato se bomo raje osredotočili na peščico naslovov, ki so po našem mnenju najbolj vredni vaše pozornosti in trdo prigaranega denarja.

Če ste vse do sedaj upali, da bo igra Baldur’s Gate 3, ki je letos pobrala največ nagrad za najboljšo igro leta, dobila nekakšen popust, potem se vam je zdaj izpolnila želja, a kakšnega bajnega prihranka ne boste dobili, saj je stvar znižana za samo -10 % na 53,99 €. Malce več popusta je dobila po mnenju mnogih najboljša igra leta 2022: Elden Ring, ta pa je trenutno znižan za -40 % na 35,99 €. Igra je te cene definitivno vredna in če držijo govorice znamo morda čez samo 2 meseca dobiti prvi dodatek Shadow of the Erdtree, ki bo za igranje definitivno zahteval posedovanje originalne igre.

Frišni Star Wars Jedi: Survivor je bil prav tako deležen poštenega znižanja za -50 % na 34,99 €, čeprav se mnenja glede kvalitete na PC področju krešejo, saj imajo nekateri še vedno veliko težav z optimizacijo. Svoje znižanje je doživela še ena lanska igra: Final Fantasy 7 Remake Integrade, ki je sicer tehnično izšla že leta nazaj, a smo jo šele junija 2022 dobili na Steamu, zdaj pa je tam znižana za -50 % na 39,99 €. Za to ceno boste dobili res veliko ur igranja, ki jih nato dodatno razširi že vključeni dodatek INTERmission, vse skupaj pa je dobra priprava na nadaljevanje Rebirth, ki izide že v začetku naslednjega leta.

Veliko znižanje je prejela tudi igra Deathloop, zadnja kvalitetna igra razvijalca Arkane, preden si ni ta ugleda pokvaril z naslovom Redfall. Deathloop je prejel ogromno znižanje: -80 % ceno zniža na samo 11,99 €.

Tudi indie naslovi se niso mogli izogniti popustom. Dave the Diver je ena najbolj popularnih pikslastih iger letos in čeprav zadeva tehnično ni indie, saj za njo stoji založnik Nexon, se vam s tem dejstvom ni treba preveč obremenjevati, zato raje uživajte v zanimivi zmesi potapljanja in vodenja v restavracije, ki jo lahko zdaj doživite po znižani ceni 15,99 €. Pošten popust je doletel tudi zdaj že 6 let starega šampiona Hollow Knight, ki zdaj stane 7,39 €, na nadaljevanje Silksong pa čakamo že celo večnost.

Vse popuste si lahko ogledate na uradni strani, akcijske cene pa bodo veljale vse do 4. januarja. Ne pozabite tudi glasovati za svoje najbolj priljubljene igre v več kategorijah – za ta svoj trud boste na koncu poplačani s posebnimi značkami.

Objava Pripravite denarnice, saj se je pričela Steamova zimska razprodaja se je najprej pojavila na HOPsi.

Post by @threads

View on Threads

Threads je na voljo preko spleta ali pa preko aplikacij za iOS in Android. Registracija je dokaj preprosta, saj je bil to nekdaj neločljivi del Instagrama, tako da lahko ob prehodu s sabo potegnete vse sledilce oziroma prijatelje, ki ste jih držali na Instagramu, platformo pa lahko uporabljate tudi brez računa, a potem ne boste mogli všečkati vsebine drugih in objavljati svojih prispevkov. Vse to vam je predstavljeno ob ustvarjanju računa, kjer morate na koncu samo še izbrati, ali želite svoj profil narediti javno dostopen ali zaseben in že ste pripravljeni na akcijo.

Post by @hop.si

View on Threads

In zakaj točno bi nekdo želel sploh uporabljati to stvar? No, Threads je v bistvu alternativa X-a, kar pomeni, da je primarno namenjen objavljanju misli uporabnikov, iz teh pa se nato lahko razvije kakšna debata. Na takšen način je včasih obratoval Facebook, nakar je veliko pomembnejša postala video in slikovna vsebina, ki je dobila tudi večji doseg. Threads nas tako na nek način želi povrniti na stare čase, ko so bila družabna omrežja bolj, no, družabna in so se uporabniki dejansko pogovarjali med sabo, namesto da so si samo všečkali slike.

Aplikacija je pomembna tudi za Slovenijo, ki ni nikoli res posvojila Twitterja in čeprav na X-u imamo nekaj slovenskih uporabnikov, ta platforma na naših tleh niti približno ni tako popularna kot pa v drugih državah. Zato bo zanimivo videti, kako se bo zadeva pri nas prijela in če smo v Sloveniji z njo stopili v novo dobo spletne interakcije.

Threads je bil ob svojem originalnem izidu bolj ubožen, saj mu je manjkalo kup funkcionalnosti, ki jo ponuja konkurenca. Sčasoma je Meta dodala možnost sledenja specifičnih uporabnikov, ki z vami delijo enake interese, zdaj pa lahko svoje misli prepošljemo tudi na Instagram. Meta je včeraj pričela tudi s testiranjem združljivosti z ločenim omrežjem Mastodon, kar je bila ena ključnih obljub ob premierni splavitvi aplikacije.

Aplikacija je bila v ZDA in drugod po svetu dobro sprejeta, saj je v samo petih dneh nabrala več kot 100 milijonov uporabnikov, do 10. novembra pa naj bi ta številka narasla na 141 milijonov. A spletna stran Forbes je poročala, da je samo mesec po izidu interakcija uporabnikov upadla do celo -70 %, kar je takrat šlo verjetno na račun pomanjkanja pomembnih funkcij, ki jih Threads takrat enostavno ni imel in ljudje so se zato vračali na X. Zagon platforme znotraj Evrope bo zagotovo spet dvignil številke in te znajo biti zdaj, zaradi težav X-a z oglaševalci, morda nekoliko bolj obstojne.

Objava Aplikacija Threads zdaj na voljo tudi v Sloveniji se je najprej pojavila na HOPsi.

pic.twitter.com/y6dtVkBvNI

— E3 (@E3) December 12, 2023

Novica sicer ni neko blazno presenečenje, saj se E3 za svoj obstoj bori vse od leta 2020, ko je bil zaradi pandemije Covid-19 preklican, nakar se je leta 2021 pojavil v digitalni obliki. Ta je bil presenetljivo dober, vendar pa so gledalci in novinarji vseeno upali, da se bo stvar vrnila tudi v živo, a takrat nihče ni vedel, da je bila ta digitalna izvedba zadnji E3, ki ga bomo kadarkoli doživeli.

Dogodek je bil nato leta 2022 spet odpovedan, ESA pa je obljubila, da se vrne v polnem sijaju leta 2023. Verjeli smo jim tudi mi, saj smo čutili, da so tole zadnji izdihljaji tega sejma in da ga želimo vsaj enkrat preizkusiti v živo, zato smo se tudi odpravili v Los Angeles. Snovanje verzije za 2023 je bilo spočetka videti dobro, saj se je ESA povezala z organizatorjem ReedPop, ki že dolgo izvaja sejme PAX in če bi kdo znal E3 rešiti muk bi bil to ravno on. A tudi ta naveza ni obrodila sadov, saj je udeležbo odpovedala sveta trojica Nintendo, Sony in Microsoft, nakar je svoj nastop preklical tudi Ubisoft. Na koncu je bil dogodek odpovedan, malce kasneje pa sta se razšla tudi ESA in ReedPop, zaradi česar je bil odpovedan tudi sejem v 2024.

Obstajale so sicer govorice, da se namerava E3 vrniti v 2025, vendar pa so zdaj tudi ti dogovori padli v vodo in ESA je po vseh pripetijah dokončno vrgla puško v koruzo in se odpovedala prirejanju dogodkov. Direktor Stanley Pierre-Louis je v intervjuju za The Washington Post povedal, da je bila odločitev težka, a da zdaj industrija deluje drugače in večja podjetja se odločajo za prirejanje svojih lastnih digitalnih konferenc, ki so za izvedbo cenejše, hkrati pa se založnikom ni treba boriti za z drugimi za pozornost igričarske publike.

Finančno izvedba E3-ja morda res nima več smisla, a vseeno je njegova usoda žalostna in nekakšna prelomnica v svetu dogodkov, ki postajajo čedalje bolj digitalni, ljudje pa izolirani drug od drugega. E3 je bil namreč dolgo nekakšen praznik igričarske industrije, saj so bili napovedniki za največje igre prikazani eden za drugim, gledalci pa so ob tem doživljali zaporedne orgazme. Prav tako je bil to dogodek, kjer so se tkale nove poslovne vezi med razvijalci, založniki in novinarji in to je bil prostor, kjer se je dalo preizkusiti igre mesece, če ne celo leto pred dejanskim izidom.

Ne smemo pa pozabiti, da nam je E3 leta dostavljal slavne cringe momente iz strani založnikov, ki so občasno na oder postavili ljudi, ki niti približno niso pravi za predstavljanje iger. Vsi se spomnimo slavne Konamijeve konference, kjer si komaj razumel govorjeno besedo ali pa Ubisoft, ki je na oder postavil pevca Jasona Derula, ki v živo ne zveni niti približno tako dobro kot pa preko Spotifyja.

E3終了は、寂しいニュース。1987年のアトランタで「MGS」を初出展。そこから毎年参加。特に2000年の「MGS2」のプレゼンは大切な思い出。もう23年前。あの時のスタンディング・オベーションは一生忘れられない。E3がなければ、日本のクリエーターやタイトルがこれ程までに世界へ進出することもなかった… pic.twitter.com/pJJdFeZ0NZ

— 小島秀夫 (@Kojima_Hideo) December 12, 2023

E3 objokujejo tudi nekatera pomembna imena igričarske industrije. Hideo Kojima je njegovo smrt označil za “žalostne novice” in z radostjo v srcu se spominja stoječih ovacij, ki jih je prejel na odru pri predstavitvi igre Metal Gear Solid 2.

was on the floor showing the demo of the very first god of war so many years ago and got to see how excited people were to play this new weird game starring the angry guy with chains. truly changed my whole outlook.

both loved and hated this show.

RIPs to the E3.

https://t.co/cymAG0rRJN

— the fake cory balrog (@corybarlog) December 12, 2023

Cory Balrog, ki ga poznamo kot režiserja iger God of War, se je na X-u spomnil svoje prve predstavitve Kratosa in nikoli ne pozabil veselih in navdušenih ljudi, ki so preigravali povsem novo igro, kjer je v glavni vlogi nastopal jezen možakar z verigami. K temu je pripisal, da je hkrati ljubil in tudi sovražil ta sejem.

S smrtjo E3-ja se je zaključila tudi določena era igričarske industrije in čeprav še vedno imamo dogodke kot so Gamescom in digitalni The Game Awards, je E3 še vedno bil nekaj posebnega in žal mi je vseh tistih mlajših igralcev, ki zdaj nikoli ne bodo mogli izkusiti njegovih predstavitev in bodo napovednike iger spremljali samo še digitalno.

Objava E3 je zdaj tudi uradno mrtev se je najprej pojavila na HOPsi.

Na turnir se je prijavilo skupno 12 ekip in čeprav smo za takšen naslov pričakovali malce višjo udeležbo, je vseeno lepo vedeti, da se na slovenskih tleh s tem večigralskim veteranom rado poigra kar nekaj igralcev, ki se nato združi v ekipe in te so se voljne nato pomeriti tudi v živo.

Po napetih bitkah so se v finale prebile štiri ekipe:

• Agregat12
• XtaZ
• T2 Diamant
• Cemoxic

Polfinale je potekalo v formatu BO3 in v spopadu med ekipo T2 Diamant in XtaZ so se naprej prebili Diamanti, med Agregat12 in Cemoxic pa je naprej skočil Agregat12. Ekipi XtaZ in Cemoxic sta se nato pomerili v boju za tretje mesto in tam je na koncu z rezultatom 13:7 prevladal Cemoxic in si s tem prislužil bronasto medaljo.

Finale je na koncu postregel z obračunom ekip T2 Diamant in Agregat12, krono pa si je na koncu poveznil T2 Diamant in tako uradno postal zmagovalec letošnjega turnirja iz igre Counter-Strike 2.

Poleg lepe, skorajda praznične atmosfere, ki je vladala znotraj prostorov Mimovrste BTC Ljubljana so igralci tokrat medsebojne obračune izvajali kar na prenosnikih HP OMEN 16-n0005nm, tem pa smo nato priklopili 27-palčne zunanje monitorje HP OMEN, ki znajo izvreči frekvenco osveževanja pri 240 Hz. Prenosniki so se dobro obnesli in se s tem dokazali, da znajo zadostiti tudi vsem tistim visokim potrebam, ki jih od svoje opreme zahtevajo e-športniki.

Vsi udeleženci so prejeli tudi lepe glavne in tolažilne nagrade.

1. mesto: T2 Diamant – prenosnik HOP Victus 16-d1019nm
2. mesto: Agregat12: slušalke Cloud Alpha S Black, miška Pulsefire Haste Wireless Black, tipkovnica Alloy Origins Aqua 65, slušalke Cloud Stinger 2 Core
3. mesto: Cemoxic – bon za Mimovrste v vrednosti 100 €
4. mesto: XtaZ – bon za Mimovrste v vrednosti 100 €

Izvedba takšnih turnirjev brez darežljivih partnerjev preprosto ne bi bila mogoča. Za potrebe nagrad in opreme nam je tokrat v pomoč priskočilo podjetje HP, ki je razkazalo svojo serijo igričarskih prenosnikov in monitorjev OMEN, lastijo pa si tudi priznane in popularne slušalke HyperX.

Seveda je tu še Mimovrste, ki nas je tokrat ponovno gostil in nam pripravil čisto vse, kar smo potrebovali za udobno izvedbo turnirja, ki jo je vedno prijetno postaviti v igričarsko obarvani prostor. Ravno zaradi tega smo se v trgovino Mimovrste BTC Ljubljana vračali znova in znova: najprej skozi turnirja iger Beat Saber in Assetto Corsa Competizione, nato preko igre Valorant in Fortnite, na koncu pa smo se pomudili še v zadnjem letošnjem turnirju igre Counter-Strike 2.

Z izvedbo POP-UP dogodkov nameravamo nadaljevati tudi v prihodnje in za leto 2024 že kujemo prve načrte, te pa bomo razkrili takrat, ko bomo bližje k njihovi realizaciji. Slike iz zadnjega dogodka si lahko medtem ogledate na naši uradni Facebook strani.

Objava Za nami je še zadnji letošnji turnir, ki smo ga pripravili iz igre Counter-Strike 2 se je najprej pojavila na HOPsi.

Rezultate kvalifikacij si lahko ogledate na sledeči povezavi in moramo reči, da smo od tako popularne igre kot je CS2, ki po številu igralcev zaseda najvišje mesto in dnevno nabere tudi do milijon igralcev, pričakovali malce večje udeležbo. Ta sicer ni bila slaba, saj se je turnirja udeležilo 12 ekip, kar na koncu znese 60 ljudi, a vseeno smo zaradi dejstva, da je Valve samo nekaj mesecev nazaj splavil prenovljeni Counter-Strike in da so množično čakali na beta testiranja, pričakovali malce večji naval. Očitno Counter-Strike 2, kljub svetovni popularnosti, v Sloveniji ni tako priljubljen in se po naših izkušnjah uvršča za igre kot sta Fornite in Valorant.

No, tisti, ki so se turnirja vendarle udeležili so bili priča napetim bojem, ki so na koncu izcimili četverico najboljših ekip, to pa so postale:

• Agregat12
• XtaZ
• T2 Diamant
• Cemoxic

Ti štirje titani slovenske Counter-Strike 2 scene se bodo to soboto, 9. decembra s pričetkom ob 10.00 na lokaciji trgovine Mimovrste BTC Ljubljana spopadle za glavno nagrade, ki v skupni vrednosti nanesejo 1.500 € in so res mamljive, saj smo za ta dogodek med partnerje privabili podjetje HP in njihove igričarske znamko Omen in HyperX, ki kar pokata od kvalitetne opreme. Začetna spopada si bosta nasprotni postavili ekipi XtaZ vs. T2 Diamant in Agregat12 vs Cemoxic, temu pa bo nato sledila bitka za 1. in 3. mesto.

Obiskovalci ste srčno vabljeni, da si v živo ogledate nekaj najboljših CS2 igralcev, ki jih premore slovenska igričarska scena. Obisk je seveda popolnoma brezplačen, za povrh pa bo ta dan Mimovrste držal posebno akcijo na izbrane prenosnike, ki bodo znižani tudi do -30 %!

Na voljo bodo prenosniki HP OMEN 16-n0005nm, ki niso namenjeni samo delu ampak znajo pognati tudi kakšno igro, saj vsebujejo procesor AMD Ryzen 7 6800H, zaslon z osveževanjem 144 Hz, grafično kartico NVIDIA RTX 3070 Ti in 16 GB pomnilnika, gor pa je že nameščen operacijski sistem Windows 11 Home. Redna cena tega prenosnika je 2.364,59 €, med časom turnirja pa jih boste lahko prevzeli za vsega 1.499 €!

Poleg prenosnikov boste lahko kupili tudi HP OMEN igričarske monitorje, ki v premer znašajo 27 palcev, podpira DisplayHDR 400 in G-SYNC, frekvenca osveževanja pa znaša kar 240 Hz, tako da so kot naročeni za razne e-športne naslove. Cena teh monitorjev običajno znaša 379,99 €, za čas turnirja pa jih boste lahko prevzeli za samo 335 €, kar je prav lep popust.

V navigacijo tako vtipkajte naslov Šmartinska cesta 152 in se vidimo v soboto zjutraj!

Objava V soboto vabljeni na ogled napetega finala iz igre Counter-Strike 2! se je najprej pojavila na HOPsi.

Rockstarju tako ni ostalo drugega kot pa da predčasno na splet pošlje uradni napovednik, saj če je že ta zunaj, potem si ga lahko ljudje vsaj ogledajo v polni ločljivosti. Je pa bil Rockstar zaradi tega razumljivo hudo razočaran, občinstvo pa je bilo prikrajšano zanimivih statistik, saj bi bilo res zanimivo videti, koliko ljudi bi bilo prisotno na premieri ob 15.00. Po naših ugibanjih bi nas čakale rekordne številke, saj je bilo že včeraj v čakalnici za ogled prisotnih 50k gledalcev pa je bila premiera takrat skoraj 20 ur stran.

No, napovednik je zdaj pred nami v polnem sijaju in stvar je videti odlično. Govorice so se izkazale za resnične, saj se bomo zopet preselili nazaj v Vice City, le da ga bomo tokrat obiskali v bolj moderni eri in nova lokacija je v bistvu videti kot nekakšen približek sodobne Floride. Čaka nas veliko razvratnih zabav, odpuljenih likov, ogromno mesto pa bodo prekinile reke, jezera in močvirja iz katerih bodo na nas planili lačni aligatorji.

Napovednik nam da vedeti, da je sodobni Vice City videti kot mesto zabave, ki nikoli počiva. Jasno je, da bo pri igranju veliko vlogo igralo nekakšno družabno omrežje, ki je izpeljanka Instagrama in TikToka in zanimivo bo videti, kako bo to vpeljano v igralno formulo enoigralske kampanje in kako bo integrirana v večigralstvo. Grafična podoba je videti fantastično, čeprav morda gledamo v malce manjši razkorak glede vizualne podobe kot smo ga videli med GTA 4 in GTA 5.

Šesti del nam bo prvič omogočil igranje skozi ženske oči. Protagonistka Lucia bo imela moškega partnerja s katerim se bo spravila v roparske podvige in zdi se, da bomo lahko preklapljali med obema likoma. Zdi se, da bosta protagonista nekakšna izpeljanka slavnega para Bonnie and Clyde, tako da bosta poskušala obdržati svojo ljubezen skozi burno dogajanje zločinskega življenja.

GTA 6 je tako zaključil leta ugibanja, a žal ga ne bomo igrali še tako kmalu. Rockstar si bo namreč vzel svoj čas, zato ima igra zaenkrat napovedan izid v 2025 in zna se zgoditi, da se bo to zgodilo šele v poznih jesenskih oziroma že zimskih mesecih, saj Rockstar zelo rad izdaja svoje igre septembra oziroma oktobra. V najslabšem primeru smo tako nekje dve leti od izida, do takrat pa bomo verjetno dobili še cel kup napovednikov.

Objava Tule je prvi napovednik za GTA 6 se je najprej pojavila na HOPsi.

PRIJAVA NA TURNIR

Od takrat sta minila že slaba dva tedna in zdaj smo že vstopili v tisti teden, ko se bodo odvile kvalifikacije, te pa so za udeležbo povsem brezplačne. Prijave na turnir so še vedno odprte, tako da se na tekmovanje še vedno lahko prijavite – pogoj je edino to, da imate ob sebi še četvorico ekipnih igralcev, ki jim zaupate in se nato skupaj z njimi uspešno prebijete skozi kvalifikacije vse do finala, ki se bo zopet odvilo znotraj trgovine Mimovrste.

Pred kvalifikacijami si je pametno najprej prebrati navodila, ki obsegajo tudi potek tekmovanja in sam format izločanja, ki bo tokrat “Single Elimination”. Za namene turnirja se bomo tokrat sprehodili skozi mape:

• Anubis
• Mirage
• Inferno
• Ancient
• Nuke
• Vertigo
• Overpass

Kvalifikacije se bodo začele 3. decembra ob 13.00 in se bo izvajal na platformi Faceit, nakar bodo najboljše ekipe povabljene na zaključni turnir “v živo”, ki se bo pripetil 9. decembra ob 10.00, za igralce pa bo na voljo tudi denarni sklad v vrednosti 1.500 € materialnih nagrad.

Za vsa vprašanja vam je na voljo tudi uradni 360Clash Discord.

Objava Že ta vikend se začnejo kvalifikacije za turnir iz igre Counter-Strike 2! se je najprej pojavila na HOPsi.

In tem stvarem bo treba natakniti neko oznako, saj novih in novih izdelkov kar ne zmanjka. Omenili smo že Steam Deck, nakar je njegovo idejo kopiralo podjetje ASUS, ki je spočelo svojega predstavnika ROG Ally, zdaj pa se je vmes vmešal tudi Lenovo, ki nam je na test darežljivo poslal svojo lastno verzijo takšne prenosne konzole, ki so jo poimenovali Legion Go.

SPECIFIKACIJE

• Ime naprave: Lenovo Legion Go
• Procesor: AMD Ryzen Z1 Extreme
• Zaslon: premer 22,3 cm, maksimalna ločljivost 2560 x 1600, v razmerju stranic 16:10
• Osveževanje zaslona: 144 Hz
• Pomnilnik: 16 GB LPDDR5
• Disk: 512 GB NVMe M.2 SSD
• Cena: 899 €
• Nakup: Mimovrste

VIDEO RECENZIJA

Da smo ta izdelek v naslovu te recenzije poimenovali za velikana ni naključje. Tole je namreč največja in hkrati najtežja od vseh prenosnih konzol, ki smo jih testirali doslej in da tole ni neka plastična igračka ti je jasno že takoj, ko paket prejmeš v roke, saj je ta dovolj velik, da bi se v njem skrival kakšen malo manjši igričarski prenosnik.

Pri razpakiranju takoj naletiš na prijetno presenečenje: prenosno torbico! Ta je na voljo tudi ob nakupu Steam Decka, a je umanjkala pri ASUS Allyju, tule pa nosi fino črno barvo, ki ima spredaj odtisnjen logotip podjetja. Znotraj paketa se nahaja še polnilnik z USB-C priklopom in krpica za čiščenje zaslona, ki bo tule zaradi glomaznega ekrana prišla še kako prav.

Ravno zaslon je tisti, ki vam najprej skoči v oči, ko Legion Go končno primete v roke. Je naravnost gromozanski in pošten odmik od tega, kar ponuja konkurenca. Steam Deck in ROG Ally ponujata nekako isto velik zaslon, ki v premer meri 17,78 cm, medtem ko je Legion Go skočil na naslednjo stopničko in nam ponudi ekran, ki v premer meri kar 22,3 cm.

Morda bi se zdela takšna velikost zaslona komu pretiravanje, a meni osebno je všeč in potihem priznam, da ne bi imel proti, če bi v roke dobil še kaj večjega. Pri teh ročnih konzolah se mi je namreč vedno zdelo, da so najbolj priročne za poganjanje iger, kjer dogajanje spremljamo iz izometrične perspektive, za kakšne prvoosebne streljanke pa se mi je zdel premajhen. Legion Go me je začel prepričevati v nasprotno, tako da je tule zaslon dovolj velik, da se lahko lotim igranja kakšnega Cyberpunka 2077 in svoje odločitve ne obžalujem. Sicer je izkušnja na pravem monitorju ali televizorju še vedno boljša, a dejstvo ostaja, da mi je bil velik zaslon privlačen in bi ga izpostavil za največji plus te naprave.

Specifikacije zaslona so igričarske: gledamo v IPS panel, maksimalne ločljivosti 2560 x 1600, v razmerju stranic 16:10, največja frekvenca osveževanja pa znaša 144 Hz. Tudi to je daleč pred najbližjim zasledovalcem ROG Allyjem, ki zmore samo 120 Hz in ločljivost 1920 x 1080, si pa te dve napravi delita enako čipovje AMD Ryzen Z1 Extreme in enako količino pomnilnika DDR5, ki ga je tule 16 GB. Legion Go podpira do 1 TB velik disk za shranjevanje podatkov, v napravi pa dobimo 512 GB SSD disk. Ker je zaslon tako velik mi je kar malce žal, da je tole samo navaden LCD in da se Lenovo ni odločil za OLED. Odkar je Valve najavil prenovo Steam Decka z OLED zasloni se mi zdi, da bodo zdaj ti postali standardi za vsako prenosno konzolo in zdi se mi, da se je Lenovo tule malce uštel.

Ni pa želel ničesar prepustiti naključju kar se tiče gumbov, ki jih tule srečamo na praktično vsakem centimetru naprave. Na levi strani najdemo enega zgoraj, ki je namenjen odpiranju Lenovovih aplikacij, pod njim pa se nahaja paličica za premikanje, nakar najdemo križne gumbe in še dva dodatna gumba, ki pa v igrah navadno sprožita funkciji “Start” in “Options”. Na desni strani se zgoraj prav tako nahaja gumb za dostop do hitrih nastavitev, potem so tu standardni štirje gumbi X, Y, B in A, pod temi pa se nahaja še ena paličica, pod njo pa se skriva sledilna ploščica, ki nam lahko služi kot priročna miška. Gumbi so sicer lepo razporejeni, a morda bi bilo bolj smotrno, da bi gumba za Lenovo aplikacije postavili spodaj levo, saj je moj mišični spomin neprestano pritiskal ob dvojec na vrhu. Prav tako so križni gumbi malce preveč vtisnjeni v napravo in ne ponujajo zadovoljivega občutka ob pritiskanju.

Z gumbi tule še niti približno nismo zaključili. Na zgornji strani najdemo dva za višanje in nižanje glasnosti, potem so tu ramenski gumbi in sprožilniki, nakar na hrbtni strani najdemo še štiri dodatne gumbe. Gumbov je tako cel kup, a več ne pomeni vedno boljše. Ob držanju naprave ti namreč lahko gredo kar malce v napoto, saj lahko ob večjem stisku nehote sprožiš desni ramenski gumb, ki zaobjema skoraj celo stranico, tisti štirje na hrbtnem delu pa so v bistvu neprestano pod prsti, kar da malce neprijeten občutek ob držanju. Na vrhu najdemo še gumb za vklop in izklop naprave, gumba za prilagajanje glasnosti ter utor za microSD kartice.

Imajo pa vsa ta pritiskala smisel, saj Legion Go omogoča odstranjevanje desnega in levega dela, ki ju nato ločeno poprimemo v roke in z njima daljinsko upravljamo z napravo. Stvar je kopija tistega, kar nam je predstavil Nintendo Switch, ob dela pa lahko tule odstranimo preko majhnega zatiča in ju nato zopet enostavno pritrdimo nazaj gor. Ko kontrolerja odstranimo naprava to takoj zazna in preklopi na alternativno nadzorno shemo, na nas pa je, kako bomo to izkoristili. Legion Go na zadnji strani vsebuje priročno stojalo in zaslon lahko tako stoji samostojno, mi pa na njem igramo igre ali pa si ogledamo kakšen del televizijske serije. Lahko gremo celo korak dlje in desni kontroler posadimo na posebno stojalo, nakar se ta del spremeni v nekakšno stoječo miško, ki je priročna bodisi za prvoosebne streljanke ali pa za igranje strategij. Nadzor je sicer še vedno malce neroden in zahteva nekaj privajanja, vendar pa se da z njo malce bolj finomehanično nadzorovati igre, ki primarno niso namenjene igralnemu ploščku.

Ideja takšne miške je sicer dobra, vendar pa se zatakne pri izvedbi. Kontroler v tem načinu enostavno ne sede dobro v roko, pri držanju pa vas znajo motiti razni gumbi in gola stran, ki jo priklopimo na napravo. Stvar lahko sicer izrabimo tudi za kaj drugega kot igranje iger, saj naslonjen ekran lahko služi tudi kot televizor, tako da lahko gor zaženemo Netflix, kontroler v roki pa nam v tem primeru služi kot daljinec.

Ko smo že pri udobju moram omeniti še en minus, zaradi katerega sem začuden, da je prišel v končno verzijo. Legion Go ima namreč zaradi nekega razloga dokaj ostre robove tudi tam, kamor ob uporabi naslanjamo dlani. Tako ROG Ally kot Steam Deck imata ta del zaobljen, medtem ko se ti tu ob daljšem držanju stvar zarine v dlan in občutek po kakšni uri postane neprijeten, če ne že kar malce boleč.

Pri poganjanju iger so prenosni PC-ji zdaj na stopnji, ko lahko poganjajo tudi najnovejše igre in ob tem držijo stabilne sličice na sekundo. Situacija se seveda razlikuje od igre do igre in sam sem jih testiral peščico iz raznoraznih žanrov. The Last of Us Part 1 je bil igralen, čeprav so me nastavitve opozarjale, da stvarca nima dovolj grafičnega pomnilnika za stabilno delovanje. Kljub temu sem se zabaval v 30 sličicah na sekundo pri spodobni ločljivosti, v zaprtih prostorih pa je številka skočila tudi na štiridesetico in mestoma celo malo več. Odprtosvetni Elden Ring je prav tako targetiral 30 sličic na sekundo in res je neverjetno, da lahko tako čudovite naslove poganjamo na neki napravi, ki jo lahko držimo med poležavanjem v postelji ali pa čepenjem na WC-ju.

Pri novejših naslovih je bolj kot ne treba targetirati 30 sličic na sekundo, a pri tistih bolj preprostih igrah se lahko zabavamo v bolj tekoči sliki. Hades je denimo zlahka presegal tudi 100 sličic na sekundo, predelava Tony Hawk’s Pro Skater pa je držala stabilnih 60 sličic na sekundo. Tudi Forza Horizon 5 se je obnesla dobro in mestoma dosegala številko 60, čeprav so bili prisotni tudi padci. Pozabaval sem se tudi z emulatorjem za Nintendo Switch, ki je bil zmožen poganjati Red Dead Redemption pri stabilnih 30 sličicah na sekundo, Super Mario Bros. Wonder pa je prav tako dobro deloval, čeprav je občasno potreboval nalagati senčilnike.

Treba se je zavedati, da so bili ti rezultati doseženi ob najbolj požrešnem načinu jemanja električnega toka, ki hkrati tudi najhitreje pomalica baterijo. Tako boste ob takšnem igranju polno baterijo izrabili v kakšni uri in pol, moč pa je preklopiti tudi na počasnejši način delovanja, ki pa seveda tudi zniža sličice na sekundo. Kakšen Hades je pri balancirani porabi tako še vedno igralen, a takrat pozabite na preseganje 100 sličic na sekundo.

Lenovo bi lahko malce bolj poskrbel za programersko plat svojih aplikacij, ki bi morale nuditi nekakšne bližnjice do najbolj uporabnih funkcij. Navigacija po Windows 11 samo preko kontrolerja zna komu povzročati sive lase, saj je velikokrat treba tapkati po zaslonu in na pomoč klicati zaslonsko tipkovnico, ko stvari ne delujejo. Prisotna je sicer aplikacija Legion Space, a ta je v bistvu bolj kot ne trgovina in je uporabna samo za nastavljanje raznih funkcij naprave kot je izklop in vklop RGB osvetljave pri paličicah, pri navigaciji po Windowsih pa se nikakor nisem mogel priučiti, kako točno bi sprožil desnega klika miške, kar bi mi olajšalo marsikak glavobol.

Lenovo Legion Go je celokupno vzeto priročna naprava, ki najbolj navduši s svojim ogromnim ekranom in strojnimi mišicami, ki trenutno predstavljajo vrh takšnih izdelkov. Razporeditev gumbov bi bila lahko malce boljša in komaj čakam, da uporabniški priročnih pridobi še nekaj popravkov in nadgradenj, ki bodo navigacijo po sistemu naredile bolj priročno in hitrejšo.

Legion Go se pri nas prodaja po ceni 899 €, kar je sicer dražje od konkurence, a tako velik zaslon s takšnimi specifikacijami pač zahteva svoj davek in treba se je zavedati, da je tole v bistvu PC, vsi pa vemo, da so cene teh, še posebej igričarskih, še veliko višje.

Objava Lenovo Legion Go – velikan prenosnih konzol se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa je nekdo ta hec pri razvijalcu vzel zares in tako je Naughty Dog pred kratkim napovedal čisto pravo predelavo, ki nosi uradni naslov The Last of Us Part II Remastered.

S to obnovo namerava razvijalec igro prirediti za vse pritikline sodobne konzole PlayStation 5 in čeprav je Naughty Dog igri, ki je originalno izšla samo za PlayStation 4, naknadno dodal popravek, ki je odklenil sličice na sekundo, tako da smo na novodobni konzoli uživali v boljši izkušnji, je še vedno mnenja, da lahko doda kar nekaj nadgradenj, ki bi lahko izkušnjo pripeljale na naslednjo stopnjo.

In te nadgradnje so dejansko konkretne. Najprej je treba izpostaviti grafično plat, ki bo pridobila bolj podrobne teksture, bolj realistično svetlobo in boljše sence, meja izrisovanja pa bo tokrat večja, tako da bodo tiste porušene zgradbe v daljini zdaj bolj detajlne. Na voljo bosta dva grafična načina:

• Fidelity – ločljivost 4K
• Performance – ločljivost 1440p, ki bo nato razpotegnjena v 4K

Poleg grafičnih izboljšav bo tu še polna podpora kontrolerjem DualSense, tako da bomo zdaj napenjanje loka zares začutili pod prsti, nalaganje stopenj pa bo zaradi hitrega diska tokrat bliskovito hitro.

Potem je tu nova vsebina, kjer bo prednjačil nov igralni način No Return. Gre za roguelike avanturo v kateri bomo prevzeli nadzor nad liki, ki prej nikoli niso bili igralni, z njimi pa se bomo spustili skozi serijo naključnih spopadov proti zombijem, ki nas bodo napadali v valovih. Na nas je da poskušamo preživeti čim dlje, naše rezultate pa bomo nato lahko na lestvici primerjali z drugimi igralci. Vrača se tudi igralni način Speedrun Mode, ki je bil prisoten tudi pri predelavi prvega dela, tako kot tam pa se bomo lahko uvrščali na lestvico igralcev, ki so kampanjo zaključili najhitreje.

Prvič bomo lahko skočili v igranje nekaterih stopenj, ki so bile v razvoju, a nato niso prispele v finalni produkt. Stopnje tule še vedno ne bodo dokončane, a za oboževalce bo to vseeno zanimiv pogled v zakulisje, ki ga bodo s svojim komentarjem obogatili še glasovni igralci Troy Baker, Ashley Johnson in Laura Bailey, tem pa se bosta pridružila še vodja zgodbe Halley Gross in režiser Neil Druckmann.

Potem so tu še druge zanimivosti. Brenkanje po kitari zdaj ne bo zaklenjeno na samo eno igralno sekvenco, saj boste preko načina Guitar Free Play igrali na različne instrumente in to v vlogi različnih likov, te pa boste lahko preselili na različne lokacije v igri in si tako ustvarili ultimativnega kantavtorja postapokaliptične Amerike.

The Last of Us Part 2 je imel že z originalno izdajo veliko možnosti za ljudi s posebnimi potrebami, Remastered pa bo preko kontrolerja DualSense igralcu lahko sporočil, s kakšno intonacijo trenutno govori kaka oseba.

Dobra novica je tudi to, da bo Naughty Dog za lastnike originalne kopije igre iz konzole PlayStation 4 omogočal poceni nadgradnjo na novo verzijo, ki bo stala 10 €. Večina bi si verjetno želela brezplačne nadgradnje, a dejansko je razvijalec prinesel dovolj vsebine, da je ta znesek upravičljiv.

The Last of Us Part II Remastered se bo rodil 19. januarja 2024, na voljo pa bo samo za konzolo PlayStation 5, o PC verziji pa zaenkrat ni nobenih informacij.

Objava The Last Of Us Part 2 dejansko dobiva predelavo se je najprej pojavila na HOPsi.

Da je ta igra zadnja na seznamu ni naključje, saj je razvijalec Valve z beta testiranjem začel poleti in igra je v končni različici za splošno rajo zaživela šele konec septembra. Zato smo se odločili, da igralcem ponudimo še nekaj mesecev vadbe, preden se začnejo tiste resnične borbe za nagrade, ki jih bomo priskrbeli tudi tokrat in to v vrednosti kar 1.500 €.

Prijave za turnir so zdaj uradno odprte, tako da le brž na našo uradno stran, kjer si lahko ogledate vsa navodila, lahko pa skočite tudi na platformo FACEIT, kjer bodo potekale kvalifikacije in svojo ekipo prijavite že tam. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je tole ekipno tekmovanje, tako da potrebujete za en tim 5 uigranih članov, ki so dodobra seznanjeni z vsemi pritiklinami in pastmi igre Counter-Strike 2, kapetan vsake ekipe pa se mora tudi včlaniti v Discord kanal 360Clash.

PRIJAVA NA TURNIR

Pravila glede turnirja si lahko preberete tule, tekmovalo pa se bo na mapah Anubis, Mirage, Inferno, Ancient, Nuke, Vertigo in Overpass.

Kvalifikacije se bodo začele 3. decembra ob 13.00 in so povsem brezplačne, udeleži pa se jih lahko vsaka ekipa, ki ima pogum zoperstaviti se najboljših igralcem iz Slovenije. Iz spletnih bitk se bodo naprej kvalificirale 4 najboljše ekipe, te pa bodo nato 9. decembra povabljene na zaključni, finalni dogodek, ki se bo odvil znotraj prostorov trgovine Mimovrste BTC Ljubljana.

Za kvalificirane ekipe je obvezna prijavnina, ki na ekipo znaša 100 €, kar pomeni, da mora vsak član ekipe prispevati dvajsetaka. S tem plačilom si kot organizator zagotovimo, da se ekipe dejansko pojavijo na fizičnem dogodku, vsaka vplačana vstopnica pa vam ne prinese samo možnosti za pridobitev glavnih nagrad, saj bodo tudi poraženci domov odnesli tolažilne vrečkice presenečenj, ki bodo odtehtale vrednost prijavnine.

Kvalificirane ekipe se bodo zaključnih bitk lotile na HP-jevih PRC-jih in 240 Hz monitorjih. Igralci lahko s sabo prinesete svojo periferijo kot so tipkovnica, miška, podloge in slušalke, na dogodku pa si bo moč sposoditi periferijo podjetja HyperX, turnir pa je tudi odlična priložnost, da izrabite akcijske popuste nekaterih prenosnikov, ki se bodo tam prodajali s 30 % popustom!

Turnir tokrat omogočajo partnerji Mimovrste, HyperX in HP, ki bo na dogodku predstavil svoji znamki Victus ter Omen.

Objava Prijave za turnir iz igre Counter-Strike 2 zdaj že odprte! se je najprej pojavila na HOPsi.

In tudi letos raznovrstne zabave res ni zmanjkalo. Za začetek smo razširili svoj nabor VR izdelkov, ki so vedno popularni in to je pač ena stvar, ki jo moraš preprosto preizkusiti preden lahko zares rečeš, če ti je stvar všeč ali ne. Ena postaja je vsebovala zdaj že nekam ostareli Index VR, ki pa ga imamo radi kljub njegovi starosti, saj stvar resda zahteva kar nekaj nastavljanja in priklapljanja kablov, a nato deluje brez kakršnihkoli zapletov. Index je obiskovalce zabaval v plesni igri Beat Saber, enako nalogo pa je na drugi strani opravljal najnovejši Meta Quest 3, ki je obiskovalcem poleg iger predstavil vse čare AR dimenzije in popolne brezžičnosti. Če ste se našli med preizkuševalci ali pa vas je od vedno zanimala VR zabava, vendar se vam je zdela zadeva predraga, potem lahko te stvari vedno najamete in jih dodobra preizkusite v zavetju svojega doma.

Glavnino pozornosti in uporabe so poželi naši Lenovo Legion računalniki, ki so posedovali nameščene kopije iger Fortnite, Counter-Strike 2, League of Legends in Valorant. Te postaje so nam čez noč povzročile kar nekaj sivih las, saj sta si Epic Games in Valve izbrala ravno naša dva dneva za spočetje ogromnih posodobitev. Fortnite tako nekaj ur ni deloval, saj so strežniki Epic Gamesa preprosto prenehali obratovati, posodobitev za Counter-Strike 2 pa je bila sicer manjša, a tistih nekaj gigabajtov postane problem, ko jih moraš namestiti na 9 ločenih PC-jev. Hvala bogu za zunanji prenosni disk, ki nas je rešil večjih preglavic in kljub težavam je bilo na koncu vseeno zanimivo videti igralce, ki so se z izjemno popularno sezono OG srečali ravno na našem dogodku.

Fortnite navijači so bili še toliko bolj veseli sobote, ko se je na lokaciji pojavil tudi izjemno popularni slovenski YouTuber Wortex. Ta je poklepetal s svojimi oboževalci, se z njimi slikal in podelil kakšen avtogram, podelil pa je nekaj mnenj glede nove sezone, ki mu je samo dan pred tem močno zvišala oglede na YouTubu.

Tu je bila nato še trojica postaj PlayStation 5. Na dveh so se lahko igralci družno zabavali med poganjanjem najnovejše nogometne simulacije FC 24, na tretjo pa so posadili dirkalno simulacijo Gran Turismo 7, igralce posadili za Logitechov volan G923 in znotraj dirkalnega simulatorja UVI Racing PRO v2, za namenček pa smo vsakemu oboževalcu dirkanja čez glavo poveznili še VR očala PSVR 2, tako da so resnično doživeli verodostojno izkušnjo lovljenja ovinkov. To ni bilo edino volaniziranje, saj je je podjetje UVI na prizorišče pripeljalo še svoja napredna simulatorja dirkanja UVI Racing PRO in UVI Racing PRO Extreme, ki sta skupaj s pošastno tresočima volanoma podjetja Fanatec preko igre Assetto Corsa Competizione zabavala tiste, ki največ polagajo na simulacije in učinke vibracij, ki te pretresejo do kosti.

Izjemno veliko uporabnikov je nase presenetljivo privlekel tudi Farming Simulator 22, ki smo ga letos prvič držali kot sestavni del dogodka, nanj pa smo priključili volan in pedalke Logitech G Farm Simulator Heavy Equipment Bundle. Očitno imamo v Sloveniji kar nekaj kmetovalcev, ki so pridno sukali volan in pritiskali na gumbe in najbolj zabavno je bilo videti starše, ki so pomladek poučevali o vseh pritiklinah sodobne kmetijske opreme.

Na letošnjem dogodku sta se nam pridružila tudi partnerja paysafecard in Valu, ki sta delila balone in bombončke, na voljo pa je bila tudi ekskluzivna ponudba, ki je vsakemu novemu uporabniku na račun brezplačno naložila za 11 € bonusa. Kaj naj rečemo: naši dogodki ne prinašajo samo brezplačne zabave, ampak ste za udeležbo tudi nagrajeni!

Kot vedno se je treba na koncu zahvaliti partnerjem, brez katerih ti dogodki preprosto ne bi obstajali. Omenili smo že paysafecard in Valu, k njima pa je treba dodati še slovensko podjetje UVI, Lenovo in Logitech, saj je vsak od njih dodal kakšen svoj kos opreme, ki so za izvedbo nepogrešljivi.

Za letos z dogodki še nismo zaključili, saj že pridno delamo na načrtih za POP-UP turnir iz igre Counter-Strike 2! Slike iz dogodka si lahko medtem ogledate na naši uradni Facebook strani.

Objava Za nami je še en uspešen POP-UP dogodek znotraj Citypark Ljubljana! se je najprej pojavila na HOPsi.

Navkljub temu pa sem original in njegove dodatke preigral do sedaj trikrat, čeprav za to nimam nekega posebnega razloga. Preprosto mi je bilo nekaj hudo privlačnega pri mestecu Bright Falls, ki ga obsede neka zla sila, nakar se grozota postopoma stopnjuje, dokler ne zaobjame vsega pred sabo. Kot oboževalec knjig Stephena Kinga in serije Twin Peaks sem se tako v njegovem objemu počutil kot doma in sem gojil kar nekaj pričakovanj za njegovega naslednika.

Po skoraj desetih letih čakanja je zdaj 2. poglavje končno prispelo v moje roke in moram priznati, da je razvijalec Remedy ohranil svoj talent kovanja unikatnih igralnih izkušenj, čeprav se je vmes malce zapletel z nekaterimi igralnimi vložki, ponagajala pa mu je tudi optimizacija.

Razvojna ekipa: Remedy Entertainment
Založnik: Epic Games
Platforme: PS5, PC, XSX
Nakup: Epic Games, PS5
Datum izida: 27. oktober 2023
Igrano na: PS5

VIDEO RECENZIJA

Takoj na začetku je treba povedati, da je tole direktno nadaljevanje originalne zgodbe in čeprav vam tehnično ni treba poznati preteklih dogodkov, vsebuje zgodba toliko referenc na preteklost, da vas ob nepoznavanju teh čaka bolj plitva izkušnja. Tako je dobro vedeti, kaj je Alan Wake počel vsa ta leta nazaj, ko se je enkrat zadrl na ženo, zaradi česar si je nakopal večno trpljenje znotraj nepredirne teme, ki mu je praktično uničila um. Pametno je preigrati tudi ločen dodatek American Nightmare in se podučiti o tem, kdo presneto je Mr. Scratch in zakaj je ta videti kot kopija Alana.

A domača naloga se tu ne konča, saj je Remedy v preteklosti obljubil, da bo zdaj vse svoje igre postavil v isto vesolje in s tem se ni hecal. Veliko vlogo v drugem delu igrajo tudi dogodki iz njihove ločene igre Control. S tem ne mislim, da boste vsake toliko naleteli na kakšno skrito referenco – v igri lahko denimo srečamo znanega hišnika Ahtija, ki tudi tule nas vleče s svojimi bizarnimi, finsko obarvanimi iztočnicami, organizacija FBC pa se v nekem trenutku kar pojavi v igri in prevzame nadzor nad preiskavo dogajanja znotraj bizarnega mesteca in za povrh v roke vzame našega priljubljenega pisatelja. Mislim, da je Remedy tule že kar malce pretiraval, saj sem zaradi vsega tega včasih dobil občutek, da igram nek dodatek za Control in ne nadaljevanja skoraj deset let starega izvirnika.

Pretiravali so tudi na drugih področjih. Ker je Remedy finski razvijalec je bilo v njihovih preteklih naslovih zabavno odkriti kakšno referenco na finsko kulturo in Ahti je ravno zaradi tega izpadel tako bizarno, unikatno in zaradi tega privlačno. Alan Wake 2 to zdaj navije do maksimuma in čeprav naj bi se igra dogajala na območju Severne Amerike, se zdi, kot da smo zatavali v neko finsko komuno. Praktično vsak prebivalec nosi nordijsko ime, tu so reference na nordijske bogove in ko prvič pridemo v neko naselje nas prebivalci najprej povabijo na uživanje znotraj savne. Ubogi Ahti se tako nekako izgubi v vsej tej poplavi referenc na nordijske dežele, zaradi česar malce utrpi tudi atmosferičnost.

Za razliko od prvega dela Alan Wake 2 omogoči preigravanje skozi oči dveh junakov, med katerima lahko nato prosto menjamo, čeprav za to niti nimamo nekega posebnega razloga. Novinka Sage je agentka FBI-ja in z njo igro tudi začnemo, spremlja pa jo njen detektivski kolega Casey, ki ga je odigral kar šef Remedyja Sam Lake, medtem ko mu je glas posodil nihče drug kot James McCaffrey – tip, ki je 20 let nazaj nastopil v vlogi Max Payna in da, tudi na to igro boste notri našli cel kup referenc.

Saga je prišla s partnerjem preiskati umor in preiskave okolice, kjer je bilo najdeno truplo, to nato odpeljejo v lokalno mrtvašnico, nakar to oživi in enega policista ubije in nato pobegne ven, s tem pa se sproži dogajanje, ki v resničnost potegne še Alana Waka, ki končno zadiha nekaj svežega zraka, a se nočnih mor niti približno ni rešil. Težave ne povzroča samo vedno zasledujoča tema, ampak tudi kult, ki to časti in je v svoje naročje priklical lep delež prebivalcev, ki se spet obnašajo kot da je vse v najlepšem redu, čeprav je jasno, da za lepimi besedami nekaj skrivajo.

Uvod v vso to dogajanje je presneto dolg, saj boste na začetku kar nekaj časa pokurili med tekanjem iz ene lokacije na drugo, svet pa je zdaj malo večji kot prej in omogoča nekaj stranskega raziskovanja. Sicer stranske poti postrežejo zgolj s surovinami in kakšnim dodatnim dialogom, tako da pri pretikanju kotičkov ne boste ven odnesli kakšne pametne nadgradnje, a če vas res zanima zgodovina sveta Alana Waka potem boste zadovoljni tudi z zbiranjem časopisnih izrezkov.

Ker tokrat nastopamo tudi v vlogi policistke se je Remedy odločil v igro vnesti tudi nekaj detektivskega raziskovanja. Saga se lahko kadarkoli hoče preseli v svoj um, ki je videti kot malce večja soba, nakar na steni med sabo povezuje sledi, dokler ne pride do določenih zaključkov. Če ste mislili, da se boste ob tem počutili kot nek detektiv, potem vas moram razočarati, saj v bistvu samo lepite listke ob fotografije, dokler jih ne nalepite dovolj, da Saga ne pride do neke sledi. Včasih nam sledi zmanjka, zato Saga začne uporabljati svojo posebno sposobnost videnja skozi oči drugih, tako da lahko določene zaključke potegne kar iz riti, s tem pa se izgubi še tisto malo občutka, da smo res nekakšen detektiv.

Poleg tega je tega povezovanja sledi in profiliranja ljudi odločno preveč. Praktično ob vsakem pobranem predmetu ali fotografiji se je treba ustaviti, stvar povezati v umu in nato spet nadaljevati do naslednje točke. Ob tem se hitro razblini tempo in suspenz, kar bi morala biti gonilo tega naslova.

Ko končno nehamo čvekati in gledati vmesne sekvence se lahko tudi malce streljamo. Akcija ni nič posebnega in se igra podobno kot prejšnji naslovi, le da je Alan Wake 2 začel kopirati igre Resident Evil, zato smo s surovinami omejeni in streliva ni na pretek. Tako kot prej moramo sovraga najprej obsijati z lučko, nakar ga parkrat ustrelimo in to je to. Akcije je veliko manj kot prej, saj redkokdaj naletimo na več kot dva sovražnika naenkrat, tem pa boleče spet manjka raznovrstnost: pač pokamo figure, ki so odete v temo in te vam skoraj nikoli ne ponujajo kakšnega resnega izziva.

Prej omenjeno preklapljanje likov ni nujno, a vsake toliko je pametno zamenjati glavnega junaka. Vsak od njiju namreč vsebuje svojo zgodbo in stil igranja, zato lahko pri vztrajanju na enem liku tam doživite finale, nakar že mislite da je vsega konec, a vas čaka še drugi del zgodbe v vlogi drugega junaka. Preigravanje skozi Alanove oči je povsem drugačno kot pa tista zgodba, ki jo izkusimo preko Sage, saj je Alan ujet v temi in tu je dogajanje povsem odbito in mestoma res unikatno: namesto da bi čas zgubljali pred neko tablo, lahko preko tipkanja spreminjamo scene in okolico, kar mestoma izvrže res bizarna dogajanja, ta pa okrona odlična pevska točka, obarvana s plesom in finskim rock n’ rollom.

Remedy je precej opeval grafično podobo igre, ki bi jo sam označil za dobro, a spet ni to nekaj takšnega, zaradi česar bi človek mrzlično kupoval RTX 4090. Stvar sem preigraval na konzoli PlayStation 5, kjer sta na voljo dva grafična načina: en ponuja višjo ločljivost, a nižje sličice na sekundo, drugi pa nudi ravno obratno. Pri obeh je problem, da več kot očitno v ozadju dela neka tehnika preračunavanja slike, ta pa včasih izdavi naravnost odurne rezultate, včasih pa je tako dobra, da ob zamorjeni podobi res dobiš občutek, da sodeluješ v epizodi serije True Detective. Igra se mi sicer ni rušila, a sem naletel na dva primera hrošča, ki nista želela sprožiti dialoga, nakar je pomagalo samo ponovno nalaganje shranjenega položaja, kar zna biti tečno, saj shranjevalne točke niso ravno pogoste.

Alan Wake 2 je v redu zadeva, ki pa me v prvi polovici igranja ni zares navdušila. Predvsem zgodba novinke Sage me ni preveč vlekla v dogajanje, odzivi oseb pa se tam čutijo nerealistično: “Oh, je pravkar nekdo oživel in umoril nekoga pred mojimi očmi in nadnaravne stvari dejansko niso izmišljotine? Kul, kam gremo na kavo?”. Prav tako so mi najedali tako imenovani “jump scare-i”, kjer vam nenadoma pred ekran nekaj skoči in zraven zavrešči, kar je res poceni trik ustvarjalcev grozljivk. Preigravanje skozi oči Alana Waka mi je po drugi bolj prijalo, saj je Remedy dostavil res unikatne stopnje in suspenz je bil na račun več igranja in manj stanja pred tablo boljši, čeprav sta bila streljanje in raznovrstnost nasprotnikov še vedno podpovprečna.

Celokupno gledano je Alan Wake 2 dostojno nadaljevanje kultnega originala, ki se ponaša tudi s pošteno dolžino 20 ur. Lep posladek za Noč čarovnic je tole in upamo, da nam na potencialni tretji del ne bo spet treba čakati skoraj celo desetletje.

Objava Alan Wake 2 – dobra grozljivka, ki ji malce zmanjka do legendarnega statusa se je najprej pojavila na HOPsi.

Seveda tole tudi ni edini POP-UP dogodek, ki smo ga izvedli letos, saj smo serijo njih spočeli znotraj trgovine Mimovrste, le da je tam šlo za izvajanje raznih turnirjev, medtem ko bomo 3. in 4. novembra v Citypark Ljubljana spočeli bolj splošni dogodek, ki bo za udeležbo povsem brezplačen in bo omogočal vrsto atraktivnih preizkušenj.

Veterani naših dogodkov že veste, kaj vas čaka in vsa pričakovanja bodo seveda izpolnjena. Na lokaciji vas bo pričakala vrsta Lenovo Legion igričarskih računalnikov, s pripadajočimi monitorji in periferijo podjetja UVI. Vsi ti PC-ji bodo prosti za uporabo in na njih bomo pred tem naložili tiste najbolj popularne večigralske igre kot so Fortnite, League of Legends, Counter-Strike 2 in Valorant, vi pa se samo usedete, bodisi sami ali pa v družbi s prijatelji, in se spravite v starošolsko doživetje LAN zabav.

Tam bodo tudi konzole PlayStation 5, ki bodo omogočale spopade 1v1 v nogometni igri FC 24, seveda pa nismo pozabili niti na VR zabavo, ki je že tradicionalen spremljevalec naših dogodkov. Novost letošnjega dogodka bodo očala Meta Quest 3, ki so svoje rojstvo doživela šele v začetku tega meseca in ponujajo noro kombinacijo VR in AR igranja. Potem je tu seveda igra Beat Saber, ki vedno priskrbi nekaj plesne zabave, vsaj ena VR očala pa nameravamo povezniti tistemu, ki se bo spravil v dirkanje na simulatorjih UVI Racing.

Ti bodo seveda tudi tokrat prisotni, letos pa nameravamo na njih povezniti volan Logitech G923, ki bo poskrbel še za bolj odzivno dirkanje, medtem ko vas boste ovinke preganjali znotraj iger Project Cars 2 in Gran Turismo 7. Podjetje UVI bo na dogodku predstavilo dva nova simulatorja dirkanja: UVI Racing SIM Extreme, ki je zdaj že na voljo za nakup, drugi pa je še v alfa stanju, a je že na voljo za testiranje.

Na prav posebni postaji bo poskrbljeno za tiste, ki imate radi malce počasnejšo vožnjo, z lepim pridihom kmetijske mašinerije. Skupaj z Logitechom bomo namreč preko posebnega volana in gumbov poskrbeli za verno preizkušnjo izjemno popularne igre Farming Simulator 22.

Seveda to še zdaleč ni vse, saj bomo poskrbeli tudi za kakšno lepo presenečenje, obiskovalce pa bo zabaval popularni YouTuber WORTEX.

Letošnja novinca pod seznamom pokroviteljev sta VALÚ in plačilni sistem PaySafe. Oba nam omogočata lažje upravljanje z digitalnim plačevanjem, VALÚ pa omogoča še nakup PaySafe plačilnih kartic, zaradi česar sta popolna partnerja.

Na koledarčku si tako obkrožite 3. in 4. november, saj bosta to po novem igričarska dneva in se vidimo zopet v Citypark Ljubljana – tokrat bo lokacija malce drugačna, saj se bomo premaknili pred trgovino Humanic.

Več informacij glede dogodka najdete na uradni strani.

Objava V začetku novembra v Citypark Ljubljana prihaja nov GAMING POP-UP dogodek! se je najprej pojavila na HOPsi.

Ni trajalo dolgo, da so se v dirko za rezanje tega dela pogače spustila tudi druga večja podjetja. Prvi je svoj izdelek na trg dostavil Asus, ki je nedolgo nazaj predstavil svojo lastno verzijo prenosnega sistema ROG Ally. S tem smo se poigrali zdaj tudi mi in ga med testiranjem ves čas seveda primerjali s Steam Deckom, saj so takšne primerjave pri opisovanju tega izdelka neizogibne.

Po tednih testiranja smo ugotovili, da je Asus dobro opravil nalogo in ROG Ally je tako legitimna konkurenca Steam Decka, saj ni samo neka njegova bleda kopija, ampak prinese tudi svoje prednosti, zaradi česar bi znal na svojo stran privleči tudi tiste, ki Decka že imate doma.

SPECIFIKACIJE

• Ime naprave: ASUS ROG Ally
• Procesor: AMD Ryzen Z1 Extreme
• Zaslon: 7-palčni 1920 x 1080 v razmerju 16:9
• Osveževanje zaslona: 120 Hz
• Pomnilnik: 16 GB LPDDR5
• Disk: 512 GB NVMe M.2 SSD
• Cena: 879 €
• Nakup: Cyberpiggy

VIDEO OPIS

ROG Ally pride zapečaten v dokaj elegantni, belo sivi škatli, ki glede na pakiranja spomni na nekaj, kar bi v sebi vsebovalo nekam večji telefon. Vendar pa se za razliko od Steam Decka zadeva ne nahaja v kakšnem priročni prenosni torbici, zato bo treba to dokupiti za nekaj dodatnih desetakov, kar vam v bistvu priporočam, saj pač ta škatla ni namenjena prenašanju naokoli.

Znotraj paketa najdemo samo konzolo, nakar se pod to nahaja polnilec z USB-C priklopom ter nekaj navodil. Od dodatkov je to v bistvu to, kar je manjše razočaranje, saj sem pričakoval vsaj še kakšno krpico za čiščenje ekrana ali pa nemara poceni žične slušalke. Na zgornjem pokrovu se sicer nahaja kartonasti ROG znak, a z njim si vsakdanjež ne bo imel veliko za pomagati.

Oglejmo si zato raje konzolo. Gre za pošten kos igričarske opreme, za katerega sem pričakoval, da bo zaradi boljšega zaslona in močnejših strojnih specifikacij večji od svojega konkurenta Decka, a temu ni tako. ROG Ally je v bistvu celo malce tanjši in krajši, medtem ko si oba delita nekako isto težo. Ergonomsko bo vsak od izdelkov našel svojo ciljno publiko, saj bodo Allyja raje imeli tisti z malce manjšimi rokami, a po drugi strani ima Deck bolj zaobljeno obliko, medtem ko ASUSov izdelek vsebuje malce bolj ostre robove.

Ally vsebuje standardno razporeditev gumbov in ostalih pritiklin nadzorne sheme. Na vsaki strani se nahaja po ena kontrolna paličica, ki je za premikanje malce manj toga kot tista, ki jo najdemo na Decku. Na desni strani najdemo štiri gumba ABXY, medtem ko sta ob zaslon na vsaki strani postavljena dva dodatna gumba, ki se morda nahajajo malce preblizu skupaj. Leva stran se ponaša še s križnimi gumbi in od pritiskal na sprednji strani je to nekako to. Ally ne vsebuje sledilne ploščice, ki jo najdemo na Decku, kar bodo pogrešili tisti, ki ste se takšnega nadzora navadili in ga uporabljate na naslovih, ki ne podpirajo kontrolerjev kot so kakšne starejše igre ali pa strategije.

Zadnja stran vsebuje dva dodatna gumba, medtem ko Steam Deck po tej strani ponudi štiri. Če se preselimo na zgornjo stran naprave tam najdemo gumb za prižig in izklop naprave, ki hkrati v sebi skriva čitalec prstnih odtisov. Potem je tu standarden nabor štirih sprožilnikov, vhod za polnjenje USB-C, čitalec microSD kartic in dva gumba, ki nadzirata glasnost.

Potem je tu zaslon in na tem mestu se začnejo kazati večje razlike med obema napravama. Oba zaslona v premer merita 7 palcev, a Allyjev prikazovalnik je zmožen prikazati bolj svetlo in z barvami zasičeno sliko in to pri ločljivosti 1920 x 1080. Poleg tega Ally podpira osveževanje zaslona pri 120 Hz, razmerje njegovih stranic pa znaša 16:9.

Tudi drobovje naprave je impresivno, saj sistem poganja novi AMD-jev procesor Ryzen Z1 Extreme, ki mu družbo dela še 512 GB velik M.2 SSD disk ter 16 GB LPDDR5 pomnilnika.

A morda največja razlika med obema napravama sta operacijska sistema. Medtem ko se je Valve pri Steam Decku odločil razviti svojo verzijo Linuxa, se je Asus raje zaobljubil operacijskemu sistemu Windows 11. To je konkretna razlika med obema napravama in zna biti tisti najbolj pomembni faktor pri vseh tistih, ki se te dni odločajo med tema dvema napravama.

Po eni strani namreč Steam Deck ponuja vrsto prednosti. Valve je lahko svoj digitalni servis Steam natančno prilagodil Decku, tako da že ko prižgeš napravo si takoj porinjen v Steamov meni in že lahko začneš izbirati igre in jih nato zaganjati. Poleg tega ima Valve dolgo roko, tako da redno pregleduje vse igre na svojem servisu in če so te povsem združljive z Deckom, takoj dobijo posebno značko, zaradi česar lahko uporabnik na enostaven način pregleduje vse naslove, ki bodo optimalno delovali na tej prenosni napravi.

Po drugi strani pa Ally zaradi združljivosti z Windows 11 ponuja funkcionalnost Steama, hkrati pa lahko na napravo brez težav enostavno namestimo druge programe in zagnjalnike kot so Battle.net, Epic Games Store in GOG ter se hkrati na enostaven način pozabavamo v ponudbi servisa Game Pass. Te stvari sicer ponuja tudi Steam Deck, a se je pri tem treba kar namučiti in znati vsaj malce skakati po nedrjih Linuxa, medtem ko je pri Allyju namestitev vseh teh eksternih zadev preprosta kot klikanje po Windowsu. A Ally na tem področju vseeno vsebuje svoje minuse, saj Windows 11 ni povsem prilagojen njegovemu sistemu, zaradi česar zna biti navigacija po njem bolj zamudna kot pa pri konkurenci.

Asus je sicer poskušal nekaj težav z uporabniškim vmesnikom rešiti preko svojega lastnega programa Armory Crate, ki ga sam že dolgo časa ne mara. Preprosto je premalo pregleden in nosi tisti zoprni “gaming” izgled, ki se zdi ujet v preteklosti. Zato sem potreboval celo večnost, da sem ugasnil RGB razsvetljavo, ki je privzeto omogočena in sveti okoli kontrolnih paličic, to pa me je samo motilo med igranjem in naravnost živciralo takrat, ko je bila naprava priključena na polnjenje.

Nekaj teh zamer ostane pozabljenih ko si vse nastavimo in se končno spravimo v igranje. Mišice naprave takrat pridejo do polnega sijaja, višja ločljivost pa sicer ni solzeče visoka nadgradnja napram Decku, a se jo vseeno opazi, še bolj do izraza pa pride podpora za preigravanje na višjih sličicah na sekundo.

ROG Ally in jaz sva se najprej pozabavala v nekaj starejših igrah in GTA 4 je tekel pri praktično zaklenjenih 60 sličicah na sekundo, predelani Sam and Max pa mi je povrnil ljubezen do preigravanja teh ostarelih pustolovščin. Nakar sem se spravil v preigravanje novejših zadev in tudi tu sem naletel na presenetljivo dobre rezultate. Edine večje težave mi je povzročal Hogwarts Legacy, ki se je pri gonji skozi odprti svet vsake toliko kar pošteno zataknil, medtem ko so zadeve tipa Baldur’s Gate 3 in Remnant 2 pričarale zadovoljivo igralno izkušnjo. Tudi Starfield je bil igralen pri prijetnih 30 sličicah na sekundo, seveda pa sem moral pri vseh teh zadevah znižati grafične nastavitve, včasih tudi na najnižje.

Prenosna igričarska zabava zahteva svojo ceno, ki še dolgo ne bo rešena in je potrebna privajanja. Najprej je tu sistem hlajenja, ki sicer ni pretirano glasen, a izpuh vročega zraka na zgornji strani boste zagotovo začutili. To je pač stalnica takšnih naprav in dokler nekdo ne izgrunta poceni vodnega hlajenja, bomo morali ob prenosnem igranju trpeti nekaj hrupa.

Drugi minus teh naprav pa je baterija. ROG Ally v tem pogledu malce zaostaja za Deckom, saj vsebuje močnejše komponente, te pa preprosto požrejo več električnega soka. Sicer lahko preko Armory Crata prilagajamo voltažo in ob 15 W bo stvar precej tišja in varčna, zaradi česar bo tudi baterija trajala dlje. A v zameno za to boste morali trpeti nižje sličice na sekundo, tako da lahko nižje vate uporabite samo pri kakšnih bolj preprostih indie naslovih, medtem ko bo za modernejše AAA naslove treba vklopiti Turbo način pri 25 vatih, kar pošteno izboljša optimizacijo, a nato se baterija hitro začne prazniti. V tem načinu jo boste izpraznili v nekje uri in pol igranja, kar mine hitreje kot bi mislil, še posebej če malce igrate, zadevo odložite in se odpravite po prigrizek in se nato spet vrnete nazaj. V bistvu je še najbolj priporočljivo zadevo priklopiti na napajanje, saj se boste ob tem znebili skrbi glede prazne baterije, igre pa bodo takrat tekle še bolj gladko, saj naprava takrat kuri 30 vatov. A potem se nekako izgubi smisel prenosljive naprave in je potem že bolje poprijeti za PC.

Asus ROG Ally je celokupno zelo zanimiv izdelek, ki vsebuje svoje pluse in minuse, zaradi konkurenčnosti iz strani Steam Decka pa se mora vsak zase odločiti, kakšen uporabnik je in kaj pri njegovi uporabniški izkušnji največ šteje in če vam prija enostaven dostop do iger iz večih različnih platform, visoka frekvenca osveževanja zaslona in igranje najnovejših iger pri višji ločljivosti potem zna biti ROG Ally ravno tista zadeva, ki jo iščete. Vendar pa tudi vse te mišice ne rešijo večnih težav takšnih naprav, ki se začnejo pri glasnem hlajenju in bateriji, ki vam na noben način ne bo ponujala ure nemotene zabave.

Ob vse to prištejte še ceno, saj ROG Ally stane 879 €, kar je precej več od najdražjega Steam Decka, ki je pri Američanih za 100 $ cenejši, v Evropi pa cen zaenkrat še nimamo.

Objava Asus ROG Ally – impresivno prenosno igranje, ki pa potrebuje še nekaj dodelave se je najprej pojavila na HOPsi.

Medtem, ko Horizon žanje slavo pa je druga veja serije Forza, s podnaslovom Motorsport, začela stagnirati. Sedmi del sicer ni bil slab, a se po popularnosti niti približno ne more primerjati s Horizonom, kar je nekako logično, saj je to od vedno bila bolj resna dirkačina, ki te namesto na Karibe pošlje vohati zažgan asfalt resničnih prog, igralno pa je zato zadeva bolj primerljiva s Sonyjevo serijo Gran Turismo.

Microsoft se je zato letos odločil serijo Forza Motorsport zagnati ponovno, zato tudi prvič v njeni zgodovini nismo dobili zaporedne številke. Vendar pa igra kakšne resne revolucije ne prinaša in v srži je to čisto v redu dirkačina, ki se dobro vozi, a ji manjka raznovrstnosti glede samega dirkanja.

Razvojna ekipa: Turn 10
Založnik: Microsoft
Platforme: PC, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 5. oktober 2023
Igrano na: PC

VIDEO RECENZIJA

Preden se spustimo globlje v igralne sisteme se moram najprej spotakniti ob težave glede optimizacije. Microsoftove dirkačine so vedno slovele po dobrem delovanju na PC-ju, letošnji Motorsport pa je prva iz te serije, ki je bila delana izključno za najnovejšo konzolo Xbox Series S in X ter PC, tako da podpore za prejšnjo generacijo konzol ni več.

Ne vem sicer točno kaj se je pri tem zgodilo in kako stvar deluje na konzoli, a moja verzija za PC je imela ogromno težav. Resda moja škatla, ki vsebuje procesor Ryzen 7 5800X3D, 49 GB DDR4 pomnilnika in grafično kartico RTX 3070 ni med najnovejšimi, ampak je visoko nad uradnimi minimalnimi in priporočenimi zahtevami, vendar pa je v praksi zadeva tekla obupno.

Optimizacija je naravnost bizarna: ko sem prvič zagnal igro sem sicer v začetnem testiranju dosegel 60 sličic na sekundo, a če sem spremenil samo eno nastavitev, je zadeva padla na 30 ali 40 sličic na sekundo. Pri temu ni pomagalo nič: ne spreminjanje vseh nastavitev, ne prilagajanje DLSS-a. Slednji se mi zdi, da sploh ni deloval, saj je naredil samo sliko zanič, pridobil pa sem morda 2 sličici na sekundo. Stvar je resnično čudna in sumim, da v njej tiči nek hrošč, ki mora biti hitro razrešen, saj bo Microsoft drugače na grbo dobil veliko jeznih strank.

Optimizacija je bila takšna težava, da sem jo preprosto moral kot prvo izpostaviti, saj zatikanje slike človeka dejansko odvrne od igranja, štekanje pa je tako razširjeno, da se zatikajo celo vmesne sekvence, ko gledaš predstavitev proge ali pa ponosno gledaš vzpon svojega dirkača na stopničke. Na koncu sem se sprijaznil, da če že moram trpeti ob manj kot 60 sličicah na sekundo, bom vsaj gledal lepo sliko, zaradi česar sem DLSS popolnoma izklopil. Splošno gledano Forza Motorsport ni grda igra in je na trenutke celo čudovita, razvijalec pa je svojo zaljubljenost do štirikolesnikov pokazal z natančno oblikovano karoserijo vsakega dirkalnika, detajlno pa je predelal tudi notranjost avtomobilov. Razvijalec Turn 10 se je sicer zaradi nekega razloga odločil, da čez sliko razpotegne nek bel svetel filter, kar me je zmotilo, saj bi raje užival v bolj živih barvah in izrazitih sencah.

No, pustimo tehnične stvari ob strani in si poglejmo raje, kako se stvar vozi in kaj v njej lahko sploh počnemo. Kar se tiče raznovrstnosti stvar tule malce trpi, saj igra resda ponuja veliko število avtomobilov in kar nekaj različnih prog, a vse to lahko izkusimo samo preko igranja kariere.

Kariera vsebuje turnirje, ki so razvrščeni glede na tip avtomobilov, ta prvenstva pa bodo tvorila večino vaše izkušnje. Tempo bi bil tule lahko boljši, saj moramo prvenstva uspešno opraviti enega za drugim, preden se odklene naslednja stopnja. In stvar sčasoma postane že kar malce dolgočasna, saj si stvari sledijo v enem in istem zaporedju: najprej odpelji tri kvalifikacijske kroge in poskušaj premagati zastavljeni čas, ki se razlikuje glede na izbrano težavnost, nakar se začne prava dirka, vmes pa lahko malce povijačimo po avtu.

Te kvalifikacije se začnejo vleči kot ponedeljek saj posamezni krog zahteva kaki dve minuti in tudi če v prvem krogu uspešno opraviš zastavljeni izziv, moraš nato še vedno odpeljati dva naslednja kroga. V bistvu sploh ne vem, kaj je poanta kvalifikacij, saj ti je takoj po njih ponujena izbira štartnega mesta in bolj ko začneš zadaj, več točk na koncu dobiš, ki jih nato lahko porabiš za odklepanje novih delov, ki jih lahko nato natakneš na svoj dirkalnik. Gran Turismo 7 kvalifikacij denimo ni ponujal, kar so nekateri vzeli za minus, a sam sem raje takoj porinjen v akcijo, namesto da se zamujam s kvalifikacijskimi krogi, ki na koncu niti nimajo nekega smisla.

Dirkanje kot samo je čisto v redu. Na začetku je sicer treba izklopiti vse pomagalnike, saj bo drugače igra sama nadzirala zaviranje in držanje prave linije, a ko se teh stvari znebiš postane vožnja udobna, težavnosti pa se lepo prilagodijo vašemu znanju volaniziranja. Je pa umetna pamet nekam čudna, saj se vse prerada zabija v vas in bolj redko boste koga lahko prehiteli, brez da ne bi vsaj malo opraskali avto. Igra sicer budno motri vašo vožnjo in če se boste nalašč zabijali ali pa sekali ovinke vas bo hitro doletela kazen v obliki pribitka dodatnih sekund, če pa gre kaj res po zlu lahko vedno prevrtite čas nazaj. Umetnopametni nasprotniki se vozijo malce preveč predvidljivo: še posebej je to opazno, če začnete dirko bolj zadaj, saj preden napredujete do prvih treh mest se bo vodilni vedno odlepil od kolone in bo vmes nabral toliko prednosti, da ga preprosto ne boste zmožni več ujeti.

Tu je še večigralstvo, ki sem ga lahko med testiranjem malce preizkusil in stvar je delovala zadovoljivo: zatikanja nisem opazil in bitka z drugimi je bila dokaj napeta skozi celotno dirko.

In to je… V bistvu to? Forza Motorsport namreč ne ponuja nobenih drugih dirkaških preizkušenj razen kariere, dirkanja proti duhcu, večigralstva in proste vožnje, kjer si sami nastavite pravila določene proge. Nobenih izzivov, kjer bi moral premagati določen del proge in bi ti inštruktorji ponujali nasvete kako uloviti še tiste zadnje stotinke prednosti kot to ponuja Gran Turismo, niti ne moremo skakati po svetu in si bolj prosto ter pregledno izbirati proge ter posebne izzive. Še sama kariera bi lahko bila bolj vzpodbudna, saj boste na začetku prebili dolgo časa ob vožnji avtov, ki komajda dosežejo 200 km/h, šele kasneje pa se vam odklenejo tisti pravi superšportniki.

Forza Motorsport se mi zdi kot naslov, ki je bil zamišljen kot veliko večji kot pa smo ga na koncu dobili. Ne morem spregledati tudi ogromnih težav z optimizacijo, zaradi česar se mi zdi, da je bila PC verzija med razvojem nekam zanemarjena in vsem neučakanim dirkačem bi pred nakupom svetoval, da stvar najprej preverijo preko Game Passa ali pa počakajo na kakšen popravek. Splošno gledano je v redu dirkačina, a lagal bi, če ne bi priznal, da sem od zadeve pričakoval malce več, saj je razvijalec Turn 10 vsekakor sposoben dostaviti boljšo vsesplošno izkušnjo.

Objava Forza Motorsport – zadovoljivo dirkanje, ki mu manjka raznovrstnosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Pot originalne igre se je s tem zaključila in CDPR je v intervjujih že izjavil, da se je zdaj končno spravil v kovanje nadaljevanja. Je zdaj s tem popravkom in dodatkom Cyberpunk 2077 končno takšna izkušnja, ki si zasluži polno ceno in se vanjo splača vložiti desetine ur neprekinjenega igranja in to v teh jesenskih časih, ko se visokobudgetne igre praktično rojevajo tedensko?

Razvojna ekipa: CD Projekt RED
Založnik: CD Projekt RED
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 26. september 2023
Igrano na: PC

VIDEO RECENZIJA

Naše mnenje je, da je odgovor pritrdilen, a mi smo tista čudna sorta ljudi, ki se je zabavala že s preigravanjem originala. Takrat smo k sreči dobili PC verzijo igre, ki je bila še vedno hroščata, a stvar vsaj ni bila nemogoča za igranje kot je bilo v primerih tistih nesrečnežev, ki so se igranja lotili na konzolah.

Dodatek Phantom Liberty doda V-jevim avanturam dodatno ločeno mini kampanjo, a sveži igralci v njo ne boste zmožni skočiti takoj. Stvar se namreč odklene med preigravanjem originalne zgodbe in sicer takrat, ko V naveže stik z bizarno tolpo Voodoo Boys in opravi njihovo misijo. Nakar prejmete klic od skrivnostnega dekleta, znanega samo pod nadimkom Songbird, ta pa trdi, da vam lahko pomaga in vam iz buče izbije šepetanje Keanuja Reevesa, ki se pojavi tudi v dodatku in sicer z novimi vrsticami.

Na začetku igranja vam je sicer ponujena opcija, da ustvarite svež lik in nato organsko skočite v dodatek, ko pač napoči čas za to ali pa si ustvarite vnaprej pripravljen lik, ki vsebuje dovolj visoko stopnjo, ki lahko skoči v direktno raziskovanje dodatka. Seveda lahko naložite tudi od prej shranjene položaje, a sam sem življenje začel povsem na novo, saj sem želel dobiti vpogled v vse lepote, ki jih je izboljšal popravek 2.0.

Nekatere igričarske spletne strani malce pretiravajo, ko preko posodobitve 2.0 Cyberpunk 2077 označujejo za povsem novo igro, saj temu ni tako. Sistem veščin je bil resda predelan in zdaj pridobljene stopnje dejansko nekaj štejejo, vendar pa je splošno gledano to še vedno originalna igra, ki ima dobro glavno in stranske naloge, naš kolega Jackie pa bo tudi tokrat utrpel tragičen konec.

Kljub triletnemu poliranju je še vedno malce smešno, da vsi hrošči niso bili odpravljeni. Sicer je resda danes situacija povsem drugačna kot ob izidu, a tudi med preigravanjem nove posodobitve sem naletel na šefa, ki je zmrzoval v tako imenovani T pozi, ravno ob klicu prej omenjene Songbird pa je moj V skadil cigaret, nakar se mu je ta pernamentno zagozdil v dlani, a se je kasneje stvar sama od sebe nekako popravila.

Songbird nam naroči, da moramo čimprej skočiti v novi odsek mesta Dogtown, saj se naokoli prevaža v neki leteči ladji, na krovu pa ima nikogar drugega kot pa predsednico ZDA. Vendar pa je ta del mesta zaprt, zato traja kar nekaj časa, da zaobidemo vse ovire in končno splezamo na njegovo površje, nakar se ladja zruši in na nas je, da predsednico rešimo muk. Vmes Songbird izgine in potrebuje rešitev, za te namene pa se moramo povezati s skrivnostnim agentom Solomonom Reedom, ki ga tule odlično odigra Idris Elba.

To je v bistvu tisti glavni zaplet, ki se ga lahko lotimo takoj ali pa se morda spravimo v raziskovanje mesta Dogtown, kjer pobiramo stranske naloge in manjše opravke ter si tako bogatimo bančni račun in pridobivamo izkušnje, te pa lahko zdaj izrabimo za posebno drevo veščin Relic, ki vam odklene presneto močne veščine, te pa iz V-ja lahko naredijo resnično ubijalsko mašino.

Pohvaliti moram glavne in stranske naloge, ki so tokrat še bolj izpopolnjene kot pa v originalu. Vidi se, da si je CDPR končno lahko vzel čas za poliranje igralnih segmentov, namesto da bi se trudil z optimizacijo igre za prejšnjo generacijo konzol. Osnovna štorija vam redno dostavlja spektakularne akcijske segmente, ki znajo trajati presenetljivo dolgo, medtem ko so stranske naloge raznolike in vam med drugim omogočajo celo takšne posebnosti kot je sodelovanje pri snemanju braindanca.

Mesto Dogtown je dokaj majhno, a vsebuje ogromno podrobnosti in med igranjem niste vanj ujeti. To me je presenetilo, saj sem sprva mislil, da iz njega ne bom mogel pobegniti, dokler v njem ne opravim vseh nalog, a v bistvu lahko iz njega prosto prehajamo – vmes moramo samo narediti kratko mejno kontrolo, zaradi česar se sprašujem, kaj je bila poanta moje plezanja pod zemljo na drug konec.

Grafično je Cyberpunk 2077 še danes presneto impresiven naslov. CD Projekt RED pridno vdeluje nove tehnologije in zdaj lahko osvetlitev celotne igre pridobivamo samo preko ray tracinga, a to je priporočljivo samo za grafične kartice NVIDIA in to zadnje generacije. Če ste v osnovni kampanji vklapljali ray tracing na kakšnemu RTX 3070 in že takrat trpeli ob nizkih sličicah na sekundo, potem bodo te še bolj bolele v Dogtownu, ki je grafično še bolj intenziten. Moja grafična kartica RTX 3070 se je tam hudo potila, zato sem na koncu ray tracing preprosto ugasnil in s tem skočil na preko 70 sličic na sekundo, igra pa je bila še vedno lepa za ogled.

Skratka, Phantom Liberty je namenjen vsem tistim, ki ste tako dolgo čakali na najbolj izpopolnjeno izkušnjo Cyberpunka 2077, nad njim pa bodo navdušeni tudi veterani, ki bodo preko njega lahko izkusili alternativen konec glavne kampanje. Za 30 € dobite veliko vsebine, ki bo od vas ob zmernem igranju potegnila nekje 25 ur.

Objava Cyberpunk 2077 Phantom Liberty – lepo slovo nočnega mesta se je najprej pojavila na HOPsi.

Udeleženci turnirja se morda spomnite, da smo pred vhodom v Mimovrste postavili tudi en cestni dirkalnik, ki je ob sebi držal dirkalni simulator podjetja UVI. Ta stvar tam ni stala po naključju, saj je dirkalnik pripadal društvu 32nd Drift Squadron, njihova prisotnost pa je bila v bistvu dražilnik za naš naslednji dogodek.

Turnir POP-UP iz igre Assetto Corsa Competizione bomo namreč ponovili, le da ga bomo tokrat preselili na čisto pravo dirkališče. Lokacija tokratnega dogajanja bo namreč Raceland Krško, kjer je že dolga leta prisotna resnična dirkaška proga, že drugo leto zapovrstjo pa bo društvo 32nd Drift Squadron priredilo dogodek Night Strike.

Pravila tekmovanja so v bistvu identična smernicam na prejšnjem turnirju in si jih lahko preberete tule. Za udeležbo si je treba pridobiti vstopnico na spletni strani Eventko.eu, za njo pa je treba odšteti 30 €. S tem davkom si zagotovite udeležbo ne samo na turnirju, ampak tudi na dogodku Night Strike, ki sam po sebi prinaša vrsto dodatnih zanimivosti. Najboljši si boste razdelili materialne nagrade v vrednosti 400 €, lastniki medalj pa boste pridobili še vstopnico za naslednji dan dogodka Night Strike ter sodelovanje v dirkalni izkušnji Drift TAXI.

Za najboljšo dirkalno izkušnjo boste sedli v dirkalni simulator UVI Racing V2, za namene volaniziranja in stiskanja pedalk pa bo poskrbel Logitech G923, ki mu bo družbo delal še računalnik Lenovo Legion in ukrivljen, 49-palčen zaslon podjetja Samsung.

Turnir igre Assetto Corsa Competizione se bo odvil 7. oktobra ob 15.00 na lokaciji Raceland Krško in ta dogodek bo samo del obsežnejšega dogajanja Night Strike, ki je na splošno nekaj takšnega, kar smo gledali v filmih Hitri in drzni. Spremljali boste lahko pošastno navite avtomobile, ki bodo po ovinkih kurili gume, jasno pa vam bo postalo tudi to, da RGB osvetljava ni primerna samo za igričarske PC-je.

Objava Pripravljamo nov turnir iz igre Assetto Corsa Competizione, tokrat na pravem dirkališču! se je najprej pojavila na HOPsi.

Zato sem na novo igralno izkušnjo čakal že vse od leta 2015, ko sem ugledal odjavno špico Fallouta 4, zato so bila moja pričakovanja na vrhuncu. Starfield je epopeja, ki je v svoji srži nosila vse, kar bi prijalo mojemu tipu igralca: ogromen svet oziroma več svetov, ki jih bomo lahko raziskovali po mili volji, vse to pa bo prežeto z magijo Bethesde, ki nam omogoči izjemno svobodo pri opravljanju nalog, nabiranje zakladov in spremljanje živega sveta, ki nas hitro potegne v dogajanje in nas spusti šele po stotinah ur raziskovanja.

Je Starfield potem vse to dostavil in si zato zasluži samo univerzalno hvalo in najvišje ocene? Delno. Vse je namreč odvisno od tega kakšen tip igralca ste in kaj od naslova pričakujete, zato je odgovor zakompliciran, večplasten in za vsakega igralca drugačen.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Bethesda Softworks
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, XSX
Nakup: Steam; Xbox Series X
Datum izida: 6. september 2023
Igrano na: PC

Prvi mediji so svoje ocene podali že dobra dva tedna nazaj in recenzije so naravnost bizarne. Bethesda namreč vsebuje dokaj rabidno bazo oboževalcev, ki neradi sprejmejo kakršnokoli kritiko na delo njihovega priljubljenega razvijalca. Po tem pogledu malce spomnijo na Nintendove privržence, ki so vsakemu, ki si je drznil Zeldi prilepiti oceno manjšo od popolne, pošiljali smrtne grožnje, saj očitno pri igrah nianse ne obstajajo in je zadeva lahko samo perfektna ali pa popolnoma zanič.

No, po dolgem igranju Starfielda lahko povem, da zadeva ni popolna in vsebuje svoje napake, a hkrati se v njej najde ogromno zabave, če ste takšen tip igralca, ki si bo znal to zabavo poiskati sam in se mu bo uspelo prebiti skozi nekoliko počasen začetek igre.

Naše potovanje se začne na površju oziroma pod površino nekega planeta, nastopamo pa v vlogi brezimnega rudarja, ki si čas krajša z laserskim rezanjem vesoljskih kamnov, ta trud pa mu dnevno nanese ravno dovolj kreditov za občasno malico. Zaradi nekega razloga smo nato potegnjeni v raziskovanje čudne najdbe, ki se jo nato dotaknemo, nakar prejmemo vizijo, to pa iz nas naredi velepomembnega rudarja. Tako smo posebni, da dobesedno dve minuti kasneje nekdo pristane, nas vpokliče v posebni odred vesoljskih raziskovalcev, nakar nam kar podari svojo ladjo, sam pa se nato zanaša na štopanje in iskanje relacij na Prevoz.org.

Reči, da je začetek nekam odrezan, bi bilo podcenjevanje besede odrezan. Zdi se, da je imela Bethesda tule zamišljen malce večji uvod, ki bi nas postopoma uvedel v ogromno vesolje Starfielda, a očitno je bilo treba vmes rezati vsebino, zaradi česar so nekatere od teh stvari ostale na rezalni deski. Po tej plati me je Starfield spomnil na Cyberpunk 2077, ki je prav tako pohitel z uvodnim dogajanjem, čeprav je bilo tam na začetku na voljo več poti in je bila vseeno uvodna sekvenca nekoliko daljša.

Kakorkoli že, po uvodu skočimo v svojo vesoljsko barkačo in se prvič soočimo z letanjem, ki ga do sedaj nismo izkusili v nobeni Bethesdini igri. Ladjica je v bistvu nekakšno naše zatočišče, v katerem lahko shranjujemo nabrano opremo, kramljamo s spremljevalci, nakar se dvignemo v nebo in se podamo proti svojemu naslednjemu cilju.

Starfield žal ne ponuja neprekinjenega skakanja med planeti v slogu igre No Man’s Sky, saj se bo treba spopasti z nalagalnimi zasloni. Enega uzrete ob vzletavanju, drugega pa pri pristanku, vmes pa lahko prosto frčite po vesolju, se spopadate z vesoljskimi pirati ter se prepustite skeniranju iz strani roke zakona, ki voha za sledmi tovorjenja prepovedane robe.

Tako se pred vami odpre vsa širina, ki jo ponuja Starfield in če so bile vaše sanje od vedno skakanje po tujih planetih, ki vsebujejo svoje ekosisteme, časovne pasove in celo elipse kroženja okoli zvezd, potem je pred vami kar nekaj ur raziskovanja. Naš prvi cilj glavne štorije je sicer obisk večjega mesta New Atlantis, to pa ponuja cel kup takšnih in drugačnih opravil. Najprej se boste seznanili s cehom vesoljskih raziskovalcev Constellation, ti pa vam navržejo, da vaše srečanje s prej omenjenim predmetom izpod površja ni bilo naključje, saj obstaja cel kup takšnih skrivnostnih ostankov preteklosti in ravno na vas je padla naloga, da preko pogumnega raziskovanja odkrijete še ostale delčke, te združite v celoto, nakar se bo zagotovo zgodilo nekaj, kar bo ves ta trud poplačalo.

New Atlantis tudi sam ni ena sama celota, ampak je razdeljen na posamezne segmente, ki jih prav tako razdeljujejo nalagalni zasloni. Med deli mesta se lahko vozite preko vlaka ali pa se preprosto poslužite sistema hitrega potovanja, kjer na mapi preprosto izberete točko in se tja prežarčite.

Tule sem naletel na enega večjih minusov Starfielda. Uporabniški vmesnik je namreč preprosto zanič. Bistvene funkcije kot je denimo dnevnik nalog zahtevajo preveč pritiskov, inventar pa je preprosto nepregleden in prava muka za navigiranje. Ko smo že pri navigaciji: kaj presneto se je zgodilo z zemljevidom? Se spomnite podrobno začrtanih potk iz zemljevida Skyrima? Tega tu preprosto ni, pred nas je namreč postavljena gola sivina, ki ima začrtane tiste najbolj pomembne točke, na zemljevid pa tudi ni sploh mogoče začrtati svoje lastne točke za navigacijo, s katero bi označili svoj cilj potovanja. Starfield namreč vsebuje preko 1.000 planetov in delanje zemljevida za vse te stvari bi bila očitno nemogoča naloga, a preprosto ni izgovorov za to rešitev, ki so jo postavili pred nas.

K zmedi ne pripomore niti mesto New Atlantis, saj so si posamezni odseki mest med sabo čisto preveč podobni, zato bi bila navigacija preko priročnega zemljevida nujna. Tako bo treba velikokrat ven potegniti skener in se orientirati preko njega, na New Atlantisu pa boste na ta način preživeli kar nekaj ur, saj boste hitro postali žrtev napada raznih večjih in manjši misij, ki jih opravljamo izven glavne zgodbe.

Te obstranske aktivnosti sicer niso nič res zapomljivega in so v glavnem tam kot vir pritoka denarcev in izkušenj. To se ne spremeni niti kasneje, ko začnemo po mili volji obiskovati druge planete in vesoljske postaje, saj boste velikokrat morali koga poiskati, kaj dostaviti ali pa koga eliminirati. Starfield ima sicer neko bizarno obsesijo, da vas takoj po pristanku na nekem planetu v prvih minutah želi napotiti na neko drugo lokacijo in to po nekih nepomembnih opravkih. Nekatere naloge sicer kasneje dobijo nekaj globine, vendar pa je ta začetni pristop zgrešen. Pristanem na planetu, odkrijem podzemno mesto, kjer rudarji lomijo kamne in se zapijajo v bližnji gostilni, NPC pa me nagovarja, da obiščem drugo galaksijo, saj si je želel od tam neke pijače. Lokalni gostinec mi potoži o pomanjkanju patriotizma in kako je treba tega obnoviti, nakar me pošlje na nek drug planet, kjer moram po mestu okoli lepiti plakate. Zakaj me pošiljaš vedno nekam drugam, Starfield? Mar ne veš, da se mi oči obrnejo vsakič, ko pomislim, da bo tole potovanje zahtevalo ukvarjanje z napornim uporabniškim vmesnikom? Zakaj naloga ni postavljena na ta planet, tako da bi se investiral v njegovo okolico in bi me zato naprej gnala želja po raziskovanju?

Morda nas igra pošilja daleč stran, ker pač nekateri planeti nimajo ničesar omembe vrednega za ogled. Seveda nam nič ne onemogoča raziskovanja in včasih naletimo na kake zanimive stvari. A na splošno me pregledovanje kotičkov planeta niti približno ni tako naprej vleklo kot kakšen Skyrim, saj na poti med bazami vidiš bore malo, razen če vam je v veselje vohati prah asteroidov in se radi na poti ustavljate in se sprašujete: “Wow, vesolje je tako veliko, a vseeno tako prazno!”.

Pri tekanju po planetih boste sicer odkrili razne zapuščene baze, ki so včasih čudovito poustvarjene. Tu navduši razvijalčeva ljubezen do podrobnosti, saj je vsaka soba izjemno detajlno poustvarjena in se čuti kot resničen prostor, v katerem je nekdo prebival. Pregledovanje vsega tega vas bo kar zaposlilo, še posebej na račun tega, da zaradi vseh okoli postavljenih predmetov, ki jih lahko vzamemo v inventar in si ga tam ogledamo iz vseh zornih kotov, včasih ne veš, kaj točno je koristnega in kaj so samo smeti. Prav tako pri vseh teh lokacijah manjka neka iztočnica, ki bi poplačala naš trud pri raziskovanju, saj včasih kakšne nagrade v podobi dobrega novega orožja ali pa finega vesoljskega jopiča preprosto ni in včasih imaš zato občutek, da si nekaj zgrešil in da bi na tej lokaciji morala biti še neka stvar. Manjka neka splošna povezanost oziroma kohezija vseh teh elementov in čeprav nam igra poskuša predstaviti sistem raznih organizacij in političnih entitet, se pri vseh zdi, da delujejo v svojih lastnih mehurčkih posameznih planetov in vesoljskih postaj, ki pa niso v stiku med sabo. Starfield nam sicer želi občasno pričarati občutek živega sveta, saj lahko vidimo vzletanje in pristajanje tujih vesoljskih ladij, a po drugi strani NPC-ji nimajo nekih svojih urnikov in na splošno je živost lokacij manjša od tistih, ki smo jih videli v Skyrimu.

Raziskovanje vesolja prinaša svoje nevarnosti, zato se bo včasih, ko tople besede ne zaležejo, treba zanesti na orožarno in takrat skočimo v bojevalne segmente. Ti malce spominjajo na Fallout 4, le da je občutek streljanja še boljši. Orožja se med sabo sicer ne ločijo pretirano, a pokanje vesoljskih nepridipravov, ki bi jim prav prišlo malce več raznovrstnosti, daje zadovoljiv občutek. Želel bi si sicer več vesoljskih zveri, ki jih je tule presenetljivo malo, streljanje pa lahko nato preselimo še v vesoljske bitke, ki ravno tako niso slabe in jih lahko nadgradimo tako, da svoji vesoljski ladjici nataknemo novo orožarno in boljši oklep, vse to pa bo zahtevalo ogromno kreditov, ki jih prislužimo preko opravljanja nalog in premetenega trgovanja, skupaj s postavljanjem lastnih baz na izbranih planetih.

Grafično je tole zagotovo najlepši naslov, ki ga je spočela Bethesda. NPC-ji so kilometre nad tistimi, ki smo jih srečali v Fallout 76, izjemno ljubezen do izrisovanja detajlov pa sem že omenil. Starfield sicer vsebuje malce čuden modro-siv filter, ki se ga na PC-ju sicer da odpraviti z modi, vendar pa na splošno ta barvna paleta ne moti preveč in pričara takšno prav posebno atmosfero znanstveno-fantastičnih filmov iz osemdesetih. Bi pa bila optimizacija vsekakor lahko boljša – manjka podpora za prilagajanje vidnega kota, prav tako nimamo ray tracing osvetljevanja in igra je še vedno nenormalno zahtevna, tako da niti na procesorju Ryzen 7 5800X3D in grafično kartico RTX 3070 nisem pri normalnih nastavitvah bil zmožen obdržati stabilnih 60 sličic na sekundo.

Starfield je težka igra za recenzijo. Po eni strani nam je Bethesda pričarala nov naslov, ki ponuja desetine, če ne stotine ur igranja, a po drugi strani manjka neka evolucija njihovih iger, saj sem vse prevečkrat naletel na situacije, ki so spomnile na pretekle igre, le da so bile tam bolje realizirane. Vsekakor sem se ob igranju zabaval, še več pa bodo od izkušnje odnesli tisti, ki obožujejo kostumizacijo ladij in baz ter jim je pri raziskovanju dovolj že to, da imajo kaj obiskati in ugledati in jim je že to dovolj velika nagrada za vloženi trud.

Nedvomno pa bomo o Starfieldu še dolgo govorili in v bistvu se bolj veselim igrine prihodnosti, saj so modderji že zdaj poprijeli za njene uzde in njihov trud zna na koncu pripeljati do takšne igralne izkušnje, ki bi jo morali izkusiti že ob originalnem izidu.

Objava Starfield – vesoljska avantura, ki pa ji manjka kohezija in globina se je najprej pojavila na HOPsi.

Je pa predstavitev postregla tudi z enim presenečenjem, ki ga ni nihče predvideval. Apple se bo namreč očitno malce bolj zagrizel za svet iger, zato je napovedal predelavo iger Resident Evil 4 Remake, Resident Evil Village, Death Stranding, Assassin’s Creed Mirage in The Division Resurgence, vse te stvari pa bodo poganjali telefoni iPhone 15 Pro in Pro Max.

To ne bodo neke predelave, ki bi kazale bolj preprosto grafično podobo ali pa kakšne poceni 2D inačice, saj bomo gledali v polno grafično podobo, ki jih lahko trenutno izkusimo na PC-ju in konzolah PlayStation 5 in Xbox Series X. To bo mogoče zahvaljujoč novemu čipu A17 Pro, ki je tako napreden, da celo podpira ray tracing osvetljevanje, tako da bomo lahko na novih telefonih poganjali polne različice teh iger. Sličice na sekundo bodo verjetno omejene na 30, vendar tisti kratki igralni izsečki kažejo impresivno podobo in kar malce neverjetno je, da bodo navadni telefoni zmožni poganjati AAA igre, ki jih najdemo na aktualnih konzolah, ki so še daleč pred upokojitvijo.

Trpele bodo seveda baterije, saj bo takšna izkušnja zagotovo izsesala moč v kakšni dobri uri igranja, vendar pustimo te skrbi ob strani, saj je takšen grafičen skok za igre na telefonih resnična evolucija mobilnega igranja.

S testiranjem teh predelav bomo začeli že letos, saj bodo do konca 2023 za iPhone 15 izšle igre Death Stranding, Resident Evil 4 Remake in Resident Evil Village, medtem ko bo Assassin’s Creed Mirage izšel v prvi četrtini 2024.

Objava Apple najavil predelave iger Resident Evil 4 Remake, Death Stranding in Assassin’s Creed Mirage za iPhone 15 se je najprej pojavila na HOPsi.

Navsezadnje je legitimno vprašanje, kako naj človek začne inovirati na področju miz, ki nas v nekako isti obliki spremljajo že od pamtiveka. Vzameš ogromno desko, na njo naviješ štiri noge in bum: pred tabo je miza, ki jo lahko uporabiš bodisi za jedilnico, v bolj nujnih situacijah pa se jo da uporabiti tudi kot za nosilec monitorja, miške in tipkovnice.

Vendar pa seveda inovacije prihajajo v vse kotičke našega življenja in nič drugače ni niti pri mizah. Eno takšno spremembo smo predstavili že z opisom mize UVI Desk Breacher, zdaj pa je na vrsto prišla njena večja sestra UVI Desk, ki sicer ne vsebuje podnaslova, a to nadomesti z naborom funkcij, ki predstavljajo resničen portal v dobo modernih pisarn.

VIDEO RECENZIJA

Specifikacije

• Ime izdelka: UVI Desk
• Širina mizne plošče: 139 x 68 x 3,8 cm
• Višina: med 73 do 123 cm
• Obremenitev: do 100 kg
• Cena: 528 €
• Nakup: uradna stran

Mizo UVI Desk ste pri naših recenzijah izdelkov zagotovo že opazili, saj je igrala pomembno vlogo v praktično vseh naših posnetkih. Je namreč ravno tista miza na kateri smo posadili večino naših izdelkov za recenzijo, saj je zaradi svoje prilagodljivosti in mobilnosti idealna za delanje recenzij, kjer je treba večkrat spremeniti kot snemanja ali pa zasukati lokacijo na drug konec sobe.

Vendar pojdimo po korakih, saj je treba vsako stvar najprej sestaviti skupaj in tako kot UVI Desk Breacher tudi navadni UVI Desk od nas zahteva najprej nekaj vihanja rokavov in obračanje izvijača. Vso potrebno opremo boste dobili znotraj škatle, tako da se lahko spravite v sestavljanje kjerkoli že stvar odpakirate, seveda pa je priporočljivo, da imate s sabo električni vijač, ki bo sestavo naredil veliko hitrejšo.

Pred sestavljanjem najprej zaščitimo tla, s tem pa bomo zaščitili tudi samo mizo pred kakšnimi nerodnimi udarci. Začnemo s sestavljanjem prečk, stranskih nosilcev in nog. Enako postorimo na drugi strani, nakar prečke pritrdimo še na sredini, na vsako od nog pa nato pritrdimo še stopalo, ki ima na spodnji strani nogice za uravnoteženje mize. Nato vse skupaj umaknemo, na tla postavimo izbrano mizno ploščo, na njo pa z vijaki pričvrstimo okvir, nakar se lotimo še namestitve krmilne enote ter samega kontrolerja, s katerim bomo nato dvigali in spuščali mizo. Sestavljeno mizo postavimo na noge in čas je za akcijo.

Iz takšnega izdelka se da iztisniti res veliko. V bistvu so funkcije mize UVI Desk nič manj kot revolucionarne, vse to pa gre na račun največje privlačnosti tega izdelka: višinskega prilagajanja mize.

UVI Desk namreč na prvi pogled izgleda kot običajna, bolj kvalitetna pisarniška miza, vendar pa se stvari hitro spremenijo, ko ob strani ugledamo krmilnik. Ta nam namreč omogoča dvig in spust mize, to pa naredimo z enim preprostim stiskom gumba. Razpon znaša med 73 in 123 centimetri, kar so idealne višine za povprečnega uporabnika, ki bo po novem lahko mizo uporabljal sede ali pa stoje, kar je bistvena funkcionalnost modernih pisarn. Namreč neprestano sedenje ni ravno zdravo in marsikdo se morda ne zaveda, da tudi če samo stojiš, s tem hkrati kuriš kalorije ter si izboljšaš držo.

Krmilnik nam tako močno poenostavi prilagajanje mize, hkrati pa znotraj najdemo pomnilnik, ki si je zmožen zapomniti dve prednastavljeni višini. Tako si lahko zapomni eno, ki služi sedenju in drugo, ki vam omogoča idealen dostop do miške in tipkovnice ob stanju. Hkrati nam krmilnik omogoča, da vas opomni kdaj točno se je treba vstati in ob katerem terminu se spet lahko usedete, vse to pa si seveda lahko prilagodite svojim željam. Programiranje krmilnika ni preveč zahtevno, za vsak slučaj pa je UVI na svoji spletni strani poskrbel za navodila, ki so na voljo tako v materinščini kot tudi angleščini.

Prilagodljivost pa se na zaključi samo pri višanju in nižanju višine. Po svojih željah si lahko izberete tudi barvo okvirja, ki je na voljo v črni, beli ali sivi barvi, prilagajate pa si lahko tudi samo mizno ploščo. Nihče vam namreč ne preprečuje, da si ne omislite povsem svoje lastne mizne plošče, ki jo nato pričvrstite na UVI Desk okvir, mora pa ta biti seveda dovolj široka in debela, da bo prenesla obremenitve. UVI ima na voljo cel kup različnih miznih plošč, pri segmentu predsestavljenih miz pa sta na voljo dve plošči iz hrasta: hrast Sonoma je namenjen tistim, ki imate radi malce svetlejše barve, medtem ko je naravni hrast rezerviran za privržence temnejših odtenkov. Obe plošči sta masivni, saj v dolžino znašata 139 cm, v širino pa 68 centimetrov, medtem ko je debelina 3,8 centimetra. To je dovolj, da lahko na eno mizo postavite čisto vse kar potrebujete za vsakdanje delo: miška, tipkovnica, več monitorjev in celo škatla od PC-jev so stvari, ki jih zlahka zadegate na omizje, pa še vam bo ostalo prostora za kakšen zvezek ali priročnik. Vse to lahko tudi dvigate in spuščate povsem brezskrbno, saj UVI Desk lahko prenese do 100 kilogramov obremenitve, seveda pa je treba poskrbeti, da so kabli dovolj dolgi in da se ne bodo zatikali ob dviganju mize, kar lahko hitro privede do kakšne neljube nesreče.

Tako kot pri UVI Desk Breacherju, vsebuje tudi ta “polna” verzija mize možnost nameščanja celega asortimaja dodatkov, ki jih UVI ponuja v svoji trgovini. Namestite si lahko držalo za PC, ki bo škatlo držalo iznad tal, a jo boste hkrati na ta način sukali v različne smeri. Potem so tu upravljalniki kablov, držalo za slušalke, stojalo za prenosnik in VESA nosilci za monitorje, ki vas rešijo nepotrebnih stojal za monitorje, hkrati pa vam omogočajo, da te lahko rotirate v različne smeri. Če nameravate veliko stati potem je smiselna nabava podloge za utrujenosti, ki malce sprosti pritisk na noge, zraven pa dobite še majhno žogico, ki vam razgiba stopala in prste na nogah.

Kot vidite je morda najboljša lastnost UVI Desk miz stopnja prilagodljivosti, ki vam jih ponuja takšen izdelek, a treba se je zavedati, da smo s tem opisom pogledali samo v tisto najbolj osnovno mizo, medtem ko so na voljo tudi takšne, ki so specifično prilagojene vašim zahtevam. Tako si lahko omislite dvižno LITE mizo, ki ima malce šibkejši motor za dviganje in spuščanje, a hkrati nosi nižjo ceno. Potem je tu dvižna kotna miza za vse tiste, ki imate prostor v pisarni ali domači sobi rezerviran v kotu in se pri delu radi malce vrtite na stolu. Si pisarno ali sobo delite še s kom in ne bi za to kupovali dveh miz? Ni problema, poglejte v smer dvojnega dvižnega okvirja, kjer lahko na enega pritrdimo dve mizni plošči, kar je izjemno priročno za tiste, ki imajo omejen prostor. Nekaj časa je bila celo na voljo miza z nagibno mizno ploščo, ki bi bila perfektna za vse risarje in umetnike, a ta zdaj ni več v prodaji.

Sestavljanje vseh teh pritiklin zna biti komu v zabavo, tisti bolj neodločni pa lahko posežete po že predsestavljenih mizah, kjer so skupaj dane tiste najbolj popularne opcije, tako da vam preostane samo še to, da zadevo dodate v košarico in zaključite z nakupom.

Skratka, UVI Desk je namenjen res širokemu krogu strank. Cenili jo bodo starejši, ki bi si ob delu malce razgibali mišice, prav pa pride tudi najstnikom, ki rastejo kot gobe po dežju in si zdaj lahko prilagajajo mizo ob vsakem pridobljenem centimetru, tako da jim nikoli ne bo treba drgniti stegen ob prenizko mizo.

Širok pa je tudi razpon cen, saj vsaka prilagodljivost s sabo prinese svojo cenovno postavko. Za osnovno predsestavljeno mizo boste odšteli 549 €, pri tej ceni pa si lahko sami izberete barvo mizne plošče in okvirja, medtem ko si je celotno ponudbo tisti bolj eksotičnih izvedenk tipa dvojni okvir in kotna miza najbolje ogledati na uradni spletni strani UVI-ja.

Objava UVI Desk – portal v dobo modernih pisarn se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj je prišel na vrsto Fortnite, ki je že dolgo nazaj presegel meje žanra battle royale streljanja in postal nekakšna kulturna ikona, ki je velik del promocije novih iger, filmov in sezon raznih serij. Zaradi tega in njegovih različnih igralnih načinov se v njem zabavajo stari in mladi, ki zaradi možnosti deljenja strežnikov preko različnih platform, kot so Android telefoni, konzole in PC-ji tekmujejo med sabo in se s pomočjo hitro priučljive formule brezskrbno zabavajo.

Čeprav je Fortnite enostaven za igranje, je vseeno zahteven za mojstrovanje in ravno ti igralci vedno iščejo nove turnirje z bogatimi nagradami. Takšnega bomo zdaj ustvarili tudi mi in sicer sredi septembra, ko se bodo odvile kvalifikacije, v teh pa boste lahko tekmovali kar iz svojega doma. Prijave so zdaj že odprte zato pohitite in si rezervirajte svoje mesto med tekmovalci.

Gre za turnir iz igralnega načina Fornite Duos, tako da boste za sodelovanje potrebovali še enega prijatelja, lahko pa si poiščete kakšnega partnerja na našem uradnem Discord kanalu, kjer si boste lahko v sobi #fortnite-duos izmenjavali vprašanja in odgovore ter morda spoznali koga, ki ga boste lahko povabili na sodelovano igranje turnirja. Kvalifikacijski del se bo odvil v načinu Duos Battle Royal Custom Games in za igranje bo obvezna uporaba Discorda, saj nam bo pri izvedbi pomagal Yunite bot, točkovanje pa bo enako kot na uradnih Fortnite tekmovanjih Fortnite Champion Series oziroma FNCS.

PRIJAVA NA TURNIR

Pravila glede tekmovanja si lahko preberete na sledeči povezavi, udeležba spletnega dela kvalifikacij, ki se bodo odvile 17. septembra ob 14.00, pa je povsem brezplačna.

Po kvalifikacijah bomo objavili rezultate, nakar se bo 20 najboljših ekip prebilo v naslednji krog, ta pa se bo 23. septembra ob 11.00 odvil na fizični lokaciji Mimovrste BTC Ljubljana, kjer so se odvili že vsi prejšnji “offline” zaključki. Tako kot prej bo sodelovanje na tem fizičnem dogodku plačljivo in bo znašalo 30 €, tako da bo vsak od udeležencev dvojic moral prispevati 15 €. Prijavnina nam zagotovi, da se ekipe nato res pojavijo na turnirju, denarci pa bodo romali v denarni sklad, ki bo znašal 1.500 € v obliki fizičnih nagrad, čisto vsak od tekmovalcev pa bo domov odnesel vrečico priboljškov, ki bo vsebovala vrednost prijavnine.

Na lokaciji vas bo čakala vsa potrebna oprema, tako da vam ne bo treba s sabo vlačiti PC-ja ali kakšnega titanskega monitorja. Igranje boste izvajali na Lenovo Legion računalnikih in Lenovo monitorjih, ki se bodo osveževali pri 240 Hz. Za periferijo v obliki mišk, tipkovnic in slušalk se priporoča, da poskrbite sami in pač igrate na tistem na čemur ste navajeni, vas bo pa tam čakala tudi periferija podjetja UVI, tako da res nihče ne bo ostal prikrajšan.

Tako, zgoraj so naštete vse tiste najbolj pomembne informacije, za dodatna vprašanja pa vam je vedno na voljo Discord. Oddajte prijavo ter se spravite v trening, med tem časom pa si lahko ogledate ponudbo novega partnerja dogodka Western Digital, ki ta hip na Mimovrste ponuja diske z lepimi popusti. Seznam partnerjev naših dogodkov je vsakič daljši in kdo ve, koga bomo dopisali na našem finalnem dogodku za Counter-Strike 2.

Objava Prijave za POP-UP Fortnite turnir zdaj odprte! se je najprej pojavila na HOPsi.

In to ni samo peščica osamljenih nostalgikov, ampak kar lep delež igralcev, ki so se nato začeli združevati v čisto prave e-športne ekipe. Stvar je nenormalno popularna tudi pri nas in na celotnem Balkanu, zaradi česar je lani društvo Clanbase priredilo prvi turnir iz igre Call of Duty, ta pa je hitro nabral 16 ekip, ki so se nato spustile v medsebojno tekmovanje na lokaciji Hall of Game v Zagrebu.

Turnir je bil tako zabaven in uspešen, da ga namerava društvo ponoviti tudi letos in čeprav je ta še slaba dva meseca stran so prijave že zdaj zapolnila vsa razpoložljiva mesta. Tako kot lani se je namreč že zdaj nabralo 16 ekip, a organizator zdaj že razmišlja, da bi razširili nabor na 24 ekip, če bo le dovolj interesa za udeležbo. Prijave so tako še vedno odprte, imejte pa na umu, da prijavnina znaša 300 € in da je ena ekipa sestavljena iz petih igralcev. Nagradni sklad trenutno znaša 2.500 €, ki mu je dodano še 300 € periferije UVI Gear, ki je skupaj s podjetjem Lenovo glavni partner dogodka. Te nagrade se bodo v primeru 24 ekip seveda še povišale, tako da znajo najboljši domov odkorakati z nabreknjenimi denarnicami.

Dogodek se bo, tako kot lani odvil v Hall of Game areni znotraj Zagreba, za igranje tega ogromnega turnirja pa bo rezerviranih kar 40 Legion PC-jev izpod podjetja Lenovo, medtem ko bodo za sliko skrbeli Samsungovi monitorji Odyssey G7, ki so zmožni poganjati sliko pri 244 Hz osveževanju. Sedeli boste na stolih UVI Chair in pod roko držali periferijo UVI Gear, seveda pa lahko na turnir prinesete tudi svojo lastno opremo, če ste mnenja, da vam bo ta dala prednost pred konkurenco.

Posebnost letošnjega dogodka je datum, ki se bo pripetil ravno na 20. obletnico prvega Call of Duty-ja. Turnir se bo tako odvil 28. in 29. oktobra, na dogajanje pa niso vabljeni samo tekmovalci, ampak tudi vsi tisti, ki bi zlate dni CoD 1 scene podoživeli v živo, za tiste, ki pa radi takšne zadeve gledate od doma pa bo poskrbljen prenos v živo preko Twitcha.

Za več informacij obiščite uradno stran društva Clanbase ali pa skočite na njihov Discord kanal.

Objava Oktobra v Zagreb prihaja največji turnir iz igre Call of Duty 1 doslej! se je najprej pojavila na HOPsi.

In očitno tudi sam razvijalec ni bil prepričan, kako to sicer zanimivo domislico plodno pretvoriti v zabavno igro, saj je Atlas Fallen produkt, ki vsebuje dobro osnovo, le da razvijalec bodisi ni imel dovolj izkušenj ali pa časa, da bi izkušnjo dopolnil z drugimi igralnimi mehanikami, tako da smo na koncu dobili plitvo izkušnjo, ki smo jo videli že vse prevečkrat.

Razvojna ekipa: Deck13
Založnik: Focus Entertainment
Platforme: PC, XSX, PS5
Nakup: Steam
Datum izida: 9. avgust 2023
Igrano na: PS5

VIDEO RECENZIJA

Pričakovanja za igro Atlas Fallen niso bila majhna, saj je njen razvijalec Deck13 z vsakim na novo izdanim naslovom postajal boljši. Svojo pot so začeli z igro Lords of the Fallen, nakar so kasneje izdali igri The Surge 1 in 2, ki danes veljata za ene od najboljših soulslike izkušenj na trgu. Še posebej drugi del je bil tik pred tem, da bi požel najvišje ocene, a namesto da bi Deck13 nadgrajeval svojo soulslike formulo, je povsem zasukal pot in se spravil v delanje akcijskega tretjeosebnega naslova, ki ima bolj malo veze z njihovimi prejšnjimi igrami.

Atlas Fallen ima povsem pozabljivo štorijo. Avanturo začnete kot suženj, ki naleti na magično rokavico, ki vsebuje starodavno bitje Nyaal, ki nam omogoča vihtenje različnih orožij in proženje posebnih sposobnosti. Ne traja dolgo, da se po zaslugi magične rokavice rešimo jarma sužnjelastnikov in skočimo v odprti svet, ki vsebuje polno pošasti in NPC-jev, ki so obupno potrebni naše pomoči.

Že v prvi uri boste spoznali največjo privlačnost tega naslova, ki prihaja v podobi surfanja po puščavskem pesku. Zadeva v bistvu nadomešča hitri tek iz drugih naslovov in je res dobro udejanjenja. Našega junaka lahko kadarkoli spustimo v hitro dričanje in dlje ko to traja in po večji dolini ko se spustimo, hitrejše bomo drveli naprej, vmes skakali skozi zrak in tudi če nam včasih ne uspe preskočiti določen prepad, kakšne hude kazni ne bomo utrpeli, saj smo odporni na poškodbe ob padcih. To je že drugi letošnji naslov, ki me je navdušil samo zaradi unikatnega sistema akrobatskega premikanja – drugi je bil Forspoken in smešno je, da si oba ta naslova poleg dobrega sistema premikanja lastita tudi rokavico oziroma zapestnico, ki je med našim pustolovljenjem izjemno gobčna, čeprav je tule, hvala Bogu, malce manj jezikava.

Drugi pomemben del igralne izkušnje se tiče boja in tule se začnejo kazati večje razpoke v igralnem sistemu Atlas Fallena. Pretepanje je akcijsko in malce spominja na Devil May Cry, tako da bo treba ves čas vihteti orožje, se pametno izmikati in ob pravem trenutku parirati udarce. Deck13 je pri boju uporabil zanimivo formulo, saj se nam ob uspešnem tepežu ves čas polni merilnik, ki s polnjenjem prinaša bonuse kot je večja zadana škoda pri udarcih, na vsake toliko pa lahko sprožimo tudi posebne moči, kjer nas na koncu čaka specialka, ki zabije ultimativno škodo. Vendar pa večji merilnik pomeni tudi težave, saj smo ob bolj polni črti tudi mi bolj občutljivi na udarce, zato je treba pametno izkoristiti ponujeno in ob pravem času sprožati posebne napade.

Problem pa tule je, da boj včasih preprosto ne deluje tako kot bi moral ali pa je v določenih situacijah izjemno neroden. Sekamo lahko s sekiro ali pa bičem, borbo pa lahko preselimo tudi v zrak, kar je pri določenih sovragih nuja, saj jih drugače sploh ne dosežemo. Po svetu nam bo ponagajala vrsta manjših in večjih sovragov, ki jim boleče manjka raznovrstnosti, vsake toliko pa bomo naleteli tudi na šefe, ki so za boj presneto zmedeni. Tem velikanom moramo namreč največkrat odstraniti del oklepa ali pa zadostno poškodovati določeno okončino, a ko to enkrat dosežemo, se pri vedenjskem vzorcu nasprotnika ne spremeni nič. Ogromni rakovici lahko razbijete klešče, a vas bo še vedno z njimi lahko poškodovala, tako da pri šefih v bistvu včasih sploh ne veš, koliko si blizu koncu obračuna, zato največkrat udrihaš na slepo in upaš na najboljše.

To ni lahka naloga saj ob boju z večimi nasprotniki vlada vsesplošni kaos. Pri nekaterih šefih se lahko zaklepaš na določene dele telesa, a če morda tega z udarci ne dosežeš, boš dobesedno mahal v prazno, pa čeprav si fizično zadel v del telesa nasprotnika, a ker je bil ta že razbit, igra udarcev ne upošteva. Šefetine ob spopadih tudi zelo rade sproti rojevajo manjše nasprotnike, ki na svoje poteze ne čakajo ampak te napadejo izza hrbta. Preklapljanje med deli telesa in vsemi temi tarčami je izjemno težavno in včasih preprosto ne deluje, zraven pa moraš seveda ves čas paziti tudi na napade šefov, ki počivanja ne poznajo.

Izjemno pomembna poteza pri igranju je pariranje, ki ob pravočasnem blokiranju sovražnika za kratek čas zamrzne. To velja tudi za šefe, le da je te treba parirati večkrat zaporedoma, a problem tule je, da pariranje včasih enostavno ne deluje. Večkrat se mi je zgodilo, da sem udarce pariral povsem po naključju, včasih pa sem naredil vse prav, a sem še zmeraj utrpel boleče poškodbe. Ob takih trenutkih sem jezno zabrisal kontroler vstran in resno razmišljal o izbrisu igre, kar se v moji igričarski karieri zgodi bolj poredko.

Sistem boja je tako nedovršen, kar je za Atlas Fallen velika težava, saj česa drugega res omembe vrednega niti ne ponudi. Kot rečeno zgodba je nezanimiva, dopolnjujejo pa jo stranske naloge, ki so prav tako dolgočasne in so v bistvu samo opravki, kjer je treba poiskati kakšen predmet, s kom pokramljati ali pa ubiti kakšno zver. Vtise kvari zanič glasovno podajanje, ki je mestoma slišati res amatersko in čeprav Atlas Fallen ni igra najvišje produkcije, bi od AA naslova vseeno pričakoval nekaj bolj kvalitetnega. Grafično zadeva sicer ni videti napačno in do določene mere se lahko potopiš v ta puščavski svet, ki je včasih naseljeval bolj napredno civilizacijo, a na konzoli PlayStation 5 očitno deluje neko preračunavanje in glajenje slike, zaradi česar je včasih ločljivost na psu.

Poleg stranskih nalog česar otipljivega pri raziskovanju ne boste našli. Vsake toliko lahko preko posebne sposobnosti Raise dvignete kakšno ploščad in tako dosežete nov predel mape, tu in tam pa vas pričaka kakšna mini nalogica kot je denimo pravočasno aktiviranje kamnov, ki vas preko žarkov preusmerijo do kakšnega zaklada, preko tega pa lahko nato dobivate dobrine za izboljševanje posebnih sposobnosti. Stopnjevanje lika se vrši preko posebnih run, a ta vidik je po nepotrebnem zakompliciran, samo zato, da bi bil videti globlji kot pa je v resnici.

Atlas Fallen se izkaže kot samo povprečen naslov, ki bi bil priporočljiv za igranje takrat, ko ni na voljo česa pametnejšega za preigravanje. Žal v trenutno natrpanem urniku iger leta 2023 zanj trenutno ni časa in čeprav trenutno stane 50 €, se morda splača počakati na kakšen popust, ki zna zaradi nekam ubogih igralnih številk na Steamu, priti že zelo kmalu.

Objava Atlas Fallen – zabavno dričanje po puščavskem pesku se je najprej pojavila na HOPsi.

Na podobno oviro so naleteli tudi proizvajalci telefonov, ki so nekaj novega vseeno morali dostaviti zato so začeli uvajati, vsaj zame osebno, trapaste inovacije. Samsung še zmeraj poskuša upogljive telefone predstaviti kot nekaj revolucionarnega, na trgu bralnikov pa so začeli pojavljati takšni izdelki, na katerih lahko pridno beremo knjige, po novem lahko pa na njih tudi pišemo in rišemo. V to smer je skočilo tudi podjetje Lenovo, ki je na začetku tega leta izdalo svoj takšen pionirski izdelek Lenovo Smart Paper, z njim pa smo se dodobra poigrali v tokratni recenziji.

VIDEO RECENZIJA

SPECIFIKACIJE

• Ime izdelka: Lenovo Smart Paper
• Premer zaslona: 26,2 cm
• Ločljivost: 1872 x 1404
• Gostota pikslov: 227 ppi
• Pomnilnik: 4 GB
• Prostor za shranjevanje: 64 GB
• Operacijski sistem: Android 11
• Cena: 499 €
• Nakup: Big Bang

Lenovo sicer ni prvi, ki se je domislil združevanja lastnosti bralnika in risalne tablice, saj sta ga na tem področju prehiteli podjetji ReMarkable in tudi Amazon, ki je za te namene spočel izdelek Kindle Scribe. Moje roke pred tem niso preizkusile nobenega od prej omenjenih izdelkov, zato vam že zdaj lahko povem, da ta recenzija z njima ne bo vsebovala primerjav. Lahko pa Smart Paper postavim ob bok mojemu bralniku Kindle Paperwhitu in že od začetka je jasno, da je Lenovo izdelek proti navadnemu čitalniku pravi gigant.

Vsebuje zaslon premera 10,3 palca, ločljivosti 1872×1404, znotraj bralnika pa najdemo še 4 GB notranjega pomnilnika ter 64 GB prostora za shranjevanje, kar je dovolj za celo kopico knjig in risb, ki jih nameravate spočeti na napravi. Napravo lahko sicer razbremenite s shranjevanjem zadev na oblak, na žalost pa ni podprto širjenje prostora s priklopom SD kartic, tako da se bo treba zadovoljiti s tem, kar je že na voljo v napravi.

In tole je konkreten izdelek. Tehta 408 gramov, kar je nekako še enkrat več od Kindla, je pa v to težo dodan še priročen ovitek, ki ga pripnemo na tablico preko magneta in je narejen iz gume, tako da na sebi ne pušča prstnih odtisov.

Sama naprava je elegantna. Sprednjo stran krasi ekran, ki ima na levi strani dokaj konkreten črn rob, ob tem pa se nahaja pero, ki se prav tako preko magneta namesti na priročno posteljico. Kakor se tole sliši privlačno pa nam je ravno ta namagnetenost na začetku povzročila obilno mero težav. Pero se namreč magnetno pričvrsti tudi takrat, ko se nahaja izven posteljice, kar očitno ni bilo jasno nekomu, ki nam je pred tem poslal testno enoto. Ta nesrečnež je nato tablico zaprl, ko je bilo pero malce izven posteljice, s tem pa je zlomil konico peresa in celotna naprava je bila zaradi tega praktično neuporabna. Na novo pero smo tako čakali kar nekaj časa, dokler se Lenovo ni odločil, da nam raje pošlje kar komplet novo napravo. Skratka pri peresu je treba biti izjemno previden, tako da pred zapiranjem vsakič namenite kakšno sekundo temu, da preverite, če se je zadeva res usedla na svoje pravo mesto.

Kakšnih drugih posebnosti na Smart Paperju ne boste opazili. Na levi strani najdemo vhod za USB-C preko katerega napravo polnimo, na zgornji in spodnji strani pa se nahajata dve luknjici za mikrofon. Edine omembe vredna stvar se nahaja še na zgornji desni strani, kjer najdemo gumb za prižig in izklop bralnika, medtem ko je zadnja stran čista in elegantna.

Kaj nam je torej početi s to napravo? No, primarno jo boste zagotovo uporabljali za pisanje in risanje. Preko enostavne beležnice odpremo novo stran in se lahko že takoj spravimo v akcijo. Pero je že vnaprej povezano s sistemom, tako da se ni treba muditi ob kakšnem parjenju ampak lahko že takoj spočnete prve čačke.

Ko sem na Lenovo Smart Paper spisal prve pisane črke so me takoj presenetile dve stvari. Prva je bila ugotovitev, da sem po znanju ročnega pisanja nazadoval izza učencev prvega razreda, saj po vseh teh letih tipkanja preprosto pozabiš kako se sploh piše pisane črke. K sreči je pisanje kot vožnja kolesa in traja sicer nekaj minut, da spet prideš nazaj v formo, a ko se enkrat povrne mišični spomin besede kar letijo po digitalnem papirju.

Druga stvar pa je bila presenečenost nad tem, kako daleč je napredovala tehnologija risalnih tablic. Pri pisanju sem namreč pričakoval zamik, a tega v bistvu niti ni bilo in po nekaj minutah se ti res zdi, kot da rišeš in pišeš po pravem papirju. K temu pripomore tudi povratni učinek zaslona, ki je rahlo grob, tako da pri peresu čutiš nekaj odpora, zaradi česar je občutek še bolj avtentičen. Pero upošteva tudi pritisk in nagnjenost pisala, kar pride prav še posebej pri risanju bolj naprednih slik. Končna slika bo seveda na koncu še vedno črna bela, a vseeno lahko pri skiciranju ustvarite čuda stvari, pri tem pa vam v beležnici pomagajo različni tipi pisav, saj lahko uporabite slog nalivnega peresa, svinčnika, flomastra, čopiča, za tiste bolj umetniške pisave pa prav pride kaligrafsko pero. Ob daljšem pritisku na vsako orodje se nam izrišejo še dodatne možnosti kot sta debelina črte in barva, z radirko pa lahko izbrišemo delček slike ali pa izbrišemo celo stran naenkrat.

Ta preprosta beležnica nam ponudi še dve sila zanimivi opciji. Prva nam omogoča snemanje zvoka preko mikrofona, kar nam zna priti prav med kakšnim predavanjem. Žal tablica ne vsebuje vgrajenih zvočnikov, zato boste za poslušanje posnetkov morali najprej na tablico povezati Bluetooth slušalke, kar je manjši minus, saj bi prav prišel vsaj nek osnoven zvočnik, ki bi nam prav prišel v primerih, ko slušalk enostavno nimamo pri roki. Druga zanimivost pa je možnost pretvorbe pisane besede v računalniški tekst, ki ga nato lahko nadaljnje urejamo preko orodij tipa Microsoft Word. Zadeva deluje presenetljivo v redu in podpira slovenščino in razen če res pišete z doktorsko pisavo bo vgrajena pretvorba postregla z odličnimi rezultati.

Ni pa tole zgolj tablica za risanje, saj napravo poganja operacijski sistem Android 11, ki omogoča namestitev dodatnih aplikacij. Žal Lenovo ni vgradil podpore za Googlovo lastno trgovino, tako da boste aplikacije iskali preko programa Aptoid, ta pa nima tako velike vsebine kot Googlovi pašniki. K sreči lahko še vedno nameščate APK-je, ki si jih prenesete od drugod, to pa lahko najbolj enostavno naredite tako, da jih delite preko oblačne storitve Google Drive, ki ima tule svoj poseben zavihek in včasih enostavno ne deluje, dokler ne zaženete ponovno celega sistema. Preko tega mi je uspelo namestiti slovensko knjižnico Biblos, tako da sem lahko na enostaven način bral naše lastne knjige, seveda pa lahko čitate vsako stvar, ki vsebuje zapis EPUB ali MOBI.

Podprto je tudi nameščanje drugih aplikacij, a sam osebno v njih ne vidim smisla. Tehnologija elektronskega črnila je namreč odlična za branje in pisanje, za kakšne druge stvari pa zaradi počasnega osveževanja enostavno ni primerna. Že brskanje preko Firefoxa je naporno, kakšne igre pa bo na tej napravi poganjal samo največji norec. Pogojno zna biti koristen kalkulator, preko e-mail klienta pa lahko pošljemo kakšno elektronsko sporočilo, ki mu pripnemo ustvarjeno sliko ali pa besedilo za nadaljnjo obdelavo. Tu so še PDF datoteke, ki jih prav tako lahko urejamo in preko risanja lahko končno ustvarimo resnične elektronske podpise.

Tudi baterija ni slaba. Res je, da ta ni vzdržljiva tako kot pri manjšem Kindle bralniku, a to je na račun večje funkcionalnosti, ki jo ponuja ta naprava. Če jo boste zmerno uporabljali in se morda še največ zanašali samo na branje in občasne zapiske, potem vam bo eno polnjenje zadostovalo za teden uporabe preden jo bo treba zopet priklopiti na električno vtičnico.

Lenovo Smart Paper je moje prvo srečanje z bralnikom, ki ponuja še opcijo pisanja in risanje in moram povedati, da me je zadeva pozitivno presenetila. Občutek kracljanja risb in delanje zapiskov je dovolj avtentičen, da kmalu pozabiš, da se pod tabo nahaja elektronska naprava, ki ji ne moreš kar iztrgati lista papirja. Kakšnih resnih minusov, razen morda malce nerodne postavitve peresa, na njej nisem našel, cena te naprave pa znaša 500 €, kar zna biti za ene veliko, a a tudi za konkurenčne izdelke kot sta remarkable 2 in Kindle Scribe boste na koncu, ko pri njima prištejete vse dodatke, ki jih Lenovo Smart Paper že vsebuje, odšteli nekje isto ceno.

Objava Lenovo Smart Paper – knjiga in risalna tablica v enem izdelku se je najprej pojavila na HOPsi.

Igralci in novinarji smo ugibali, kaj točno je za nas pripravil Rockstar. Nas morda čaka večja predelava, ki bi kampanjo prenesla v sodobni pogon igre Red Dead Redemption 2? Bo morda Rockstar pri selitvi igre priskrbel tudi nekaj nove vsebine, ki bi bolje povezala zgodbi protagonistov Arthurja Morgana in Johna Marstona? Morda pa bomo dobili nekaj manjšega, kot je dvig ločljivosti, izboljšanje tekstur in selitev igre na moderne konzole in PC?

No, Rockstar Games je včeraj uradno naznanil projekt, ki ga ne moremo označiti za drugo kot pa en moker prdec. Razvijalec je šel namreč po poti najmanjšega odpora in napovedal predelavo igre za konzoli PlayStation 4 in Nintendo Switch, PC-jašem pa pokazal en lep in debel sredinec.

Red Dead Redemption tako resda dobiva predelavo, a ta je prava komedija. Tole v bistvu ne bi niti označili za predelavo, ampak zgolj za selitev na malce bolj moderne konzole in še pri teh je izvzeta konzola PlayStation 5, medtem ko Xbox sploh omenjen ni. Slednje se je verjetno zgodilo z razlogom: Microsoft je na lastno roko preko združljivosti za nazaj poskrbel za predelavo igre, ki na konzolah Xbox One in Series X teče pri ločljivosti 4K, a žal pri samo 30 sličicah na sekundo.

Nova verzija igre bo sicer vsebovala tudi dodatek Undead Nightmare, a ji bo manjkala večigralska komponenta, za ta “paket” pa bo treba odšteti 49,99 €. Ta cena velja za digitalni verziji igre, ki izideta že 17. avgusta, na voljo pa bosta tudi fizični različici, ki pa bosta police trgovin zagledali šele 13. oktobra.

Red Dead Redemption and Undead Nightmare arrive on PS4 (and PS5 via backward compatibility) August 17. pic.twitter.com/cg7cClfAjm

— PlayStation (@PlayStation) August 7, 2023

Prenovljeni Red Dead Redemption bomo lahko zagnali tudi na konzolah PlayStation 5, a zdi se, da bomo pri tem deležni samo malce hitrejšega nalaganja stopenj. Izostanek omembe novejše konzole najbrž nakazuje na dejstvo, da ne bomo dobili podpore za 60 sličic na sekundo, o kakšnem naprednem tresenju kontrolerja DualSense in HDR podpori pa lahko najbrž samo sanjamo.

Zagotovo pa najbolj boli izostanek PC verzije, čigar igralci po več kot 10. letih zopet ostajajo praznih rok. Dobra novica je vsaj to, da bo verzija za Nintendo Switch skoraj zagotovo dobro tekla na emulatorjih, ki so bolj izpopolnjenih od tistih za konzoli PlayStation 3 in Xbox 360, a to je bolj slaba tolažba za tiste, ki so želeli igro preprosto kupiti na Steamu in končno ugledati zaključek zgodbe kavboja Johna Marstona.

Objava Rockstar uradno napovedal predelavo igre Red Dead Redemption se je najprej pojavila na HOPsi.

Na srečanju je namreč obljubil tudi podeljevanje darilnih kartic v vrednosti 100 $, nekaj srečnežev pa bi prejelo tudi brezplačne konzole PlayStation 5. Vse to je bil recept za popolno nevihto, saj je tako na dogodek zvabil tudi tiste, ki bi radi dobili zastonj robo, za te namene pa so uporabljeni uporabiti tudi svoje pesti.

Kai Cenat and Fanum caused a riot in NYC's Union Square after promising to distribute free PS5s, PCs, gift cards, etc.

Hundreds of youngsters gathered, leading to fights.

The NYPD was on scene to disperse the crowd and warned of mass transit disruptions and traffic delays. pic.twitter.com/qZhbM2MpOE

— BoreCure (@CureBore) August 4, 2023

Kai je sicer malce pred dogodkom dobil zle slutnje in v kratkem prenosu v živo gledalcem povedal, da se je na trgu Union Square zbralo veliko ljudi in da naj vsak poskrbi zase. Kai ni naročil nobenega dodatnega varovanja, niti ni njegov shod prejel ustreznega dovoljenja, tako da se je na trgu kmalu odvil Divji zahod, kjer pravila ne veljajo.

In tako je tudi bilo, saj se je na prizorišču zbralo okoli 2.000 ljudi, ker pa nad to rajo ni imel nihče nadzora so se med udeleženci kmalu začeli pretepi, vse skupaj pa se je hitro spremenilo v vsesplošni kaos. Kai je sicer nekaj časa poskušal miriti množico, a gneča je bila nepopisna, zaradi česar se je skril v svoje terensko vozilo, to pa je po hitrem postopku poskušalo zapustiti Union Square.

Vendar tudi ta naloga ni bila lahka, saj so se ljudje dobesedno obesili na avto in na njem viseli, tudi ko se je začelo pospeševanje. Osupljiv posnetek kaže ljudi, ki se držijo zadnjega dela avta, nekdo pa je med pospeševanjem celo padel dol in se tako zagotovo močno poškodoval.

Nemiri so prerasli do te stopnje, da je policija morala aktivirati skoraj 1.000 miličnikov, ki so nato poskušali situacijo spraviti v normalno stanje. Aretiranih je bilo več kot 60 ljudi, ki so jih nato strpali na avtobus in odpeljali v bližnje zaporniške celice. Šef policije Jeffrey Maddrey je kasneje spregovoril z mediji in na novinarski konferenci potrdil, da je bil pridržan tudi Kai Cenat, ki se iz te situacije ne bo kar tako zmazal. Televizijska mreža ABC poroča, da Twitch zvezdnika čakata vsaj dve obtožbi spodbujanja nemirov, prav tako pa bo obtožen nezakonitega zbiranja, k vsemu temu pa bo zagotovo primaknjena še kakšna druga manjša obtožnica.

Watch live as NYPD executives brief the media on an ongoing incident in Manhattan. https://t.co/IZfhsMwPiC

— NYPD NEWS (@NYPDnews) August 4, 2023

A Kaija verjetno bolj skrbi odziv Twitcha, ki mu takšna zloglasnost njegovega trenutno najbolj popularnega streamerja zagotovo ni všeč. Cenata morda najbolj rešuje dejstvo, da ga mediji označujejo za “YouTuberja”, a vseeno se zna zgoditi, da ga zaradi tega doleti kakšen ban na platformi ali pa da bo izgubil kakšnega od svojih številnih partnerjev.

Objava Twitch zvezdnik obljubil deljenje brezplačnih konzol PS5 in s tem ustvaril množične nemire in pretepe se je najprej pojavila na HOPsi.

Tokrat smo počutili malce bolj strelsko zato smo organizirali spopad v priljubljeni večigralski igri Valorant. Turnir iz tega naslova smo sicer enkrat že organizirali in sicer aprila 2021, ko smo takšno tekmovanje izvedli v partnerstvu s podjetjem Woop! Arena, zato nas je zanimalo, ali Slovenci dve leti kasneje še vedno preigravamo tale Riotov biser ali pa smo se nemara zadeve naveličali.

Odziv je bil nad pričakovanji, saj so prijave na turnir deževale iz vseh strani, tako da smo na koncu dobili kar veliko prijavljenih ekip. Glede na to, da vsaka šteje 5-člansko grupo igralcev je to jasen pokazatelj, da Valorant pri nas ni samo preživel, ampak postaja z vsakim dnem popularnejši.

Turnir je bil celo tako popularen, da je vase potegnil ekipo Diamant Esports, eno najboljših Valorant ekip na svetu, ki ima korenine ponosno vzgojene znotraj Slovenije. Tako so naši POP-UP turnirji celo presegli slovenske meje, saj ekipo sestavljajo tudi Hrvatje, zaradi česar nismo ponosni samo na raznovrstno udeležbo našega turnirja, ampak tudi na splošni razvoj slovenske e-športne scene.

Kvalifikacije so bile napete in si jih lahko ogledate na platformi 360 clash, prav tako pa je adrenalin tekel na dogodku v živo, ki se je, tako kot prej omenjeno, odvil v prevzemnem mestu Mimovrste Ljubljana. Na to lokacijo smo tokrat znosili PC-je Lenovo Legion, ki smo jih sparili z Lenovo monitorji, igralci pa so riti posadili na bogato vrsto igričarskih stolov UVI Chair. Periferijo smo prepustili igralcem samim, saj se zavedamo, da vsak resen streljač prisega na svojo vrsto tipkovnice, miške in slušalk.

Rezultat je bil sicer pričakovan, saj je bila ekipa Diamant Esports preprosto preveč uigrana za konkurenco, tako da so domov odnesli glavno nagrado. Na drugo mesto se je uvrstila ekipa OSLI, bron pa je pobrala ekipa CTje. Zmagovalci so si tokrat razdelili fizične nagrade, ki jih je prispevalo podjetje SteelSeries, skupno v vrednosti nekje 1.600 €. Vsak od udeležencev je v zameno za prijavnino domov odnesel še očala UVI Shades ali UVI Shaker ter podlogo UVI lnferno Large.

Navdušeni smo bili tudi na obiskovalci. Kar nekaj jih je prišlo spodbujati tekmovalce ali pa so samo želeli uživati v atmosferi, ki jo pričarajo takšne LAN zabave. Za gledalce smo pripravili tudi kotiček, kjer so si lahko preko televizorja ogledali tekmovanje e-športnikov, tako da res nikomur ni bilo dolgčas.

Kot vedno, takšni dogodki ne bi bili možni brez naših partnerjev, zato se je treba zahvaliti trgovini Mimovrste ter podjetjem UVI, JBL, Lenovo ter SteelSeries.

Slike iz dogajanja si lahko ogledate na našem Facebook profilu, mi pa že načrtujemo naslednji POP-UP dogodek, ki bo prav tako spočet znotraj prostorov Mimovrste. Se vidimo septembra, ko na vrsto pride Fortnite!

Objava HOPsi x Mimovrste Valorant turnir uspešno za nami! se je najprej pojavila na HOPsi.

Final Fantasy 16 se od svojih korenin najbolj umakne, zato jRPG prvin tule praktično ni več. Boj je zdaj povsem akcijski in še najbolj spominja na serijo Devil May Cry, zgodba pa je postala bolj odrasla in se več kot očitno zgleduje po knjigah in seriji Igra prestolov. Novi pristop vsekakor doda franšizi nekaj prepotrebne svežine, kar pa ne bo po godu vsem tistim, ki imajo radi razvoj lika in uživajo v razvoju sveta, ki se kroji glede na naše odločitve.

Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PS5
Nakup: Uradna stran
Datum izida: 22. junij 2023
Igrano na: PS5

VIDEO RECENZIJA

Za razliko od petnajstega dela, ki se je dogajal v sodobnem času, nas šestnajsto poglavje vrne v srednji vek dežele Valisthea, ki ji vladajo različna kraljestva, vsa med njimi pa se potegujejo za moč kristalov Mother Crystals. Seveda to s sabo potegne kar nekaj zamer, tako da se v tem svetu neprestano vrtijo raznorazne politične spletke, ki se tičejo tudi našega glavnega junaka Clivea Rosfielda, princa ter naslednika prestola kraljestva Rosaria, ki je hkrati tudi ščitnik svojega mlajšega brata Joshue, ki govori s tako prisrčnim in nedolžnim glasom, da ti je v prvi minuti že jasno, da ga bo bodisi nekdo ugrabil ali pa kar ubil.

Igra nam v uvodnih urah lepo predstavi delovanje tega fantazijskega okoliša, kjer je magija sestavni del vsakdanjega sveta in je lahko hudo uničujoča. Tisti najbolj posebni izbranci se imenujejo Dominanti, njihova posebnost pa je vihtenje moči Eikonov in preobraženje v njihove mnogokrat titanske podobe. Vsak Dominant lahko v sebi nosi samo enega Eikona, ti posebneži pa niso nesmrtni, kar izveste že kaj kmalu na začetku, ko še šmrkavi Clive dobi svojo prvo večjo misijo, a ta ne gre po načrtih, zato še leta kasneje iščemo maščevanje za tistim, ki je grobo posegel v našo družino.

Zgodba je dokaj zakomplicirana in razvijalec nam že v prvi uri igranja nameče cel kup različnih imen ljudstev, vladarjev, Eikonov in razmerja med magičnimi uporabniki, tako da se zna hitro zgoditi, da začnete med sabo mešati vse te neznane pojme. K sreči se je razvijalec odločil v igro vdelati priročno mehaniko imenovano Active Lore, ki je v bistvu posebna enciklopedija, ta pa ima označene tiste trenutno najbolj pomembne pojme, ki držijo kratke razlage. Active Lore lahko prikličete pred sebe kadarkoli – tudi sredi vmesnih sekvenc, tako lahko odpravite vsaj nekaj štorijalne zmede in dobite vpogled v zgodovino sveta in nekaterih glavnih oseb.

Za razliko od petnajstega dela se Final Fantasy 16 ne odvija v odprtem svetu, ampak boste skakali skozi niz kratkih stopenj, ki so dokaj premočrtne. Vsake toliko sicer lahko skočite iz glavne poti in malce raziskujete, a kakšne resnične svobode ne boste našli, niti niso stranske poti kdo ve kako zanimive, saj vsebujejo kvečjemu samo kakšno skrinjo, ki vam prinese zlatnike ali surovine. Oboje vam pride prav pri kupovanju in nadgrajevanju opreme, a ta del igre ni kdo ve kako globok, je pa nujno potreben, saj boste brez boljših sabljic v boju tenko pisali.

Final Fantasy 16 namreč ni ravno lahka igra. To je akcijska pretepačina, kjer izvajamo lahke napade, te kombiniramo z raznimi specialkami, zraven pa še vrtimo posebne moči Eikonov, ki jih boste nabrali skozi preigravanje kampanje. Uporabniški vmesnik je dobro zasnovan, tako da med preklapljanjem moči ne boste imeli težav, veliko pozornosti pa bo treba nameniti tudi bojevalni areni, saj je treba pametno napadati, se izmikati, parirati udarce ter imeti nasprotnika ali šefa ves čas na pecljih. Pri pretepanju je najbolj pomembno zbiti vzdržljivost nasprotnika, za te namene pa je treba uporabiti več trikov. Ko mu vzdržljivost prepolovimo, mu začnemo zadajati dvojne poškodbe, ko pa ga povsem izčrpamo, pa ga za nekaj časa onesposobimo, takrat pa je dobro nanj navaliti z vsem kar imamo.

Pri vsem tem vam bodo pomagali tudi vaši spremljevalci, ki jih boste nabrali tekom kampanje. Ti so odlično spisani, imajo svoje lastne osebnosti in nam v boju pridejo hudo prav. Neposredno jih sicer ne moremo nadzorovati, saj bi bilo v tem primeru preprosto preveč skakanja po menijih, kar bi zmotilo potek boja, a tudi sami znajo zase kar dobro poskrbeti.

Boj je resnično zabaven in čeprav na začetku postane že malce utrujajoč, se zadeve zopet popestrijo, ko dobite dostop do novih moči Eikonov. Potem so tu šefi, ki so pravi vizualni spektakel, ti večji grdavži pa zahtevajo tudi nekaj QTE sekvenc, v katerih je treba ob pravem trenutku stisniti sorodno tipko. Ta del se mi je zdel malce nepotreben, saj se mi QTE sekvence zdijo zastarele, a ne morem ugovarjati fantastičnim bojevalnim animacijam, ki jih prinesejo s sabo.

Malce manj navdušen sem bil nad RPG aspekti igre, ki jih je tule veliko manj kot v prejšnjih naslovih. Clive sicer pridobiva stopnje, a statistike se mu zvišajo same od sebe, na nas pa je samo to, da izberemo njegove posebne veščine. Vendar pa je svet tako linearen, da se nam nikoli ne zdi, da res na poseben način razvijamo svoj lik, kakšnih odločitev tekom igranja tudi ne boste sprejemali, manjka pa tudi kakšna res unikatna oprema, ki bi jo našli med raziskovanjem. Vse dobite sproti ali pa pokupite v trgovini, saj kot rečeno priložnosti za raziskovanje ni, stranske naloge pa so res ubožne in malce spominjajo na nekaj, kar bi gledali v MMO-ju Final Fantasy 14. Sicer te naloge kasneje lepo dopolnijo glavno štorijo, a vseeno bi bile lahko za igranje malce bolj raznolike.

Tudi oklepa ne boste menjali sami, lahko pa nase navesite tri dodatne kose opreme, ki se delijo na prstane in ogrlice. Square Enix je tule storil nekaj zanimivega, saj vam na začetku podari kose opreme, ki so v bistvu težavnostne stopnje: en prstan vam denimo podari možnost samodejnega izmikanja, spet drug omogoči avtomatsko proženje specialk enega od spremljevalcev. Gre za zanimiv sistem lajšanja kampanje, če vam je ta pretežka, a po drugi strani se boste s temi pomagalniki morali odreči prstanom, ki dejansko zvišajo statistike našega lika.

Grafično je tole najlepši Final Fantasy do sedaj. Gre za resničnega predstavnika naslednje generacije iger, ki bi na konzoli PlayStation 4 verjetno kazala diapozitive. Na izbiro sta dva grafična načina: en za večjo ločljivost in drugi, ki to zmanjša a dvigne sličice na sekundo. Za tako hitro igro sem se seveda poslužil slednjega, a tudi pri tem sličice na sekundo niso bile povsem stabilne in včasih se je začutilo, da sem padel pod tridesetico. Pohvaliti moram še zvok in glasovno podajanje, saj se mi zdi to prvi Final Fantasy, kjer so angleški govorci presegli japonske. Navdušil me je predvsem Ralph Ineson, ki je s svojim globokim baritonom lik Cidolfusa naredil za mojega najljubšega, dobro pa so se odrezali tudi drugi. Končno smo tudi dočakali Final Fantasy, kjer govorci med dialogom ne spuščajo celega kupa medmetov, tako da “ahanja” “huhanja” tule ni, kar je rana, ki bo očitno krasila tudi drugi del predelave Final Fantasy 7.

Final Fantasy 16 v serijo prinese nekaj prepotrebne svežine, a želim si, da zaradi tega ne bi bilo treba plačati davka v obliki linearnih stopenj in manjše svobode pri razvoju lika. Igra je vsekakor vredna svoje cene in vam bo pri enem igranju prinesla desetine ur zabave, po končani zgodbi pa se lahko takoj vržete v ponovno preigravanje preko opcije New Game+, ki je v igro že vgrajena.

Objava Final Fantasy 16 – manj RPG-ja, a več akcije se je najprej pojavila na HOPsi.

V bistvu bomo tokrat prvič organizirali turnir v Valorantu, kar nam bo ponudilo zanimiv vpogled v igričarsko slovensko občinstvo in koliko ljubezni ta sploh goji do te dotične igre. Najprej nameravamo speljati online kvalifikacije, ki jih boste lahko igrali iz zavetja svojega ljubega doma, igranje pa bo možno izključno v ekipnem formatu 5v5. Spletne kvalifikacije bodo povsem brezplačne in se bodo odvile 8. julija, prijave na turnir pa so že odprte in jih lahko izvedete preko naslednje povezave.

Osem najboljših ekip iz online turnir se bo nato kvalificiralo na zaključni turnir, ki ga boste nato odigrali v živo in sicer na lokaciji Mimovrste BTC Ljubljana, ki se nahaja na Šmartinski cesti 152. Za udeležbo na tem turnirju bo vsaka od ekip primorana v nakup vstopnice, ki znaša 80 € na ekipo, ta znesek pa bo nato romal v skupni materialni sklad za glavne nagrade, ki bodo v obseg znašale kar 1.500 €. Bodite brez skrbi, teh 80 € boste dobili nazaj v obliki materialnih nagrad, pa četudi na koncu v turnirju zasedete zadnje, 8. mesto, tisti najboljši pa boste domov odnesli bolj konkretne kose zabavne elektronike. Vse te informacije so dostopne tudi na uradni strani dogodka.

Na lokaciji vas bo čakala vsa potrebna oprema za čim bolj natančno in uspešno igranje. Valorant pač zahteva izpopolnjene strojne dele, zato vas bodo znotraj Mimovrste čakali Lenovo PC-ji in Lenovo monitorji, ki podpirajo 240 Hz osveževanje slike. Usedli se boste v udobne stole UVI Chair, periferijo pa prepuščamo vam, saj vemo, da vsak bolj resen igričar prisega na svojo miško, tipkovnico, podlogo in slušalke. Če vam nošnja tega predstavlja oviro, si boste lahko na lokaciji sposodili tudi periferijo UVI Gear.

Pravila tekmovanja si lahko preberete tule, za vsa nadaljnja vprašanja pa je na voljo tudi uradni Discord kanal.

Objava Prijave za POP-UP Valorant turnir so zdaj odprte! se je najprej pojavila na HOPsi.

Od takrat je preteklo eno leto in Bethesda je zopet stopila pod žaromete, tokrat pa je za nas pripravila skoraj uro dolg igralni posnetek, ki je od prejšnjega prikaza močno bolj impresiven.

Bethesda se je res spustila v podrobno predstavitev igralnih sistemov in čez čas smo se začeli spraševati, če ni morda vse skupaj že malce predobro, da bi bilo res. No, skoraj prepričani smo, da tista hvala o 1000 različnih planetih res drži, a skoraj prepričani smo, da bo na večini njih možno samo pristati, pobrati kakšne surovine in se nato odpeljati na enega od peščico planetov, ki bodo dejansko držali štorijalne elemente.

Začetek igralnega posnetka ni ne vem kako navdušujoč, saj sem ob skeniranju planetov in laserskemu vrtanju za surovinami dobil asociacijo na No Man’s Sky, ki je ravno tako veliko obljubljal, na koncu pa dostavil samo veliko plehke vsebine.

A bolj ko se je Bethesda začela spuščati v globine igralne formule, bolj so se moje oči širile od navdušenja. Tu so ogromni planeti, ki ponujajo cel kup okoli hodečih NPC-jev, ki nam bodo nudili glavne in stranske misije. Pri raziskovanju bomo lahko naleteli na skrite naselbine, ki bodo skrivale svoje dodatne naloge in zaklade. Potem je tu boj, ki je videti veliko bolje od prej. Različni planeti bodo ponujali svojo gravitacijo, kar bomo lahko izkoristili za boj, saj bomo preko raketnega nahrbtnika lahko frčali naokoli ali pa za raziskovanje težko dosegljivih predelov. Razvijalec je šel celo tako daleč, da nas bo sunek orožij v breztežnosti odrinil nazaj, poskrbljeno pa bo tudi za tiste, ki bi radi zavrgli akcijski pristop za nekaj bolj skrivalniškega.

A s tem smo se dotaknili samo stvari, ki se dogajajo na tleh. Moč bo tudi opremljati svojo vesoljsko ladjico in tudi z njo bomo lahko raziskovali bližnje vesoljske postaje, se po njih prosto sprehajali in trgovali, pretikali pa bomo lahko tudi kabine lastnega plovila, se pogovarjali s svojimi kompanjoni in pletli prijateljske vezi in celo romance. Ladjico bo moč tudi nadgraditi in ji pripasati bolj napredne sisteme, kot je denimo močnejši pogon, preko katerega bomo dosegli bolj oddaljene predele, nagrajevanje orožij pa nam bo pomagalo nasprotnika hitro spremeniti v vesoljski prah. A tudi tu bomo imeli izbiro, saj nam nasprotujočih ladij ne bo treba vedno uničiti, saj jih lahko raje spravimo v svojo lastno zbirko flote, nakar jih lahko shranimo ali pa prodamo za mastne denarce.

Igrali bomo lahko dobričino ali pa vesoljskega gusarja, oboje pa bo prineslo svoje prednosti in slabosti. Skladno s tem bo treba skrbeti za razvoj svojega astronavta, izbira naše zgodovine pa nam bo pomagala pri raznih dialogih in razpletih nalog.

Starfield je videti hudo impresivno in če je bila včasih Halo tista franšiza, ki je prodajala konzole Xboxe, je v trenutnem svetu to nalogo nedvomno prevzel Starfield. Microsoft ima končno pod roko neko ekskluzivo, ki bo pristašem Sonyjevih konzol sprožila lepo merico ljubosumja, Xboxaši pa so toliko bolj lahko veseli, saj bodo igro preko naročnine Game Pass poganjali že od prvega dneva izida. Vse niso samo pozitivne novice, saj bo tole še en naslov, ki bo na konzoli Xbox Series X dosegel maksimalno 30 sličic na sekundo. Dodatni minus so obrazne mimike, ki včasih niso dorasle sicer impresivni grafični podobi, a to bo morda razvijalec do izida še nekoliko izboljšal.

Ta je zdaj res hudo blizu, saj se bo pripetil že 6. septembra, poleg konzol Xbox Series S in X pa bo ta dan igra izšla tudi na PC-ju.

Objava Starfield je v skoraj uri dolgi predstavitvi videti resnično impresivno se je najprej pojavila na HOPsi.

A včeraj je Meta vendarle spočela uradno predstavitev preko minuto dolgega napovednika, ki Quest 3 pokažejo v vsem svojem sijaju.

Vizualno zadeva ostaja podobna svojemu predhodniku, saj bo tudi Quest 3 na voljo samo v beli barvi in bo na sebi zopet nosil tisti trapasti trak, ki se lahko čisto prehitro raztrga, medtem ko je konkurenca že preklopila na bolj kakovostna plastična držala, ki so tudi lažje nastavljiva.

Meta Quest 3 bo na sebi vseboval trojico kamer, ki jih najdemo na sprednji strani in kar pošteno izstopajo v primerjavi s kamerami na predhodniku, ki smo jih našli na robovih naprave. A večje kamere bodo s sabo prinesle polno prepustnost barv, tako da bo Quest 3 izjemno pripraven tako za VR kot tudi za AR izkušnje.

Zahvaljujoč novih tehnologiji “pancake” leč bodo nova očala za 40 % tanjša od predhodnika, Meta pa je notri vgradila novo Snapdragon čipovje, ki bo prineslo boljšo ločljivost, skupaj z dvakrat boljšo grafično optimizacijo. Kaj vse to pomeni še ne vemo, saj Meta ni najavila prav nobenih omembe vrednih specifikacij, tako da bo na te stvari treba počakati.

Tehnologija Meta Reality nam bo omogočala lažja navigacijo po prostoru, saj bodo kamere lahko prepoznale ovire in prostore mapirale tako, da bomo vedno vedeli kam stopiti, pa čeprav bomo čez oči še vedno imeli poveznjeno napravo.

Prenovo so doživeli tudi kontrolerji, ki so izgubili tisti značilni lok in se bodo zdaj čutili kot resničen podaljšek naše roke. Meta je noter vgradila tudi napredne učinke tresenja, ki nam bodo pričarali bolj verodostojne igričarske izkušnje, te pa bomo lahko črpali iz bogate knjižnice naslovov. Dobra novica je tudi združljivost s prejšnjo generacijo iger, tako da bo vaš katalog Quest 2 iger brez problema deloval tudi na napravi Quest 3.

Kontrolerje bomo lahko tudi pustili ob strani, saj bomo lahko svetove in aplikacije nadzorovali samo preko dlani in gest, žal pa se zdi, da naprava ne bo vsebovala tehnologije sledenja oči, kar je ena od glavnih prednosti nedavnega PlayStation sistema PS VR2.

Meta Quest 3 bo stal 499 $, ti dolarji pa za nas nimajo neke prave veze, saj ne upoštevajo davka, Meta pa še vedno svojih VR naprav uradno v Sloveniji ne prodaja, zaradi česar lahko v Sloveniji pričakujete ceno okoli 700 €. Meta bo 4. junija znižala cene Questa 2: 128 GB verzija bo padla na 299 $, 256 GB pa na 349 $. Spet te cene so pri nas čisto drugačne in najbolj ugodno in aktualno ponudbo v Sloveniji najdete tule.

Meta Quest 3 izide jeseni, zato se tale najava zdi nekam hitra, a bržkone je Meta želela prehiteti Apple, ki bo svoj pionirski VR projekt razkril na svoji konferenci Worldwide Developers Conference, ta pa se bo pripetila že 5. junija.

Objava Meta Quest 3 uradno predstavljen se je najprej pojavila na HOPsi.

ROG Strix 18 svojih namenov ne skriva in ti že ob prvem srečanju pove: “Sem gaming prenosnik, ki v sebi drži trenutno najmočnejše komponente na trgu prenosnih računalnikov, pa če ti je to všeč ali pa ne”. Kot igričarju mi je bila seveda stvar takoj všeč, a pri vseh teh silnih komponentah je treba pač tudi vzeti v zakup težo, velikost in zajetno ceno, zaradi slednje pa je tole izdelek, ki je namenjen samo tistim najbolj elitnim igričarjem z globokimi denarnicami.

VIDEO RECENZIJA

Specifikacije:

Ime: Asus ROG Strix Scar 18

Procesor: Intel Core i9-13980HX

Grafična kartica: Nvidia RTX 4090

Zaslon: IPS QHD+ 240 Hz

Pomnilnik: 32 GB DDR5-4800

Disk: NVMe 2 TB

Nakup: Uradna stran

Takoj ko sem zadevo razpakiral mi je bilo jasno, da specifikacije na papirju niso lagale in da pred mano res leži igričarski prenosnik. To je jasno, preden zadevo sploh prvič prižgeš, saj se je ASUS odločil ustvariti dizajn, z dokaj atraktivno obliko. ROG Strix 18 na sebi nosi polno ostrih linij in je na voljo samo v črni barvi, ki ga na zadnji strani krasi prepoznavni ROG logotip z atraktivno črto, to pa lahko nato opazimo tudi v odprti obliki, na desni strani sledilne ploščice.

Zanimivosti glede oblike se tu ne končajo, saj imamo nad tipkovnico velik prozoren del, ki nam omogoča vpogled v samo notranjost prenosnika, zaradi česar sem najprej mislil, da me bodo tule pričakale kakšne RGB lučke, a temu ni bilo tako. RGB je seveda prisoten in ga najdemo na sprednjem in zadnjem robu prenosnika, zanimivo pa je tudi samo dno, ki je polno rešetk na račun bolj efektivnega hlajenja, ki ga vgrajene komponente zagotovo potrebujejo. Vpogled v notranjost prenosnika je sicer zanimiva ideja, a malce čudna je odločitev, da se je ASUS vrhnji del zaradi tega odločil prekriti s plastiko in ne s kakšnim bolj vzdržljivim materialom, kar bi od tako premijskega izdelka tudi pričakoval. No, vsaj prstni odtisi niso tako izraziti kot na nekaterih konkurenčnih ponudbah, kar je dobra novica za vse tiste, ki so na takšne stvari alergični in s sabo neprestano nosijo čistilne robčke.

Glede vhodov in priključkov boste največ uporabljali levo stranico. Tam najdemo dva USB-C vhoda, kjer je eden od njiju Thunderbolt, vhod za 3.5 mm žičnate slušalke, 2.1 izhod za HDMI monitor, priklop za 2.5 Gbps Ethernet in priklop za 330 W polnjenje. Prenosnik lahko sicer polnimo tudi preko vhoda USB-C, vendar pa to ne bo zadostovalo za aktivno igranje, ki vleče veliko več elektrike, zato bo za te namene treba priključiti namenski napajalec.

Desna stran je bolj revna, saj se na njej nahajata samo dva USB-A 3.2 vhoda, tako da ta glomazni prenosnik v bistvu pusti za sabo cel kup neizkoriščenega prostora za dodatne vhode in izhode. No, zadnja stran je tako prepuščena ventilatorjem, kar za hlajenje komponent pride še kako prav, na zgornjem levem kotu pa najdete se pokrovček Armor Cap.

Tipkovnica daje lep povratni učinek pri tipkanju, saj so tipke nizkega hoda, so čvrste in se ne majejo. Površine za prijetno delo je vsekakor dovolj, zaradi česar je spet čudno, da se je ASUS odločil vse skupaj nekam preveč stlačiti na kup. Naša testna enota ni vsebovala slovenske gravure, tako da smo zaman iskali šumnike, tipka Enter pa je razdeljena na dva dela, kjer je zgornji del v bistvu znak za poševnico. Sem notri so bile stlačene tudi smerne tipke, zaradi česar je bil desni Shift skrajšan, čeprav bi se vse to lahko enostavno lahko pomaknilo malce nižje, tako da bi za igričkanje s smernimi tipkami imeli malce več prostora. Zanimiva je situacija tudi na vrhu, kjer je za posebne ukaze na voljo samo pet tipk in čeprav teh osebno ne uporabljam, se zdi na desni strani ogromno neizkoriščenega prostora.

Je pa zaradi te prostornine normalno delo dokaj udobno, saj imamo ogromno prostora za naslov dlani, na sredini pa nas čaka ogromna sledilna ploščica. Ta je morda celo malce prevelika, saj se med ležernim poležavanjem želel včasih sprožiti desni klik in sem moral s prstom kar pošteno podrsati, preden sem se našel na pravem delu za ta ukaz.

Sam zaslon vsebuje tanke stranice in ga pokonci držita dva tečaja, ki ob preklopu lepo zdrsneta v in izven prenosnika. Gre za QHD+ ekran, premera 18 palcev in čudno mi je, da se ASUS tule ni odločil za OLED, ki ga izdatno promovirajo v skoraj vse druge pasme svojih prenosnikov. Slika je kljub temu bogata z barvami in na HDR področju podpira standard Dolby Vision. Ker je tole igričarski prenosnik se frekvenca osveževanja ustavi pri številki 240 Hz, kar je dovolj tudi za profesionalne e-športnike, maksimalna ločljivost pa znaša 2560 x 1600, kar bo dovolj za vse tiste, ki radi uživate v prelepih enoigralskih naslovih. Nič sicer ne bi imeli proti podpori za ločljivost 4K, vendar pa imate za takšne želje vedno opcijo priklopa na zunanji monitor, ki vsebuje še višjo ločljivost.

Čeprav je to igričarski prenosnik, vsebuje tudi multimedijske sposobnosti. Zvočniki so dokaj močni, a vas ne bodo spet odpihnili, pričarajo pa zadovoljivo izkušnjo gledanja filmov in preko podpore tehnologije Dolby Atmos. Na zgornji strani zaslona najdemo tudi kamero, ki pa je tam bolj zaradi lepšega, saj vsebuje maksimalno ločljivost 720p in res bi bil že skrajni čas, da proizvajalci zapustijo ta standard in skočijo vsaj na ločljivost 1080p.

Spravimo se zdaj raziskati vse te silne strojne komponente. Za procesorko plat skrbi primerek Intelove 13. generacije procesorjev Intel Core i9-13980HX, ki lahko doseže maksimalen takt 5,6 GHz. Temu družbo delata še 32 GB DDR5-4800 pomnilnika in 4.0 NVMe SSD disk kapacitete 2 TB.

A najbolj navduši grafična kartica RTX 4090, ki je verjetno tudi glavni razlog za tako nabreklo končno ceno. Gre za trenutno najmočnejši grafični čip na PC-jih, Nvidia pa je to moč preselila tudi v svet prenosnikov. Seveda si PC in prenosniška različica po moči nista povsem enakovredni, a kljub temu je to grafična pošast, ki na sebi nosi tretjo generacijo tehnologije DLSS, zaradi česar je prenosnik zmožen igre poganjati tudi v ločljivosti 4K.

Glede grafike dandanes vsi govoričijo samo še o famoznih grafičnih učinkih ray tracinga, zato smo se odločili stestirati dva naslova, ki sta v zadnjih nekaj mesecih dobila ravno takšni posodobitvi. Gre za igri The Witcher 3 in Cyberpunk 2077, obe pa prihajata izpod razvijalca CD Projekt RED, ki je to tehnologijo uvedel po naknadnih posodobitvah.

V igri The Witcher 3 smo pri nastavitvah RT Ultra in ločljivosti 2560 x 1440 z vklopljeno možnostjo DLSS Frame Generation zlahka dosegali med 90 in 100 sličic na sekundo, če pa smo Frame Generation izklopili in ločljivost nato prestavili na 4K, so sličice na sekundo padle na številko 50, kar je za prenosniške vode še vedno visoka številka. Če smo nato pri tej isti ločljivosti vklopili Frame Generation nazaj smo gledali v nekje 70 sličic na sekundo, tako da v praksi lahko na tem prenosniku uživate v igranju na ločljivosti 4K pri najvišjih nastavitvah, a Frame Generation bo sliko naredil malce manj ostro.

Impresivni so bili tudi rezultati znotraj igre Cyberpunk 2077. Številke niso tako visoke kot pri Witcherju, saj je nenazadnje to novejši naslov, ki pa je pred kratkim dobil posodobitev, ki celotno osvetlitev igre preklopi na ray tracing. Kaj takšnega znajo poganjati samo grafične kartice RTX 4070, 4080 in 4090, zato smo normalno zadevo vklopili tudi tukaj. Na nativni ločljivosti 2560 x 1600 z vsemi vključenimi grafičnimi bombončki smo sredi mesta dosegali nad 70 sličic na sekundo, ko pa smo preklopili na ločljivost 4K se je pokazala tista resnična razlika med PC in prenosniškimi grafičnimi karticami. Na namiznih računalnikih zna RTX 4090 tudi pri tej ločljivosti preseči 60 sličic na sekundo, medtem ko je tule zadeva padla na dobrih 40 sličic na sekundo, včasih pa celo na manj. Ampak hej, na normalni ločljivosti zna tale prenosnik veliko bolje poganjati Cyberpunk 2077 kot pa moj lastni PC, ki v sebi drži grafično kartico RTX 3070 in pri teh nastavitvah nima najmanjših šans za držanje stabilnih 60 sličic na sekundo.

Igričarske mišice tale zadeva zagotovo ima, a hkrati se je treba zavedati, da boste za doseganje takšnih rezultatov morali napravo priklopiti na napajanje in da je ob takšnem obratovanju prenosnik hudo glasen. Prezračevanje je dobro, a ni dvoma, da zna tako mlatenje ventilatorjev motiti sostanovalca oziroma partnerja, za razliko od PC-ja pa tule enostavno ne moreš samo dokupiti bolj tihega ventilatorja.

Kar se tiče baterije, znotraj prenosnika najdemo takšno s specifikacijo 90 W, ki vam bo brez priklopa na napajanje ob običajnem delu izdala nekje 8 ur uporabe. Pri tem je treba paziti, da preklopite na način varčevanja z baterijo, kar lahko storite preko vedno pripravne aplikacije Armory Crate, ki omogoča tudi druge stvari, kot so denimo prilagajanje RGB osvetlitev na stranicah prenosnika in sami tipkovnici. Pozabite pa na igranje, brez da bi zadevo priklopili na napajanje, saj boste takrat izrabili zaloge v dobri uri, prenosnik pa brez napajanja izvrže komaj polovice moči, ki bi jo, če je priklopljen na elektriko.

Asus ROG Strix Scar 18 je tako resnična pošast od prenosnika, ki pa ni popolna. Plastično ohišje, slaba kamera in natlačena tipkovnica so stvari, ki malce pokvarijo vtis, za to ceno pa bi si nemara želel OLED zaslona ali pa višje ločljivosti.

In ta cena je res ekstremna, saj ASUS za tole igračko zahteva kar 4.719 €, kar je cena, ki bo izven rok večine smrtnikov. Glede potencialnega nakupa skočite na uradno spletno stran, čeprav med časom pisanja tam niso bili zapisane trgovine, kjer lahko zadevo tudi dejansko kupimo.

Objava Asus ROG Strix 18 – prava pošast od prenosnika se je najprej pojavila na HOPsi.

Glede na igralni napovednik, ki v dolžino meri skoraj 11 minut, si bo drugi del veliko igralnih prijemov sposodil iz originala, vpeljal pa bo tudi nekaj konkretnih sprememb. Za razliko od prvega dela bomo namreč v nadaljevanju skočili v mesto Queens, tam pa se bo treba zapostaviti novemu šefu Kraven the Hunterju. Mišičnjak se je nekaj časa preganjal po pragozdu, nakar si je zaželel novega izziva, zato bo skočil v velemesto poiskati doktorja Curta Connorsa, ki se je med tem časom že spremenil v The Lizarda. Načrte mu bo skušal preprečiti dvojec Spider-Manov, saj Peter Parker tokrat ne bo sam, ampak mu bo družbo delal tudi Miles Morales.

Spider-Man 2 nas bo tako velikokrat selil med obema junakoma, a kakor lahko sklepamo iz igralnega napovednika, tega preklapljanja ne bomo mogli nadzorovati sami. Se bosta pa oba junaka igrala različno: Peter si je nataknil Black Venom pajkice, zaradi česar je pridobil nove moči in lahko sovražnike zabija v tla preko črnih lovk, Miles pa ostaja bolj klasični pajkomož, a je tudi sam pridobil nekaj novih sposobnosti in igračk. Po novem se lahko preko frače izstreli kot raketa, nakar med šviganjem po zraku uporabi letalno obleko oziroma “wingsuit” in drvi naprej kot reaktivec. Glede na hitrost premikanja nas verjetno čaka veliko večja okolica, saj bomo drugače celo mapo lahko prečkali v samo nekaj sekundah.

Igranje bo sestavljeno iz pretepanja, kjer bo treba sprožati udarce in specialke ter tiholazenja, kjer lahko prikrito odstranimo celo sobo nebodijihtreba. Tudi tule nas čakajo novosti, saj Miles lahko zdaj izstreli pajkasto vrv in si tako v zraku ustvari novo pot, ki bo poenostavila delanje zased. Mimogrede: prepričani smo, da se bosta Miles in Peter v enem delu zagotovo spopadla, saj Venom obleka nažira Petrov um, zaradi česar je postal agresiven, tako da se lahko veselimo pretepa med dvema Spider-Manoma.

Na koncu napovednika nas pričaka še spektakularen pregon s čolni, v njem pa so nekateri že komentirali vodo, ki grafično ni videti preveč napredno. Na splošno je sicer podoba čudovita, a Insomniac nas je glede podobe razvadil že s prvo igro, ki je še danes videti odlično.

Marvel’s Spider-Man 2 izide enkrat letos, a Insomniac predstavitve ni izrabil za uradno najavo meseca izida. Drugi del bo na voljo samo za PlayStation 5, glede na zadnji intervju šefa PlayStationa pa PC verzija izide šele čez kakšni dve leti.

Objava Spider-Man 2 pokazal kar 11-minut igranja se je najprej pojavila na HOPsi.

Leta 2019 smo podoživljali kitajsko zgodovino preko igre Three Kingdoms, včeraj pa so najavili povsem novo poglavje, ki nas bo tokrat odpeljalo v antični Egipt.

Total War: Pharaoh še ni dobil igralnega posnetka, tako da se bo zaenkrat treba zadovoljiti z dobro producirano vmesno sekvenco, a kljub temu smo nato dobili nekaj dodatnih informacij, ki jih je režiser Todor Nikolov zaupal nekaterim večjim igričarskih stranem.

Stopili bomo v dokaj burno dogajanje, ko se je ravno zaključevala Bronasta doba. Faraon je umrl in na prestol Egipta prežijo tako domačini, kot tudi tujci. V zraku se da vohati vojno in od nas je odvisno, kdo bo zavladal deželam Egipta, to pa bomo lahko naredili samo preko uničenja vse škodoželjne konkurence.

Total War: Pharaoh bo v osnovni kampanji ponujal osem različnih ljudstev iz treh različnih kultur. Prvič v tej seriji bomo lahko na začetku kampanje izbrali še dodatne opcije, kot je denimo naključno razporejanje startne naselbine vsakega ljudstva, razporejanje dobrin na mapi in učinkov naravnih katastrof. Te bodo na bojiščih tokrat igrale veliko večjo vlogo, saj se zna vreme spreminjati kar sredi bitke, to pa bo pomembno vplivalo na sposobnosti vaše vojske. Sredi puščave v vročini se bodo vsi brž utrudili, a naključne nevihte vaših problemov ne bodo rešile, vsake toliko pa vas bo napadel še peščeni vihar, ki bo nato omejil vidljivost.

Za razvoj tokrat skrbi Creative Assembly Sofia, ki je nazadnje spočela igro Total War Saga: Troy, vendar pa Pharaoh ne bo spadal v Saga zbirko, ampak bo tole polnopravno poglavje Total Wara, ki bo zase na Steamu zahtevalo tudi polno ceno. Tako kot pri prejšnjih igrah bomo naknadno dobili DLC-je, zato je za nakup na voljo tudi nekaj različnih edicij – najdražja izmed njih bo vsebovala vso vsebino, a stane več kot 90 €.

Total War: Pharaoh izide enkrat v oktobru, prednaročniki pa boste lahko z igranjem začeli nekaj dni prej, a specifičnega datuma Creative Assembly še ni razodel.

Objava Naslednje poglavje sage Total War nas bo popeljalo v antični Egipt se je najprej pojavila na HOPsi.

Vse to je pripeljalo do tega, da se je Twitter imperij malce zamajal in konkurenca je zaznala kri v vodi, tako da so se začele pripravljati alternative. Te so sicer obstajale že prej, a zaradi vseh teh dogajanj znotraj Twitterja sta alternativni omrežji Mastodon in Bluesky pridobili kar nekaj novih uporabnikov, zdaj pa naj bi svojega kandidata kmalu predstavilo tudi podjetje Meta, ki pod palcem že drži družabni omrežji Facebook in Instagram.

Govorice so se začele marca, takrat pa je Meta potrdila, da raziskuje samostojno, decentralizirano socialno omrežje, ki bi omogočalo delitev misli v podobi besedilnih sporočil. Strokovnjakinja za trženje digitalnih medijev Lia Haberman pa zdaj pravi, da je aplikacija že praktično nared in jo je označila kot “Instagram za vaše misli”.

Based on a (somewhat blurry) example I got, Meta's new app looks a lot like Twitter.

So, could this take over all the Twitter screenshots we've been seeing on the Feed lately? Maybe.

It’s impossible to predict how audiences will respond but this could be an alternative. pic.twitter.com/xgQa1kUjCl

— Lia Haberman (@liahaberman) May 19, 2023

Lia pravi, da se je Meta srečala z nekaterimi najbolj pomembnimi vplivneži, eden od teh pa je z njo nato podelil informacije glede prihajajočega omrežja, ki za zdaj še nima imena. Zadeva naj bi bila zgrajena na osnovi Instagrama, saj očitno za to novo omrežje ne bo treba ustvarjati novega računa, ampak bomo prenesli samo parametre iz Instagrama. Tako boste ohranili uporabniško ime, geslo in osebne podatke, na novo platformo pa boste prenesli tudi vse svoje sledilce, med katere bodo prišteti tudi blokirani računi.

Aplikacija se bo lahko povezala z drugimi decentraliziranimi omrežji tipa Mastodon, za vsako objavo pa boste imeli na voljo do 500 znakov, deliti pa bo moč tudi fotografije in video posnetke, ki bodo dolgi do pet minut.

Meta naj bi svoj nov izum splavila že konec junija in če smo pri takšnih premierah družabnih omrežij česa vajeni, je to, da bo zadeva najprej testno na voljo v ZDA in bo šele kasneje prišla k nam. Je pa v vsak primeru tole zanimiva alternativa, ki bi znala postati popularna tudi pri nas. Twitter namreč v Sloveniji nikoli ni uspel dobiti neke resne baze uporabnikov, medtem ko smo Slovenci veliko bolj predani srčkanju po Instagramu in če bo prehod na novo platformo res tako enostaven, znamo tudi pri nas kmalu čivkati in deliti nespametne misli, iz česar se bo nato zagotovo rodila kakšna slastna drama.

Objava Meta naj bi gradila svoj Twitter, ta pa zna iziti že konec junija se je najprej pojavila na HOPsi.

In začetek drugega tisočletja je bil v tem pogledu v marsičem prelomen, saj smo takrat skoraj vsako leto dobili vrsto iger, ki so popularne tudi dve desetletji kasneje. Ne bomo zdaj rekli, da dandanes ne dobivamo več dobrih in zapomljivih iger, a hkrati se je treba vprašati, koliko teh naslovov bo resnično prestalo test časa in se jih bomo spomnili tudi leta 2043.

Eno najbolj rodovitnih let se je za igričarje pripetilo točno 20 let nazaj, ko je v 2003 izšlo res kup legendarnih naslovov in prav je, da se jih spomnimo s kratkim zapisom.

Call of Duty

Tako je, čisto prvi Call of Duty se je rodil davnega leta 2003, ko nam je frišni razvijalec Infinity Ward pokazal spopad 2. svetovne vojne na način, ki ga nismo videli nikoli prej. Sicer so drugosvetovne streljanke v tem obdobju že obstajale in takrat je bilo na tem mestu najbolj popularno ime Medal of Honor, vendar pa nam je Call of Duty dostavil bolj filmsko izkušnjo, ki smo jo lahko doživeli skozi tri različne kampanje, te pa so nas postavile na ameriško, britansko in sovjetsko stran, vsem pa je bilo skupno streljanje nacijev.

Prvi Call of Duty pa se ni proslavil samo na račun dobre kampanje, ampak ga je odlikovalo tudi odlično večigralstvo, ki je bilo nato samo še nadgrajeno preko dodatka United Offensive. Original je še danes močno igran povsod po svetu in tudi v Sloveniji.

Max Payne 2: The Fall of Max Payne

20 let nazaj smo dobili tudi nadaljevanje kultne tretjeosebne streljanke Max Payne. Razvijalec Remedy Entertainment nas je zopet postavil noirsko obarvane ulice New Yorka, v glavni vlogi pa se je spet našel detektiv Max Payne, ki se po spletu naključij združi z morilko Mono Sax.

Max Payne 2 nam je postregel z vsem tistim, kar je že iz originala naredilo takšno uspešnico. Tu so bili napeti strelski segmenti z upočasnjevanjem časa, izkušnjo pa je krasila nadgrajena grafična podoba in boljša fizika. Zgodba je bila enako zamorjena kot prej in smo jo spet spremljali skozi zanimive, stripovsko obarvane sekvence, novost pa je bila dejstvo, da smo lahko nekaj igranja izkusili tudi skozi oči Mone Sax.

Franšiza Max Payne je kasneje dobila tudi tretji del, a tega je namesto Remedyja razvil Rockstar, ta pa je Maxa odpeljal v raziskovanje Brazilije. To ni bilo všeč ravno vsem in zaradi tega franšiza počiva vse od leta 2012, Remedy pa je lani najavil, da bosta prva dva dela doživela znatni predelavi, ki pa še nimata datuma izidov.

Prince of Persia: The Sands of Time

Ubisoft nas je novembra 2003 naravnost odpihnil, saj je takrat izid doživel odlična igra Prince of Persia: The Sands of Time, ki je povsem prerodila žanr akcijskih platformščin. Do takrat se igralci preprosto nismo imeli priložnosti srečati z igro, ki bi v enem paketu dostavila napreden boj, napredne platformske izzive, odlično grafiko in animacije, ki so nas pustile odprtih ust.

The Sands of Time je bil tako dober, da je v bistvu začel oblikovati Ubisoftovo prihodnost, saj je ta vse vložil v razvijanje igralne formule, ki jo je najprej dostavil ravno Prince of Persia. Franšiza je dobila nekaj nadaljevanj, a nato je založnik določene prijeme igre preselil v franšizo Assassin’s Creed, takrat pa je ubogi perzijski princ padel v pozabo.

Ubisoft se sicer že dolgo trudi dostaviti predelavo tega legendarnega naslova, a ta je bila že večkrat prestavljena in trenutno nima zakoličenega datuma izida.

Star Wars: Knights Of The Old Republic

Razvijalec BioWare je 20 let nazaj pokazal, da lahko v štorijalnem okolju Vojne zvezd poveš tudi kakšno zgodbo, ki se ne tiče Skywalkerja in Han Solota. Tako se je rodil projekt Star Wars: Knights Of The Old Republic, ki ga mnogi še danes smatrajo za eno od najboljših pripovedi znotraj Vojne zvezd, pristaši RPG-jev pa še danes igri podarjajo tople besede.

Trik igre je bilo dejstvo, da nas je zgodba preselila tisoče let v preteklost, ko je bilo vesolje polno Jedijev in Sithov. BioWare je na ta način dobil svobodo povedati čisto svojo zgodbo, brez da bi se morali ukvarjati s tem, da bi dogodke organično povezali s filmi. Tako smo dobili razburljivo zgodbo, ki se osredotoča na boj med dobrim in zlim, med igranjem pa so nas spremljali vrhunsko spisani kompanjoni in zanimive stranske naloge.

Tako kot večina stvari na tem seznamu bo tudi Star Wars: Knights Of The Old Republic dobil predelavo. Na njej je sprva delal razvijalec Aspyr, a se je nato nekaj zapletlo, zato je zadevo v roko dobil Saber. Upamo, da nam morebitni prihajajoči PlayStation Showcase pokaže kakšen utrinek igranja in nemara vsaj približno leto izida.

Warcraft III: The Frozen Throne

Blizzard je včasih rad delal na strategijah in leta 2002 je dostavil eno od najboljših: Warcraft 3. Leto kasneje so nato dokazali, da uspeh trojke ni bil naključje, saj so leta 2003 izdali dodatek The Frozen Throne, ki je postal eden najboljših dodatnih vsebin, kar so jih zabeležile videoigre.

The Frozen Throne je nadaljeval zgodbo originala in nam predstavil novo raso Blood Elf, kampanja pa je postala še bolj raznolika od prej. Obstoječe “civilizacije” so pridobile nove enote in stavbe in večigralstvo je postalo še bolj tekmovalno. A najbolj je navdušila zgodba, kar je za strategijo nekoliko nenavadno, a Frozen Throne je dostavil naravnost neverjetne vmesne sekvence, s tako spektakularnim koncem, da se ob njem še danes naježimo.

Blizzard je spektakularni uspeh strategij pretvoril v masovni večigralski projekt World of Warcraft, ki še danes dobiva nove dodatke, na žanr strategij pa so vmes pozabili. Warcraft 3 in dodatek The Frozen Throne sta sicer prejela predelavo Reforged, a ta je bila slaba, o kakšnem Warcraftu 4 pa lahko trenutno samo sanjamo. Phil Spencer, šef Xboxa, je sicer v intervjuju povedal, da bi bila prihodnost franšiz Warcraft in Starcraft pod Microsoftovim vodstvom hudo vznemirljiva, a nakup založnika Activision Blizzard je bil pred kratkim blokiran, tako da kdo ve, če bo kdaj kaj iz tega.

Need for Speed: Underground

Leto 2003 je bilo zanimivo tudi za dirkače, saj se je takrat rodila popularna igra Need for Speed: Underground. Založnik EA je takrat lovil navdušenje, ki sta ga prinesla prva dva filma franšize Hitri in drzni, a namesto da bi delali licenčno igro, so raje izkoristili svojo znamko Need for Speed in preko nje dostavili nekaj nočnega uličnega dirkanja.

In zadeva je takrat igralce odpihnila, saj smo lahko opremljali avte z raznimi dodatki, gor lepili svoje dizajne ter se nato zapodili skozi vrsto različnih dirk na katerih nas je spremljala odlična glasbena spremljava. EA je samo leto zatem spočel nadaljevanje Underground 2, ki je vse prijeme originala samo še nadgradilo, Need for Speed pa je zaradi teh dveh iger zopet užival slavo, ki mu je do takrat že malce upehala.

Franšiza Need for Speed od takrat ni več doživela kakšne tako velike uspešnice kot sta jih dostavili Underground igri. EA sicer še vedno izdaja nove naslove – zadnjega smo dobili lani v obliki igre Need for Speed Unbound – vendar je postalo jasno, da v njih ne vlaga več toliko sredstev, kot jih je včasih, kljub prošnjam oboževalcev pa nikoli nismo dobili igre Underground 3.

To je samo nekaj naslovov iz leta 2003, saj če bi imel čas bi bil ta članek vsaj trikrat daljši. Častne omembe si zaslužijo še igre Beyond Good & Evil, Final Fantasy X-2, The Simpsons: Hit & Run, The Lord of the Rings: The Return of the King, Manhunt, Silent Hill 3 in Star Trek: Elite Force 2.

Leto 2003 je bilo vsekakor spektakularno in dobra novica je to, da te klasike nikoli ne bodo ostale pozabljene. Oživeti jih poskušajo bodisi založniki preko uradnih predelav ali pa modderji, ki pridno skrbijo za neuradne popravke in grafične nadgradnje.

Objava 20 let nazaj smo se naravnost utapljali v vrsti legendarnih iger se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa sem si zadevo zdaj končno ogledal do konca in veliko zaslugo pri tem nosi frišno spočeta igra Star Wars Jedi: Survivor. Tej je namreč uspelo pokazati, zakaj sem se leta nazaj sploh zatrapal v sicer izjemno zanimivo vesolje Vojne zvezd, ta ljubezen pa se je med preigravanjem obudila do te mere, da zdaj celo razmišljam o ogledu raznih serij, ki jih je med mojim dopustom pridobil pretočni servis Disney+.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Respawn Entertainment
Založnik: EA
Platforme: PS5, XSX, PC
Nakup: Steam; PS5 na EIGRE.si
Datum izida: 28. april 2023
Igrano na: PS5

Razvijalec Respawn je zopet pokazal, da ga založnik EA upravičeno uvršča v svoje najbolj kvalitetne studie in je na splošno eden od redkih razvijalcev, ki se drži začrtanih rokov, nakar izda kvaliteten naslov, ki je boljši od predhodnika. To so dokazali leta 2019, ko so izdali svoj prvi Vojnozvezdni naslov Star Wars Jedi: Fallen Order, takrat pa so iz zagat potegnili EA, ki so ga vsi pljuvali zaradi igre Battlefront 2, ki je bila prežeta z mikrotransakcijami, igralci pa so se pritoževali, da založniku kljub večletni licenci za Vojno zvezd ni uspelo spočeti ničesar drugega kot pa en podpovprečni večigralski naslov.

A dovolj bodi o preteklosti, govora je o igri Jedi: Survivor, ki je vzela vse tisto, kar nas je zabavalo v Fallen Orderju, dodala nekaj novih stvari in hkrati prečistila in nadgradila igralno formulo.

V glavni vlogi zopet nastopa naš stari junak Cal Kestis, ki je od dogodkov prvega dela odrastel in se zdaj ponaša z rdečo brado, njegova otroška nedolžnost pa se je izgubila, saj je Cal ostal eden redkih Jedijev, ki se še borijo na strani dobrih fantov in poskušajo Imperiju pokvariti načrte, kjer je le možno. Tudi tokrat ga bo na odpravi spremljal prisrčni robotek BD-1, ki rad čveka in mu ob pravih trenutkih dvigne moralo, uporaben pa je tudi med raziskovanjem sveta.

Cal se najprej pomudi na planetu Corusant, tam pa s svojo svežo posadko pomagačev poskuša pridobiti pomembne načrte, a seveda vse ne gre po planu, vmešajo se nekateri stari sovražniki in celotna avantura se končna bolj klavrno, čeprav je bila začetna naloga uspešno dosežena. Naš junak kmalu spozna, da svobodi preti veliko večja nevarnost, kot jo je sprva pričakoval, zato se zapodi v iskanje svoje prejšnje posadke, s katero je stkal tudi prijateljske stike, a Calovo življenje ga je poslalo po drugi poti, zato so bile te vezi prekinjene in jih je zdaj spet treba obnoviti.

Pot nas nato odpelje na planet Koboh, ta pa nato postane tudi glavna lokacija celotne kampanje. Na Kobohu namreč vzpostavimo svojo domačo bazo, kamor lahko nato povabimo druge osebe, ki jih srečamo med svojim raziskovanjem, tam pa lahko poskrbimo tudi za nadgrajevanje opreme, kupovanje dobrin in čvekanje z že od prej znanimi osebami in novinci, ki pa se osebnostno zlahka s kosajo prej predstavljenimi liki.

Štorija je dobra in lepo vleče naprej, obsojeni pa nismo samo na Koboh, saj lahko nato obiščemo še štiri dodatne planete. Vendar pa je Koboh najbolj izpopolnjen in na začetku se kar težko odločimo, kam bi se namenili, saj je mapa veliko večja od tiste iz posameznih področjih Fallen Orderja, planet pa skriva cel kup skrivnih jam, odročnih pečin in predelov, ki jih nadzoruje kakšen še posebej težak nasprotnik. Možnosti raziskovanja je veliko, nekaj namigov glede skritih kotičkov pa vam podajo tudi NPC-ji, nakar se te lokacije lepo označijo na mapi. Tako kot v prejšnji igri dostop do vseh predelov ni mogoč, saj mora Cal za določena zaklenjena vrata najprej dobiti primeren dostop, tega pa lahko pridobimo samo skozi opravljanje glavne naloge. A za razliko od Fallen Orderja smo tule že na začetku bolj gibčni, saj Cal zna tekati po zidovih, se od njih odrivati in skočiti višje, na voljo pa je tudi dvojni skok. Zaradi vsega tega je prečkanje sveta bolj svobodno in dinamično, med raziskovanjem pa boste odklenili tudi kup bližnjic, vsake toliko pa boste naleteli na kontrolno točko, ki nam poleg počitka in nadgrajevanja veščin omogoči tudi teleportacijo na druge odročne predele.

Tudi bojevanje je v Survivorju močno bolj izpopolnjeno. Prvine iz Fallen Orderja sicer ostajajo, saj tole še vedno ni lahka igra in pri pretepanju z žaromečem je treba biti malce taktičen in ob pravem trenutku uporabiti pravilno izbrano tehniko. Poleg navadnega zamahovanja je treba biti pozoren tudi na pravočasno pariranje, uporaba Sile pa se lepo sklada z našimi pretepaškimi potezami. Zaloge Sile lahko izkoriščamo za močnejši udarec z Žaromečem ali pa za nadzorovanje uma nasprotnika, ki nato za nekaj sekund skoči na našo stran. Prav tako lahko koga odrinemo ali pa povlečemo sebi, s kombinacijo tipk pa lahko sprožimo posebno moč, ki upočasni čas, medtem pa lahko naredimo kar nekaj škode.

Cal ima zdaj na voljo tudi posebne stile bojevanja z različnimi orožji, ki jih je spet treba izrabiti glede na dano situacijo. Poleg navadne svetleče sablje lahko v roko poprimemo dve naenkrat, a nato utrpimo hitrejše zgubljanje vzdržljivosti, preko dvoročnega žaromeča lahko bolje obvladamo množico a zato zadamo manj škode, moč pa je celo uporabiti Blaster, ki nam omogoči pokanje od daleč in poseben način Crossguard, ki je enak tistemu, ki ga je v filmih uporabljal Kylo Ren, gre pa za počasen zamah, ki ga pa lahko prizadane ogromno škode.

Zalega nasprotnikov je zdaj še bolj raznovrstna kot prej. Poleg sekanja vesoljskih bitij nas čakajo tudi Stormtrooperji, tem pa lahko zdaj celo odsekamo okončine, zaradi česar igra izpade malce bolj nasilna, a vseeno kakšne krvi ne boste gledali. Čaka nas tudi nekaj manjših in večjih šefov, ki zahtevajo svoj pristop, na splošno pa se mi je zdelo igranje na srednji izbrani težavnosti nekoliko lažje kot prej, zato se morda veteranom prejšnje igre že od začetka priporoča dvig stopnje na višjo raven.

Igra je prav tako naravnost čudovita za ogled, a to zahteva nekaj žrtvovanja. Igral sem na konzoli PlayStation 5, kjer sta na voljo dva grafična načina, vsak od njiju pa vsebuje svoje probleme glede padcev sličic na sekundo. Način Performance obljublja 60 sličic na sekundo, a velikokrat se čuti, da igra pade na številko 30 ali 40, prav tako pa vidno ob tem trpi ločljivost, zaradi tehnologije FSR pa se ob premikanju vidijo nazobčani robovi glavnega lika in okoliških predmetov. Možen je preklop na višjo ločljivost, vendar pa se mi igranje take akcijske igre pri 30 sličicah na sekundo v letu 2023 preprosto ne zdi sprejemljivo, težave z optimizacijo pa so tudi največji minus tega naslova.

Star Wars Jedi: Survivor se zlahka postavi med najboljše igričarske vojnozvezdne izkušnje in končno imam pri gledanju filmov in serij na voljo še en igričarski obrok kot pa samo zdaj že precej ostareli igri Knights of the Old Republic 1 in 2. Nadaljevanje prinese konkretne izboljšave igralne formule, a želel bi si še malce več globine pri grajenju prijateljskih vezi s kompanjoni, raziskovanje skritih kotičkov pa bi lahko prineslo več konkretnih nagrad, kot pa samo nove preobleke in možnost odklepa novih frizur za Cala.

Škoda res za optimizacijo, ki bi jo lahko Respawn popravil, če bi imel še nekaj mesecev razvojnega časa in zaradi tega je Jedi: Survivor trenutno na veliko slabšem glasu kot pa si ga zasluži, a po eni strani je graja iz strani igralcev tudi upravičeno, saj se zdi, da v zadnjem letu vsak naslov prinese svoje težave z delovanjem, a noben od založnikov pri tem nima problemov pri računanju polnih 80 €.

Objava Jedi: Survivor – najboljša Star Wars vsebina zadnjih nekaj let se je najprej pojavila na HOPsi.

Problem njihovih kritiško dobrih sprejetih naslovov pa je to, da jih ljudje nočejo kupiti. Igre kot so Dishonored in Prey so resda odlične, a niso poceni, založnik pa seveda želi iz leta razvoja potegniti nekaj dobička. Zato je bil Arkane prisiljen v inoviranje, ki bi njihove igre približale masam. Njihov zadnji naslov Deathloop je veliko poudarka dal na skupinsko preigravanje, žal pa so zaradi tega trpele ustvarjene stopnje in sama zgodba, pred kratkim izdani Redfall pa je še bolj zavil v večigralsko plat in zaradi tega postal igra, ki pa je izgubila vse tisto, kar je včasih krasilo Arkanove izdelke in dobili smo samo še eno sodelovalno prvoosebno streljanko, brez prave identitete, ki je generična in prežeta s tehničnimi pomankljivostmi.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Arkane Studios
Založnik: Bethesda
Platforme: PC, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 2. maj 2023
Igrano na: PC

Kaj točno je šlo narobe pri razvoju tega projekta ni znano, a očitno je šlo po zlu veliko stvari. Ko je Arkane prvič najavil Redfall, se je premisa slišala zanimivo: opuščeno mestece, ki so ga povsem zavzeli vampirji in je za vedno odeto v sončni mrk, medtem ko bo na nas, da mesto postopoma raziščemo in razkrijemo glavne zlobce, nakar ljudi rešimo izpod krempljev krvosesov. Dodajte k temu Arkanov občutek za oblikovanje intrigantne zgodbe in dobro zamišljeno mapo, ki omogoča več poti do izbranega cilja in čisto lahko bi dobili igričarsko klasiko, ki bi morda malce spominjala knjigo Salem’s Lot, ki jo je leta nazaj spisal Stephen King.

Ni dvoma, da se je Arkane zgledoval po tej štoriji, saj je sam font igre prepoznaven in je skoraj enak tistemu, s katerim se podpisuje King. Žal pa Arkanova fabula ni niti približno tako zanimiva in jo je v bistvu kar težko spremljati, saj ti je za dogajanje po nekje prvi vmesni sekvenci skorajda povsem vseeno.

Na začetku se spoznamo z zapletom: mesto Redfall se je znašlo v težavah, saj so ga obsedli vampirji, ki so poleg tega blokirali sonce, edino odrešitev pa lahko prinesemo mi. Na začetku si tako lahko izberemo enega od parih predsestavljenih likov, ki vsebujejo svoje posebne lastnosti in osebnosti, vendar pa jim ne moremo oblikovati frizure ali pa jim na glavo povezniti kakšno pokrivalo. Ko svojega junaka izberemo je vse nared za začetek igranja, ki ga pričnemo na krovu prevrnjene barke, nakar se moramo prebiti do prvega zatočišča preživelih, ki so seveda nujno potrebni naše pomoči.

Začetni vtisi z igro niso bili dobri, saj se je moj lik zbudil iz nezavesti in v prvih sekundah so me udarile sličice na sekundo, ki so zgrmele na številko manj od 10. Hitro sem ugotovil, da je bila to moja napaka, saj je bila ločljivost nastavljena na 4K, moja grafična kartica RTX 3070 pa temu očitno niti približno ni bila kos, zato sem ločljivost zmanjšal na nekaj bolj normalnega, spustil grafične nastavitve na Medium in si zraven še vključil DLSS. Rezultat vsega tega še vedno ni bil dober, saj je igra imela ogromno težav z držanjem neke normalne ravni sličic na sekundo, saj so te padale ob vsakem vstopu na neko novo območje, kjer je bilo spet treba naložiti nove senčnike.

Situacija je mestoma postala celo neigralna, saj so ti padci med bojem dejansko povzročili kar nekaj smrti, spreminjanje grafičnih nastavitev pa ni imelo nekih večjih posledic. Bethesda nam je priskrbela kopijo za opis pred izidom in vmes smo očitno dobili nek popravek, saj se je situacija nato nekoliko popravila, vendar ne povsem. Igra ima še vedno probleme z izrisovanjem tekstur, saj te včasih ostanejo v nizki ločljivosti, vsake toliko pa se tudi kakšna stvar sploh ne izriše. K sreči nekega rušenja nisem zabeležil, kar je vsaj en plus, a po drugi strani je strojna zahtevnost igre v čistem nasprotju s tem, kar vidimo.

Arkane sicer nikoli ni bil znan po nekih res grafično naprednih izdelkih, a tole je morda njihov najbolj grd naslov do sedaj. Teksture so zastarele, animacije obrazov skorajda ne obstajajo, prav tako pa se nekaj čudnega dogaja s proporci NPC-jev, ki vsebujejo naravnost titanske dlani. Moti tudi fizika sveta, ki je praktično neobstoječa, saj je vse v svetu statično in neuničljivo – razbiti ne morete niti vetrobranske šipe na avtu. Dodajmo k temu še grafične hrošče, kot je nenormalno migetanje senc in ven dobimo res nezadovoljivo sliko.

Ko bi bila vsaj akcija kaj boljša, a žal tudi tule stvari pogrnejo. Med raziskovanjem sveta boste morali opravljati slabo zastavljene glavne in stranske naloge, ki so v bistvu videti kot nekaj, kar bolj spada v tip igre Left 4 Dead. V glavnem boste pobijali določene tarče, pobirali rumeno svetleče predmete ter odklepali razna zatočišča, ki vam nato ponudijo dodatne stranske naloge. V bistvu te naloge niso stranske, saj so v bistvu nujne, saj lahko samo preko njih naberete lobanje preko katerih nato odklenemo dostop do tistega glavnega vampirja, ki je zasužnjil celo mesto. Edini pravi stranski opravki so gnezda vampirjev, ki nas preselijo v ločeno temnico, tam pa je treba uničiti srce, ki nato vampirje za določen predel naredi šibkejše.

Problem tiči v temu, da nič od tega naštetega ne predstavlja neke prave zabave. Sovražniki se delijo na človeške pripadnike kulta vampirjev in same krvosese, oboji pa so smešno nenevarni. Običajne sovražnike krasi res katastrofalna umetna inteligenca, ki se zanaša na to, da osebe proti vam pošilja v ravni črti, vi pa jim preko arzenala, ki ga tule sestavljajo standardna pištola, puška, brzostrelka in snajperica odstreljujete glave in se ne sekirate preveč glede težavnosti. Vampirji so malce težji, a če si med igranjem pridno menjate orožja na močnejše verzije, tudi pri njih ne boste imeli kakšnega večjega problema. Edini trik pri njih je dejstvo, da jih je treba na koncu še usekati s kolom v srce, pri spopadanju z njimi pa nalogo še bolj poenostavita orožji izstreljevalnik kolov in UV Beam, ki jih izniči s svetlobnim žarkom.

Težavnost je res nizka ali pa povsem neuravnotežena. Res edini večji izziv je uničevanje gnezd, ta pa so sestavljena iz nekje treh različnih map, ki se prav hitro začnejo ponavljati. Tam igra nad vas pošlje naravnost noro število vampirjev, saj vas naenkrat napade 6 ali več napadalcev, ki se poleg tega teleportirajo in vas preprosto preplavijo, ko pa umrete se samo prežarčite nekaj metrov nazaj in izgubite nekaj denarja, nakar poizkusite izziv opraviti znova. Strelska akcija je edini način spopadanja, saj Arkane ni vgradil nobenih mehanik tiholazenja, čeprav niso redki trenutki, ko bi ravno na takšen neopazen način lahko rešili kakšno zagato.

Ko smo že pri streljanju, občutek tega je res reven. Orožja nimajo nobenih povratnih učinkov, tako da je občutek streljanja s puško ali pa snajperico praktično identičen. Vsak od junakov ima sicer svoje posebne veščine, kot je denimo nevidnost ali pa raziskovanje okolice preko vrane, med igranjem pa pridobivamo tudi stopnje. Vendar pa nič od tega ni res vredno izpostavljanja: pri nadgrajevanju tiste res zanimive zadeve dobimo takoj na začetku, nakar pike vlagamo v traparije tipa količina streliva za posamezno orožje, ki ga lahko naenkrat nosimo s sabo.

Redfall se zdi kot igra, ki jo je nekdo spočel samo zato, da je izpolnil pogodbo v nameri dostavljanja funkcionalnega izdelka, ki za zabavo ponudi nekaj ur, nakar se začne ponavljati vse do samega konca, igralca pa mine potrpljenje že veliko prej. Redki so tule trenutki, ko dejansko vidimo talent tega razvijalca, saj moramo ves čas strmeti v več kot očitno nedokončane ideje, igra pa se zdi tudi kot rezultat nečesa, ki mu ni bilo ponujenega ne dovolj časa, ne denarja. To je žal igra, ki je ne bo mogel popraviti noben popravek, saj bi bilo za kaj takšnega treba zadevo ponovno postaviti od temeljev navzgor in je hkrati naslov, ki se ga že naslednji mesec ne bo spomnil nihče več.

Res škoda in bojim se za prihodnost tega talentiranega studia, ki je zmožen pokazati veliko več, če ga založnik Bethesda ne bi stalno rinil v naloge, za katere preprosto ni bil nikoli namenjen.

Objava Redfall – vampir me je ugriznil in si polomil vse zobe se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj točno je šlo narobe v razvoju igre Dead Island 2 bomo bržkone enkrat izvedeli preko nekega dokumentarca, a splošno prepričanje pred izidom je bilo, da zadeva ne bo vredna svoje cene, saj je projekt večkrat zamenjal razvijalca, dokler za vajeti ni poprijel studio Dambuster Studios in ta se je pri finiširanju razvoja odrezal presenetljivo dobro.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Dambuster Studios
Založnik: Deep Silver
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO
Nakup: Epic Games 59,99 €; PS5, PS4 56,34 €
Datum izida: 21. april 2023
Igrano na: PlayStation 5

Zvrst: prvoosebna avantura v odprtem svetu

Dead Island 2 namreč ni neka mojstrovina, a svojo nalogo razčesavanja zombijev opravi dovolj dostojno, da lahko zadevo zlahka priporočimo vsem tistim, ki jih je morda Dying Light 2 razočaral in bi si želeli izkusiti nekaj zabavnega, preprostega in navsezadnje tudi nagnusnega.

Seveda so primerjave z igrama Dying Light 1 in 2 neizogibne, saj si igri delita veliko skupnih temeljev, a se v marsičemu tudi razlikujeta in ena od pomembnejših razlik je sam svet.

Dead Island 2 se namreč dogaja v postapokaliptični okolici Los Angelesa, zgodba pa je nadaljevanje dogodkov iz prvega dela, v katerem smo se sprehajali po otoku Banoi, kar se je navezovalo tudi na samo ime igre. Los Angeles po drugi strani ni otok, ampak razvijalec si s tem ni preveč belil glave, saj nam je želel predstaviti samo velemesto, ki je poseljeno s stolpnicami, vilami in bogatunskimi hoteli, vse to dogajanje pa ni postavljeno v resnični odprti svet, ampak je razdeljeno po stopnjah, ki jih prekinjajo nalagalni zasloni.

Za igranje boste najprej izbrali enega od šesterice junakov, ki jih boste nato skozi okoli 20 urno zgodbo popeljali skozi predele Los Angelesa, ki se tule imenuje Hell-A. Vsak od teh likov nosi svoje bonuse in minuse, a bolj kot njihove statistike so pomembne njihove osebnosti. Med igranjem vaš izbrani heroj hudo veliko jezika in to ne sam pri sebi, ampak tudi pri komunikaciji z okoli stoječimi NPC-ji, vsak od junakov pa ima svojega glasovnega podajalca ter svoje unikatne vrstice dialoga. Za svoje igranje sem si izbral Jacoba, ki ima presneto nabrušen jezik in dober smisel za humor, ki me je dejansko večkrat pripeljal do nasmeška in preizkus vseh teh likov nudi zelo dober izgovor za večkratno preigravanje zgodbe.

Štorija je sicer dokaj šibka in ne dostavi kakšnih res omembe vrednih dogodkov. Začne se tako, da zaradi napada zombija na potniškem letalu zgrmite na tla Los Angelesa, nakar hitro odkrijete, da ste imuni na pike zombijev, zaradi česar je vaša kri potencialna rešitev vseh problemov, a najprej se je treba prebiti do znanstvenika, ki zna iz vašega DNK-ja potegniti kaj koristnega, pot pa vas bo vodila skozi vile in hotele razvajenih bogatašev, ki se še kar ne morejo sprijazniti z novo realnostjo.

Čeprav se Dead Island 2 ne odvija v odprtem svetu, to ne pomeni, da je igranje povsem linearno. Stopnje namreč ponujajo veliko možnosti raziskovanja, tako da se splača nos poriniti v kakšen zapuščen luksuzni dom ali pa bencinsko postajo. Treba je pohvaliti izjemno pozornost do podrobnosti stopenj in nekateri domovi so ustvarjeni tako premeteno, da se zdijo kot preslikava iz resničnega življenja. Dober primer je denimo moje raziskovanje naključnega luksuznega doma, ki je bil sestavljen iz treh nadstropij, vseboval je več bazenov, v kleti pa celo bowling stezo. Skozi raziskovanje sem odkril dnevnik, ki je razkril, da tale dom pripada neki popularni streamerki, nakar sem na neki tabli celo odkril zapisane točke prihajajočega opravičila.

Se pa to naključno raziskovanje včasih malce zaplete, saj boste naleteli na zaprta vrata, ki jih preprosto ne morete odkleniti, razlog za to pa je, da se ta odprejo šele takrat, ko sprejmemo ustrezno stransko nalogo. Igra vas nato ne opozori, saj boste pri raziskovanju samo naleteli na zid, kar je dokaj tečno, če ste pred tem porabili dolge minute za deratizacijo zombijev. Igra namreč že očiščene prostore zelo rada hitro zopet naseli z novimi nemrtvimi in ni redek trenutek, da na neki ulici pobiješ vse, greš malce naprej in ko se izza enega ovinka zopet vrneš na lokacijo, je spet vse oživelo. No, omrtvelo.

K sreči je boj presneto zabaven, tako da večkratno čiščenje istih prostorov ni tako tečno kot bi lahko bilo. Za puljenje plevela se boste zanašali na vrsto hladnih orožij kot so sekire, sablje, katane, noži, francozi in golf palice, bolj redko pa boste naleteli tudi na strelna orožja kot so puške, pištole, revolverji in brzostrelke. Vsa orožja se delijo po redkosti in moči, na okoli razpostavljenih mizah pa jim lahko dodajamo razne okraske in jih naredimo močnejša. Nadgrajevali ne boste samo orožij, ampak tudi samega sebe, saj vam pridno pobijanje nemrtvega mesa viša stopnjo, to pa vam odklepa nove karte, ki prinašajo posebne veščine.

Vse to je nato treba izrabiti v boju, kjer se tudi nasprotniki delijo po stopnjah in bolje za vas, da ste pridno nabirali izkušnje, saj če je že navadni zombie samo stopnjo nad vami, to pomeni ogromno večjo prizadejano škodo, zaradi česar lahko podležete v samo dveh udarcih. Sicer neko “grindanje” ni potrebno, saj boste ujeli zahtevane stopnje glavne zgodbe že tako, če opravite kakšno stransko nalogo, a včasih se zna zgoditi, da naletite na situacije, kjer ste za nasprotnika enostavno prešibki.

Pri mahanju s hladnimi orožji je najboljša taktika, da zombaklja najprej zbijete na tla, nakar mu začnete razbijati glavo, ob tem pa se boste čudili nagnusnim učinkom razpadanja telesc. Zombije režete, jim z gorjačo razbijate lobanje ali pa jih zakurite, vse to pa na njih pušča verne poškodbe. Pri boju se je pametno zanašati tudi na okolico, saj lahko denimo pri zažiganju bencina ustvarite pravi ognjeni pekel, ki lahko hitro pospravi večje in manjše nasprotnike, ti pa se delijo tudi na različne tipe, ki so odporni na določene poškodbe. Gasilski zombie je denimo odporen na ogenj, tisti v skafandru pa se požvižgajo na strup. Med pretepanjem je tako treba tudi malce kombinirati, če ne lahko hitro podležete, k sreči pa smrt ni preveč kaznujoča in vas vrne samo nekaj metrov od točke smrti.

Grafično gledano je tole čudovit naslov, čeprav včasih mimike obraza ne dohitevajo rečene besede. Zombiji verno razpadajo, Los Angeles pa je zanimiv za raziskovanje že podnevi, ponoči pa postane že presneto srhljiv. Tudi zvočna podoba ni slaba, čeprav sem pričakoval kakšne bolj konkretne komade med divjim obračunavanjem s hordo zombijev.

Dead Island 2 ima ogromno potenciala, ki pa ni izkoriščen, in to je smešno, zaradi pomanjkanja časa. Zdi se, da je Dambuster skupaj spravil res zanimive temelje, saj so nekateri liki zanimivi in če bi bili bolj izpopolnjeni, bi zagotovo tudi zgodba prišla bolj do izraza. Tudi zadnja tretjina igre malce zgubi na zagonu in igra se začne že malce vleči, saj se ustavi tudi priliv novih nasprotnikov in predvsem šefov, ki so ob prvem srečanju zanimivi, nakar pa jih igra dostavlja kot navadne sovrage, kar jim izniči unikatnost.

A na splošno gledano sem pri Dead Island 2 užival bolj kot pa pri Dying Light 2, kar pove svoje in čeprav si igri na koncu delita oceno, sem pri Dead Island 2 kolebal med oceno 3,5 in 4, pri Dying Light 2 pa med 3 in 3,5.

Objava Dead Island 2 – zabavna zombijaška klavnica, ki se ne jemlje preresno se je najprej pojavila na HOPsi.

V bistvu gre za serijo turnirjev, ki bodo prinesli tekmovanja iz različnih iger, tisti najboljši pa bodo domov odnesli bogate nagrade. In prva dva dogodka se bosta pripetila že ta mesec, saj za 28. april pripravljamo dirkalni turnir iz igre Assetto Corsa Competizione, na isti dan pa bo potekalo še tekmovanje iz plesne VR igre Beat Saber.

Poglejmo si najprej dirkače. Asfalt bomo sežigali znotraj igre Assetto Corsa Competizione in sicer na italijanski progi Monza, kjer bodo vsi tekmovalci znotraj igralnega načina “HotStint” vozili štirikolesnike BMW M2 CS ter si poskušali v desetih minutah privoziti najboljši čas kroga.

Izkušnja dirkanja bo na najvišjem nivoju, saj boste vožnjo izkusili znotraj dirkalne simulatorja UVI Racing Simulator V2 in to v navezi z Logitechovim volanom G923 in pedalkami. Dirkali bomo na računalniku Lenovo T5, za udobno izkušnjo gledanja pa bo poskrbel Samsungov ukrivljen gorotas od monitorja, ki v premer meri kar 49 palcev.

Za efektivno izvedbo turnirja mora vsak tekmovalec opraviti nakup karte preko spletne strani eventko.eu, vstopnica pa vas bo stala 10 €, a to je majhna cena za potencialne materialne nagrade, čisto vsak od udeležencev pa bo prejel tudi tolažilno nagrado.

Prijava na turnir vas čaka tule, na naslednji povezavi pa najdete tudi pravila dogodka. Za vsa dodatna vprašanja vam je vedno na voljo tudi Discord kanal, ki je namenjen specifično vprašanjem glede tega turnirja.

Drugo tekmovanje se bo izvršilo znotraj VR igre Beat Saber, ki ima na vsakem našem dogodku dolgo vrsto in zdelo se nam je prav, da se v plesnih gibih pomerimo tudi tekmovalno. Na tem mestu že dolgo deluje slovenska skupnost navdušencev nad VR zabavo in ravno njih smo povabili v organizacijo dotičnega turnirja.

Sekanje navideznih modrih in rdečih kock bomo počenjali na VR sistemih Beat Saber, tekmovalci pa bodo razdeljeni v naključne pare in se bodo pomerili skozi pet krogov, ki bodo šteli sklope petih štiklcov, težavnost pa bo skozi kroge vztrajno naraščala, dokler ne dobimo na koncu zmagovalca z najvišjim številom točk.

Tudi tule vas čakajo lepe materialne nagrade, ki si jih bodo razdelili vsi udeleženci tekmovanja, za prijavo pa je treba najprej opraviti nakup karte preko sistema eventko.eu, še prej pa si preberite pravila tekmovanja. Za morebitna vprašanja vam je vedno na voljo Discord kanal, ki ga upravljajo največji mojstri Beat Saber scene v Sloveniji.

Prijave za oba turnirja so zdaj že odprte in oba bosta zaživela 28. aprila ob 15.00 in sicer znotraj prevzemnega mesta v Mimovrste BTC Ljubljana, ki se nahaja na Šmartinski 152.

Tekmovalcem svetujemo, da si med tem časom preberete navodila in se spravite v čimprejšnji trening. Če VR naprave nimate, jo vedno lahko za kratki čas najamete in si tako prefrigano priigrate tisto usodno prednost pred konkurenco.

To sta samo prva dva turnirja od kopice drugih, ki jih pripravljamo za vas letos, saj se boste lahko pomerili še v igrah Valorant, Counter-Strike 2 in Apex Legends, več o teh pa si lahko preberete tule.

Seveda ste k obisku vabljeni tudi vsi tisti radovedneži, ki bi radi samo spremljali dogajanje in morda vas ravno to tekmovanje prepriča, da se naslednjič tudi sami tekmovalno preizkusite.

Objava V sodelovanju z Mimovrste pripravljamo turnirja iz iger Assetto Corsa in Beat Saber! se je najprej pojavila na HOPsi.

Lažja je lahko zaradi tega, ker je Resident Evil 4 dejansko povsem igralen še danes in če malce zanemarimo nerodne kontrole ter zastarelo grafično avanturo, se lahko igranja loti tudi novodoben igralec. Tako Capcomu ni bilo treba povsem spremeniti igralne formule kot je bilo pri prvih dveh delih, ki sta se nadzorovala še skozi statične kamere, kar bi moralo olajšati postopek predelave.

A po drugi strani je četrti del igralno najbolj obsežen do sedaj, hkrati pa ga igralci čislajo za najboljši del franšize nasploh in zaradi kakšnih večjih sprememb vsebine bi založnik hitro naletel na negativne kritike. Zato se je obdelave lotil previdno in na koncu izdal produkt, ki ga je sicer veselje igrati, vendar pa so v strahu pred jezo oboževalcev premalo posegli v igralno formulo, saj bi lahko iz nje izrezali oziroma spremenili kakšen element, ki dandanes izpade zastarano, sama igralna formula pa bi lahko prejela še kakšen sloj dodatnega poliranja.

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PS5, PS4, PC, XSX
Nakup: 59,99 € Steam; 60,37 € PS5, PS4
Datum izida: 24. marec 2023
Igrano na: PS5

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

VIDEO RECENZIJA

Štirica v glavno vlogo zopet postavi nesrečnega policista Leona S. Kennedyja, ki smo ga nazadnje srečali pri igranju drugega dela, tam pa je poskušal rešiti zombijaško krizo mesteca Raccoon City. Pri obvladovanju te se je dobro odrezal, zaradi česar je pritegnil pozornost samega predsednika ZDA, ta pa ima za našega junaka novo nalogo: reševanje njegove hčerke, ki so jo izmaknili prebivalci neke neznane španske vasice.

Premisa je tako trapasta kot se tudi sliši, a Resident Evil 4 je na te smešnosti v scenariju presneto ponosna, kar je tudi eden od razlogov, da je original postal tako uspešen in bil neštetokrat predelan. Leon tako zakoraka v špansko vasico s podporo dveh lokalnih policistov, katerima nad glavama pišejo besede “Umrla bova v prvih minutah igre”, sreča prvega okužena vaščana, nakar začne padati iz ene bizarne situacije v drugo. Ne mine dolgo, da tudi sami postanemo okuženi z istim virusom, ki nadzoruje ponorele vaščane, nakar končno srečamo predsednikovo hčerko Ashley, ki se prav tako kopa v prijemu virusa, vajino zdravstveno stanje pa bo skozi preigravanje kampanje postajalo čedalje slabše.

In tega preigravanja je kar precej, saj je Resident Evil 4 presneto obsežen zalogaj. Čaka vas 16 poglavij, za razliko od predelave Resident Evil 3 pa se Capcom tokrat ni odločil izrezati ničesar. V enem paketu tako dobite celotno zgodbo originala, ki pa je na nekaterih mestih pošteno spremenjena. Predelava namreč ni samo dvignila grafične podobe, ampak je tudi predelala nekatere stopnje, dodala ekstra vsebino in potek dogodkov malce zasukala. Nekatere lokacije so sicer identične in ko boste stopili v tisto prvo vasico, lahko pričakujete enak napet boj za preživetje kot ga pomnite iz originala.

Drugje pa so sobane malce zasukane in ponujajo več kotičkov za raziskovanje. Med preigravanjem boste tako vsake toliko naleteli na zaklenjene skrinje, ki zahtevajo določen ključ, tega pa boste dobili šele skozi nadaljnje preigravanje zgodbe. Vsake toliko bodo zaklenjena vrata zahtevala partnersko pomoč, na nekaterih delih pa vas bodo pričakali tudi listki, ki bodo ponujali stranske naloge tipa ubij par podgan ali pa ustreli modre medalje. Posledica tega je večkratno vračanje na že obiskane lokacije, kar dodatno razpotegne igralni čas, na prej obiskanih mestih pa vas včasih pričaka nova zalega sovragov ali pa kakšen manjši šef.

Resident Evil 4 s tole prenovo ponuja tudi nekaj dobrodošlih novosti za veterane te igre, ki bi se samo nadgrajene grafike hitro naveličali. Dodatna vsebina vas sicer ne bo odpihnila in po svoji obsežnosti malce spominja na nedavni predelani Dead Space, a tudi tukaj ponudi nekaj dodatnega za svoje denar, tako da nimate občutka, da odštevate denarce samo za lepšo grafiko.

Ne da si ta ne zasluži vašega denarja. Capcom je namenil ogromno časa poustvaritvi originalnih stopenj, ki jih zdaj napajajo dodatne podrobnosti. Igra teče na pogonu RE Engine, ki je zaslužen za vse novejše Resident Evil igre in to se pozna, saj spet gledamo v odlično grafično podobo, kjer so me najbolj navdušili srhljivi okuženi vaščani, ki ob soju bakel mestoma dobijo srhljivo fotorealistično podobo. Tudi zvok je odličen, saj predelava podpira 3D zvok, na konzoli PlayStation 5 pa dobimo tudi dobro optimizacijo, izjemno hitro nalaganje stopenj in dobre učinke kontrolerja DualSense.

Igralna formula od originala ostaja večidel nespremenjena. Sprehajali se boste skozi vrsto raznolikih lokacij, vmes nabirali surovine in zlatnike, vse to pa boste lahko izkoristili za nabavo in nadgrajevanje opreme ter kovačenje streliva. Po novem lahko v določene dragocenosti vstavljate razne kamne, zaradi česar se zviša njihova prodajna cena, prodajanje pa boste izvajali pri tistem veleznanem trgovcu, ki vse zaloge skriva znotraj jopiča. Streliva ni možno kupiti, ampak ga boste morali sami nakovačiti in pri igranju na standardni težavnosti stopnji se moj inventar nikoli ni šibil pod zalogo metkov – ko pa se že je temu približal, sem za naslednjim ovinkom skočil v šefovski spopad.

Med igranjem boste občasno ob sebi nekaj časa spremljali Ashley, nekaj pa skrivnostnega Luisa. Oba sta med igranjem dokaj nekoristna, s tem da boste morali Ashley občasno rešiti preden jo vaščan ne zagrabi in odnese stran, če pa v boju pade pa je igre takoj konec in morali boste nalagati prej shranjen položaj. Igro lahko shranite na gosto razporejenih tipkarskih strojih, prisotna pa je tudi možnost samodejnega shranjevanja. Zaradi obojega sem bolj redko moral ponavljati kakšne že opravljene izzive, igro pa lahko shranimo tudi med prehodi večjih stopenj, kjer vas igra preseli na ločen zaslon, ta pa si lahko ogledate svoje statistike. To se mi je zdelo rahlo zastarelo, saj mi je zaradi tega svet izpadel manj organsko.

Seveda pa boste glavnino igranja izvajali skozi spopadanje z manjšimi in večjimi nasprotniki. Na splošno gledano sem pri streljanju užival manj kot pa v Resident Evil 2 in to zaradi preprostega razloga, da so sovražniki tukaj hitrejši, Leon pa je ostal nekako enako lesen kot v prejšnjih igrah. Sicer lahko resda zdaj z dobrimi streli sovražnika spravimo v omamo in ga nato frajersko posekamo, a vaščani včasih preprosto nočejo umreti in vsebujejo celo več stopenj, zaradi česar vas lahko hitro preplavijo. Pri merjenju sem imel nek zoprn občutek mrtvih con, kar je pritožba tudi pri drugih igralcih, zaradi česar je bilo natančno merjenje včasih prava muka.

To se pozna tudi pri šefih, ki včasih zahtevajo izjemno preciznost, te pa preprosto ne moremo izgotoviti v dovolj hitrem času. Včasih se udarec šefa zdi preprosto neizogiben, saj Leon ne vsebuje nobene poteze za hiter izmik. Včasih sicer dobimo opozorilo za hiter stisk kakšnega gumba, a teh včasih preprosto ni, Leon pa zna z nožem parirati udarcem, a tudi to se mi je zdelo dokaj nedodelano, saj takrat napad samo odbijemo, sovražnika pa ne omamimo.

Sredica igralne formule je še vedno užitna in lagal bi, če bi rekel, da med igranjem včasih preprosto nisem užival. Stopnje kar kličejo po raziskovanju, grafika je čudovita in zgodba enako trapasta kot v originalu. Vendar pa vsake toliko zmotijo ostanki preteklosti, kot so nenaravni prehodi med poglavji, občasno zanašanje na QTE sekvence in pomanjkanje namenskega gumba za hiter izmik. Če sem že tečen bi se potožil še nad Ashley, ki med navadno hojo sopiha kot parna lokomotiva in začne čez čas pošteno najedati.

Na splošno pa je Resident Evil 4 odlična predelava, ki bi jo uvrstil malce pod Dead Space. Priporočljiv nakup tako za veterane kot za novince, ki prinese obilico ur igranja skozi kampanjo, ki jo nato lahko preigrate še skozi že vključeno opcijo New Game+.

Objava Resident Evil 4 – dobra predelava, ki pa jo mučijo ostanki preteklosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Novico je sprva včeraj objavil IGN, ki mu je zaradi tega za nekaj časa stran preprosto odpovedala, nakar jo kakšno uro kasneje potrdila tudi sama ESA. Letošnjo organizacijo je prevzel ReedPop, ki sicer v javni izjavi ni podal kakšnega res konkretnega razloga za odpoved, a IGN pravi, da so nekateri, ki delajo pri ESA, dobili e-poštno sporočilo iz strani vodilnih, tam pa je bil kot razlog za preklic premajhna zainteresiranost založnikov, zaradi česar izvedba dogodka ni imela smisla.

News on #E32023 from the source. pic.twitter.com/BK7TUlb8mZ

— E3 (@E3) March 30, 2023

Preklic dogodka sicer ni tako veliko presenečenje, saj so se temni oblaki začeli izrisovati že nekaj časa nazaj, ko so svojo udeležbo odpovedali Sony, Nintendo in Microsoft. Nakar je nedavno dogodek zapustil tudi Ubisoft, kasneje pa sta udeležbo preklicala tudi SEGA in Tencent. Tehnično gledano bi se dogodka še vedno lahko udeležilo cel kup podjetij in ReedPop je samo prejšnji mesec dogodek oglaševal kot “s polno paro naprej“, v tem času pa je očitno para izpuhtela v zrak in dogodek finančno ni bil več smiselen.

Kar je pogrelo tudi nas, saj smo imeli za letos čisto prvič planiran izlet v Los Angeles, kjer bi se meni osebno izpolnila dolgoletna želja udeležbe dogodka, ki sem ga spremljal še kot smrkavec ob prebiranju dogodivščin članov revije Joker. Obisk Los Angelesa iz naše strani sredi junija je še vedno planiran, saj nameravamo obiskati vsaj dva dogodka: Microsoft bo držal svojega ob nekje istem času, Ubisoft pa naj bi prav tako pripravil svojo konferenco Ubisoft Forward.

Tako naše potovanje v mesto angelov še vedno ima smisel, a moramo reči da smo nad odpovedjo dogodka še vedno presneto razočarani. Res je, da takšni fizični sejmi dandanes izgubljajo na pomembnosti, saj vsi založniki raje selijo svoje predstavitve v digitalne vode, ker je to veliko ceneje, za takšne predstavitve pa si lahko izberejo svoj točno določen čas.

Vendar pa je bil E3 veliko več kot samo nizanje napovednikov. Na enem mestu so se lahko podružili razvijalci, založniki in novinarji, s tem pa se je napletla marsikakšna poslovna in celo prijateljska vez. E3 nam je skozi leta dostavil cel kup zabavne vsebine, ki je sicer cringe, a je ravno zaradi tega legendarna. Digitalne konference nam preprosto ne morejo dostaviti nerodne Konamijeve konference in brez E3-ja ne bi nikoli dobili nastopa iz strani Keanuja Reevesa in njegovega stavka “You’re breathtaking!” med promocijo igre Cyberpunk 2077.

Žal se nam zdi, da tole ni samo preklic letošnjega dogodka, ampak smrt E3-ja na splošno. K sreči imamo v Evropi v avgustu Gamescom in septembra na Japonskem azijsko obarvan Tokio Games Show, a vseeno imamo občutek, da se je od nas poslovil delček zgodovine in s tem tudi otroštva.

Objava E3 je bil tudi uradno preklican se je najprej pojavila na HOPsi.

Štiri leta kasneje pa je vendarle nastopil čas za osvežitev v podobi tipkovnice UVI Gear Pride v2, ki ima dobro zastavljeno ime. To ni namreč čistokrvno novo poglavje v seriji Pride tipkovnic, ampak bolj osvežitev že obstoječega koncepta, ki prinaša nekaj dobrodošlih sprememb, pod površjem pa še naprej biva ista duša srednjerazredne igričarske tipkovnice.

Tehnične specifikacije

• SLO/HR razporeditev
• OPTIČNA+MEHANSKA modra stikala
• RGB z 16,8 milijona različnih barvnih možnosti
• 19 različnih načinov osvetlitve
• Anti-Ghost tehnologija na vseh tipkah
• Namenske medijske tipke
• Poseben gaming način
• Polna velikost s 105 tipkami
• Lahko dostopne medijske tipke
• 1,8 m najlonski pleten USB kabel
• Programska oprema UVI One
• Kompatibilna z Windows, macOs, Xbox in PS
• Teža: 1.200 gramov
• Dimenzije: 443 x 138 x 39 mm
• Nakup: UVI.gg

VIDEO RECENZIJA

Napram originalu se je spremenila že sama škatla. Prej je ta bila črno-sive barve, zdaj pa se ponaša v novih barvnih odtenkih, kjer še posebej izstopa kričeča rumena barva, ki bi ji zavidal sam Cyberpunk 2077. Paket je tako kot v originalni izvedbi dokaj težaven – tokrat še malce bolj, saj je Pride v2 s svojimi 1.200 grami za malenkost težji od predhodnika, same dimenzije pa so nekako ostale iste.

Poleg tipkovnice znotraj škatle najdemo kratka navodila za uporabo, ki so spisana v angleškem, slovenskem in hrvaškem jeziku, tu pa je tudi vedno dobrodošel naslon za zapestja. Dodatno lahko notri najdemo še par mini klešč: ena uporabimo za elegantno odstranjevanje tipk, druga pa so namenjena odstranitvi stikal, ki jih lahko po želji nadomestimo z drugimi. UVI namreč po novem ponuja tudi ločen nakup stikal, ki jih lahko dokupite po ugodni ceni in svojo tipkovnico preprosto prelevite v nekaj drugega, kar bi bolj ustrezalo vašim navadam tipkanja.

Če bi postavili original in v2 ob bok, razlike na prvi pogled niso očitne. Tudi v2 je namreč oblečena v stilsko črno barvo, ki jo prekine samo napis UVI Gear nad smernimi tipkami. Največja sprememba se je zgodila na zgornji desni strani, kjer imamo namesto drsnika zdaj nameščeno kolesce, tega pa lahko obračamo z enim ali dvema prstoma, preko njega pa lahko dostopamo do funkcij multimedije, kot so predvajanje, pavziranje in zviševanje ali nižanje glasnosti. Poslovila se je namenska tipka za takojšnje utišanje zvoka, na desni strani pa sta se prav tako neznano kam poslovila dva USB-A vhoda, zaradi česar je tipkovnica postala malce bolj odporna na nerodno polivanje tekočin.

Spremembe so skočile tudi na zadnjo plat tipkovnice. Po novem zdaj tam najdemo kanal, kamor lahko pospravimo še vedno pleten kabel, prenova pa je prispela tudi na nogici. Te zdaj omogočajo tri različne nastavitve višine, saj se na veliki nogi skriva še ena manjša, ta pa omogoča nižje ležeči profil. Seveda lahko obe nogici tudi povsem pospravimo znotraj tipkovnice, tako da ta leži povsem ravno na mizi.

Tehnologija stikal ostaja ista kot pri prejšnji verziji. Za tipkanje skrbijo napredna optično mehanska stikala, ki mešajo zaznavanje pritiskanja z infrardečim senzorjem. Tale izgruntavščina je navduševala v originalu in tudi Pride v2 se izkaže pri svojih nalogah pisarniškega dela ali pa igranja, saj je odzivnost naravnost odlična in od pritiska do izvršbe ukaza preteče samo 0,2 mili sekunde. Takšna odzivnost pride izjemno prav v igrah, še posebej tistih večigralskih, kjer včasih čista mehanska tipkovnica preprosto ne sledi dovolj hitro tvojim idejam, zaradi česar jo bodo požegnali tudi e-športniki.

Rahlo konkavne tipke so spočete iz ABS plastike in na sebi vsebujejo belo gravirane znake, ki jih naknadno osvetli še RGB osvetljava. Prelivanje mavričnih barv je čudovito in omogoča več kot 16 milijonov različnih kombinacij, tako da si bliskanje tipkovnice prilagodite povsem svojemu slogu. Pohvaliti je treba tudi slovensko gravuro, tako da boste na tipkovnici dejansko gledali šumnike “č”, “ž” in “đ”, ne pa da boste za njih morali raziskovati neke čudne znake, ki so plod angleške razporeditve.

Tu je tudi tista ogromna Enter tipka, ki je pri meni vredna hvale, saj se na tisto shujšano različico nikakor nisem mogel in se tudi nočem navaditi. Pride v2 ob levi strani ne vsebuje še kakšne dodatne vrste bližnjičnih tipk, vse bistvene bližnjice boste tako stiskali v kombinaciji s tipko Fn, te pa so bolj podrobno obrazložene v pridodani dokumentaciji.

UVI Gear Pride v2 se je med testiranjem obnesel povsem solidno in to tako za vsakdanje delo tipa tipkanja člankov na spletu in znotraj Worda, kot tudi za resne igre. Občutek udarjanja po tipkah daje lep povratni odziv, je pa treba v obzir vzeti dejstvo, da pod pokrovom bivajo Blue stikala. Ta so izjemno glasna, zato je za uporabo bolje, da se nahajate v neki ločeni sobi pa še takrat nato zaprete vrata, saj tole nikakor ni tipkovnica za kakšno manjše stanovanje, kjer se PC in družinski televizor nahajata v isti sobi, saj lahko začneš hitro motiti bližnje. Vendar to velja samo za kakšno resno delo, kot je denimo tipkanje tega članka, medtem ko občasno pritiskanje tipk WASD ne moti spet toliko. Za prijeten občutek poskrbi še dodatni počivalnik za zapestja, ki na žalost ni magneten, a je presneto udoben, zaradi njegove oblike pa ga lahko pridodate tudi kakšni drugi tipkovnici.

Če morda komu do tega stavka še ni bilo jasno – govora je o žični tipkovnici, kar morda ne bo všeč vsem, a po drugi strani lahko Pride v2 brez problema priklopite tudi na konzoli PlayStation 5 in Xbox Series X, česar z brezžičnim izdelkom ne bi bilo mogoče.

Pomemben del vaše izkušnje bo tvorila tudi prenovljena programska oprema UVI One. Pride v2 sicer lahko deluje tudi brez te, saj za uporabo ni treba nameščati kakšnih drugih gonilnikov. Vendar pa UVI One, ki ga snamemo iz Microsoftove trgovine, doda veliko večji razpon možnosti prilagajanja. Za uporabo programske opreme lahko ustvarite račun ali pa se spustite v prilaganja brez njega, uporabniški vmesnik pa omogoča prilagajanje učinkov RGB osvetljave, razsvetlite pa lahko vsako tipko posebej in jim dodate svojo posebno barvo. Izjema pri okraševanju je samo tisto novo kolesce na zgornji desni strani, ki mu ne morete prilagajati funkcij. Poleg igranja z RGB-jem lahko dodajate tudi makre, vse skupaj pa je na voljo v angleškem ali slovenskem jeziku – jezik se samodejno prilagodi tistemu, ki ga uporabljate znotraj Windowsov.

UVI Pride v2 tako prinese nekaj lepih nadgradenj v primerjavi z originalom in gradi na uspešnih in dokazanih temeljih predhodnika. Cena je v primerjavi z njim ostala ista in za 90 € je tole vsekakor priporočljiv nakup za vse tiste, ki si želite dobre, zmogljive tipkovnice, a ne bi radi skočili v globok bazen višjecenovnih tipkal, ki zase zahtevajo vsaj še enkrat toliko denarja.

Objava UVI Gear Pride v2 – evolucija slovenske tipkovnice se je najprej pojavila na HOPsi.

Najava nadaljevanja je prišla skozi serijo treh posnetkov na YouTubu, ki izpostavijo tiste tri najbolj pomembne novosti nadaljevanja, ki se bo preprosto imenovalo Counter-Strike 2.

Mape bodo doživele prenovo, a ne tako korenito, da bodo postale neprepoznavne. Valve pravi, da je tistim najbolj popularnim samo olepšal podobo, tako da bodo na njih veljali vsi tisti triki, ki smo jih spoznali od originala. Spet druge mape bodo doživele temeljito prenovo in bodo na novo postavljene od temeljev navzgor in bodo po novem lahko izkoriščale vse lepote in prednosti, ki jih prinaša nadgrajena verzija pogona Source 2.

Potem je tule odzivnost strežnikov. Tej se reče “tick rate” in na splošno skrbi za osveževanje strežnikov, ki zaznavajo vsako dejanje, ki ga sproži igralec. Na tem mestu je bil CS:GO dolgo v zaostanku za svojim konkurentom Valorantom, CS2 pa se bo zaradi “sub-tick” posodobitve veliko bolj odziven in bo zdaj instantno zaznal vsako sproženo dejanje – pa naj bo to izstrelitev naboja ali pa met granate.

Tretja večja novost je odziven dim, ki bo po novem veliko bolj realistično ovijal arhitekturo, ko bo kakšen igralec želel sprožiti taktično dimno granato. Dim bo nato verno zapolnil sobo ali hodnik, igralec pa ga bo lahko razkadil preko strelov ali odmeta eksplozivne granate. V igralnem posnetku dimne bombe izpadejo dokaj nekoristno, saj se jih da skoraj povsem izničiti samo z enim strelom, tako da bo zanimivo videti, kako bo Valve te zadeve uravnotežil.

Prehod na novo igro bo za veterana originala povsem preprost. Counter-Strike 2 bo namreč za igranje povsem brezplačen, za povrh pa bodo igralci lahko prenesli vse nabrane predmete in olepšana orožja, ki so jih dobili v originalu preko mukotrpnega preigravanja. To je bila tista največja prepreka, ki je igralce strašila pred najavo nadaljevanja, saj se preprosto niso pripravljeni posloviti od svojega arzenala, za katerega so nekateri odšteli tudi resnične evre.

Valve je že začel z omejenim testiranjem, več o njem si lahko preberete na uradni strani. Kakšne prijavnice ni treba izpolniti, saj bo razvijalec igralce izbral glede na njihovo dejavnost pri preigravanju originala. Če že boste izbrani, potem boste dobili obvestilo znotraj menija igre Counter-Strike: Global Offensive.

Testiranje bo potekalo do poletja 2023, nakar se bo zgodil polni izid, ki bo nato na voljo vsem.

Objava Counter-Strike 2 prihaja poleti in bo brezplačen se je najprej pojavila na HOPsi.

Lance je v svoji karieri nabral vrsto zapomljivih vlog in čeprav se z njimi ni potegoval za Oskarja, si ob njegovih izdelkih vedno vedel, da boš zadovoljen vsaj z njegovim nastopom. Poleg Skrivne naveze je bil tudi pomemben član serije Na robu znanosti in tudi filmski svet mu ni bil tuj, saj se ga spomnimo iz filmov John Wick. Umrl je ravno pred premiero Johna Wicka 4, igralec Keanu Reeves in režiser Chad Stahelski pa sta se odločila film posvetiti njegovemu izjemnemu talentu. Tudi v zanič seriji Resident Evil, kjer se je razpadalo vse okoli njega – od scenarija do slabih soigralcev – je bil Lance tista res edina stvar, zaradi katere se je splačalo pogledati vsaj scene epizod, kjer je nastopal on.

RIP Zavala. A Light lost but not forgotten #LanceReddick pic.twitter.com/8niYtAWp2U

— SchviftyFive (@SchviftyFive) March 17, 2023

Lanca pa bomo pogrešali tudi igričarji. Bil je eden od najbolj pomembnih oseb znotraj iger Destiny, tam pa je svoj glas posodil stoičnemu Commanderju Zavali, ki je bil tudi pomemben steber znotraj zgodbe. Ko je napočila vest o njegovi smrti, so igralci v znak žalovanja znotraj igre obiskali Zavalo in nekaj trenutkov obsedeli ob njegovemu liku.

Lance was just playing last night…(details in comments)
by u/TechSwag in destiny2

Lance ni bil samo nek glasovni igralec, ampak je igro dejansko igral in je v njo vložil ogromno ur – ne zaradi službene obveznosti, ampak preprosto zato, ker je zadevo rad igral. V bistvu je preigraval Destiny 2 dan pred svojo smrtjo in je bil ravno pred zaključkom novo izdanega dodatka Lightfall. V igro je bil zaljubljen celo do te mere, da je v prvi in drugi del vložil okoli 2.800 igralnih ur.

pic.twitter.com/MFwOwpRJK7

— Lance Reddick (@lancereddick) March 18, 2023

Koliko je Destiny pomenil v njegovem že tako impresivnem življenjepisu pove že Twitter objava, ki jo je pod igralčevim imenom spočela njegova žena. Zahvalila se je vsej podpori in še posebej omenila igralce Destinyja, katere je imel Lance rad tako kot je imel rad samo igro.

pic.twitter.com/csXjKcMOJy

— Bungie (@Bungie) March 17, 2023

Tudi razvijalec Bungie se je v svoji izjavi spomnil Lancea in njegove nadčloveške prijaznosti in talenta pri igranju Commanderja Zavale.

pic.twitter.com/22jzfB93iq

— Guerrilla (@Guerrilla) March 18, 2023

Tople besede je na Twitterju zapisal tudi razvijalec Guerrilla Games. Lance je namreč igral še bolj pomembno vlogo znotraj iger Horizon Zero Dawn in Horizon Forbidden West, tam pa je nastopal v vlogi skrivnostnega Sylensa, ki je imel vedno nekaj za bregom. Guerrilla Games bo zagotovo moral zasukati velike dele tretjega dela serije, saj je Forbidden West dal lepo iztočnico, kjer bi Sylens zopet pošteno spremenil potek dogodkov. Ravno Lance je bil tisti, ki je po nesreči predčasno razkril delo na novem dodatku za Forbidden West, ki je bil kasneje razkrit kot DLC The Burning Shores in če ne drugega, se bomo z ikoničnim igralcem še zadnjič srečali 19. aprila, ko dodatek izide na konzolah PlayStation 5.

Objava Igričarska industrija žaluje za legendarnim igralcem se je najprej pojavila na HOPsi.

Na koncu je Lenovo dvignil nad mano roke, mi porinil v roke seznam svoje aktualne ponudbe in po dolgem brskanju sem našel tisto, kar sem iskal in ta moj sveti gral se imenuje Legion Y32P-30.

SPECIFIKACIJE

• Ločljivost: 3840 x 2160
• Velikost: 32 palcev
• Osveževanje: 144 Hz
• Panel: IPS
• Maksimalna svetilnost: 400 niti
• HDR: DisplayHDR 400
• Spletna stran: Lenovo

VIDEO RECENZIJA

Razlog za mojo zahtevnost tiči v dejstvu, da bi rad monitor uporabil tako za PC kot tudi za konzolo PlayStation 5. Če bi vsakodnevno nabijal samo Counter-Strike, potem bi se zadovoljil že z nekim ukrivljenim ekranom, za katerega je že dovolj ločljivost 1080p, saj je tam glavna frekvenca osveževanja. A ko enkrat želiš na monitorju igrati še enoigralske naslove tipa God of War Ragnarok in bi zato rad užival ob večjem prikazovalniku, ki pa ima kljub temu dovolj dober panel za hitre strelske PC naslove, pa je izbira pravilnega monitorja veliko težja – še posebej če ob tem ne bi rad zapravil tisoče evrov.

Legion Y32p-30 vas preseneti takoj, ko poskušate dvigniti paket, saj je tole konkretno težka zadeva, ki v paketu tehta skoraj 10 kilogramov. Vendar je ta teža tule upravičena, saj gledamo v ekran, ki v velikost meri kar 32 palcev, to pa je bila ena mojih glavnih zahtev pri iskanju novega monitorja, saj pri igranju PlayStation 5 iger preprosto moraš imeti dovolj veliko površino, da prikazano res pride do izraza.

Monitor pride v črni barvi in edina debela stranica se nahaja na dnu, medtem ko okoli gledamo v izjemno tanke stranice, ki omogočijo, da ogromna površina IPS panela z ločljivostjo 3840 x 2160 pride do polnega izraza. Zadnji strani monitorjev navadno ne posvečam kaj preveč pozornosti, a Lenovo je vseeno poskrbel tudi na tem mestu za nekaj atraktivnega dizajna, ki v mrežasti izboklini skriva kablovje, tam pa se nahaja tudi vrsta vhodov: en DisplayPort 1.4, dva HDMI-ja 2.1 ter kar dva USB-C vhoda, ki ponujata 15 W polnjenje. Ob strani najdemo še dva USB-A vhoda ter 3,5 mm priklop za slušalke, katere lahko nato obesimo na priročno kljukico, ki jo potegnemo in skrijemo v levo stran monitorja.

Z okraski tule še ni konec saj se na spodnji strani nahaja reža, ta pa omogoča RGB osvetlitev, ki jo lahko nadziramo preko namenske programske opreme in tako jo lahko pripravimo, da sinhrono utripa z dogajanjem na zaslon. Če vam je zadeva odveč, jo lahko tudi popolnoma izklopite, poleg RGB lučk pa spodnja sprednja stran skriva tudi zaznavanje zunanje svetlobe, tako da vam ob večernih urah primerno potemni sliko, kar bo blagodejno vplivalo na vaše oči.

Nastavitve boste izvajali preko gumbov na desni strani, ki zahtevajo kar nekaj privajanja. Tisti večji gumb je namreč tudi krmilnik, ki omogoča premikanje po menijih, a izboklina ni ravno preveč izstopajoča in če imate malce večje prste, zna biti navigacija dokaj naporna.

Omeniti moram še stojalo, ki nam omogoča nagib za navzgor in navzdol do 22 stopinj ter levo desno do 30 stopinj. Zaslon lahko tudi dvignemo in spustimo, a za premikanje je treba kar močno pritisniti, same noge stojala pa so dokaj izbočene. Po eni strani je zaradi tega monitor izjemno dobro stabilen, a po drugi zaradi izbočenosti zavzame malce več prostora, tako da se pred nakupom najprej prepričajte, da imate na razpolago dovolj veliko površino.

Ko se enkrat spravimo v dejansko uporabo, vas bo že privzeto pričakala izjemno živobarvna slika, za katero niti ni treba delati nekih dodatnih nastavitev. Preko notranjega menija sicer lahko izbirate različne prednastavljene konfiguracije, a sam sem se zadovoljil že z opcijo “Standard”, naknadno pa lahko še malce zvišate kontrast.

Kar se tiče igranja pričara Legion Y32p-30 odlično izkušnjo. Odzivni čas znaša samo 0,2 ms, osveževanje pri 144 Hz pa je dovolj za vse tiste, ki bi radi zmerno izkoristili svoj PC ter do konca zašvicali svojo konzolo PlayStation 5. Podprt je standard AMD FreeSync Premium, kar bo prav prišlo računalniškim igralcem, konzolaši pa boste pozdravili podprt standard za HDR 400. Res je, da se svetilnost tule ustavi pri številki 400 in da boste pri igranju na konzoli PlayStation 5 še vedno več odnesli s kakšnim namenskim OLED televizorjem, a treba je sprejeti kakšen kompromis, ko želiš prikazovalnik uporabljati tako za PC kot tudi za konzolo. Monitor vsebuje tudi dva manjša zvočnika, ki sicer ne bosta reproducirala neko neverjetno zvočno sliko, a takšne zadeve vedno lahko pridejo prav in včasih hočeš nekomu samo pokazati nek smešen video, brez da bi mu moral zato še tlačiti slušalke na glavo.

Igralna izkušnja je bila odlična. Zaradi dobre velikosti sem lahko monitor uporabljal kot rezervni prikazovalnik PlayStation 5 iger in je prišel izjemno prav takrat, ko je bil televizor zaseden zaradi nekoga drugega. Zaradi dobrega osveževanja sem se končno lahko pozabaval tudi v višjih sličicah na sekundo, ki so bile pri televizorju zaklenjene na 60 in če se želite tekmovalno streljati tudi na konzoli, potem vam zna ravno takšen monitor ponuditi tisto prednost, ki je konkurenca morda nima. Monitor pa je prav prišel tudi za igranje tako enoigralskih kot tudi večigralskih PC naslovov. Kakšnega “ghostinga” nisem opazil, zaradi dobrega odzivnega časa pa v večigralskih spopadih nisem čutil zamika.

Lenovo Legion Y32p-30 se je na koncu izkazal za izjemen monitor, ki mu v bistvu manjka samo še OLED zaslon, ki bi pokazal še boljše odtenke temnine, a to bi verjetno še dvignilo ceno, skrbi glede OLED “burn ina” na računalniških monitorjih pa še vedno niso odveč, zato je nemara bolje, da je Lenovo ostal pri WLED osnovi.

Kar mi pa ni jasno je dejstvo, da Lenovo tega monitorja praktično ne promovira. V Sloveniji sploh ni še na voljo, a izšel naj bi že enkrat decembra, edini tuji vtisi pa prihajajo iz Srednjega vzhoda. Cena pri Nemcih znaša nekje med 777 in 1056 evrov, kar zna biti za koga zasoljena cena, a če si ogledate konkurenco in poskušate poiskati nekaj, ki bi vsebovalo vse to, kar ponuja Legion Y32p-30, boste kmalu odkrili, da nekateri primerljivi monitorji zahtevajo še več denarja za manj funkcij.

Objava Lenovo Legion Y32p-30 – moj novi najljubši monitor se je najprej pojavila na HOPsi.

Bethesda medtem ni lenarila, ampak pridno delala na svojem največjem projektu do sedaj. Starfield nas bo namreč odpeljal v raziskovanje vesolja in tujih planetov, zraven pa bomo uživali še v zgodbi, letanju z vesoljsko ladjico in vsemi drugimi prvinami, ki smo jih vajeni iz Bethesdinih iger. Vse to bi morali ugledati lani novembra, vendar pa je razvijalec nato datum prestavil na prvo četrtino 2023. Ta se zdaj izteka, molk iz strani razvijalca pa je sprožil ugibanja, da se znamo v naslovu pozabavati šele enkrat junija.

Vodja studia Todd Howard je včeraj stopil pred kamere in pogumno napovedal nov datum izida. Ta se bo zdaj zgodil 6. septembra, kar pomeni, da je originalni izid bil zamaknjen za skoraj eno leto. Da nas čaka večji zamik je bilo jasno že ob tistem prvem igralnem napovedniku, saj smo dobili občutek, da se je Starfield v tistem stanju skupaj držal z lepilnim trakom in da je bilo prikazano igranje narejeno bolj zaradi tega, da se zapre usta vsem dvomljivcem.

Pred uradnim izidom pa bo Bethesda za nas pripravila tudi eno večjo konferenco. Starfield Direct se bo odvil 11. junija, Todd pa pravi, da imajo za nas pripravljen resnični globoki vpogled v mehanike igre in tudi v samo delovanje studia. Napovednik prikaže tudi nekaj novih izsekov igranja, saj se razvijalci zabavajo med raziskovanjem planetov, pri bojevanju pa je eden od njih naletel na ogromnega vesoljca, ki očitno prebiva pod površjem planeta.

Ljubitelje RPG izkušenj čaka zanimiva jesen. 31. avgusta namreč izide še en težko pričakovani naslov: Baldur’s Gate 3 in glede na to, da bosta obe igri verjetno zahtevali vsaj nekje 50 ur igranja, je morda pametno že zdaj razmisliti o pravilnem razporejanju dopusta.

Objava Starfield prihaja septembra in tule je nov napovednik se je najprej pojavila na HOPsi.

Založnik SEGA je po tem nepričakovanem uspehu začel pridno delati na novih projektih znotraj Yakuza serije, zato je započel ločeno serijo Judgment in sprožil zeleno luč za ustvarjanje predelav prvih dveh delov, ki sta izšli pod novim nadimkom Kiwami.

Zdaj je med nas prišla še ena olepšana klasika, ki sliši na ime Like a Dragon: Ishin, ta pa je malce posebna, saj je prvič izšla leta 2014 in to samo na Japonskem. SEGA je zdaj poskrbela za novo osvetljavo in seveda pripadajoči prevod in čeprav je hvalevredno, da so ta naslov v izboljšani obliki pripeljali tudi v angleško govoreči svet, bi pri predelavi vseeno lahko šli dlje in iz ostankov preteklosti popukali tudi nekaj plevela na ostareli igralni formuli, ki je v novejših Yakuza in Judgment igrah veliko bolj prijetna za preigravanje.

Razvojna ekipa:  Ryu Ga Gotoku Studio
Založnik: SEGA
Platforme: PS5, PC, XSX, PS4, XO
Nakup: 59,99 € Steam; 56,34 € PS5, PS4
Datum izida: 21. februar 2023
Igrano na: PS5

VIDEO RECENZIJA

Like a Dragon: Ishin nas pošlje davno v zgodovino in sicer v leto 1860, ko so se po deželi vzhajajočega sonca še vedno sprehajali samuraji, a sekanje s katano je postajalo čedalje bolj zapostavljeno, saj so se vsi ozirali proti smodniku, ki je z vsakim sabljačem lahko opravil od daleč, za vihtenje puške ali revolverja pa ni bilo treba vložiti leta študija.

V to obdobje stopi naš glavni junak Sakomo Ryoma, ki se vrne v svoj rojstni kraj obiskati svojega krušnega očeta in brata, vendar pa družinsko srečanje ni ravno srečno, saj v sobane uleti zamaskirana ninja, nareže našega očeta in se nato spopade z nami, a nam na koncu ubeži. Sakomo je obtožen umora, zato v obupu pobegne pred roko pravice, še pred tem pa miličnikom zaobljubi, da bo našel tistega pravega morilca svojega očeta.

Mine leto in Ryoma začne novo življenje sredi Kjota, tja pa ga pripelje edina sled, ki se tiče posebnega bojnega stila, ki ga je uporabil morilec, ta pa je bil učen samo tukaj. To je povod za več kot 30 urno dramo, kjer se Sakomo zaplete v vrsto mafijskih in političnih spletk, od teh pa bodo največ odnesli tisti, ki se kaj spoznate na japonsko zgodovino. Če poznate razliko med joshijem in goshijem, potem ste za to igro prava publika, ostali pa se boste morali ob kakšni besedi zateči v raziskovanje preko interneta, igra pa vam v nekaterih dialogih ponudi kakšno kratko razlago besede, a ta slovarček ni ravno globok in ne zajema vseh predstavljenih pojmov.

Struktura igre je zelo podobna ostalim naslovom Yakuza serije. Čaka vas nekaj sprehajanja po ulicah, vmes boste gledali veliko vmesnih sekvenc, reševali glavne in stranske misije, celotna zgodba pa je povedana skozi 15 poglavij, ki jih navadno zaključuje kakšen večji šefovski spopad. Osebno sem vse skupaj zaključil v nekje 30 urah, a seveda si lahko čas dodatno razširite preko opravljanja stranskih opravil, ki jih je tule, kakor je v Yakuza seriji že v navadi, cel kup.

Glavno mesto dogajanja je sicer veliko bolj linearno kot pa Kamurocho iz novodobnih Yakuz iger, saj imamo tam cel kup stranskih ulic in bližnjic, ki jih lahko uberemo na poti do našega cilja. Ishin je veliko bolj omejen in če je vaš naslednji korak v misiji na drugi strani mesta, potem boste največkrat do njega morali po eni in isti cesti, ki pa med potjo skriva cel kup nevarnosti. Naključni boji so namreč tule stalnica in ubogi Ryoma je nenehna tarča banditov, ki vas lahko hitro obkolijo, iz tega pa nato sledi obvezni spopad. Za razliko od kakšnega Judgmenta je tule pobeg njihovim očem težji ravno zaradi tiste linearnosti, ko vas včasih naravnost obkrožijo, saj se sovražnik nahaja ravno na tisti poti do vašega cilja, zato je včasih ravsanje nujno.

Tudi bojevanje preveč ne odstopa od zakoličene formule, ki jo je predstavila serija Yakuza, vendar občutne razlike tu vseeno najdemo. Ryoma ima na voljo štiri različne stile pretepanja: boj s pestmi, boj s katano, boj z revolverjem in unikatni slog Wild Dancer, kjer v eni roki držimo pištolo, v drugi pa sabljico. Ta slog je bil meni najljubši, saj se po bojišču urno sukate, sprožate specialke in ste nevarni tako od blizu kot tudi od daleč. Uspešno bojevanje v določenem slogu vam prinaša točke veščine, preko teh pa lahko odklepate večje zadane poškodbe, boljšo merico zdravja in dodatne specialke, ki se napajajo iz vašega merilnika “Heat”. Veterani Yakuz iger se boste počutili domače, vseeno pa boste pogrešali tiste naprednosti, ki so jih skozi leta prejele Yakuza in Judgment igre.

Vendar pa je pretepanje samo en del izkušnje, saj Ishin ponuja še veliko stranskih opravkov, ki jih lahko sicer popolnoma spregledate ali pa v njih vložite ure in ure življenja. Poleg kockanja lahko v lokalnem baru odpojete kakšno vižo, se spravite v unikaten ples, se lotite ribolova ali pa samo tekate po mestu in opravljate stranske misije. Te so težko opazljive, saj pridejo samo preko interakcij s prebivalci, ki imajo nad sabo pogovorni oblaček, a nekateri med njimi so samo trgovci ali pa vam navržejo kakšno govorico, zato lahko odkriješ nalogo samo tako, da se preprosto poskušaš pogovoriti z vsakim posebej. Na splošno so te stranske misije daleč od tistega, kar ponujajo novejše Yakuza igre, a jih je vseeno pametno opraviti za kakšen priliv denarja ali pa za nadgradnjo karme.

Ta karma se tule imenuje Virtue in je posledica naših dobrih del, te točke pa lahko nato porabimo za nadgradnjo naše vzdržljivosti, slovesa ali pa za novo opremo našega doma. Tako je, tudi svoj lastni domek dobimo, skupaj s pripadajočo gejšo, vse skupaj pa lahko nadgrajujemo in celo gojimo svoj lastni pridelek, ki ga nato prodamo za mastne kovance, ti pa nam zelo prav pridejo pri kovačenju.

Ishin je v svoji srži še vedno Yakuza naslov, tako da če vam igralne mehanike tega niso bile všeč, potem vam tudi ta naslov ne bo ustrezal. Zgodba je sicer dobra, a je tudi prežeta s klišejskimi scenami, kjer so slabi fantje mestoma prave karikature samega sebe. Sabljanje na življenje in smrt se včasih začne samo zaradi tega, ker komu rečemo da je nesramen, nakar nam grdavži navržejo nekaj v slogu: “ne boš nas premagal, poglej koliko nas je”, potem pa ko jim serviramo dnevno dozo batin, pojamrajo: “kako je močan” in med bežanjem navržejo “se bomo še srečali”. Takšna situacija se mi je med igranjem pripetila nekje desetkrat, z očmi pa sem začel zavijati po petem takšnem primeru.

Nekaj je treba povedati tudi glede posebne, Deluxe verzije igre, ki stane 70 € in s sabo prinese surovine za nadgradnjo opreme, preobleke in katano. To ni nič nenavadnega, kar pa je nagnusno je dejstvo, da vsakega od teh dodatkov lahko uporabiš samo enkrat in nato izginejo za vedno. Če vam nato zaradi nekega razloga izgine shranjen položaj ali pa bi se samo radi lotili ponovnega igranja z novim likom, bo vse te zadeve treba kupiti na novo.

Like a Dragon: Ishin mi je ponudil več zabave kot pa sem od njega pričakoval, igra pa lepo zapolni vrzel bivanja v starodavni Japonski, ki poleg bojevanja ponuja še na pol odprti svet, v katerem mrgoli aktivnosti. Le cena se mi zdi previsoka, saj razvijalec ni bistveno izboljšal ostarele igralne formule in zadeva bi se lahko zlahka prodajala za kakšnih 20 € manj.

Objava Like a Dragon: Ishin – verna simulacija plešočega samuraja se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj, 10 let po izidu drugega dela je končno prispelo tudi nadaljevanje, ki nadaljuje poslanstvo prvenca. In po dobrih dvajsetih urah igranja moram priznati – Company of Heroes 3 je ena najbolj taktično zadovoljivih in izpiljenih realno-časovnih strategij zadnjega desetletja. Če si preizkusil Iron Harvest, boš dokaj vedel, kaj pričakovati od te novodobne obuditve formule iz časov druge svetovne vojne. Le, da tu velike hodeče robote zamenjujejo kupi dizla, železja in svojevrstnega šarma.

Razvojna ekipa: Relic Entertainment
Založnik: SEGA
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 23. februar 2023
Cena: 59,99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

NAPOVEDNIK

Vojno igrišče

Company of Heroes 3 spremeni okolje na sredozemsko fronto in je postavljeno na območje Italije in Afrike. V primerjavi z običajno evropsko in pacifiško fronto nudi svež predah, in čeprav Company of Heroes 3 nima nobenih resnično revolucionarnih mehanskih sprememb, je to strateško igranje najbolj ekspanzivno in kaotično, kar jih je kadarkoli bilo. Bujne mediteranske italijanske pokrajine ustvarjajo veliko drugačno atmosfero od tipičnih blatnih rjavih in sivih bojišč, ki jih najdemo v običajnih igrah druge svetovne vojne, ki v glavnem pokrivajo dogajanje v zgornji polovici Evrope.

Pri igranju za opis sem se osredotočil predvsem na kampanjski del, saj tega smatram za kritični del vsake strategije tega žmoha. Company of Heroes 3 ponuja osupljivo količino vsebine, s kopico zemljevidov, več nacij z raznimi frakcijami in par večigralskih načinov. Seveda se tu da še marsikaj postoriti, saj so odsotne nekatere pričakovane velesile, ki sicer nimajo kaj za delati na mediteranski fronti. A bi bila vključitev novih in starih nacij, kot so Sovjetska zveza, Japonska in Jugoslavija kljub temu dobrodošla, če ne drugje pa v večigralskih in enoigralskih spopadih.

Glavni del igre predstavlja ogromna kampanja, ki pokriva izkrcanje zaveznikov na območju Italije. To je popolna noviteta v franšizi, saj taktično premikanje opravljaš na ogromnem zemljevidu sveta, kjer premikaš razne vojne skupine pod budnim očesom treh svetovalcev, ki ti glede na izvedeno dodajajo ali odvzemajo vojno podporo.

Za koga, ki se mu lušta bolj tipične kampanje, je tu Afriška kampanja, veliko bolj enostavna zadeva, ki te popelje skozi vrsto vodenih misij. Na splošno te misije dobro opravijo svojo nalogo, saj se vsaka počuti drugače in na nek način izzove tipično strategijo. Ena misija na primer zahteva, da vzpostaviš stik z izvidniškimi vozili in nato zaščitiš njihov umik ob prihodu glavne sovražnikove sile, v drugi moraš zavzeti določeno ozemlje in ga nato braniti pred novimi vdori, pri tretji pa moraš postaviti zasedo sovražni sili in jo popolnoma uničiti.

Čudna plat vojne

Kar pa je pri tej kampanji begajoče, je, kako se njena pripoved odvija. Igraš kot nacistična Afrikakorp pod vodstvom puščavniškega lisičjaka (aka Erwin Rommel), toda med misijami je narativa pripovedovana iz perspektive judovskih Berberov iz odporniškega gibanja. To ustvari nenavadno tonsko disonanco, ki poskuša osvetliti vojne grozote… par minut kasneje pa si jih primoran tudi sam izvajati.

Jasno je, da so se razvijalci želeli premišljeno lotiti dandanes zelo kontroverzne tematike, vendar rezultat preprosto ne pristane najbolje. Ne dvomim, da vsakdo, ki je kdaj koli bral ali poslušal vojne pripovedi, ve, kakšne grozote sta izvajali obe strani. Ampak v kampanji, kjer igram kot določena velesila, si resnično ne želim poslušati o tem, kako so moji podaniki v par-minutni odsotnosti zbombardirali naselje nedolžnih prebivalcev in povzročili nepredstavljiv strah in obup. Mislim, saj ne rečem, da ga niso, ampak ostanimo raje pri samem igranju.

Italijanska kampanja je v obratni smeri veliko bolj grandiozna in junaška. Omogoči ti, da prevzameš nadzor nad zavezniškimi silami, ki se počasi prebijajo po Italiji, da bi ponovno zavzele Rim. Odvija se na velikem zemljevidu sveta, ki spominja na Total War franšizo, s tremi svetovalci, ki vodijo narativno pripoved v obliki dialoga ter navodil. Na splošno pa je to način, ki je veliko bolj osredotočen na samo strateško igranje kot pa na pripoved, in opravi presenetljivo grozno delo pri razlagi, kako različne mehanike delujejo.

Svetovni zemljevid italijanske kampanje se zdi kot naknaden dodatek, ki je preprosto tam, da poveže posamezne bitke. V bistvu poveljuješ bojnim skupinam, ki imajo ločene tehnološke nadgradnje in na vsako potezo omejeno količino premikov, z njimi pa hodiš iz mesta v mesto, sproti premaguješ sovražne skupine in zasedaš taktične pozicije. Vsake toliko časa naletiš na posebno zgodbeno misijo, ki prebije precejšno monotonost klasičnih naključnih bojnih scenarijev. Zraven je vključeno še zbiranje resursov, taktična podpora, globalna vojna podpora… skratka, vse, razen samega boja je solidno, a prav nič posebnega.

Zasnova misij je tisto, kjer stvari resnično sijejo, s fenomenalno zasnovanimi cilji, ki resnično spodbujajo metodično načrtovanje in strategijo. Tu začne prehod na sredozemsko vojno gledališče resnično delovati, saj so italijanski zemljevidi polni zgradb, opornih točk in priložnosti za obkrožanje. Zaradi tesnih mestnih ulic je postavitev enot življenjskega pomena, zlasti, ko se sovražniki zabarikadirajo v zgradbe in te obstreljujejo medtem, ko se trudiš obkoliti strojniško gnezdo.

Zelo zanimivi so tudi nekateri edinstveno zahtevni cilji. Ena izmed mojih najljubših misij je bila, ko sem se prebijal skozi sovražne vrste, da bi rešil skupino italijanskih borcev za svobodo, ujetih v bolnišnici, nato pa se bil primoran obrniti in vzpostaviti obrambo za protinapad. Kritje in pametna postavitev enot se zdita bolj pomembna kot kdaj koli prej, zlasti z bolj dinamičnim sistemom uničevanja.

S škornji na tleh

Čeprav je celotna kampanja počasna in naporna in samo delovanje globalnega zemljevida kampanje sedmo čudo v kolikor nisi seznanjen s klasikami žanra, si nisem mogel kaj, da ne bi bil navdušen nad realno-časovnimi bitkami. Medtem, ko se splošna struktura bitk precej ponavlja, ni zanikati, da so nekateri prikazani načrti misij sijajni, še posebej, če upoštevaš, kako tvoja obramba in strukture na zemljevidu vplivajo na stvari.

Na prvi pogled je igranje Company of Heroes 3 skoraj povsem enako preteklim vnosom. V vsaki bitki moraš zgraditi domačo bazo in zavzeti različne točke, da pridobiš vire, ki jih nato uporabiš za sestavo svoje vojske, le to pa lahko opremiš tudi z dodatnim orožjem in opremo. Malo me sicer moti, kako monotona in preprosta je sama izgradnja in nadgrajevanje baze, saj je vrstni red zgradb in nadgradenj dokaj preprost in samoumeven. Če še nikoli nisi igral Company of Heroes, se boš moral navaditi na nekaj posebnosti, na primer zelene in rumene ikone, ki prikazujejo obseg kritja, ampak načeloma je vse dokaj samoumevno.

Company of Heroes 3 ima robustnejši sistem uničevanja od prejšnjih iger, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da skrbno razmisliš o možnostih kritja za enote in pogosto sproti preklapljaš na nova kritja, ko starega obišče dobro vržena granata ali tankovski izstrelek.

Tehnična dovršenost

Kar se tiče večigralstva Company of Heroes 3 vsebuje 14 zemljevidov, z mešanico klasik iz preteklih iger in novih bojišč. Medtem, ko te kampanje pomerijo z vnaprej zastavljenimi cilji, je poudarek strateškega igranja Company of Heroes 3 v celoti prikazan v živahnih dvobojih in spopadih večigralstva, saj umetna inteligenca kljub zadovoljivem taktičnem igranju včasih izvaja nepredvidene bedarije.

V večigralstvu pa si nasproti drugim razmišljujočim bitjem in tukaj se sproži skoraj šahovska bitka, ko se več igralcev bori za ozemlje in tekmuje za zajem dragocenih ciljev, ki pomenijo dostop do več virov. Vsaka večigralska bitka, ki sem jo odigral, se je hitro sprevrgla v popoln kaos na najboljši možni način. Ali boš poslal vse svoje enote naprej in se osredotočil na zgornjo fronto in doseči preboj ter hitro končati bitko? Ali pa boš porazdelil svoje sile in poskusil okrepiti zaveznika, ki se je znašel pod pritiskom?

Naenkrat se pojavi veliko taktičnih odločitev, vendar ti Company of Heroes 3 ponuja toliko strateških možnosti, da se vedno počutiš, kot da boja ni konec, kljub temu, da si ravnokar dosegel velik poraz in izgubo glavnine bojne sile. Ves kaos le še poveča svež nanos barve, ki je bil nanesen na vizualno in zvočno zasnovo igre.

Po zaslugi odlične grafične in zvočne podlage bitke resnično izgledajo in se počutijo kot bitke iz druge svetovne vojne, igra pa odlično poveča kamero ravno toliko, da ohrani intenzivnost, hkrati pa ohrani dovolj širok pogled, ki ga potrebuješ za strategijo. Resda bi cenil malo večjo fleksibilnost pri oddaljenosti, a iz tehnične plati nisem naletel na nobeno večjo težavo in tudi konstantne naključne pripombe vojščakov med brzenjem po zemljevidu so dobrodošla noviteta.

Razsodba

(+) Serija, ki si je zagotovo zaslužila nov del
(+) Popolnoma nova fronta
(+) Uravnovešenost in tehnična dovršenost
(+) Nova globalna kampanja…
(+/-) … Ki pa bi potrebovala še par ur v pečici
(-) (Trenutno) precej suhoparna izbira frakcij
(-) Uvodni del spopadov je izjemno suhoparen

Objava Company of Heroes 3 – Strategiranje v velikem obsegu se je najprej pojavila na HOPsi.

Game Pass je storitev, ki jo lahko primerjamo z Neflixom, le da tule v zameno za mesečno naročnino ne boste gledali v bogato ponudbo filmov in serij, ampak v igre, ki prihajajo iz celega kupa različnih založnikov. Game Pass ponuja skoraj celotni katalog Microsoftovih iger in vseh njihovih studiev, med katerimi najdemo tudi Bethesdo. To pomeni, da lahko naenkrat dobite dostop do stotine visokoproračunskih iger tipa Age of Empires 4, Prey, Dishonored, Skyrim in Atomic Heart, poleg tega pa boste že ob prvem dnevu lahko igrali vse novoizdane naslove izpod Microsoftove produkcije, kot je denimo bil nedavno izdani Hif-Fi Rush. Ob redno vzdrževani naročnini boste lahko na dan izida igrali tudi zadeve kot so Minecraft Legends, Redfall in Starfield in ravno to je največja privlačnost Game Passa, saj vam lahko prihrani stotine evrov, ki bi jih drugače odplačali za polno ceno teh naslovov.

Skratka, Game Pass je prav fajn zadeva in čeprav nam Sony preko svoje naročnine PlayStation Plus Extra poskuša dostaviti vsebino na podoben način, je Microsoftov servis malce bolj zrel in med igralci je uveljavljeno tudi prepričanje, da je njegova ponudba bolj bogata, saj med drugim vsebuje tudi naslove izpod založnika EA in njegovega lastnega servisa EA Play.

Uradna spletna stran pravi, da bo servis od danes naprej zaživel tudi pri nas, a bo sprva na voljo samo predogled storitve do katere lahko dostopajo vsi udeleženci programa Insider. Postopek včlanjenja si lahko ogledate zgoraj in zadeva res ni preveč zakomplicirana, saj morate samo odpreti trgovino Microsoft Store, se v njo prijaviti s svojim računom in nato namestiti aplikaciji Xbox in Xbox Insider. Slednjo aplikacijo nato odprete, se pod zavihkom “Previews” pridružite programu “Windows Gaming”, nato pa bi vas pod zavihkom Announcements morala pričakati povezava za preizkus Game Passa. Tako naj bi stvar delovala v praksi, a med časom pisanja nismo nikakor dobili možnosti za preizkus Game Passa, tako da se bo to vabilo morda pojavilo tekom dneva.

Ravno zaradi tega tudi ne moremo povedati, kakšna je cena te nove ponudbe v Sloveniji. Na uradni strani sicer piše, da bo prvi mesec nosil posebno ceno, kasneje pa bo za storitev najbrž treba plačati 9,99 € kot je to denimo v Nemčiji. Microsoft je zaenkrat napovedal samo verzijo Game Passa za PC, o Ultimate inačici, ki prinaša igranje na konzolah Xbox in PC-ju ter zraven ponuja še možnost pretočnega igranja, pa zaenkrat še ni novic.

*Posodobitev: preizkusna verzija je zdaj na voljo, a jo morate najprej aktivirati pod zavihkom “Previews”. Naročnina za prvi mesec zahteva 10 centov, kasneje pa se obnovi ob cenovni postavki 9,99 €.

Objava Game Pass uradno prihaja v Slovenijo! se je najprej pojavila na HOPsi.

Frišni razvijalec Mundfish je v ustvarjanje tega naslova vsekakor zlil ogromne količine ljubezni, vendar pa jih je neizkušenost pri nekaterih vidikih oblikovanja tako velikega naslova kot je Atomic Heart prikrajšala tistih najvišjih ocen in res upam, da bo prodaja tega naslova dovolj velika, da bo razvijalec v svojem naslednjem naslovu odpravil teh nekaj napak in se postavil ob bok svojim zahodnim tovarišem.

Razvojna ekipa: Mundfish
Založnik: Focus Entertainment
Platforme: PS5, PC, XSX, PS4, XO
Nakup: 59,99 € Steam; 56,34 € PS5, XSX
Datum izida: 20. februar 2023
Igrano na: PS5

VIDEO RECENZIJA

Prva ura igranja je presneto naporna. Igra namreč ne vsebuje kakšnega uvodnega videa, ampak vas samo posadi v neko čudno vodno plovilo, vaš junak, major Sergey Nechayev pa si v prvoosebnem pogledu ogleduje sovjetsko mesto Facility 3826, ki je nastalo v alternativno zgodovinskem letu 1955, v katerem je Sovjetska zveza prevladala nad svetom, komunizem pa je podal rojstvo napredni robotiki, ki nosi izrecno sovjetski stil.

Kar se tiče štorijalnega in okoliškega izročila, se Atomic Heart napaja predvsem iz franšize Fallout, le da tule ne gledamo v post-apokaliptično okolico jedrske vojne, ampak v sprva mirno sobivanje robotskega in človeškega življenja, dokler se zaradi politike ne zgodi preobrat in kreator vse te silne robotike Dr. Sechenov v umetno inteligenco Kollektiv vrine nekaj zlobne kode, zaradi česar pločevinarji povsem ponorijo in radostno pobijejo svoje nekdanje vladarje.

Preobrat uboge ljudi ujame popolnoma nepripravljene, zaradi česar organskega življenja skozi celotno preigravanje ne boste spet uzrli nekje do polovice kampanje. Do takrat boste večino časa kramljali s svojim edinim sopotnikom, ki se v obliki umetne inteligence z imenom Charles nahaja znotraj vaše rokavice. Če ste zaradi tega stavka obudili spomine na nedavno izdani Forspoken, ki je imel enako čvekavo zapestnico, potem vas lahko kar takoj pomirim: stvar je tukaj veliko, veliko slabša.

Morda je nastal kakšen problem v prevodu, ampak Atomic Heart ima tako zanič dialoge, da sem praktično samo zaradi tega skoraj obupal nad igranjem. Najhujše je v prvi uri, ki je v bistvu samo kup sekvenc, kjer vam igra vzame nadzor iz rok in lahko samo malce sukate glavo, vmes pa poslušate obupne vrstice. Stvar se bistveno ne spremeni niti kasneje in najhuje je, da je naš glavni junak totalen kreten, ki bi se ga kot znanca v resničnem življenju na ulici ognil v širokem loku. Ves čas je tečen in zadirčen tudi na čisto popolnoma nedolžne stvari, kot je denimo v enem momentu, ko mu Charles sporoči, da mu je začrtal pot do naslednjega objektiva, tipu pa se popolnoma sname. Govorjena beseda je mestoma tudi polna kletvic, ki so tam včasih samo zato, da pokažejo kako slaboriten je glavni junak, čeprav je verjetno frajer samo v lastni zblojeni glavi.

Situacija se skozi igranje malce popravi in Sergey postane malce manj tečen, vendar pa se kakovost bistveno ne izboljša. Zgodba na splošno mi je kmalu postala kup nesmislov in res bi prav prišla kakšna vmesna sekvenca več, ne pa da vam rokavica med igranjem brblja po cele minute in razodeva ozadje sveta in dogodkov, vi pa bi medtem samo radi nadaljevali z igranjem, namesto da stojite pri miru in poslušate razlago motivov nekaterih tretjih oseb, ki jih nikoli niste srečali.

K sreči je samo igranje veliko boljše in se močno napaja iz BioShocka. Facility 3826 ponuja ogromno raziskovanja znotraj podzemnih laboratorijev, ki vsake toliko vsebujejo kakšna zaklenjena vrata, te pa rešimo preko dokaj zabavnih mini igric, naleteli pa boste tudi na kakšno bližnjico. Zaradi robotske revolucije so sobane zapuščene, a obilujejo s podrobnostmi in med igranjem se boste velikokrat ustavili in občudovali izume, ki bi se lahko rodili samo v alternativni sovjetski zgodovini.

Igra ni striktno linearna, čeprav so misije večinoma sestavljene od pobiranja predmetov, ki jih je treba nato odnesti do neke druge lokacije. Vmes se pot velikokrat loči v kakšne stranske sobane, tam pa preko gravitacijske rokavice na unikaten način preiščete omarice ter mize, kar vam prinese unikatne surovine, ki jih nato uporabite za nadgrajevanje orožij ali pa posebnih sposobnosti, ki vam jih navrže Charles.

Nadgrajevanje opravljate na bizarnih hladilnikih, ki so nenavadno potrebni in ob njihovem pohotnem flirtanju človek ne ve ali bi se jokal ali smejal. Dobra novica je, da ti hladilniki niso vedno tako napadalni, kar je dobro, saj jih je treba obiskati velikokrat, saj lahko samo tam odlagate odvečni tovor in nadgrajujete orožja. Ta so dokaj tipična, saj boste v rokah držali sekiro, električno in navadno pištolo, bazuko in seveda avtomatsko puško Kalašnikov, vse od tega pa lahko nadgrajujemo in natikamo gor razne dodatke, ki jih pridobimo preko opcijskih naokoli razposajenih posebnih oporišč.

Sprehajanje po kompleksu pa seveda ne bo brez nevarnosti, saj morilski roboti niso šli počivat, ampak v patruljah samo čakajo na svež košček človeškega mesa. Pretepanje z njimi je na začetku, ko ste še brez prave opreme, dokaj težavno in brkati androidi vam bodo v prvih urah povzročali veliko težav. Raznovrstnost sovragov bi bila lahko sicer boljša, vendar pa so si robotki med sabo dovolj različni, da je med njimi treba prilagajati taktiko, tako da dolgčasa ni. Vsake toliko boste naleteli tudi na kakšen šefovski spopad, ki včasih zahtevajo malce več okretnosti, kot pa jo je zmožen Sergey, a zadeva ni tako težka kot kakšen Dark Souls, da bi pri šefu zapravili ure življenja.

Atomic Heart je najbolj dober takrat, ko posnema BioShock, takrat pa se znajdemo na neki stopnji, ki je linearna in čeprav omogoča nekaj raziskovanja, vas vedno naprej vodi ena pot, ki za vsakim ovinkom skriva neko presenečenje. Formula pa se poruši ko stopimo na odprte stopnje, saj te ne nudijo praktično nobene prednosti, razen da je treba prečkati ogromno pot do nove, bolj zaprte linearne stopnje. Izven laboratorijev se je treba ogibati robotskim patruljam in kameram, hitro pa se lahko zapletete v neizhodno situacijo. Za vsakega ubitega robota v zrak vzleti leteči dron, ki nato poraženca zopet sestavi skupaj in teh dronov je praktično neomejeno število. Nekaj časa sem se še trudil z eliminiranjem nevarnosti v odprtem svetu, a kasneje sem raje samo stekel mimo, saj sem za boj zapravil več surovin kot pa sem jih pri zmagi nad roboti prislužil.

To sem sicer storil nerad, saj je bojevanje hudo zabavno. Na konzoli PlayStation 5 je sicer merjenje nekam nerodno in traja kar nekaj časa preden se spraviš v nek ritem, vmes pa te iz zagat rešijo posebne moči tipa elektro šok in gravitacijski sunek, ki vse grdavže dvigne naenkrat v zrak in jih nato zabije v tla. Slednjega se nikakor nisem mogel naveličati in če vse skupaj dobro skombiniraš med sabo, lahko kmalu na bojišču delaš pravi kraval.

Atomic Heart je dobra igra, mestoma je celo odlična, vendar pa vedno na tiste trenutke veselja doživiš nekaj, kar ti izkušnjo okvari. Naj bo to kakšen slab dialog, zatik v kakšen predmet iz katerega ni pobega ali pa tečen protagonist, ki bi res potreboval kakšen obisk psihiatra. Po drugi strani pa je tole res unikatna igralna izkušnja, ki je zaradi sovjetske estetike in korenin razvijalca ne vidiš pogosto. Združek vsega skupaj pripelje do zadovoljive izkušnje, ki te kljub frustracijam vedno privabi v vnovično igranje, a minusov ne gre spregledati, zaradi česar tudi manjka tista najvišja ocena.

Objava Atomic Heart – dobrodošli v sovjetsko prihodnost se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako je edini na tem področju ostal Sony, ki je leta 2016 na trg poslal prvi PS VR, zdaj pa je naslednik tik pred vrati. Mi smo našo kopijo prejeli predčasno in se v dobrem tednu testiranja prepričali, da je tole lepa nadgradnja v primerjavi z originalom, a če ste morda vmes posegli po kakšnih brezžičnih očalih tipa Meta Quest 2 ali Pico 4, potem vas morda PS VR2 ne bo tako očaral kot vse tiste, ki so pripravljeni za svojo VR zabavo denar ponuditi samo Sonyju.

SPECIFIKACIJE:

• Tip zaslona: OLED
• Ločljivost: 2000 x 2040
• Osveževanje: 120 Hz
• Kontrolerja: Da, dva
• Zaznavanje gibanja: 6DoF
• Vidni kot: 110°
• Passthrough: Da
• Slušalke: In-Ear
• Cena: 600 €
• Najem in nakup: EIGRE.si

VIDEO RECENZIJA

Očala PS VR2 prihajajo v standardnem pakiranju, ki smo ga videli že pri pakiranju konzole PlayStation 5. Kakšnega estetičnega presenečenja pri odpiranju škatle ne boste doživeli, saj boste v paketu našli samo belo-črna očala, dva enako obarvana kontrolerja in In-Ear slušalke, ki jih priklopimo preko 3,5 mm vhoda na samih slušalkah. Pohvaliti je treba dodatna navodila, saj se je Sonyju celo dalo prevesti besedilo v slovenščino in čeprav to morda komu pomeni samo odvečni papir, je to lep znak, da imamo v naši deželi tudi uradno podporo, ki se vsaj približno trudi z oglaševanjem.

Školjkasta lupina nosi enak dizajn kot konzola PlayStation 5, tako da vas čaka dokaj unikatna zaobljena oblika, ki na sprednji strani nosi štiri zunanje kamere, te pa bodo spremljale naše rokovanje s kontrolerjema in zaznavale premikanje po prostoru. Na spodnji strani najdete režo za mikrofon, gumb za prižig očal in gumb, s katerim lahko kadarkoli vklopite funkcijo “passthrough”, ta pa vam izriše okolico v črno-beli barvi.

Selitev na drugo stran nam ponudi vpogled v notranjost očal. Za udobje bo poskrbela ohlapna guma, ki mi sicer ni bila preveč všeč in mi je delovala nekam ceneno, zato bi na tem mestu preferiral kakšno gumijasto rešitev v stilu Elite traka za Meta Quest 2. Harmonikasta prevleka je k sreči odstranljiva in ni dvoma, da se bo kmalu po izidu pojavilo cel kup rešitev iz strani ločenih podjetij.

Znotraj očal nato naletimo na dve leči, kjer vsaka nudi darežljivo ločljivost 2000 x 2040. Sony je sem notri vložil največ proračuna, saj sta ekrančka tipa OLED, ki se osvežujeta pri 120 Hz, za povrh pa je podprta funkcija HDR. Tega v svetu VR očal ne vidimo pogosto, tako da vas čaka izjemno odzivna slika, z živimi barvami in tisto pravo temo, ki jo zna skupaj spraviti samo OLED. Tudi vidni kot, ki znaša 110° je bolj redkost kot pa pravilo in kar se tiče specifikacij žičnatih VR izkušenj, PS VR2 preseže tudi Valvova lastna očala Index.

Priznati moram, da z originalnimi očali PS VR nimam veliko izkušenj, a slišal sem, da si pri tistih moral za uporabo najprej namestiti kamero, ki je nato spremljala tvoje gibanje, teh zadev pa pri nasledniku ne potrebujete. Očala preko 4,5 m dolgega kabla priklopite na vhod USB-C, ki ga najdete na sprednji strani konzole PlayStation 5, nakar je treba najprej opraviti začetne nastavitve, ki jih boste spremljali na zaslonu.

Najprej bo treba povezati kontrolerja, ki sta bila spočeta povsem na novo. Vsak od njiju lepo sede v roko, na vsakemu pa najdemo pet gumbov, tu pa sta še dve paličici, ki sta v igrah zaslužna za premikanje ali obračanje pogleda. S prstoma boste stiskali dva sprožilca, ki vsebujeta, tako kot je to v primeru igralnega ploščka DualSense, odpornost, kar vam bo povečalo stopnjo zatopljenosti v igralne izkušnje. Ob strani se nahaja še dodatni gumb za oprijem, z njim pa boste v igrah grabili za predmete ali pa nemara plezali po kakšnih stenah. Kontrolerja se polnita preko povezave USB-C in prineseta okoli 6 ur zabave, kar je sprejemljivo in v svetu VR zabave boste tako ali tako med igranjem naredili več premorov in med tem časom lahko poskrbite tudi za polnjenje akumulatorjev. Reži za polnjenje sta postavljeni nekam nerodno, a Sony bo prodajal tudi namensko polnilno postajo, na katero boste igralna ploščka enostavno odložili, brez da bi pred tem morali iskati kabla.

Nato nastopi trenutek, ko si nataknete sama očala. S pritiskom gumba na zadnji strani očala razširite, gumb pa lahko nato zavrtite in si tako očala bolje pritrdite na glavo. Na sprednji strani očal boste našli še en gumb, s tem pa lahko sprednji del oddaljite ali približate ter tako bolje poskrbite za udobje. Za razliko od kakšnega Questa 2, je prilagajanje očal dokaj zamudno. Velik del krivde tule nosi dejstvo, da sprednjega dela ne morete prilagajati navzgor in navzdol, kar je pri brezžični konkurenci postal že standard. Težave se potem nadaljujejo pri prilagajanju IPD-ja, torej razmerja med zenicami. PS VR 2 za prilagajanje IPD-ja ponudi programsko rešitev, saj lahko znotraj očal lovimo naši zenici v dve odprtini, to pa počnemo preko fizičnega kolesca, dokler ne najdemo tiste sladke točke, ki izvrže idealno sliko. Problem je, da pri premikanju leč dejansko začnemo ščipati nos in na njem začutimo trdno plastiko, kar je presneto neprijeten občutek. Skozi nekaj dodatnega prilagajanja mi je vendarle uspelo ujeti neko ravnotežje udobja in dobre slike, a tista sladka točka je izjemno občutljiva, tako da se mi je med igranjem večkrat pripetilo, da sem jo izgubil, nakar sem gledal v megleno sliko, vse dokler si nisem očal spet popravil.

Sony sicer pravi, da je PS VR2 dovolj prostoren, da lahko vanj skočimo tudi z nošnjo korekcijskih očal. A to ni pametna poteza, saj boste vedno tvegali, da preko stekel spraskate leči, ker pa sprednjega dela ni moč premikati gor in dol boste na spodnjem delu vedno imeli nekaj prepustnosti svetlobe.

Preden se vržemo v igranje je treba poskrbeti še za zvok. Tega boste poslušali preko priloženih In-Ear slušalk, ki jih elegantno pripnemo na zadnji del očal in nato priklopimo v 3,5 mm vhod, seveda pa lahko uporabite tudi kakšne brezžične Bluetooth slušalke, ki podpirajo povezavo na PlayStation 5.

In nato se lahko začne akcija, ki je bila med našim testiranjem nekam ubožna. Sony nam je sicer podaril kodo za igro Horizon Call of the Mountain, a kakšne druge igre nismo dobili. Pričakovali smo, da bomo ob zagonu iger Gran Turismo 7 in Resident Evil Village konzola samodejno preklopila v VR pogled, a to se ni zgodilo. Razvijalec bo namreč posodobitve za te naslove izdal šele čez nekaj dni, tako da smo se pri igranju lahko zabavali izključno v igri Call of the Mountain.

Vtise o tej lahko pogledate v ločeni recenziji, tule pa lahko zapišemo, da je igranje potekalo brez kakšnih tehničnih težav. Pomembno je, da pri igranju nahajate v dobro osvetljenem prostoru, saj bodo drugače kamere težje zaznale vaš položaj rok. Kontrolerja se lepo treseta, napredni učinki DualSense pa so bili vgrajeni tudi v sama očala, kar pri igranju priskrbi nekaj zapomljivih trenutkov.

Omeniti je treba tudi funkcijo sledenja očem, ki je šele v zadnjem letu postala standardni spremljevalec VR očal višjega ranga. Zadeva se tule obnese odlično in smo jo lahko dejavno preizkusili v začetni nastavitvi in znotraj igre Horizon Call of the Mountain, a zdi se nam, da še nismo videli, kaj vse zmore ta tehnologija in bo verjetno svoje polne kapacitete pokazala v kakšnem naslednjem, večjem naslovu.

Kljub temu, da nismo imeli priložnosti testiranja pravih VR naslovov, se lahko pozabavamo v navadni 2D izkušnji. Nekoliko sem sicer razočaran, da Sony ni ob očalih pridodal kakšnega brezplačnega VR naslova, ki bi nazorno pokazal vse prednosti tega sistema. Navsezadnje je nekaj takšnega že naredil za samo konzolo PlayStation 5, medtem ko tule dobimo prazen nič. Morda sem malce zahteven, a pričakoval sem tudi namensko prirejen uporabniški vmesnik, ki bi bil oblikovan specifično za VR, a tule dobimo samo domači zaslon, ki je identičen tistemu za PlayStation 5, le da tule lebdi v zraku, obkrožen s temino.

Temu zaslonu Sony pravi “Cinematic Mode” in z malce domišljije bi to lahko imenovali za virtualni televizor, ki mu lahko prilagodimo velikost in na njem igramo čisto vse igre, ki so na voljo za konzolo PS5. Izkušnja sicer ne bo tako dobra, kot na kakšnem pravem kakovostnem televizorju, a sliko boste gledali s podprtim HDR-jem in pri 120 Hz, kar ni slabo. PS VR2 preko tega postanejo tudi nekoliko prenosljiva očala, saj jih morate vedno imeti priklopljena na konzolo, a ta mora biti na televizor priklopljena samo pri začetni nastavitvi, nato pa lahko konzolo in očala preselite kamorkoli in navadne naslove igrate znotraj očal. Le pozorni bodite, da s sabo odnesete tudi kontroler DualSense, saj navadne igre VR krmilnikov ne bodo zaznale.

Očala PS VR2 so tako presneto zanimiv izdelek, ki bodo živela ali umrla glede na kakovost iger, ki jih bo zanj spočel Sony. Res je, da zadeva ni poceni in da brezžični prvak Meta Quest 2 ponuja samostojno igranje ali pa priklop na PC, zraven pa ponuja še kup drugih aplikacij, ki niso vezane samo na igranje.

A po drugi strani je zdaj Sony edini, ki bo preko očal PS VR2 dostavljal resnične, AAA igralne izkušnje, saj je tudi VR igranje na PC-jih praktično pod rušo. Škoda je sicer, da PS VR2 ne deluje na PC-ju in dvomimo, da bo to sploh kdaj mogoče, saj želi Sony preko teh očal ustvariti svoj ekosistem, kjer bi služili od prodaje ekskluzivnih iger na domači konzoli. A če res drži njihova obljuba, da je za PS VR2 v izdelavi več kot 100 iger, potem lastnike teh očal čaka svetla prihodnost. Težko pa je trenutno opravičiti izdatek 600 evrov za en polnopravni naslov in kupček predelav, ki že obstajajo drugje in med katerimi najbolj navdušuje brezplačna nadgradnja za Gran Turismo 7. Tiste res polne vtise bomo lahko podali šele nekje proti koncu leta, ko bodo imela ta očala, vsaj tako upamo, veliko bolj raznovrstno in vznemirljivo ponudbo iger.

Objava PS VR2 – trenutno najboljša VR očala na trgu konzol se je najprej pojavila na HOPsi.

In rezultati so: dobri. Vsekakor je bilo v ta projekt prelitega kar nekaj proračuna, saj je tole vizualna poslastica, ki ji težko najdeš tekmeca. Vendar pa sem po igralni plati pričakoval malce drugačno avanturo, ki bi ponudila malce bolj raznolike igralne mehanike, namesto da se osredotoča samo na plezanje, ki ga vsake toliko prekine kakšen akcijski vložek.

Razvojna ekipa: Guerrilla Games
Založnik: Sony
Platforme: PS VR2
Nakup: PlayStation
Datum izida: 22. februar 2023
Cena: 69,99 €

Igrano na: PS VR2

VIDEO RECENZIJA

Call of the Mountain je prva igra znotraj Horizon franšize, kjer se ne preizkusimo v vlogi junakinje Aloy, ampak zavzamemo škornje Ryasa, bivšega pripadnika Shadow Carje, ki je zdaj ujetnik dobrih fantov. Po spletu naključij nismo obsojeni na smrt, ampak nas raje pošljejo na ekspedicijo, ki mora zavzeti vrh gore, saj od tam na svet preži nova nevarnost.

Zaplet vsekakor ni tako enigmatičen kot je bil denimo v prvi igri Horizon Zero Dawn, niti ni Ryas tako zanimiv lik, kot je bila Aloy. Navdušenci nad Horizon svetom boste od izkušnje vseeno odnesli veliko, saj se boste pred zaslonom v polnem 3D pogledu srečali s slavnimi osebami kot je denimo Avad, pred kamere pa nam pride pomahat tudi sama Aloy, ki je od blizu videti veliko manjša kot pa v prvih dveh igrah. Aloy nas sicer samo hitro pozdravi, saj se Call of the Mountain štorijalno umešča med Zero Dawn in Forbidden West, tako da ima naša junakinja polne roke dela na prepovedanem zahodu, uganka reševanja gore pa je zato prepuščena nam.

In to goro bi lahko označil za glavnega junaka te avanture, saj boste večino igranja doživeli preko plezanja. Priznati moram, da sem glede na napovednike pričakoval malce drugačno izkušnjo, kjer bi bilo plezanje samo izgovor za prehod med stopnjami, a dejansko boste večino igranja preživeli med stenami, previsi in ogromnimi mrtvimi mehanskimi zvermi, vseskozi pa boste iskali oprijeme za nadaljnje prečkanje poti.

Plezanje samo sicer ni tako dolgočasno, a je dokaj fizično aktivno. Stranska gumba na kontrolerjih sta denimo zaslužna za oprijem, tako da bo treba izmenično iskati oprijeme, se sukati po vrveh in ali pa se preko kakšnega previsa zapeljati preko ziplinea. Na nekaterih mestih je treba narediti daljši skok, kar naredimo tako, da z obema rokama naenkrat spočnemo gib za odriv, dogajanje pa se takrat preklopi v upočasnjeni posnetek, kar izpade presneto impresivno. Nakar nam igra začne vpeljevati še dodatno opremo, kot sta denimo dva dodatna plezalna kladiva, ki ju je treba zapičiti v posebej prirejene stene ali pa pripomoček iz katerega lahko izstrelimo harpuno z vrvjo. Med plezanjem je treba med temi stvarmi kombinirati in nikakor se nisem mogel naveličati sekvence, kjer med skokom sežeš izza ramen za kladivi in se nato z njimi zapičiš v steno.

A kakor zna biti plezanje raznoliko, začne čez čas postati že malce tečno. Razvijalec Guerrilla Games nam je med potjo postavil nekaj obstranskih zadev, kot je denimo streljanje tarč, bojevanje z zvermi, zlaganje kamnov, iskanje odročnih skrinj in slikanje po stenah. Vendar se mi je velikokrat zgodilo, da sem kakšno stransko zadevo hitro raziskal, a nato sem zavil z očmi, saj me je čakal nov vzpon, ki zna včasih trajati tudi po dve minuti.

Ko ne plezamo in dobivamo vrtoglavice, se bo treba pretepati. Naše glavno orožje je seveda lok, ki ga lahko zagrabimo izza ramena, nakar poprimemo še puščico in se spravimo v sekanje starih robotskih znancev, kot so Glinthawki, Scrapperji in vedno tečni Watcherji, naleteli pa bomo tudi na kakšno večjo zver, ki nam bo s svojim rjovenjem pretresla kosti. In to dobesedno, saj očala PS VR2 pošljejo vibracije kar preko glave, tako da Thunderjaw postane impresiven na povsem novi stopnji.

Boj sicer ni prostoročen, saj bi nam ob delanju prevalov hitro postalo slabo. Nasprotnik se zaklene na sredino bojišča, mi pa nato krožimo okoli njega. To lahko storimo preko premikanja paličice na kontrolerju, ki omogoča tudi hitri izogib kakšnemu mehanskemu kremplju, z nagibanjem telesa pa se lahko izognemo projektilom. Ta pravila veljajo za enega ali več nasprotnikov, na nas pa je, da puščice pošiljamo v primerne ranljive točke ali pa izkoristimo nasprotnikovo šibkost na določen element. Tako kot v igrah Zero Dawn in Forbidden West, lahko tudi v Call of the Mountain kovačimo ognjene in električne puščice, to pa je precej bolj zamudno opravilo, ki zahteva več korakov. V praksi to pomeni, da je kovačenje puščic smiselno samo v trenutkih tišine, saj med bojem traja čisto predolgo in medtem ko boste na puščico nameščali pero, vas bo zverina naskočila vsaj dvakrat. Takrat bo potem treba poskrbeti za obnovo zdravja, ki ga pridobivamo iz raznih jabolk in hrušk, a tudi to zahteva svoj čas.

Uporabniški vmesnik je na splošno čisto preveč štorast. Medtem ko lahko lok zagrabimo izza ramena, je treba med raznimi orodji preklapljati preko menija, namesto da bi jih v maniri loka samo potegnili iz različnega dela telesa. Situacija se še dodatno zakomplicira, kot je treba menjavati med orožji in različnimi strelivi, saj je vse skupaj enostavno nerodno in večkrat boste pokasirali udarec, medtem ko boste razmišljali, kaj je treba pritisniti. Guerrilla Games je to nerodnost z elementi uporabniškega vmesnika pokazal že v Forbidden Westu in ta težava se je pojavila tudi tukaj.

Problem predstavlja tudi dolžina, saj je vsega skupaj konec v dobrih šestih urah, kakšnega pravega razloga za vnovično preigravanje pa niti nimamo. Horizon Call of the Mountain zase zahteva 70 €, kar me je pošteno presenetilo, saj sem glede na raznolikost igralne izkušnje in dolžino pričakoval ceno pri nekje 40 €, tako da bi cena za ponujeno definitivno morala biti nekam nižja.

Kar se tiče tehničnega vidika je tole izjemno lep naslov. Nekateri razgledne točke preprosto jemljejo dih in mehanske zveri so tule poustvarjene do zadnje podrobnosti, tako da si lahko pri poraženem sovragu podrobno ogledate vsak njegov vijak in vzvod ter za povrh iz njega odtujite kakšno trofejo. Nastavitve vam ponudijo veliko možnosti prilagajanje VR izkušnje, kot je denimo stopenjsko ali tekoče premikanje kamere ter izbiro igranja v sedečem ali stoječem položaju. PS VR 2 podpira tudi zaznavanje premikanja oči, kar pomeni, da lahko v dialogih izberete odgovor preprosto tako, da vanj pogledate in ga nato potrdite preko kontrolerja.

Horizon Call of the Mountain se na koncu izkaže za dokaj zabavno avanturo, a lagal bi, če ne bi rekel, da sem od tega zastavnonošnega naslova za PS VR2 pričakoval malce več. Plezanje je sicer zabavno, a včasih se mi je zazdelo, da razvijalec preko njega poskuša raztegniti igralni čas, saj neke res bistvene raznolike vsebine ni na spregled. Vseeno je tole lepa popestritev za vse navdušence nad Horizon svetom, ki so si tega vedno želeli ogledati malce bolj od blizu.

Objava Horizon Call of the Mountain – plezalna avantura se je najprej pojavila na HOPsi.

Osebno sem prejel kopijo za PlayStation 5, zato sem se po dolgih letih odsotnosti zopet odločil obiskati kruti svet Veščeca, od katerega sem poslovil nekje leta 2016, kar je bilo nekako dobro leto po izidu. In takrat sem se med igranjem izredno zabaval, saj sem oboževalec Witcherja že nekje od prvega dela, tretji del pa mi je dostavil vse, kar sem od njega zahteval in kampanja mi je bila tako zabavna, da sem jo preigral kar dvakrat, Complete Edition pa mi je zdaj ponudil idealen izgovor za obujanje spominov, hkrati pa je tole dobra prilika, da preverim, če morda na igro danes ne gledam z nostalgičnimi očali.

Razvojna ekipa: CD Projekt RED
Založnik: CD Projekt RED
Platforme: PS5, PC, XSX, PS4, XO, NS
Nakup: 49,99 € Steam; 49,99 € PS5, XSX
Datum izida: 14. december 2022
Igrano na: PS5

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

VIDEO RECENZIJA

Že takoj na začetku moram zapisati, da tole ne bo polna recenzija, saj sta me v bistvu zanimala dva faktorja igre, ki niti ne zahtevata vložitve 60 ur igranja in ta faktorja sta: kako je The Witcher 3 videti na konzolah in če je igra kljub svoji starosti še vedno vredna igranja. Prav tako preprosto nimam volje, po dveh odprtosvetnih naslovih, ki sta bila Forspoken in Hogwarts Legacy, zdaj skočiti še v tretji tak naslov, ki je v bistvu še daljši od obeh.

Zanimivo je, da kljub pretečenih sedmih letih od mojega zadnjega igranja še vedno nisem pozabil skoraj ničesar od uvodnega dela, kjer najprej gledamo v impresivno, daleč izrisano okolico ter se nato v spregi z našim mentorjem Vesemirjem odpravimo proti prvi vasici, kjer nas čaka nekaj pretepanja, igranja Gwenta in razrešitve začetnih nalog. Ta dolgotrajen uvod je očitno takrat naredil name velik vtis in impresiven je tudi danes, čeprav ga je morda malce načel zob časa.

Začetne ure nas namreč sprehodijo tudi skozi nekaj sabljanja in na tem mestu mi je postalo jasno, da če se kakšna stvar v tej igri bolj slabo postarala, je to vsekakor boj. Ta je bil že ob izidu bolj šibek, a od takrat so moji prsti na kontrolerjih podoživele igre tipa Dark Souls in Elden Ring in pri vrnitvi v svet Witcherja 3 lahko vidimo, da je tule bojni sistem dokaj enostaven in hkrati nezadovoljiv.

Če ste tudi sami dali čez naslove razvijalca FromSoftware, potem vam že na začetku svetujem, da si težavnost nastavite na Death March, saj vas tako čaka vsaj malce izziva. Vendar pa bojevanje zaradi tega ne bo postalo bolj napredno. Geralt rad veliko skače okoli, vendar pa se je težko osredotočiti na točno izbranega nasprotnika in ko jih je na ekranu več, se je najbolj pametno ves čas izmikati. Na voljo imamo dva meča: železnega za ljudi in srebrnega za pošasti, vendar pa se pri obeh zdi, kot da bi bila narejena iz stiroporja, saj pri stiku preprosto ni nekega resnega povratnega odziva.

Pri igranju imamo zdaj možnost nastavitve hitre izbire naših petih urokov, katere smo morali prej izbirati iz menija. Boj zaradi tega postane bolj dinamičen, kar je vsekakor dobrodošlo, a vseeno nas zadeva na koncu pusti malce razočarane in res upam, da bo CD Projekt RED v novi trilogiji Veščeca največ postoril ravno na temu.

Tisti glavni plusi tretjega dela še danes impresionirajo. Če bi pri tej igri izpostavil eno stvar, ki je vredna opevanja, so to vsekakor stranske naloge in kljub osmim letom od izida, The Witcher 3 na tem področju ostaja šampion in ga ni presegel niti Cyberpunk 2077. Čisto vsaka stranska misija, pa naj bo še tako majhna, vsebuje nek zaplet oziroma neko zanimivost, zaradi katere ti ni žal časa, ki si ga prebil ob tej nalogi. Včasih so to kakšne malenkosti, kot je kakšno neprebrano pismo ali pa za nalogo stoji cela tragična zgodba. Pri The Witcherju 3 vsi omenjajo stransko misijo Red Baron, vendar pa svet vsebuje cel kup podobnih nalog – eno denimo srečamo že takoj na začetku, ko se odpravimo odganjat lokalno veščo iz vodnjaka, kar zahteva vrsto korakov, vmes pa izvemo tragično zgodbo ženske, ki je ostala obešena znotraj vodnjaka. In potem te naloge dejansko nosijo pomen naprej: v eni čisto ločeni nalogi lahko zeliščarko povprašamo po tej nesrečni osebi in dobimo še nekaj informacij, ki jih brez razrešitve prej omenjene naloge ne bi dobili.

Najbolj izpostavljen del te predelave je nadgrajena grafična podoba, ki prinaša nove teksture in celo ray tracing osvetljevanje. The Witcher 3 je bil že v originalu lep, tule pa gre vse skupaj še korak dlje. Osebno mi je bila najbolj privlačna večja meja izrisovanja, saj zdaj vidimo kilometre lepe okolice, ki je zdaj tudi dinamična: iz dimnikov v daljavi se zdaj vali dim, česar prej nismo videli. Na voljo sta dva grafična načina: Performance in Ray Tracing, vsak pa ponuja svoje pluse in minuse.

Ray tracing igri doda bolj verno osvetljavo in ta je najbolj očitna znotraj prostorov. Scene so zdaj bolj realistično osvetljene, saj igra dejansko upošteva sij sonca skozi okno in tako bodo nekateri skriti kotički koče temni, drugi pa spet veliko bolj svetli. Tudi na odprtem ta lepota pride do izraza, saj je senčenje veliko bolj realistično, a žal to zahteva svoj davek, saj boste za uživanje pri ray tracingu morali igrati pri vsega 30 sličicah na sekundo. Sicer se na zadevo lahko malce privadiš, a ko enkrat preklopiš na Performance način in uzreš igranje pri 60 sličicah na sekundo, poti nazaj več ni. Takrat igranje postane veliko bolj odzivno in igra je še vedno videti lepa, vendar pa boste vsake toliko v notranjosti hiš vseeno potočili solzico zaradi ploske osvetljave.

Complete Edition prinaša še nekaj dobrodošlih dobrot. Na konzoli PlayStation 5 se stopnje nalagajo bliskovito hitro in podprti so napredni učinki tresenja DualSense. Hudo prav pridejo tudi dodatne nastavitve, preko katerih si lahko zdaj uporabniški vmesnik veliko bolj prilagodimo. Osebno sem skril marsikakšen del vmesnika in tako sem gledal v bolj čisto sliko, kar je veliko bolj dobrodošlo pri raziskovanju, saj sem prej ves čas gledal mini mapo. To lahko kadarkoli spet vpokličete nazaj za hitro orientacijo, a nato po nekaj sekundah samodejno izgine.

Splošni občutki predelave so me na koncu pustili pozitivno presenečenega. Boj je resda nekam kilav in tudi premikanje Geralta zna biti včasih preveč leseno, saj se tip včasih noče ustaviti tam, kamor mu zapovemo. A tista originalna magija odprtega sveta, ki ponuja ogromno raziskovanja in opravljanja nalog, je še vedno tu. Ena redkih iger, kjer se dejansko nočeš po mapi teleportirati, saj bi preprosto rad izkusil vsak meter tega sveta in še vedno ena najpomembnejših RPG izkušenj zadnjih desetih let, ki se ji ob tej, za originalne lastnike brezplačni nadgradnji, splača ponuditi še eno preigravanje.

Objava Je The Witcher 3 vreden igranja v 2023? se je najprej pojavila na HOPsi.